VSL Sklep Cst 483/2019 in Cst 484/2019

I. Pritožba zoper sklep z dne 26. 9. 2019 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 17. 9. 2019 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Pritožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da sta zadevi povezani. Od odločitve o pritožbi zoper sklep z dne 26. 9. 2019 je odvisna odločitev o pritožbi zoper sklep z dne 17. 9. 2019. Zato je višje sodišče najprej odločalo o pritožbi zoper sklep z dne 26. 9. 2019, nato pa še o pritožbi zoper sklep z dne 17. 9. 2019.

O pritožbi zoper sklep z dne 26. 9. 2019

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 26. 9. 2019 (1.) zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, (2.) zavrglo odgovor na ugovor upraviteljice in (3.) zavrglo predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, pri čemer sta vse navedene vloge vložila skupaj dolžnik in njegov družbenik E. D.

3Zoper navedeni sklep sta se dolžnik in njegov družbenik pravočasno pritožila. Navajata, da se je sodna praksa v sklepu Cst 242/2015 z dne 6. 5. 2015 že izrekla, da je tudi v postopku zaradi insolventnosti mogoče predlagati vrnitev v prejšnje stanje, zato je drugačno tolmačenje drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP, prav zaradi ustavnih pravic dolžnika, že preseženo. Tudi v obravnavani zadevi, ko je prišlo do zamude roka za odgovor na upraviteljev predlog v predhodnem postopku zaradi insolventnosti, ni razloga, da bi šteli, da naj ne bi bilo dopustno vložiti predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Višje sodišče v Ljubljani se je tudi le v nekaj odločbah (III Cpg 939/2010, Cst 133/2011 in Cst 248/2011) sklicevalo na drugi odstavek 121. člena ZFPPIPP, vse pa so bile izdane globoko v glavnem postopku, torej že po začetku stečajnega postopka oziroma postopka osebnega stečaja. V zadevi Cst 248/2011 se je višje sodišče sklicevalo na to določilo zaradi posebnosti insolvenčnega postopka – da je to enoten postopek, v katerem nastopa več upnikov proti enemu dolžniku. V obravnavanem predhodnem postopku pa nastopa le en upnik. Zakonodajalec pa v takih primerih ni imel namena izključiti vrnitev v prejšnje stanje, saj se razmerje dolžnika z več upniki niti še ni vzpostavilo in se še niti ni začel stečajni postopek. Insolventni dolžnik je po 16. členu ZFPPIPP oseba, nad katero se v skladu s tem zakonom začne postopek zaradi insolventnosti. Vse bistvene posledice nastanejo šele z začetkom postopka zaradi insolventnosti, ne pa z njegovo uvedbo. Tudi logična, sistemska in namenska razlaga določila drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP ne izključuje vrnitve v prejšnje stanje. Drugačno tolmačenje bi bilo nesprejemljivo tudi z vidika ustavnih pravic – pravice do izjave, pravice do enakega obravnavanja, pravice do poštenega postopka in pravice do pravnega sredstva – in ne more biti primeren ukrep za zagotovitev načela hitrosti postopka. Prav tako ne prestane testa v smislu ožje sorazmernosti. Pritožnikoma je bila odvzeta vsakršna možnost do izjave kot tudi do učinkovitega pravnega sredstva zoper nastalo zamudo, saj zoper izpodbijani sklep ni nikakršnega učinkovitega pravnega sredstva. Posledica začetka postopka pa je prodaja vsega dolžnikovega premoženja in prenehanje pravne osebe. Ni tudi razumnega razloga za razlikovanje z zadevo Cst 242/2015.

4Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Opozoril je na tretji odstavek 121. člena ZFPPIPP, ki govori o prekluzivnosti rokov za podajo izjave. V zadevi Cst 242/2015 je dolžnica zamudila rok za plačilo sodne takse, ne pa roka za podajo izjave, zato je primerjava s tem judikatom neustrezna. Glede kršitve ustavnih pravic pa je navedel, da je imel dolžnik dovolj časa in zagotovljenih pravic, da reši svoj insolventni položaj, pa tega ni storil. Sodišče je ugodilo dolžnikovemu predlogu za odložitev odločanja, s čimer je dobil še dodatno možnost za rešitev pred stečajem, vedel je, da se mora v tem obdobju javljati upraviteljici in sodišču ter izpolnjevati zahtevane naloge. Bistvo njegovih ravnanj pa je bilo v izigravanju upnikov, ukvarjal se je z menjavo lastništva, poslovnega sedeža, zastopništva ...

5Pritožba ni utemeljena.

6Zakon določa, da v postopku zaradi insolventnosti ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje niti predlagati obnove postopka in ne vložiti revizije (drugi odstavek 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Navedena določba je jasna in ne potrebuje nikakršne razlage niti je ne dopušča. V skladu s 125. členom Ustave Republike Slovenije – URS so sodniki pri odločanju vezani na ustavo in zakon, enako je določeno tudi v prvem odstavku 3. člena Zakona o sodiščih – ZS. Zakonskega besedila torej sodniki ne morejo prezreti, ni pa tudi podlage, da bi ga lahko tolmačili tako, da za obravnavano zadevo ne velja, s čimer bi se torej prosto odločali o tem, ali bodo povsem jasno zakonsko določilo sploh upoštevali. Postopanje, kot ga za obravnavano zadevo predlagata pritožnika, bi bilo nezakonito in neustavno.

7Pritožnika imata sicer prav, ko navajata, da je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi Cst 242/2015 odločilo, da je v tam obravnavanem primeru dopustna tudi vrnitev v prejšnje stanje. Vendar pa pri tem, nasprotno kot trdita pritožnika, ni „preseglo“ zakonskega določila. Razlog za tako odločitev je bil namreč v tem, da je šlo za zamudo s plačilom sodne takse, kar je urejeno v Zakonu o sodnih taksah – ZST-1, ki je matični zakon za to področje; ta pa napotuje na uporabo pravil Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki pa vrnitev v prejšnje stanje dovoljuje; poleg tega iz razlogov izhaja tudi, da ni šlo za zamudo roka za vložitev predlogov, izjav ali ugovorov, zaradi česar ni prišlo v poštev niti določilo tretjega odstavka 121. člena ZFPPIPP (ta določa, da kdor je zamudil rok za vložitev predlogov, izjav ali ugovorov, jih po poteku roka ne more več dati ali vložiti). S tem pa iz sklepa VSL Cst 242/2015 ne izhaja, da je v postopkih zaradi insolventnosti dopustna vrnitev v prejšnje stanje, temveč le to, da gre pri sodni taksi za poseben postopek, za katerega se določila ZFPPIPP glede zamude rokov za plačilo ne uporabljajo.

8Prav tako ni utemeljeno pritožbeno stališče, da naj bi se drugi odstavek 121. člena ZFPPIPP uporabljal le za glavni postopek zaradi insolventnosti. Iz zakonskega določila kaj takega ne izhaja. Vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče zahtevati v postopku zaradi insolventnosti. Kaj obsega postopek zaradi insolventnosti, je določeno v 49. členu ZFPPIPP: Postopek zaradi insolventnosti zajema predhodni in glavni postopek zaradi insolventnosti (prvi odstavek 49. člena ZFPPIPP). Pri tem se predhodni postopek začne z vložitvijo predloga za začetek postopka, torej z uvedbo postopka (drugi odstavek 49. člena ZFPPIPP), glavni postopek pa se začne s sklepom o začetku postopka zaradi insolventnosti (četrti odstavek 49. člena ZFPPIPP). Če bi se naj besedilo drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP uporabljalo le v glavnem postopku zaradi insolventnosti, bi bilo tako tudi določeno.

9Tako sodišče prve stopnje kot višje sodišče sta torej vezana na jasno besedilo drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP in sta ga dolžna uporabiti. Edina druga možnost je ta, da bi sodišče ocenilo, da je zakonsko besedilo neustavno in bi zato zahtevalo presojo njegove ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Višje sodišče tega določila ne ocenjuje kot neustavnega (iz razlogov v nadaljevanju), zato se za to ni odločilo.

10Eno temeljnih načel postopkov zaradi insolventnosti je načelo hitrosti postopka iz 48. člena ZFPPIPP (pri tem je iz pritožbenih navedb razvidno, da tudi pritožnika menita, da je to tisto načelo, ki narekuje prepoved vrnitve v prejšnje stanje). V stečajnem postopku je njegov pomen v kar najhitrejši zagotovitvi poplačila upnikov. Taka ureditev je namenjena zagotovitvi upnikove ustavne pravice do zasebne lastnine (33. člen URS), katere del je tudi pravica do plačila terjatev. Tudi zato ZFPPIPP določa tako strankam kot sodišču sorazmerno kratke roke za opravo dejanj, roki so praviloma zakonski, nepodaljšljivi in so tudi prekluzivni (npr. že prej navedeno določilo tretjega odstavka 121. člena ZFPPIPP). Dolžnik je dolžan zagotavljati stalno dosegljivost sodišču (in tudi upravitelju), kar izhaja tudi iz 237.a člena ZFPPIPP. Tudi prevzem pošiljk si zato mora urediti tako, da bo svoje pravice lahko uresničil. Ob upoštevanju, da mora dolžnik pravo poznati, še posebej, ker je pravna oseba, postopek odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka pa je celo sam začel, se je tako zavedal (vsaj moral bi se), da so roki za ukrepanje kratki, „popravnega izpita“ v smislu vrnitve v prejšnje stanje pa ni.

11Višje sodišče prepoved vrnitve v prejšnje stanje ocenjuje kot primeren ukrep za uresničitev upnikovih ustavnih pravic, pri čemer je imel dolžnik vso možnost sodelovanja v postopku, za katerega je vedel in ga je tudi v enem delu (glede odložitve odločanja o upnikovem predlogu) celo sam začel. Pravica do sodnega varstva mu je bila zagotovljena, tako zanj kot za upnika, torej za vse stranke postopka, pa velja enako: vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude rokov ni dovoljena. Neutemeljeno je sklicevanje, da je bila dolžnikoma odvzeta pravica do pravnega sredstva (iz 25. člena URS), saj o njegovi pritožbi odloča višje sodišče. Vprašanje, ali je pritožba utemeljena, pa ne posega v pravico do pravnega sredstva.

12Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot nedovoljen. Višje sodišče pa dolžniku še pojasnjuje, da mora stranka postopka, da lahko uspe s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje (kadar je ta seveda dovoljen), dokazati, da zamuda ni bila zakrivljena (116. člen ZPP). Ko pa se stranka postopka v kritičnem času ukvarja s prenosom sedeža in spremembo organizacije prevzemanja pošiljk, o čemer niti ne obvesti sodišča, pa razlogov za zamudo ni mogoče upoštevati kot nezakrivljenih. Še več, pritrditi je upniku, da tako ravnanje kaže na izogibanje dolžnika in namen izigravanja upnikov, ne pa na ravnanje v skladu z namenom pravic, ki jih zagotavlja zakon. Sodišče prve stopnje je poziv za izjavo na upraviteljičin predlog za preklic odložitve odločanja pravilno poslalo na naslov, ki je bil tedaj še vedno vpisan v sodni register kot sedež dolžnika, pri čemer po spremembi sedeža dolžnik stečajnega sodišča niti ni obvestil o tej spremembi, kot bi moral glede na 145. člen ZPP (katerega pravila se v skladu s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP v tem postopku uporabljajo smiselno). Pisanje je bilo vročeno, kot je bilo že do tedaj v postopku, pošta pa je pisanje preusmerila v skladu z dogovorom z dolžnikom in kasnejši preklic pooblastila za prevzem pošiljk niti ni mogel biti upoštevan ob tem vročanju.

13Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, je tudi pravilno zavrglo prepozno vložen ugovor dolžnika na preklic odložitve odločanja. Iz pritožbe z dne 11. 10. 2019 izhaja, da kakih drugih razlogov, razen tega, da bi sodišče prve stopnje moralo vsebinsko odločiti o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in mu ugoditi, zaradi česar bi se dolžnikov ugovor upošteval kot pravočasen, dolžnik niti ne navaja. Pri tem ves čas poudarja in s tem priznava, da je rok za podajo ugovora zamudil, kar torej pomeni, da ne zatrjuje, da bi ta bil vložen v zakonskem roku po prejemu poziva za izjavo. Ker je bil ugovor vložen po poteku zakonskega tridnevnega roka (osmi odstavek 237.a člena ZFPPIPP), je tako prepozen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

14Dolžnik razlogov, zakaj naj ne bi bil pravilen sklep o zavrženju predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, ne navaja, razen razlogov, da bi morala biti dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog zavrže, ker po začetku stečajnega postopka tak predlog ni več dopusten, je pravilna iz razlogov, ki jih je navedlo, saj je tako določeno v drugem odstavku 140. člena ZFPPIPP v zvezi s četrto alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP.

15Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 17. 9. 2019

16Sodišče prve stopnje je s tem sklepom (1.) preklicalo odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka po sklepu z dne 13. 8. 2019, (2.) začelo stečajni postopek nad dolžnikom, (3.) odločilo, da upraviteljica A. A. nadaljuje z delom kot upravitelj v stečajnem postopku, in (4.) ugotovilo pravnoorganizacijsko obliko, v kateri upraviteljica opravlja svoje naloge in pristojnosti.

17Zoper navedeni sklep sta se dolžnik in njegov družbenik pravočasno pritožila. Navajata, da v času izdaje sklepa še ni poteklo obdobje odloženega odločanja, zato ni bilo pogojev za začetek stečajnega postopka. Ni res, da dolžnik ne bi vložil ugovora zoper predlog upraviteljice za preklic odložitve odločanja in naj bi zato nastopila neizpodbojna domneva. Ugovora zoper upraviteljičin predlog ni mogel vložiti, saj ni vedel, da je bil izdan poziv. Šele z vročitvijo izpodbijanega sklepa 17. 9. 2019 je zvedel za izdan poziv in predlog upraviteljice, za kar je tudi pravočasno vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in ugovor. Predlog za preklic odložitve odločanja je bil v celoti neupravičen in neutemeljen. Tudi sicer upraviteljica od njega ni zahtevala listin, temveč je zanje le prosila.

18Upnik je na pritožbo odgovoril, da pritožnika nista navedla argumentiranega in utemeljenega pritožbenega razloga, temveč sta le pavšalno navedla, da pogoji za začetek stečajnega postopka še niso izpolnjeni, ker še ni poteklo dvomesečno obdobje. Navedbe iz predlogov so brezpredmetne za ta insolvenčni postopek. Procesne kršitve postopka in kršitve materialnega prava niso podane. Trditve v zvezi s prepoznim prejemom poziva upraviteljice bi lahko dolžnik uveljavljal le v ugovoru zoper upraviteljičin predlog, ki pa ga je po svoji krivdi vložil prepozno. Tudi sicer so razlogi za zamudo dolžnikovo breme, s katerim ne bi mogel uspeti. Ni pomembno, kako je imel dolžnik dogovorjeno glede preusmeritve in prevzemanja pošte, ta razmerja navzven niso vidna in v razmerju do tretjih niso pomembna. Na uradni naslov je pred spremembo dolžnik prejel več sodnih pošiljk in pozivov upraviteljice, tudi svoje vloge je pošiljal s tega naslova. 1. 7. 2019 je bil dolžnik seznanjen, da je nad njim predlagan začetek stečaja, zato bi moral biti še posebej previden glede pravočasnega prejema vseh nadaljnjih sodnih pisanj, prav tako pa o spremembi naslova ni nemudoma obvestil sodišča. Prav tako ni dokazal, da je dopis z dne 5. 9. 2019 res naslovil na pošto in da ga je ta prejela in kdaj, ali da bi obvestil pooblaščene osebe za dvigovanje pošte o preklicu ali da bi obvestil pošto o spremembi vročanja in novem poslovnem naslovu. Itak pa je rokovanje s pošto stvar organizacije znotraj dolžnika, zato se na prepozen sprejem ne more pravno veljavno izgovarjati. Sodišče je poziv pravilno vročalo na uradno objavljeni poslovni naslov, za pravočasen prevzem pa bi moral poskrbeti sam. Vse skupaj kaže na to, da se je dolžnik izmikal sodnim in upraviteljičinim pozivom. Stečajni postopek pa je tudi neizogiben, saj je dolžnik tako trajneje nelikviden kot tudi dolgoročno plačilno nesposoben, kar je z vložitvijo predloga za odložitev odločanja tudi sam priznal. Bil je opozorjen, da je sodišče s sklepom o odložitvi odločanja imenovalo upravitelja, ki ga bo nadzoroval, in da mora opravičiti odložitev odločanja ter na posledice. Moral bi se zavedati hudih posledic neizpolnjevanja zakonskih obveznosti in da mora dati upravitelju informacije in mu omogočiti pregled poslovnih knjig in dokumentacije, zato bi si moral prizadevati za izpolnitev obveznosti, pa ni tako ravnal. Upraviteljica pa je bila dolžna vložiti predlog za preklic odložitve odločanja, ko ni dobila dokumentacije. Ker dolžnik ugovora v tri dnevnem roku ni vložil, je sodišče moralo začeti stečajni postopek. Dolžnik tako ni uspel dokazati, da pogoji za začetek stečajnega postopka niso izpolnjeni.

19Pritožba ni utemeljena.

20Pritožnika ne trdita, da je bil ugovor zoper upraviteljičin predlog za preklic odložitve odločanja o upnikovem predlogu vložen pravočasno, temveč navajata, da je dolžnik ta rok zamudil iz upravičenega razloga, ugovor pa je vložil. Zakon ne dopušča upoštevanja prepoznega predloga (tretji odstavek 121. člena ZFPPIPP) in tudi ne vrnitve v prejšnje stanje (drugi odstavek 121. člena ZFPPIPP), kar vse je višje sodišče pojasnilo že pri obrazložitvi odločitve glede pritožbe zoper sklep z dne 26. 9. 2019. Za odločitev tudi ni pomembno dejstvo, da se je morda dolžnik res šele 17. 9. 2019 seznanil s pozivom sodišča prve stopnje na izjavo o upraviteljičinem predlogu za preklic odložitve odločanja o upnikovem predlogu, pomembna je le pravilnost vročitve. Že zgoraj je bilo obrazloženo, da je bila vročitev pravilno opravljena dolžniku na njegov poslovni naslov, ki ga je imel v času odprave sodnega pisanja. Organizacija prevzema sodnih pošiljk je dolžnikova stvar in odgovornost, kot pravilno poudarja tudi upnik. Dolžnik je po takratnem direktorju S. R. 21. 3. 2019 pri pristojni pošti (v nadaljevanju: pošta) pooblastil za prevzem pošiljk pet oseb, med njimi tudi D. P. Kot pritožnika navajata, je ta oseba tudi prevzela sodno pisanje s pozivom na izjavo dolžnika o upraviteljičinem predlogu. Da bi dolžnik pred prevzemom pisanja (prevzeto je bilo 10. 9. 2019) pošto o preklicu pooblastila tudi obvestil, pritožnika ne izkažeta niti za to ne predlagata ustreznih dokazov. Če je dolžnik oziroma E. D. pooblaščenca D. P. obvestil o preklicu pooblastila, to še ne zadostuje za izpodbitje pravilnosti vročitve. Res je dopis Preklic pooblastil datiran na dan 5. 9. 2019, vendar pa, kot pravilno navaja tudi upnik, ni naslovljen na pošto niti ni dokazano, da je bil pošti tudi izročen na ta datum (npr. z dohodno štampiljko pošte). Med vsemi predlaganimi dokazi pa ni dokaznega predloga, ki bi sploh lahko uspešno dokazal izročitev pošti. Tudi če bi iz izpovedi D. P. in E. D. sodišče ugotovilo, da je bil pooblaščenec za prevzem pisanj o preklicu pooblastila obveščen pred prevzemom sodnega pisanja, s tem ne bi moglo biti dokazano, da je bila takrat že obveščena tudi pošta, kar je edino pomembno. Kot navedeno pa v zvezi s tem ni bil podan noben dokazni predlog.

21Pisanje je bilo tako pravilno vročeno, dostava pisanja od P. do dolžnika pa na pravilnost vročitve ne vpliva in je stvar njunega notranjega razmerja. Sodišče prve stopnje je tako v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da dolžnik v zakonskem roku treh delovnih dni od prevzema poziva sodišča, torej od 10. 9. 2019 do 13. 9. 2019, ni vložil ugovora, zaradi česar je nastopila neizpodbojna domneva, da razlog, ki ga uveljavlja upraviteljica, obstaja. Zato je sodišče prve stopnje tudi moralo preklicati odložitev in začeti stečajni postopek (deveti odstavek 237.a člena ZFPPIPP) in je njegov sklep pravilen.

22Dejstvo, da ugovor dolžnika ni bil vložen pred izdajo izpodbijanega sklepa, niti ni sporno. Že zgoraj je višje sodišče obrazložilo, da je bila vročitev poziva pravilno opravljena. Prepoznega ugovora pa sodišče niti ne sme obravnavati – strankam sodnih postopkov je sicer zagotovljena pravica do izjave in do pravnih sredstev, vendar pa morajo to pravico uresničiti v zakonskih rokih. Sodišče prve stopnje pa seveda niti ni moglo upoštevati ugovora, ki v času izdaje izpodbijanega sklepa sploh še ni bil vložen.

23Višje sodišče pa tudi še pojasnjuje, da je v času odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka upravitelj imenovan zaradi nadzora dolžnika, vse v smislu 237.a člena ZFPPIPP, kar izhaja tudi iz sklepa z dne 13. 8. 2019. Dolžnik mora upravitelju dati vse informacije, potrebne za nadzor njegovega poslovanja, in mu omogočiti pregled njegovih poslovnih knjig in dokumentacije (četrti odstavek 237.a člena ZFPPIPP). Če tega ne stori, mora upravitelj že naslednji delovni dan po tem, ko to ugotovi, vložiti predlog za preklic odložitve (šesti odstavek 237.a člena ZFPPIPP). Da mora dolžnik sodelovati z upraviteljem, mu je bilo zagotovo znano, nenazadnje pa tudi iz dopisa upraviteljice dolžniku z dne 14. 8. 2019 (naslednji dan po izdaji sklepa o odložitvi odločanja) izhaja ta dolžnost. S tem dopisom je bil dolžnik pozvan na sestanek in dogovor glede prevzema dokumentacije, pa do tega ni prišlo. Z dopisom z dne 26. 8. 2019 je nato upraviteljica dolžnika pozvala, da ji do 28. 8. 2019 omogoči pregled dokumentacije in poslovanja, da bo lahko izpolnila svoje zakonske dolžnosti. Če je bila upraviteljica v nadaljevanju dopisa vljudna in je napisala, za katero dokumentacijo predlaga, da ji jo dolžnik predloži, to ne spremeni dejstva, da je bil dolžnik pozvan k predložitvi dokumentacije, ki jo je upraviteljica potrebovala za uspešen in pravilen nadzor, pa tega ni storil. S tem pa je bil upraviteljici onemogočen nadzor dolžnika, ki ga mora izvajati zaradi zaščite upnikovih (ustavnih) pravic resno in hitro. Dejstvo, da je v tem času prišlo do spremembe družbenika in da se je spreminjal tudi sedež dolžnika (ki pa je bil spremenjen šele s sklepom registrskega sodišča dne 9. 9. 2019, torej že po vložitvi predloga za preklic odložitve), na dolžnikove dolžnosti v ničemer ne vpliva. Ko tako upraviteljica ni prejela dokumentacije ne ob prvem pozivu ne ob pozivu z dne 26. 8. 2019, je tako pravilno predlagala preklic odložitve, sodišče prve stopnje pa je zaradi izostanka (pravočasnega) ugovora dolžnika pravilno preklicalo odložitev in začelo stečajni postopek nad dolžnikom.

24Glede na navedeno je izpodbijani sklep pravilen, pritožba pa ni utemeljena. Ker sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

25Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, bosta morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.