140. člen ZFPPIPP

Za odločanje o začetku postopka prisilne poravnave na podlagi upniškega predloga se smiselno uporabljajo 153. do 155. člen ZFPPIPP. Sodišče o predlogu za začetek postopka odloča zunaj naroka, pri tem pa preizkuša (le) upravičenost predlagatelja, obstoj procesnih ovir iz 140. člena ZFPPIPP ter opravi (formalni) preizkus predloga s prilogami; tako kot v primeru, ko o začetku postopka odloča na dolžnikov predlog, tudi pri odločanju o začetku postopka prisilne poravnave na upniški predlog presoja, ali so izpolnjene vse predpostavke za začetek postopka (aktivna, pasivna legitimacija ter neobstoj procesnih ovir).

Namen zakonodajalca zagotovo ni bil, da lahko predlagajo prisilno poravnavo le trije upniki (ali več), saj bi bil v tem primeru en upnik (ali dva) prikrajšan za to možnost, čeprav bi imel enak obseg terjatev kot trije ali več upnikov skupaj. Poleg gramatikalne razlage, ki jo je (edino) uporabil pritožnik, je treba upoštevati tudi logično, sistematično in teleološko razlago. Sodišče skozi svojo sodno prakso razlaga 221.j člen ZFPPIPP tako, da dopušča začetek postopka prisilne poravnave tudi na predlog enega upnika, kar je razvidno iz več odločb (npr. VSL Cst 36/2017, VSL Cst 155/2020 idr.). Do vložitve upniškega predloga je upravičen tisti upnik (eden ali več), ki izpolnjuje kriterij, da njegove (njihove) finančne terjatve do dolžnika presegajo 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika. Tako je bistven delež finančnih obveznosti, ne pa število upnikov.

Ker gre v primeru prisilne poravnave za predlagalni postopek, v fazi odločanja o začetku postopka še ni vzpostavljena kontradiktornost postopka. Čeprav je nadzorna funkcija sodišča v teh postopkih omejena, je potrebno zagotoviti učinkovito pravno varstvo upnikom, ki nasprotujejo postopku prisilne poravnave. Tudi v postopku upniške prisilne poravnave morajo biti izpolnjene določene procesne predpostavke. Odsotnost le-teh pritožnik konkretizirano zatrjuje.

Zakonskega besedila torej sodniki ne morejo prezreti, ni pa tudi podlage, da bi ga lahko tolmačili tako, da za obravnavano zadevo ne velja, s čimer bi se torej prosto odločali o tem, ali bodo povsem jasno zakonsko določilo sploh upoštevali. Če bi se naj besedilo drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP uporabljalo le v glavnem postopku zaradi insolventnosti, bi bilo tako tudi določeno. Eno temeljnih načel postopkov zaradi insolventnosti je načelo hitrosti postopka iz 48. člena ZFPPIPP. V stečajnem postopku je njegov pomen v kar najhitrejši zagotovitvi poplačila upnikov. Taka ureditev je namenjena zagotovitvi upnikove ustavne pravice do zasebne lastnine, katere del je tudi pravica do plačila terjatev. Višje sodišče prepoved vrnitve v prejšnje stanje ocenjuje kot primeren ukrep za uresničitev upnikovih ustavnih pravic, pri čemer je imel dolžnik vso možnost sodelovanja v postopku, za katerega je vedel in ga je tudi v enem delu (glede odložitve odločanja o upnikovem predlogu) celo sam začel.

Dolžnik kot prevzemna družba je še pred izpolnitvijo obveznosti prevzete družbe na podlagi potrjene prisilne poravnave vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Procesna ovira za vodenje postopka poenostavljene prisilne poravnave po 221.c členu ZFPPIPP je tudi ovira iz 1. točke prvega odstavka 140. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da postopek poenostavljene prisilne poravnave ni dovoljen, če je vložen pred potekom treh let od dneva, ko je dolžnik izpolnil vse obveznosti iz prejšnje potrjene prisilne poravnave. S statusno spremembo pripojitve si prevzemna družba tej zakonski procesni oviri ne more izogniti.

Ovira za vodenje postopka prisilne poravnave je podana, če je predlog za prisilno poravnavo vložen, preden dolžnik izpolni vse obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave, tudi v kolikor ponovno prisilno poravnavo predlagajo upniki zavarovanih terjatev, na katere prejšnja pravnomočno potrjena prisilna poravnava ni vplivala.

Postopek poenostavljene prisilne poravnave je bil uveden še pred upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka. Predlog za začetek stečajnega postopka pa ni ovira za začetek postopka prisilne poravnave. Tako oviro predstavlja šele začetek stečajnega postopka (drugi odstavek 140. člena ZFPPIPP v zvezi s 4. alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP in 221.c členom ZFPPIPP). Glede razmerja med navedenima insolvenčnima postopkoma je treba tudi upoštevati, da velja, če se ne dokaže drugače, da je prenehal položaj insolventnosti dolžnika, če je nad dolžnikom tekel postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil pravnomočno končan s potrditvijo poenostavljene prisilne poravnave (peti odstavek 14. člena ZFPPIPP).

Zakon sodišču nalaga postopanje po 236. členom ZFPPIPP, ne glede na tek postopka poenostavljene prisilne poravnave in tako tudi ne glede na vloženo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti sporne določbe ZFPPIPP. Vprašanje uporabe določbe 221.v člena ZFPPIPP v postopku poenostavljene prisilne poravnave, katero je nameraval izpeljati dolžnik, za postopanje sodišča po 236. členu ZFPPIPP ni relevantnega pomena. Dolžnik mora namreč v vsakem primeru zahtevi za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka predložiti listine, navedene v drugem odstavku 236. člena ZFPPIPP, sodišče pa ga mora k temu pozvati, kar je v danem primeru tudi storilo.

Dokler o začetku stečajnega postopka še ni odločeno, ima dolžnik pravico predlagati odpravo insolventnosti tudi s predlogom za postopek prisilne poravnave. Pritožbeno sklicevanje na prednost stečajnega postopka pred postopkom prisilne poravnave v smislu 140. člena ZFPPIPP je v konkretnem primeru, ko je stečajni postopek še v predhodni fazi, neutemeljeno. V kolikor je dolžnik predlog za prisilno poravnavo vložil neposredno po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka, je s tem odpadel razlog, da bi dolžnik moral uveljavljati odlog odločanja o upnikovem predlogu.

Določilo 221v. člena ZFPPIPP je umeščeno v oddelek ZFPPIPP 4.8 – Posebna pravila za prisilno poravnavo nad srednjo ali veliko družbo. Pravila, ki urejajo postopek poenostavljene prisilne poravnave so urejena v oddelku 4.7. ZFPPIPP in v 221a. členu ZFPPIPP je določeno, da je postopek poenostavljene prisilne poravnave dovoljeno voditi nad mikro in majhno družbo (kar je pritožnik) ter nad podjetnikom posameznikom. V 221b. členu ZFPPIPP so tudi določena pravila, ki se v postopku poenostavljene prisilne poravnave uporabljajo iz splošnih določb o prisilni poravnavi. Med njimi ni določbe 221v. člena ZFPPIPP, kar je tudi sistemsko logično, saj pravila od 221h. do 221z. člena ZFPPIPP veljajo le za prisilno poravnavo nad srednjo ali veliko družbo, kar pa pritožnik ni.

Sodišče je dolžnika sklepom o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka zgolj opozorilo na obveznosti dolžnika po določbi 238. člena ZFPPIPP, da opraviči zahtevo za odložitev odločanja o upnikove predlogu za začetek stečajnega postopka, brez da bi prejudiciralo odločitev. Na dolžniku pa je bilo, da izbere zase pravno dopustno pot (od več možnih). Če namreč v njegovem primeru (ponoven) predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave po samem zakonu ni dopusten, ker od prehodne zavrnitve le-tega še ni poteklo dve leti, mu tudi sodišče ne more dati več pravic, kot mu jih pripada po zakonu. Še vedno pa je imel dolžnik možnost opravičitve po 2. točki 1. odstavka 238. člena ZFPPIPP. Procesno oviro za (ponoven) predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo določa v dolžnikovem primeru 7. odstavek 221.f člena ZFPPIPP. Po določilu 2. točke 5. odstavka 153. člena ZFPPIPP pa sodišče zavrže predlog za začetek postopka prisilne poravnave, če obstajajo ovire iz 140. člena tega zakona. Pritožnik ne more uspeti z navedbami, da niso podane procesne ovire za vodenje postopka prisilne poravnave iz 140. člena ZFPPIPP, saj se glede na 2. odstavek 221.

Predlog za ponovno prisilno poravnavo po pravnomočni potrditvi prisilne poravnave je dovoljen, tudi če dolžnik še ni izpolnil vseh obveznosti iz prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave, vendar le ob kumulativno izpolnjenih pogojih.

Vsi trije izpodbijani sklepi se nanašajo na postopke, ki so vezani na odpravo posledic insolventnosti istega dolžnika. Ker so navedeni postopki v medsebojni povezavi in soodvisnosti, je pritožbeno sodišče z enim sklepom odločalo o utemeljenosti vseh treh vloženih pritožb zoper izpodbijane sklepe. Zakon dolžniku omogoča več načinov, preko katerih se v primeru nastopa insolventnosti lahko izogne skrajnemu učinku stečajnega postopka, to je prenehanju samega dolžnika s sorazmernim poplačilom upnikov. Med drugim sta temu namenjeni tudi obe obliki prisilne poravnave, to je redna prisilna poravnava ter poenostavljena prisilna poravnava. Uveljavljanje teh procesnih možnosti, ki pomenijo zastoj v predhodnem postopku za začetek stečajnega postopka na zahtevo upnice, pa ne more služiti zgolj namenu zavlačevanja in onemogočanja odločanja o predlogu upnice. V kolikor je iz načina uveljavljanja teh procesnih možnosti razvidno, da gre za zlorabo procesnih pravic, sodišče ne sme nuditi pravnega varstva takšnemu ravnanju dolžnika.

Dolžnik je imel pred vložitvijo svojih predlogov možnost izbire glede ukrepov za zagotovitev ponovne solventnosti družbe. Kot dober strokovnjak in gospodarstvenik se je moral poučiti o možnostih za sanacijo nastale situacije, zavedati pa bi se moral tudi zakonskih možnosti in posledic, ki jih prinaša posamezni postopek. Dolžnik, ki je prvi predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo umaknil zaradi neuspešnosti njene izvedbe, bi moral posledice predvideti in že takrat predlagati postopek redne prisilne poravnave, če je z njo mislil resno. Dolžnik, ki je predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo sprva umaknil (iz nepojasnjenih razlogov), takoj zatem vložil nov predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo in v posledici zavrženja le-tega še predlog (redne) prisilne poravnave, s svojim postopanjem brez dvoma zavlačuje s postopkom, v njegovem ravnanju pa je mogoče zaznati nedopustne namene za doseganje drugih ciljev, ki niso združljivi z namenom postopka prisilne poravnave, zaradi česar predmetni predlog prisilne poravnave ni dovoljen.

Dolžnik je v tem postopku od vložitve ugovora dalje kategorično zanikal svojo insolventnost, hkrati pa je v postopku, začetim pred istim sodiščem, na njegov predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, izrecno priznaval svojo insolventnost. Takšno postopanje dolžnika je v neposrednem nasprotju z načelom dobre vere in poštenja, zato ne more uživati pravnega varstva. Ker imajo v postopku poenostavljene prisilne poravnave položaj stranke zgolj tisti upniki, ki jih dolžnik uvrsti na seznam navadnih terjatev, drugi upniki nimajo možnosti vplivanja na potek samega postopka poenostavljene prisilne poravnave. Ob tako omejenih možnostih je potrebno omogočiti upniku preprečitev učinkovanja postopka poenostavljene prisilne poravnave na potek predhodnega postopka o začetku stečaja, v kolikor je utemeljena ocena, da gre pri takšnem predlogu zgolj za poskus zavlačevanja odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Postopek poenostavljene prisilne poravnave, voden na predlog dolžnika, ne predstavlja ovire za odločanje prvostopenjskega sodišča o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

Dolžnik ob vložitvi listin, ki so priloge predloga za začetek postopka prisilne poravnave, ni dolžan predložiti dokazov, da so vsi ti podatki resnični, niti sodišče ni dolžno preverjati pravilnosti in resničnosti navedb v teh listinah. Preizkus obstoja materialnopravnih predpostavk za začetek in vodenje postopka prisilne poravnave je v fazi odločanja o začetku postopka prisilne poravnave omejen zgolj na preizkus sklepčnosti podatkov o dolžniku iz prilog z zatrjevanimi predpostavkami, ne pa na preizkus njihove utemeljenosti. Zadostuje torej, da so podatki o finančnem in poslovnem stanju dolžniku skladni in da podpirajo zaključke o njegovi insolventnosti in smotrnosti vodenja postopka prisilne poravnave oz. da jim ne nasprotujejo. Nezavarovana terjatev pritožnika znaša več, kot znaša terjatev največjega navadnega upnika, ki ga je insolventni dolžnik navedel v seznamu navadnih upnikov. Glede na navedeno se v tej fazi postopka treba ukvarjati z dejansko (natančno) višino nezavarovanega dela terjatve, saj že to zadostuje, da je treba pritožnika imenovati v upniški odbor.

Širjenje procesnih ovir za vodenje postopka prisilne poravnave izven zakonsko določenih negativnih procesnih predpostavk in tako, kot to v pritožbi predlaga upnik, ni možno. Zaradi tega odločanja o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni mogoče uvrstiti v nobeno od zakonsko izrecno predpisanih procesnih ovir niti v primeru namenske razlage zakonske določbe, ki se nanaša na dovoljenost predloga za začetek postopka prisilne poravnave.