VSRS Sodba I Ips 48704/2015

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v obsodilnem delu v izreku o krivdi, kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da sta obsojena T. C. in S. J.

k r i v a,

da T. C. kot direktor in S. J. kot dejanski poslovodja in družbenik družbe L., d. o. o. v Lendavi, s skupnim sodelovanjem pri izvršitvi dejanja, zavestno nista ravnala po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja in tako delavca E. P. prikrajšala za pravice, ki mu pripadajo s tem, ko mu v času od dne 19. 4. 2012 do 19. 3. 2015

a) v nasprotju s 44. členom v zvezi s 126., 134. in 135. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) nista izplačala plače za mesec januar 2015 v višini 561,46 EUR neto ter ga tako prikrajšala za pravico do plače;

b) v nasprotju s 42. členom v zvezi s 126., 134., 135. ter 137. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) ter 44. členom v zvezi s 126., 134., 135. in 137. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi z 2. členom Zakona o minimalni plači (ZMinP) nista izplačala nadomestila plač, ki so bila po svoji višini nižja od minimalne oz. sorazmernega dela minimalne plače v času od 26. 6. 2012 do 30. 11. 2014, in sicer bi mu morala izplačati za čas bolniške odsotnosti nadomestilo v višini 80 % plače delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas, ter ga tako prikrajšala za pravico do izplačila nadomestila plač v skupnem znesku 830,36 EUR neto;

c) v nasprotju s 131. členom ZDR-1 nista izplačala celotnega regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 231,61 EUR neto in ga tako prikrajšala za pravico do izplačila regresa;

s čimer sta obsojeni T. C. in obsojeni S. J. v sostorilstvu storila kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

II. Po 57. in 58. členu KZ-1 se obsojencema izrečeta

p o g o j n i o b s o d b i ,

v kateri se vsakemu obsojencu po prvem odstavku 196. člena KZ-1 določi kazen 2 (dva) meseca zapora,

ki ne bo izrečena, če obsojenec v času preizkusne dobe 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku 6 (šestih) mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovancu E. P. nerazdelno povrneta 1.623,43 EUR škode, ki sta mu jo povzročila s kaznivim dejanjem. V primeru, da obsojenec v določenem mu roku ne bo izpolnil naložene mu obveznosti, sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi.

III. Po drugem odstavku 105. člena ZKP sta obsojeni T. C. in obsojeni S. J. nerazdelno dolžna plačati oškodovanemu E. P., ..., premoženjskopravni zahtevek v znesku 1.623,43 EUR, v preostalem se oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

IV. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

A.

1Okrajno sodišče v Lendavi je obsojena T. C. in S. J. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 jima je izreklo pogojni obsodbi, v katerih je vsakemu obsojencu določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter s posebnim pogojem, da v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovancu E. P. nerazdelno povrneta 3.251,47 EUR škode, ki sta mu jo povzročila s kaznivim dejanjem. V primeru, da v določenem roku obveznosti ne bosta izpolnila, sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Odločilo je, da sta po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojenca nerazdelno dolžna oškodovancu plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 3.251,47 EUR, v preostalem pa je oškodovanca z zahtevkom napotilo na pravdo. Po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojencema naložilo plačilo stroškov postopka in sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega S. J. in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obdolženega S. J., in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, naj zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in jo ocenila kot neutemeljeno. Na zagovornikove očitke o nekonkretiziranosti znakov kaznivega dejanja je odgovorilo že pritožbeno sodišče. V opisu kaznivega dejanja so skladno z ustaljeno sodno prakso zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev. Prav tako ni podana zatrjevana kršitev zakona, ki se nanaša na dejanski status obsojenca v družbi. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenčevemu zagovorniku, ki se o njem ni izjavil. Odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti je v izjavo poskušalo vročiti tudi obsojencu, vendar sta se sodni pismi poslani obsojencu na njegov znani naslov vrnili nevročeni dne z oznako „ni dvignil“.

B.

5Zagovornik navaja, da je sodba obremenjena s kršitvijo po 1. točki 372. člena KZ-1 (pravilno ZKP). Meni, da bi moral biti opis kaznivega dejanja v delu, ki zadeva izplačilo nadomestila plače zaradi delavčeve bolniške odsotnosti, oblikovan tako, da bi bili iz njega razvidni zneski, za katere je bil oškodovani delavec vsak mesec prikrajšan. Natančne mesečne zneske oškodovanja je ugotovila postavljena izvedenka finančne stroke, tožilec pa bi moral glede na njene ugotovitve obtožnico ustrezno modificirati. Ker tega ni storil, bi moralo sodišče izreči oprostilno sodbo.

6Navedbe niso utemeljene. Vrhovno sodišče se je že ukvarjalo z vprašanjem zadostne konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Sprejelo je stališče, da z izrekom sodbe, ki ne vsebuje posameznih mesečnih zneskov neplačanih prispevkov, sodišče ne krši določb materialnega zakona.¹ Zadošča, da dejanski opis vsebuje navedbo o tem, katerim delavcem v določenem obdobju prispevki niso bili plačani. V predmetni zadevi sicer ne gre za povsem enak položaj, saj se obsojencu ne očita, da ni poskrbel za plačilo prispevkov, pač pa za oškodovančevo pravico do nadomestila plače za čas bolniške odsotnosti. Vendar z vsebinskega vidika med tema položajema ni relevantne razlike. V opisu je navedeno, za katerega delavca gre ter v katerem časovnem obdobju je bil prikrajšan za poln znesek nadomestila, ki mu gre po zakonu. Naveden je tudi skupni znesek prikrajšanja. Zoper tako konkretizirane očitke se je obsojenec lahko branil, glede na sodno prakso, po kateri navajanje posameznih zneskov prikrajšanja v primeru neplačevanja prispevkov ni nujen del opisa, tako natančno navajanje ni bilo potrebno niti v predmetni zadevi.

7Zagovornik nadalje navaja, da obsojenec kaznivega dejanja ni mogel izvršiti, ker je bil le družbenik, direktor je bil soobsojeni T. C. Po določbah Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki ureja poslovanje družb z omejeno odgovornostjo, kot družbenik na odločitve poslovodstva ni mogel vplivati. Navedbe po vsebini pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Izpodbijana sodba (predvsem točki 6 in 7 prvostopenjske sodbe) imata namreč obsežne razloge o dejanski obsojenčevi vlogi v družbi in njegovem vplivu na sprejemanje odločitev. Sodišče je ugotovilo, da je bil obsojenec tisti, ki je odobril izplačila, na pisen poziv oškodovanca pa je soobsojeni C. odgovoril, da lastnik podjetja J. plačila ne dovoli. Z nasprotovanjem tem zaključkom in pavšalnim sklicevanjem na določbe ZGD-1 o poslovanju družb z omejeno odgovornostjo zagovornik ne more uspeti.

8Zagovornik se sklicuje na mnenje izvedenke finančne stroke, ki je ugotovila, da družba od leta 2013 ni imela zadostnih sredstev za normalno poslovanje. Po zagovornikovem stališču sodišče mnenja ni upoštevalo, zaradi dejanske nezmožnosti izplačevanja plač in ostalih prejemkov bi moralo sodišče izdati oprostilno sodbo. Navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovitve izvedenke v sodbi povzelo in izrecno zapisalo, da družba od leta 2013 ni imela zadostnih prihodkov za normalno poslovanje. Ugotovilo pa je, da je družba do konca leta 2014 razpolagala s sredstvi, ki so presegala premalo plačane obveznosti do delavca, v letu 2015 pa je imela družba toliko sredstev, da bi lahko vsaj delno plačala zapadle delovnopravne obveznosti. Zneski, ki bi jih družba delavcu lahko plačala, so v izreku sodbe upoštevani. Bistvena je pri tem ugotovitev, da je družba na škodo delavca dajala prednosti drugim plačilom, kar je počela mimo ukrepov, določenih v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Obsojenec se zato ne more razbremeniti odgovornosti.

9Utemeljena pa je zagovornikova zahteva v delu, v katerem zagovornik izpodbija pravne zaključke o oškodovančevi pravici do odpravnine. Meni, da sta sodišči napačno ovrednotili okoliščino, da se je oškodovanec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri družbi L., d. o. o. zavaroval na drugi podlagi. Ker se je oškodovanec po prenehanju pogodbe ponovno zaposlil oziroma se zavaroval, obveznost plačila odpravnine ob upokojitvi ni nastala.

10Iz razlogov sodbe izhaja, da je bil oškodovanec v dužbi L., d. o. o., katere dejanski poslovodja je bil obsojenec, zaposlen do 3. 3. 2015. Po tem je bil od 4. 3. 2015 do 31. 5. 2015 zavarovan pri družbi ., d. o. o. Kot je sodišče prve stopnje zapisalo v točki 18 svoje sodbe je šlo za obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti za poslovodne osebe v osebni družbi in enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo ter zavodu in zavarovanje za družbenike zasebnih družb in zavodov RS, ki so poslovodne osebe.

11Sodišče je sprejelo razlago, da obdobja, v katerem se je oškodovanec ponovno zavaroval, ni mogoče enačiti s situacijo, ko bi se ponovno zaposlil. Oškodovančevo pravico do odpravnine je dodatno utemeljevalo s tem, da si je moral oškodovanec zaradi neplačila prispevkov s strani delodajalca L., d. o. o. za meseca januar in februar 2015 urediti nadaljnje zavarovanje.

12Tako stališče je pravno napačno. Po prvem odstavku 132. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) je delodajalec dolžan plačati odpravnino delavcu, ki je bil pri njem zaposlen najmanj pet let in se upokoji. Iz zakonske dikcije izhaja, da morata biti poleg poteka zadostnega trajanja zaposlitve kumulativno izpolnjena dva pogoja: prenehanje pogodbe o zaposlitvi in upokojitev takoj po prenehanju pogodbe o zaposlitvi.² Zavarovanje, ki si ga je z dnem 4. 3. 2015 uredil oškodovanec, sicer ne pomeni zaposlitve, pomeni pa vključitev v obvezno zavarovanje in s tem okoliščino, zaradi katere se oškodovanec ni mogel upokojiti. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine (upokojitev) je poleg izpolnjene starosti in pokojninske dobe tudi prenehanje zavarovanja. Oškodovanec je po prenehanju delovnega razmerja pri L., d. o. o., ko je bil obvezno zavarovan po 14. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), ostal zavarovan na drugi podlagi (16. člen ZPIZ-2). To pa pomeni, da delovnopravna obveznost iz 132. člena ZDR-1 za delodajalca L., d. o. o. ni nastala. Na nastanek obveznosti plačila do odpravnine tudi ni vplivala okoliščina, da družba L., d. o. o. za oškodovanca ni plačala vseh prispevkov. Za presojo nastanka obveznosti iz naslova prenehanja pogodbe o zaposlitvi je namreč relevantno zgolj, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji, do česar pa, kot rečeno, ni prišlo. Neplačilo odpravnine ob oškodovančevi upokojitvi zato ne pomeni izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, sodišče pa je s tako odločitvijo kršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanja, zaradi katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

C.

13Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti v delu, v katerem uveljavlja, da neplačilo odpravnine ob upokojitvi ni kaznivo dejanje, utemeljena. Zahtevi za varstvo zakonitosti je zato ugodilo tako, da je očitek, povezan z odpravnino ob upokojitvi, izpustilo iz izreka sodbe. Ustrezno je izpodbijano sodbo spremenilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Določeno zaporno kazen v okviru pogojne obsodbe je znižalo na dva meseca, za znesek neplačane odpravnine je znižalo tudi nadaljnji pogoj v pogojni obsodbi. Za enak znesek je znižalo tudi prisojeni premoženjskopravni zahtevek, s preostankom zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Če Vrhovno sodišče spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena (drugi odstavek 424. člena ZKP), zato je obsodilno sodbo v izreku o krivdi, kazenski sankciji in odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tudi, kolikor se nanaša na soobsojenega T. C.

14V ostalem je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila 425. člena ZKP zavrnilo.

¹ Sodbi VSRS I Kp 30816/2012 z dne 14. 3. 2014 in I Ips 13547/2015 z dne 11. 10. 2018.
² Irena Bečan et al., Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 812.