VSRS Sodba II Ips 42/2019

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank

1Tožnik je na podlagi 1. točke prvega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) od toženke zahteval odškodnino zaradi neutemeljenega pripora. Toženka je ugovarjala, da je tožnik s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost.

Ugotovljeno dejansko stanje

— Zoper tožnika se je vodil kazenski postopek v zvezi s fizičnim obračunom, do katerega je prišlo 23. 10. 2013 okrog 13.30 ure med tožnikom ter A. A., B. B. in C. C.. Zoper tožnika je bil iz razloga ponovitvene nevarnosti s sklepom z opr. št. III Kpd 51268/2013 z dne 30. 10. 2013 odrejen pripor zaradi utemeljenega suma, da je izvršil dva poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V priporu je preživel 147 dni. V obtožbi se mu je očitalo, da je A. A. s pištolo povzročil lahko telesno poškodbo, B. B. pa je poskusil vzeti življenje na način, da ga je s pištolo dvakrat ustrelil in ga s pištolo udarjal po temenu glave, uboja pa ni uspel dokončati, ker so mu ostali udeleženci obračuna pištolo zbili z rok. Tožnik je bil s pravnomočno oprostilo kazensko sodbo z opr. št. II Kp 51268/2013 z dne 6. 1. 2016 očitanih kaznivih dejanj oproščen, ker je ravnal v silobranu.

— Iz 9. točke obrazložitve sklepa o odreditvi pripora z dne 30. 10. 2013 izhaja, da je kazensko sodišče na podlagi zbranega gradiva (iz uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od D. D., F. A., E. E. ter zapisnika o sprejemu ustne ovadbe A. A.) zaključilo, da je tožnik nad A. A. najprej začel izvajati psihični pritisk, ki ga je stopnjeval tako, da je hotel kritičnega dne zoper njega najprej uporabiti fizično silo, in sicer se ga je poskusil lotiti z bejzbolsko palico. Ker pri tem ni bil uspešen, je kasneje v obravnavanem fizičnem obračunu uporabil strelno orožje zoper A. A. in B. B.. Glede na grožnje, ki jih je izrekel in njegovo vedenje, ko je uporabil strelno orožje, je kazensko sodišče ocenilo, da je mogoče pričakovati, da bo poskušal grožnje, s katerimi je grozil, uresničiti oziroma dejanje, s katerim je grozil, dokončati. Ocenilo je, da obstaja realna nevarnost, da bo s tovrstnimi dejanji nadaljeval, v kolikor mu ne bo odrejen pripor. Tožnik je bil namreč že prej kazensko obsojen za kazniva dejanj z elementi nasilja, za kaznivo dejanje prikrivanja in kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami.

— Po tožnikovi oprostitvi se je začel kazenski postopek zoper druge udeležence obravnavanega fizičnega obračuna. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z opr. št. I K 20975/2014 z dne 28. 3. 2017 so bili B. B., A. A. in C. C. oproščeni obtožbe, da naj bi poškodovali tožnika, in sicer iz razloga, ker je obstajala verjetnost, da so ravnali v silobranu.

Odločitev sodišča prve stopnje

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 49.400,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene pravdne stroške. Pojasnilo je, (1) da je bila tožniku prostost odvzeta zaradi njegovega nedovoljenega ravnanja, (2) da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni temeljil na istem fizičnem obračunu, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek zoper tožnika in (3) da obstoj pravnomočne oprostilne sodbe kazenskega sodišča še ne pomeni, da tožnik ni ravnal nedovoljeno. Po stališču sodišča prve stopnje ponovitvena nevarnost ni bila utemeljena na istih dejstvih in okoliščinah kot očitek kaznivega dejanja. Sklicevalo se je na odločbo Vrhovnega sodišča z opr. št. II Ips 63/2005. Za sodišče je bilo odločilno, da je iz sklepa o odreditvi pripora izhajalo, (1) da je tožnik predhodno vsaj nekajkrat po telefonu grozil A. A., da ga bo ubil, (2) da je do fizičnega obračuna med tožnikom in A. A. prišlo že dopoldne, ko je bila uporabljena bejzbolska palica (takrat naj bi s kraja pobegnil A. A.), (3) da je tožnik imel pri sebi strelno orožje in (4) da je bil za kazniva dejanja z elementi nasilja pravnomočno obsojen že dvakrat, enkrat pa tudi zaradi prepovedane proizvodnje in prodaje prepovedanih drog. Ker večkratne in resne grožnje z ubojem ter nošenje strelnega orožja pomenijo nedovoljeno ravnanje v smislu tretjega odstavka 542. člena ZKP, je bila država zaradi tožnikove predkaznovanosti dolžna ukrepati.

Odločitev sodišča druge stopnje

3Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku z vmesno sodbo po temelju ugodilo. Glede višine odškodnine in pravdnih stroškov je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da je tožnik v skladu s 1. točko prvega odstavka 542. člena ZKP upravičen do povrnitve škode zaradi neutemeljenega pripora in pojasnilo, da je nedovoljeno ravnanje iz tretjega odstavka 542. člena ZKP lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora, ter da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti temeljil na opisu dejanj, ki so istovetna z dejanji, zaradi katerih je bil uveden kazenski postopek zoper tožnika. Kadar priporni razlog nevarnosti ponovitve ali dokončanja začetega kaznivega dejanja temelji na opisu dejanja, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki pa je bil nato ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje, ravnanja obdolženca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP. Čeprav so bila v sklepu o odreditvi pripora z dne 30. 10. 2013 ugotovljena še določena dodatna ravnanja tožnika, ta sama po sebi še niso utemeljevala pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, temveč šele v povezavi z dejstvom, da je tožnik v fizičnem obračunu uporabil strelno orožje. Zoper tožnika zaradi (domnevnih) predhodnih groženj in nošenja orožja kazenski postopek ni bil uveden. Sodišče se je sklicevalo na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 22. 6. in 23. 6 1993, odločbi Vrhovnega sodišča z opr. št. II Ips 395/2011 in II Ips 63/2005 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani z opr. št. II Cp 3015/2013.

Revizija tožene stranke

4Toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe. Dokazovala je, da se je sporni življenjski dogodek odvil drugače kot je opisano v pravnomočni oprostilni kazenski sodbi. Tožnik je kot napadalec pištolo uporabil prvi. Predhodne grožnje z ubojem je pričel uresničevati. Na kraj obračuna je prišel z nabito pištolo. Uboja ni izvršil le zaradi naključja, ker sta na kraj obračuna prišla še dva nasprotnika z znanjem borilnih veščin. Izdana je bila nova pravnomočna kazenska sodba z opr. št. I K 20975/2014 z dne 28. 3. 2017, v kateri je bilo na podlagi novih dokazov (med drugim tudi z izvedencem balistične stroke) ugotovljeno, da je tožnik kot napadalec prvi streljal na ostala dva udeleženca, medtem ko sta bila še v avtu. Tudi v pravnomočni oprostilni sodbi z opr. št. II Kp 51268/2013 z dne 6. 1. 2016 je sodišče ugotovilo, da je tožnik na kraj dogodka prišel s pištolo in se zaradi nje ni poskušal izogniti pričakovanemu soočenju z A. A., ki se mu je hotel maščevati zaradi dopoldanskega konflikta. Iz sklepa o odreditvi pripora z dne 30. 10. 2013 je izhajalo, da obstaja realna nevarnost, da bo tožnik dejanje, s katerim je grozil, dokončal. Ni res, da oprostilna sodba temelji na opisu istih ravnanj, na katerih je temeljil sklep o odreditvi pripora in da zveza z očitanim kaznivim dejanjem ne bi smela obstajati. Civilno sodišče ni vezano na kazensko oprostilno sodbo. Revizija se sklicuje na odločbe z opr. št. II Ips 91/2010, II Ips 714/95, II Cp 2730/2015 in II Cp 1114/96. Civilna odgovornost je strožja od kazenske. Zaradi izkazane ponovitvene nevarnosti je bila odreditev pripora utemeljena. V nasprotnem primeru bi bila izkazana nezakonita opustitev države. V tej zvezi se revizija sklicuje na sodbo II Ips 280/2010 v povezavi z sodbo II Cp 3518/2009. Ali je bil uveden kazenski postopek zaradi okoliščin, ki pomenijo nedovoljeno ravnanje, je nepomembno. Da je treba pojem varnosti ljudi razlagati široko, je Ustavno sodišče poudarilo v 23. točki odločbe z opr. št. Up-75/95. Sodišče je napačno zaključilo, da dodatne okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, same po sebi niso utemeljevale pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, temveč šele v povezavi z dejstvom, da je tožnik uporabil strelno orožje v fizičnem obračunu. Tak zaključek je napravilo brez izvedbe dokazov in ni obravnavalo toženkinih trditev. Podrobno je navajala vsa tožnikova aktivna nedovoljena ravnanja, ki so pomenila resno nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Ker se o njenih ugovorih in dokazih sodišče ni izjasnilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodba sodišče druge stopnje je obremenjena s kršitvami iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Podana je tudi kršitev 22. in 23. člen Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se sodišče ni opredelilo do ključnih dejstev in dokazov, ki jih je predlagala pri utemeljitvi ugovora, da gre pri tožnikovih ravnanjih za nedovoljena ravnanja. Ker sodišče ni tehtalo ustavno zavarovanih dobrin, je sodba sodišča druge stopnje neobrazložena. Izpostavila je dejstvo, da je tožnik A. A. že pred kritičnim dogodkom grozil z ubojem. V tej zvezi je predlagala zaslišanje G. G., H. H., F. A., E. E., A. A.. Sklicevala se je na uradne zaznamke o zbranih obvestilih iz kazenskega postopka ter ostale dokaze iz postopka I K 20975/2014 in II K 51268/2013. Ker sodišče ni ugotavljalo bistvenega dejanskega stanja, je kršilo 340. člen ZPP. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana iz razloga, ker je vsebina izpodbijane sodbe v nasprotju z vsebino sklepa o odreditvi pripora z dne 30. 10. 2013. Zaradi neupoštevanja 87. in 88. člena ZPP je podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Odgovor na revizijo tožeče stranke

5Tožnik je odgovoril na revizijo in predlagal njeno zavrnitev. Meni, da toženka nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sklicuje se na odločbe z opr. št. II Ips 377/2016, II Ips 212/2012, II Ips 91/2000, II Ips 12/2000, II Cp 3015/2013, II Cp 2594/2012 in II Cp 2392/2011. Poudarja, da je bil tožnik pravnomočno oproščen obtožbe kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe in poskusa kaznivega dejanja uboja in da toženka z revizijskimi navedbami posega v pravnomočno kazensko oprostilno sodbo. Če kazenski postopek ni tekel zaradi ostalih domnevnih nedovoljenih ravnanj, bi bil ravno tako upravičen do odškodnine, ker kazenski postopek glede teh ravnanj ni bil uveden. Zadevi II Ips 280/2010 in II Cp 3518/2009 sta neprimerljivi s konkretnim primerom. Niti domnevne grožnje niti domnevna posest orožja nista takšni dejanji, zaradi katerih bi se tožniku lahko odredil pripor. Tudi sicer pa sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazne ocene glede tožnikovih predhodnih domnevnih groženj in posesti orožja. Tožnikovih dokazov v tej smeri ni izvedlo. Prerekal je toženkine trditve o predhodnih grožnjah in posesti orožja. Ker je bil v dogodku huje telesno poškodovan in hospitaliziran, ponovitvena nevarnost ni obstajala.

Presoja utemeljenosti revizije

6Revizija ni utemeljena.

7Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu (30. člen Ustave). Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda (drugi odstavek 6. člena EKČP) oziroma dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (27. člen Ustave). Kdor je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali pa je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali je bila obtožba zavrnjena, ima pravico do povrnitve škode (1. točka prvega odstavka 542. člena ZKP). Do povrnitve škode nima pravice, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost (tretji odstavek 542. člena ZKP).

8Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v sodbi Allen proti Združenemu kraljestvu pojasnilo, da se drugi odstavek 6. člena EKČP uporablja tudi v civilnih zadevah, in sicer ko je kasnejši civilni postopek (v konkretnem primeru odškodninska pravda) neizogibno povezan s predhodnim kazenskim postopkom. Obstoj neizogibne povezave med civilnim in kazenskim postopkom v smislu drugega odstavka 6. člena EKČP je podan, če je treba v kasnejšem civilnem postopku preučiti rezultat že zaključenega kazenskega postopka. Gre zlasti za položaje, ko mora civilno sodišče analizirati kazensko sodbo, ovrednotiti dokaze iz kazenskega spisa, se opredeliti do tožnikovega sodelovanja v dogodkih, ki so pripeljali do kazenske obtožbe, ali podati komentar o obstoju indicev v zvezi z verjetnostjo tožnikove krivde. ESČP razlikuje med položajem, ko je bila zoper posameznika izdana pravnomočna oprostilna kazenska sodba in položajem, ko je bil kazenski pregon zoper njega opuščen. Ne glede na to poudarja, da državni organi v nobenem primeru ne smejo posameznika obravnavati kot storilca kaznivega dejanja, če se je kazenski postopek v zvezi z očitanim dejanjem zaključil v njegovo korist. Če državni organi ne bi spoštovali kazenske oprostilne sodbe in odločitve o opustitvi kazenskega pregona, bi bilo lahko konvencijsko in ustavno varstvo domneve nedolžnosti neučinkovito.¹ Po pravnomočni oprostilni sodbi so pomisleki o tožnikovi krivdi v kasnejši odškodninski pravdi nedopustni. Če bi civilno sodišče odškodninski zahtevek na podlagi 542. člena ZKP zavrnilo z utemeljitvijo, da v kazenski oprostilni sodbi ni bil odstranjen dvom o utemeljenosti obtožbe oziroma da ta dvom obstoji še naprej, bi kršilo domnevo nedolžnosti iz drugega odstavka 6. člena EKČP. V odškodninski pravdi na podlagi 542. člena ZKP se civilno sodišče ne sme sklicevati niti na tiste sume o obstoju tožnikove krivde, ki so bili predhodno že izraženi s strani kazenskega sodišča v pravnomočni oprostilni sodbi.²

9Vrhovno sodišče je že poudarilo, da pravica do odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti spada med človekove pravice in temeljne svoboščine in da zakonskih določb v zvezi s tem ne gre razlagati v škodo prizadetega. V civilnopravnem sporu na podlagi 542. člena ZKP gre le za ugotavljanje, ali je tožnik s kakšnim nedovoljenim dejanjem (ki ima ali nima zveze z očitanimi kaznivimi dejanji) povzročil pripor in zato nima pravice do odškodnine po tretjem odstavku 542. člena ZKP. Za razliko od kazenskega postopka, kjer za odreditev pripora zadošča ugotovitev utemeljenega suma oziroma opravičene bojazni ali nevarnosti, da bo do določenega dejanja prišlo (pobega, vplivanja na priče, uničevanja sledov kaznivih dejanj, ponovitve kaznivih dejanj - 201. člen ZKP), morajo biti nedovoljena ravnanja po tretjem odstavku 542. člena ZKP dokazana. Tudi moralno nedopustno obnašanje (kot na primer streljanje z orožjem z namenom ustrahovanja) samo po sebi še ne odvzema pravice do odškodnine, saj vprašanje nošnja in uporabe orožja urejajo posebni predpisi, ki določajo tudi sankcije za njihovo neupoštevanje. Nedovoljeno ravnanje kot razlog za izgubo pravice do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora je lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora. To je lahko takšno ravnanje, ki ustreza pripornemu razlogu begosumnosti ali koluzijske nevarnosti, ali pa dejanje zaradi katerega je potrebna uvedba pripora kot disciplinskega ukrepa za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti za izvedbo kazenskega postopka. Kadar priporni razlog nevarnosti ponovitve ali dokončanja začetega dejanja temelji na opisu dejanja, ki je istovetno dejanju, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki pa je bil nato ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje, ravnanja osumljenca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 545. člena ZKP.³

10Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta predhodni kazenski postopek, ki je bil zaključen s pravnomočno oprostilno sodbo, in konkretni odškodninski spor neizogibno povezana v smislu drugega odstavka 6. člena EKČP. Ker je bil tožnik s pravnomočno oprostilno sodbo oproščen kaznivega dejanja, toženka v kasnejšem odškodninskem sporu na podlagi 542. člena ZKP ne more uspeti z ugovorom, da še vedno obstaja sum, da je tožnik očitano kaznivo dejanje storil. Nosilno stališče revizije, da bi se v tem odškodninskem sporu lahko dokazovalo, da se je sporni historični dogodek odvil drugače kot je to opisano v pravnomočni oprostilni sodbi, je v nasprotju z oškodovančevo domnevo nedolžnosti. Toženkini ugovori in predlagani dokazi so bili zaradi učinkovanja domneve nedolžnosti oziroma vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko oprostilno sodbo pravno nepomembni. Iz tega razloga se revizija neutemeljeno sklicuje na kasnejšo pravnomočno kazensko sodbo z opr. št. I K 20975/2014, iz katere naj bi izhajalo, da je tožnik v spornem obračunu nastopal kot napadalec, kakor tudi na ostale dokazne vire iz predkazenskega in kazenskega postopka v zadevah z opr. št. I K 20975/2014 in II Kp 51268/2013. Revizijski očitki o kršitvi 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena EKČP, kršitvah iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in relativni bistveni kršitvi iz prvega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljeni, očitana protispisnost med sklepom o odreditvi pripora in izpodbijano sodbo pa ni izkazana. Zaradi neprimerljivosti dejanskih stanov je revizijsko sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča ter odločbe Vrhovnega sodišča ravno tako neutemeljeno.

Odločitev o reviziji

11Vrhovno sodišče je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka se glede na naravo vmesne sodbe pridrži za končno odločbo, ki jo bo sodišče izdalo v nadaljevanju postopka po obravnavanju višine tožbenega zahtevka (165. člen v zvezi s 164. členom ZPP).

¹ Sodba velikega senata ESČP v zadevi Allen proti Združenemu kraljestvu z dne 12. 7. 2013, 94., 104. in 122. točka obrazložitve.
² Sodba ESČP v zadevi O. proti Norveški z dne 11. 2. 2003, 40. točka obrazložitve; sodba ESČP v zadevi Lamanna proti Avstriji z dne 10. 7. 2001, 38. točka obrazložitve; sodba ESČP v zadevi Asan Rushiti proti Avstriji z dne 21. 3. 2000, 31. točka obrazložitve; sodba ESČP v zadevi Sekanina proti Avstriji z dne 25. 8. 1993, 30. točka obrazložitve.
³ Sodba VS RS z dne 15. 10. 2008, opr. št. II Ips 377/2006; sodba in sklep VS RS z dne 5. 10. 2006, opr. št. II Ips 63/2005; sodba VS RS z dne 20. 3. 2002, opr. št. II Ips 395/2001; sodba VS RS z dne 19. 2. 2001, opr. št. II Ips 91/2000; sklep VS RS z dne 1. 3. 2001, opr. št. II Ips 12/2000; sodba VS RS z dne 16. 4. 1997, opr. št. II Ips 714/1995; Pravno mnenje Vrhovnega sodišča, sprejeto na občni seji dne 22. in 23. 6. 1993.