545. člen ZKP

Duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti so res enotna oblika škode in zato dobi oškodovanec enotno odškodnino. Vendar, če je zaradi odvzema prostosti tožniku nastala tudi druga nepremoženjska škoda in sicer duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strah ali skaženost, lahko zahteva tudi to odškodnino.

Upravna pot za uveljavljanje oziroma priznanje odškodnine je določena le v primerih, ko je upravičencu status (bivšega političnega) zapornika priznan (zgolj) s sklepom Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, posameznik pa uveljavlja odškodnino na podlagi takšnega priznanja.

Tožniki ne uveljavljajo škode kot inicialni oziroma neposredni oškodovanci, ampak jo izvajajo iz pravice do povrnitve škode neposrednega oškodovanca oziroma pokojnega obdolženca. V primeru okrnitve svobode lahko npr. žena izredno dolgotrajno trpi, ker je njen mož neutemeljeno v priporu. Vendar bo v tem primeru pravnorelevantna nepremoženjska škoda le škoda lastnega izvora (duševne bolečine neutemeljeno priprtega), ne pa tudi škoda zunanjega izvora (duševne bolečine žene zaradi okrnitve svobode moža). Tako v primeru nepremoženjske škode kot tudi v primeru premoženjske škode bi bilo treba ženin zahtevek oziroma zahtevek svojcev zavrniti. Smrt je pogojevala ustavitev kazenskega postopka, ne pa tudi pridobitve pravice do povrnitve škode, saj so nosilci pravic lahko le žive osebe, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Določilo 2. odstavka 541. člena ZKP, ki ga v pritožbi poudarjajo tožniki in po katerem lahko dediči oškodovanca po njegovi smrti začno postopek za povrnitev premoženjske škode, se tako nanaša le na primere, ko je pokojni oškodovanec pravico do povrnitve škode že pridobil. Sodna praksa priznava

Ker je bil tožniku pripor odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki je temeljil na opisu dejanja, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, kasneje pa je bil tožnik oproščen obtožbe, njegovega ravnanja ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje iz tretjega odstavka 545. člena ZKP 1977. Moralno nedopustno obnašanje (kot na primer streljanje z orožjem z namenom ustrahovanja) samo po sebi ne odvzema pravice do odškodnine, lahko pa vpliva na sam obseg škode, kar je bilo ugotovljeno tudi v tej zadevi. Glede na vsebino dopisa tožene stranke z dne 21.06.1982 je bilo zastaranje tožnikove odškodninske terjatve zadržano od vložitve njegove zahteve z dne 29.03.1982 do pravnomočnega končanja obnovitvenega kazenskega postopka dne 23.02.1989.

Po prvem odstavku 35. člena ZPKri imajo upravičenci, ki so zoper obsodilno kazensko sodbo uveljavili revizijo (21. do 34. člen ZPKri), in z njo uspeli, pravico do povrnitve škode po določbah 538. do 546. člena ZKP, in ne le do odškodnine po ZSPOZ. Po tretjem odstavku 5. člena ZPKri so upravičenci po ZSPOZ osebe, ki so po tem zakonu pridobile status političnega zapornika, niso pa uveljavile navedenega pravnega sredstva.

Pravico do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora ima tudi tisti, zoper katerega je bil kazenski postopek ustavljen, ker po novi kazenski zakonodaji ni več kaznivo dejanje, ki ga je bil osumljen, če ni z drugim svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost.

Tožnik je sam povzročil okoliščine, zaradi katerih je nekaj dni pred glavno obravnavo v kazenskem postopku bil priprt. Kljub oprostilni sodbi mu zato škoda zaradi prestanega pripora - ob izostanku elementa protipravnosti - ni nastala.

Odškodnina zaradi neutemeljenega odvzema prostosti se v sodni praksi praviloma določa kot enotna odškodnina za eno obliko škode. Toda v primeru dodatne škode, ki se kaže v duševnem trpljenju zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, se prisodi odškodnina tudi za to obliko škode.

Tožnikove duševne bolečine so bile večje kot sicer v podobnih primerih, tudi zaradi poklica, ki ga opravlja (policist), kjer predstavlja osebna neoporečnost temeljni pogoj za opravljanje poklica. Te in ostale okolnosti, ki so vzročno povezane s priporom in zaradi pripora nastale škode, sta sodišči druge in prve stopnje po presoji revizijskega sodišča v celoti in pravilno upoštevali ter tudi pravno ovrednotili. To velja tudi za škodo v zvezi z naravo kaznivih dejanj, ki jo tožnik posebej poudarja v reviziji, pri čemer je ugotoviti, da se odškodnina zgolj za uvedbo kazenskega postopka (ne glede na vrsto kaznivih dejanj) ne dosoja. Pri vrednotenju narave kaznivih dejanj v zvezi s priporom pa se morajo upoštevati vse ugotovljene okoliščine v kazenski zadevi.

Pravno podlago, ki naj bi bila delno zmotno uporabljena po izvajanjih revizij obeh pravdnih strank, prestavljajo v takih primerih kot je predmeten, prva točka 1. odstavka 545. člena zakona o kazenskem postopku (naprej ZKP), ki določa, da ima pravico do povrnitve škode, kdor je bil v priporu, a je bil postopek zoper njega ustavljen s pravnomočnim sklepom, 4. odstavek istega člena, ki določa, da se v postopku za povrnitev take škode smiselno uporabljajo določbe celotnega 22. poglavja, to je členi 541 - 549 ZKP ter 200. člen zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), ki določa merila, po katerih se odmerja odškodnina za duševne bolečine. Prvi dve določili uzakonjata temelj odškodninske odgovornosti, ki v tem primeru ni sporna. Sporna je le višina odškodnine, ki gre tožniku in ki zadeva merila za odmero odškodnine. Odmera odškodnine pa je odvisna od meril, ki jih mora sodišče uporabiti glede na vse ugotovljene okoliščine posameznega primera. Okoliščine primera so sestavina dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP).

Duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost.

Tožniku, ki mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost in je prestajal zaporno kazen 6 let na Golem otoku in drugod, pripada za ta čas odškodnina za izgubljeni zaslužek, izračunana na osnovi sedanjih osebnih dohodkov delavca na približno enakem delovnem mestu, kot ga je zasedal tožnik pred odvzemom prostosti.

Zaradi neutemeljenega pripora ima oškodovanec pravico do povrnitve vse škode, gmotne in negmotne. Škoda mora biti dokazana in seveda v vzročni zvezi z neutemeljenim priporom. Toda obe nižji sodišči sta ugotovili, da zatrjevana tožničina gmotna škoda, izguba na dohodku zaradi prenehanja delovnega razmerja po disciplinski odločbi tožničine takratne delovne organizacije, ni v vzročni zvezi s tožničinim priporom sredi 1984. leta. Tožnica zato na tej dejanski in pravni podlagi (neutemeljeni pripor in odškodninska odgovornost tožene stranke na podlagi 1. točke 1. odstavka 54. člena ZKP) odškodnine za ta svoj zahtevek ne more dobiti.

Kot sta navedli že obe nižji sodišči, predstavljajo duševne bolečine zaradi neutemeljenega pripora le eno vrsto škode. Za ugotovitev njenega obsega pa je treba upoštevati in oceniti vse okoliščine vsakega posameznega primera, npr. trajanje pripora, skrb zaradi morebitne obsodbe, upoštevajoč pri tem težo očitanega kaznivega dejanja, prizadetost na časti, morebitne težave pri vključevanju v življenje po izpustitvi iz pripora itd. Zato sodišče ne prisodi za duševne bolečine toliko odškodnin, kolikor različnih okoliščin je vplivalo na njihov nastanek, ampak samo eno. Ob pravilni uporabi materialnega prava sta nižji sodišči tako tudi ravnali.

Na podlagi člena 545 ZKP je mogoče priznati odškodnino le za tisto škodo, ki je v vzročni zvezi z neupravičenim priporom, ne pa tudi samim kazenskim postopkom. Nematerialna škoda se ugotavlja na podlagi člena 200 ZOR.

Konkretno določena odškodnina ne sme preseči okvirov, v katerih se pri odločanju sodišč v odškodninskih zadevah določajo odškodnine za razne vrste škod vse do katastrofalne škode. Obstajajo torej meje, preko katerih sodišče ne more določiti odškodnine, če upošteva vse kriterije iz 200. čl. ZOR.

145. člen ZIKS je glede na določbe ZOR o neupravičeni pridobitvi specialni predpis. ZIKS ureja vrnitev premoženja v naravi, če pa ta ni možna, vrnitev njegove vrednosti. Vrnitev v naravi je lahko popolna ali delna. Za delno vrnitev gre tudi tedaj, ko je vrnjena stvar poškodovana ali delno uničena. V takšnih primerih je potrebno kombinirati fizično (delno) vrnitev s plačilom vrednosti za preostali (uničeni ali poškodovani) del. Občina ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki ji je nastala zaradi neopravičene obsodbe (kolikor izpadla najemnina predstavlja izgubljeni dobiček). Povrnitev te škode ureja zakon o kazenskem postopku v XXXII. poglavju (541. do 549. člen ZKP). Zanjo bi bila, če bi bili izpolnjeni v navedenih členih ZKP določeni pogoji, odgovorna država in ne občina.

Podlaga za prisojo odškodnine je v spornem primeru lahko le neutemeljeno odvzeta prostost, ki jo je tožnik utrpel v času bivanja v priporu. Določilo 1. odst. 541. ZKP namreč kot podlago za odškodnino določa neupravičeno obsodbo, pri čemer pa mora oškodovancu izrečena kazenska sankcija postati pravnomočna, da ta pridobi pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe. Tožniku izrečena kazenska sodba pa v spornem primeru ni postala pravnomočna, saj je bila na podlagi njegove pritožbe razveljavljena in je bil v ponovljenem sojenju kazenski postopek pravnomočno ustavljen (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Pravilno je zato sodišče druge stopnje prisodilo zahtevano odškodnino le zaradi neupravičenega odvzema prostosti, ki ga je tožnik utrpel zaradi odrejenega mu pripora (1. točka 1. odst. 545. člena ZKP). Presoja višine odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti.

Pri odmeri odškodnine zaradi neupravičenega pripora je potrebno upoštevati okoliščino konkretnega primera. Med okoliščine obravnavanega primera, ki ob upoštevanju drugih kriterijev navedenih v 200. čl. ZOR (pomen prizadete dobrine, namen odškodnine za negmotno škodo itd.) odločilno vpliva na odmero višine denarnega zadoščenja in utemeljuje materialno pravno pravilno odmero odškodnine na 2.000,00 SIT, pa sodi tudi tožnikova depresija, ki je v vzročni zvezi z neupravičenim odvzemom prostosti in je trajne narave, pri tožniku pa povzroča vsakodnevno hudo trpljenje.

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo zaradi neutemeljeno odvzete prostosti. Vpliv potrebnosti postopka na končno odločitev o stroških postopka ob spremembi izpodbijanih sodb v škodo tožeče stranke.