88. člen ZPP

Roki, ki se računajo na ure in se nanašajo na procesna dejanja, kjer je potrebna hitrost odločanja, se lahko iztečejo tudi v dneh, ki so dela prosti oziroma ko se pri državnem organu ne dela.

Prvi toženec je v osebnem stečaju. Z začeetkom postopka osebnega stečaja pa je poslovna sposobnost stečajnega dožnika omejena glede razpolaganja s premoženjem, ki spada v stečajno maso. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe kot tudi iz podatkov spisa, s katerimi Vrhovno sodišče razpolaga, izhaja, da prvega toženca ves čas zastopa stečajna upraviteljica kot njegova zakonita zastopnica: s tem postopkom je torej že seznanjena in je tako imela možnost v njegovem imenu vložiti predlog za dopustitev revizije ali pa sama pooblastiti odvetnika. Zato je ob povedanem Vrhovno sodišče ni pozivalo k odobritvi vloge, ki jo je vložil pravdno nesposoben prvi toženec po odvetniku. Samostojna pravdna dejanja procesno nesposobnega prvega toženca torej ne učinkujejo; predlog je vložil kot nekdo, ki te pravice nima, pa čeprav po odvetniku. Pri tem ni pomembno, da je sodišče druge stopnje sprejelo materialnopravno in procesnopravno nepravilno stališče, da gre v konkretnem primeru za premoženje, ki ne spada v njegovo premoženjsko sfero in da naj bi zato bil poslovno in procesno usposobljen ter tako sposoben sam opravljati procesna dejanja, med drugim tudi pooblastiti odvetnika za vložite

Obnova je izredno pravno sredstvo. Obnovil naj bi se s sodno odločbo pravnomočno končan postopek. Zato so pogoji za dopustnost predloga za obnovo postopka strožji. ZPP v prvem odstavku 91. člena izrecno določa, da sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v tretjem odstavku 86. člena ZPP, in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP.

Fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti (torej s potekom zadnjega, to je petnajstega dne), in ne šele takrat, ko vročevalec pusti pisanje v predalčniku. Pri tem ni odločilno, da je bila dne 5. 2. 2022, ko je nastopila fikcija vročitve, sobota, ko naj bi bila pošta, na kateri je tožnico čakalo pisanje, zaprta. Tožnica je bila na podlagi puščenega obvestila seznanjena s tem, kako lahko doseže seznanitev z vsebino pisanja (z dvigom pisanja na pošti v roku 15 dni), kasneje (dne 7. 2. 2022, z vložitvijo v hišni predalčnik) pa je bila seznanjena tudi s samim pisanjem. Če je zaradi njene neaktivnosti nastopila fikcija vročitve, ni izgubila pravice do vložitve tožbe niti se ji rok za vložitev tožbe ni skrajšal, zato ni poseženo v njeno ustavno pravico do pravnega sredstva.

ZPP ne predvideva, da bi v primeru, ko na pripravljalni narok pristopi pooblaščenec, ki ni oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, sodišče sprejelo sklep, s katerim bi stranki naložilo, naj v danem roku imenuje pooblaščenca, ki zakonske pogoje izpolnjuje, ali izjavi, da se bo zastopala sama. Ker zakon v obravnavni situaciji sklepa z vsebino, kot je bil izdan, ne predvideva, in ker izpodbijani sklep tudi sicer ne posega v tožničine pravice ali pravne interese, tožnica nima pravice do pritožbe zoper njega. Tudi sicer ne bi bilo mogoče govoriti o pravnem interesu tožnice za pritožbo, saj je istočasno z vložitvijo pritožbe vložila v spis izjavo, da se bo v zadevi zastopala sama, torej je izpodbijani sklep dejansko izvršila.

Pritožba zmotno meni, da bi bilo treba tožbo nemudoma zavreči, ker tožnica ni poslovno sposobna in se pooblastila ne da sanirati. Da bi bila tožnica poslovno nesposobna, ni izkazano. Pritožnika niti ne trdita, da je bila tožnici poslovna sposobnost odvzeta, postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo pa je še v teku. Tožbe ni mogoče nemudoma zavreči, saj mora v skladu z 88. členom ZPP sodišče tožeči stranki, ki pri okrožnem sodišču vloži tožbo po pooblaščencu, ki ni oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, naložiti, da v roku, ki ne sme biti daljši kot 15 dni, imenuje pooblaščenca v skladu z navedeno določbo, ali izjavi, da se bo zastopala sama.

Po sedanji (v skladu s spremenjenim 81. členom ZPP) zakonski ureditvi sodišče stranko tudi v primeru smrti tožeče stranke pozove k popravi tožbe (sprememba je namreč široka, določba se ne omejuje le na smrt tožene stranke). Kot primer na strani tožeče stranke se navaja predvsem okoliščina, ko pooblaščenec tožeče stranke ne bi mogel izvedeti za smrt stranke (ki ga je že pooblastila za vložitev tožbe) in tudi ne za njene dediče in bi zavrženje tožbe zaradi na primer izteka prekluzivnih rokov za vložitev tožbe lahko pomenilo poseg v pravico do sodnega varstva. Torej gre za situacijo, ko je stranka pred smrtjo že pridobila aktivno pravdno legitimacijo, že pred njeno smrtjo so se stekli pogoji za vložitev tožbe in je v ta namen pooblastila odvetnika. Tožnikov (takrat še bodoči) dedič - pritožnik A. A. ne navaja, da s tem dejstvom, da je D. D. umrl, ne bi bil seznanjen, njemu je bila vročena s tožbo izpodbijana odločba in tožbo bi lahko oziroma bi moral vložiti v svojem imenu ter zatrjevati oziroma izkazovati pravno nasledstvo. Ne gre torej za okoliščine, ko bi (tožeča) stranka umrla (šele) pred vložitvijo tožbe, ko bi ji že nastala aktivna legitimacija za vložitev tožbe.

Tožeča stranka pa do izteka roka za odpravo pomanjkljivosti tožbe, niti kasneje do izdaje tega sklepa, ni imenovala pooblaščenca za zastopanje, ki izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, niti ni izjavila, da se bo v tem upravnem sporu zastopala sama in tožbo lastnoročno podpisala in o tem pisno seznanila sodišče, ter tudi ni imenovala svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in o tem pisno seznanila sodišče. Sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZPP in prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je iztekel dne 20. 4. 2018, tožeča stranka pa do tega dne niti kasneje do izdaje tega sklepa ni odpravila pomanjkljivosti tožbe v zvezi s slovenskim prevodom tožbe in obveznim podpisom tožbe, kot ji je naložilo sodišče v zgoraj navedenem sklepu. Sodišče je zato na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter tretjega odstavka 88. člena ZPP oziroma drugega in prvega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Nedovoljeno ravnanje kot razlog za izgubo pravice do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora je lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora. To je lahko takšno ravnanje, ki ustreza pripornemu razlogu begosumnosti ali koluzijske nevarnosti, ali pa dejanje, zaradi katerega je potrebna uvedba pripora kot disciplinskega ukrepa za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti za izvedbo kazenskega postopka. Kadar pa priporni razlog nevarnosti ponovitve ali dokončanja začetega kaznivega dejanja temelji na opisu dejanja, ki je istovetno dejanju, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki je bil nato ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje, ravnanja osumljenca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP.

Narok za obravnavo ugovora sodišče razpiše in izvede po postopkovnih pravilih ZPP, razen tistih, ki subsidiarno uporabo določil ZPP s pravili 405. člena ZFPPIPP izrecno izključujejo oziroma določajo drugače, prilagojeno specifiki postopka osebnega stečaja. Med pravili 405. člena ZFPPIPP ni določbe o možnih drugačnih kriterijih za pooblaščenca upravitelja, kot jih določa tretji odstavek 87. člena ZFPPIPP. Upravitelj ni stranka postopka zaradi insolventnosti. Procesno legitimacijo za vložitev ugovora pa mu v postopku odpusta obveznosti znotraj postopka osebnega stečaja podeljuje že sam zakon v 402. in 403. členu ZFPPIPP. Kot upravičenemu vlagatelju ugovora pa mu s tem v procesnem smislu daje položaj stranke (oziroma udeleženca postopka), saj z vložitvijo ugovora sproži postopek ugovora proti odpustu obveznosti, v katerem se na naroku izvede kontradiktoren postopek za ugotovitev obstoja ugovornih razlogov po postopkovnih pravilih ZPP, ker posebnih pravil razen v določilih 405. člena, ZFPPIPP nima. V tem smislu ima postopek ugovora proti odpustu obveznosti, čeprav izveden v okviru stečajnega postopka, več postopkovnih podobnosti z ZPP. Na naroku za obravnavo ugovora proti odpu

Tretji odstavek 35. člena ZGD-1 izrecno določa, da prokurist v mejah upravičenj iz prvega odstavka tega člena zastopa družbo pred sodišči in drugimi organi. Z navedeno določbo je torej prokuristu dano posebno z zakonom določeno pooblastilo za zastopanje družbe pred sodišči. Ker obseg upravičenj iz prvega odstavka tega člena ni omejen s pogojem opravljenega pravniškega državnega izpita, tudi navedenega zakonskega pooblastila ni mogoče pogojevati z opravljenim pravniškim državnim izpitom.

Tožniki v postavljenem roku niti kasneje, tožbe niso dopolnili skladno s pozivom sodišča. Niso si postavili ustreznega pooblaščenca ali tožbe sami podpisali, niti niso predložili izpodbijane prvostopenjske odločbe in dokazil v zvezi z izpolnitvijo pogojev za vložitev tožbe zaradi molka drugostopenjskega organa. Prav tako niso zaprosili za brezplačno pravno pomoč. Ker niso ravnali v skladu s sklepom prvostopenjskega sodišča o popravi oziroma dopolnitvi tožbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno postopalo po 3. odstavku 88. člena v zvezi s 5. odstavkom 108. člena ZPP in tožbo zakonito zavrglo.

Kdo so lahko pooblaščenci, ki zastopajo stranke v postopku pred sodiščem v civilnih zadevah, torej kdo so pooblaščenci, ki imajo procesno sposobnost za zastopanje v teh postopkih, urejajo le določbe ZPP. Pooblaščenec predlagateljice v predmetnem nepravdnem postopku ne more biti pravna oseba, ki ni odvetniška družba, ker nima sposobnosti za procesno zastopanje predlagateljice.

Ob uporabi prvega odstavka 88. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je sodišče tožečo stranko pozvalo, naj v roku 15 dni, bodisi predloži dokazilo, potrdilo o opravljenem pravniškem izpitu, oziroma če se bo v postopku zastopala sam, sodišču pošlje lastnoročno podpisano tožbo. Tožnik ni ravnal skladno s pozivom, zato je moralo sodišče tožbo kot nedovoljeno zavreči.

Tožbo z dne 22. 7. 2016 je vložila prokuristka, ki ne izpolnjuje zakonskih pogojev za pooblaščenca v upravnem sporu, navedene pomanjkljivosti pa tožnica po pozivu sodišča ni odpravila, zato je treba tožbo zavreči ob analogni uporabi tretjega odstavka 88. člena ZPP.

Sodišče je tožnika z dopisom z dne 6. 11. 2015 poučilo o tem, da je v postopku pred višjim sodiščem pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Pozvalo ga je, naj v roku dveh dni od prejema tega poziva za pooblaščenca B.B. pošlje potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu, če pa se bo zastopal sam, mora sodišču poslati ustrezno število izvodov tožbe z njegovim lastnoročnim podpisom. Sodišče je tožnika v istem dopisu tudi opozorilo, da bo na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZPP tožbo zavrglo, če ne bo ravnal v skladu s tem pozivom. Tožnik je poziv prejel dne 9. 11. 2015, vendar pa niti v roku dveh dni niti do dneva izdaje tega sklepa za pooblaščenca B.B. ni poslal potrdila o pravniškem državnem izpitu, iz prilog k tožbi ni razvidno, da bi bil pooblaščenec odvetnik, tožnik pa tudi v postavljenem roku ni poslal izvoda tožbe, na katerem bi bil sam podpisan. Poslal je zgolj izpodbijani akt in izjavo pooblaščenca, da pooblastilo sprejema. Ker tožnik tožbe v postavljenem roku ni dopolnil, je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 tožbo zavrglo.

Odobritev stranke bi učinkovala le, če bi pooblaščenec A. A. izkazal, da izpolnjuje pogoje za zastopanje pred okrožnim sodiščem, torej, da ima opravljen PDI. Ker je oseba, ki je v imenu tožeče stranke vložila predlog za izvršbo, v odgovoru na poziv navedla le, da se bo tožeča stranka zastopala sama po njenem zakonitem zastopniku, in torej ni predložila potrdila o opravljenem PDI, niti ustreznega pooblastila tožeče stranke za zastopanje pred okrožnim sodiščem, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da pravdna dejanja, ki jih je opravila v postopku za tožečo stranko (dopolnitev tožbe), sploh niso bila opravljena.

Ker tožnica poštne pošiljke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni dvignila oziroma prevzela v roku za sprejem, se v skladu s 4. odstavkom 88. člena ZDR-1 vročitev šteje za opravljeno, ko poteče osmi dan od dneva prvega poskusa vročitve (to pa je 13. 9. 2014). Zato je tožba, ki jo je tožnica vložila 27. 10. 2014, prepozna, ker jo je vložila po izteku 30 dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno.

Tožnikov skrbnik tožbe ni odobril, to pa pomeni, da pomanjkljivost, ki je v tem, da tožnik nastopa kot stranka, saj je 20. 10. 2014 sam vložil tožbo, čeprav mu je bila pravnomočno že s 1. 10. 2014 odvzeta poslovna sposobnost za vse aktivnosti, povezane s sodnimi postopki, ni odpravljena. Ker pa pomanjkljivost ni odpravljena, saj tožbe tožnika, ki nima pravdne sposobnosti, ni odobril njegov skrbnik, in je nadaljnji sodni postopek s tem onemogočen, je sodišče v skladu s petim odstavkom 81. člena ZPP tožbo zavrglo.