VSC Sklep III Kp 9850/2015

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlogu zagovornika z dne 17. 6. 2019 za izločitev nedovoljenih dokazov ugodi in se iz kazenskega spisa izločijo: zvočni posnetki z označbami 20141228 172447.m4a, 20141228 175414.m4a in 20141228 181623.m4a, prepisi teh zvočnih posnetkov, ki se nahajajo v uradnem zaznamku o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 9. 3. 2016, vse navedbe zvočnih posnetkov, vsebine zvočnih posnetkov in sklicevanja na ter omembe zvočnih posnetkov, ki se nahajajo v zahtevi za preiskavo, opr. št. Kt 8125/2019 z dne 23. 5. 2019 in ki se nahajajo v kazenski ovadbi Policijske uprave ..., opr. št. 2310-133/2015 z dne 18. 4. 2019 s prilogami in v poročilu v dopolnitvi kazenske ovadbe Policijske uprave ... z dne 20. 5. 2019.

II. Po pravnomočnosti sklepa se izločene zvočne posnetke ter listine izroči v hrambo preiskovalnemu sodniku v posebnem ovitku in se hranijo ločeno od drugih spisov.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je preiskovalni sodnik, po ponovnem odločanju o predlogu obdolženčevih zagovornikov na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), znova kot neutemeljen zavrnil predlog obdolženčevih zagovornikov z dne 17. 6. 2019 za izločitev nedovoljenih dokazov in sicer zvočnih posnetkov z označbami 20141228 172447.m4a, 20141228 175414.m4a in 20141228 181623.m4a, prepisov teh zvočnih posnetkov, ki se nahajajo v uradnem zaznamku o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 9. 3. 2016, vseh navedb zvočnih posnetkov, vsebine zvočnih posnetkov in sklicevanja na ter omembe zvočnih posnetkov, ki se nahajajo v zahtevi za preiskavo, opr. št. Kt 8125/2019, z dne 23. 5. 2019 in ki se nahajajo v kazenski ovadbi Policijske uprave ..., opr. št. 2310-133/2015, z dne 18. 4. 2019 s prilogami in v poročilu v dopolnitvi kazenske ovadbe Policijske uprave ... z dne 20. 5. 2019.

2Zoper obdolženca je v teku preiskava, uvedena s pravnomočnim sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju z dne 3. 7. 2019, opr. št. I Kpr 9850/2015, zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki naj bi ga storil na ta način, da naj bi pokojni oškodovanki S. V. 15. 3. 2015 okoli 19.50 uri v dnevni sodbi stanovanjske hiše P., s strelom iz polavtomatske puške vzel življenje. Kaznivo dejanje naj bi storil na zahrbten način in iz nizkotnih nagibov. Opis kaznivega dejanja mu očita, da naj bi ga storil, ker naj bi pričakoval, da bo njuna zveza z oškodovanko kmalu razpadla in ga je skrbelo, da bi oškodovanka po razpadu zveze policijo seznanila z njegovimi nezakonitimi posli. Naredil naj bi načrt glede same izvršitve kaznivega dejanja, ko naj bi ustrelitev prikazal kot nesrečo pri opravljanju napake na orožju, čeprav naj bi to delovalo brezhibno.

3Med dokaze iz katerih naj bi izhajala utemeljenost suma je preiskovalni sodnik uvrstil tudi tri zvočne zapise (20141228 172447.m4a, 20141228 175414.m4a in 20141228 181623.m4a), ki jih je S. V. 28. 12. 2014 posnela na mobilni telefon ter jih shranila na prenosni računalnik znamke Fujitsu. Slednjega je oškodovankin oče izročil kriminalistom, ki so napravo zasegli 19. 3. 2015. Z uporabo ustrezne programske opreme so bili predmetni zvočni zapisi zavarovani, izdelan pa je bil tudi njihov prepis. Na zvočnih zapisih so zabeleženi pogovori med obdolžencem in oškodovanko, ki so bili očitno posneti po oškodovanki in brez obdolženčeve vednosti ter soglasja.

4V pritožbeno izpodbijanem sklepu je preiskovalni sodnik skladno z navodili višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa z dne 6. 8. 2019, opr. št. III Kp 9850/2015, pristopil k tehtanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki naj bi s predmetnim zvočnim snemanjem obdolženca prišle v kolizijo. Šlo naj bi za pravico obdolženca do njegove zasebnosti po 35. členu Ustave na eni strani in pravico oškodovanke do nedotakljivosti življenja (17. člen Ustave) ter osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) na drugi. Preiskovalni sodnik je po tehtanju teh pravic prišel do zaključka, da je potrebno dati prednost ustavno varovanim pravicam oškodovanke do osebnega dostojanstva in varnosti ter nedotakljivosti človekovega življenja, ker poseg v te pravice predstavlja hujšo kršitev z ustavo zavarovanih dobrin v primerjavi s kršitvijo pravice do obdolženčeve zasebnosti. Nujnost posega v obdolženčevo zasebnost je preiskovalni sodnik utemeljeval na trditvi, da naj bi iz dokazov predkazenskega postopka na ravni utemeljenega suma izhajalo, da je bil obdolženec vpleten v kriminalna dejanja oziroma da se je ukvarjal z nezakonitimi posli, o čemer je bila oškodovanka seznanjena, prav tako pa naj bi na ravni utemeljenega suma izhajalo, da je bila zveza med obdolžencem in oškodovanko v času nastanka predmetnih posnetkov že tako močno skrhana, da je bila pred razpadom. Oškodovanka naj bi vedela česa je obdolženec sposoben, saj naj bi poznala njegovo osebnost, vedela je tudi, da razpolaga z orožjem in je vešč rokovanja z njim. Ker naj bi ji tudi grozil, je oškodovanka predmetne razgovore posnela v stiski, saj se je počutila ogroženo. Zagotoviti si je hotela lastno varnost in zaščito. Z manj invazivnim ukrepom, kot je npr. kazenska ovadba, po prepričanju preiskovalnega sodnika oškodovanka želenega cilja ne bi dosegla, saj ni rečeno, da bi s tem obdolženca odvrnila o nadaljnjih ravnanj, še zlasti, ker je vedela za njegovo prijateljstvo z M. T., ki je bil zaposlen kot policist. Morebitna kazenska ovadba bi po mnenju preiskovalnega sodnika pri obdolžencu še bolj utrdila odločitev, da oškodovanki vzame življenje.

5Zoper sklep preiskovalnega sodnika so se obdolženčevi zagovorniki pravočasno pritožili iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev obdolženčevih človekovih pravic, ki so varovane z Ustavo. Zagovorniki sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sklep razveljavi ter zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v novo odločitev oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep spremeni tako, da sámo odloči in izloči dokaze oziroma listine v skladu s predlogom zagovornikov. Obenem zagovorniki predlagajo izločitev preiskovalnega sodnika Matjaža Gučka.

6Pritožba zoper sklep preiskovalnega sodnika je utemeljena, za odločanje o zahtevi za njegovo izločitev pa sodišče druge stopnje ni stvarno pristojno.

7Kot je bilo povzeto že zgoraj, je preiskovalni sodnik v izpodbijanem sklepu ocenil, da naj bi obstajal konflikt med pravico obdolženca do zasebnosti po 35. členu Ustave in pravicama oškodovanke do nedotakljivosti življenja po 17. členu Ustave ter osebnega dostojanstva in varnosti po 34. člen Ustave. Preiskovalni sodnik sicer v izpodbijanem sklepu ni povsem natančno konkretiziral ali je kolizija teh človekovih pravic bila podana v času izdelave predmetnih zvočnih posnetkov, a iz obrazložitve, ko se sklicuje na sočasno kolizijo pravic in zaključuje, da je mogoče utemeljeno sklepati, da je oškodovanka pogovore snemala, ker je bila v stiski in se je počutila ogroženo, je moč sklepati, da je temu tako. Nenazadnje se tudi sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 4. 2017, opr. št. I Ips 65218/2010, v kateri je vrhovno sodišče v skladu s sodno prakso zavzelo stališče, da je neposrednost kolizije bistveni pogoj za tehtanje med prizadetimi ustavnimi pravicami. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje je predpogoj, da je moč govoriti o konfliktu človekovih pravic oziroma njihovi koliziji sočasnost, ko si stopijo pravice dveh subjektov nasproti, saj je šele tedaj moč presojati v luči konkretnega primera oziroma oblikovati pravilo (praktična konkordanca) katera od človekovih pravic se mora umakniti drugi. Šele tedaj se lahko obseg varovanja določene pravice zmanjša v tistem delu, ki je nujen za uveljavitev druge pravice. Zato se sodišče druge stopnje pridružuje stališču obdolženčeve obrambe, da ni dopustno poseganje v človekove pravice drugega „na zalogo“, torej ko določeni subjekt krši človekove pravice drugega v morebitnem pričakovanju, da bo ta drugi v bodočnosti posegel v njegove človekove pravice. Za dopust posega mora biti ogroženost človekove pravice že podana in ne zadošča zgolj hipotetična možnost, da bo morebiti kdaj ogrožena.

8Ustava v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Ustavno sodišče (tako npr. odločba z dne 11. 4. 2013, št. U-I-40/12-31) je človekovo zasebnost, nedotakljivost katere zagotavlja 35. člen Ustave, opredelilo kot "v območju človekovega bivanja bolj ali manj sklenjeno celoto njegovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega". Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Čim bolj je področje zasebnega življenja posameznika intimno, tem večjo pravno zaščito mora uživati. To velja še toliko bolj, kadar je dopustno, da v to pravico posežejo država oziroma pristojni državni organi. Pred razkritjem so varovane osebne zadeve, ki jih posameznik želi ohraniti skrite in ki po naravi stvari ali glede na moralna in drugače ustaljena pravila ravnanja v družbi veljajo za take (npr. spolno in družinsko življenje, zdravstveno stanje, zaupni pogovori med bližnjimi, dnevniški zapisi).

9Ustava v 17. členu zagotavlja nedotakljivost človekovega življenja ter prepoveduje smrtno kazen. 34. člen Ustave pa vsakomur zagotavlja pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Ustavna pravica do varnosti ne varuje posameznika le pred nedopustnimi in protipravnimi ravnanji države, posamezniku zagotavlja varnost tudi pred nedopustnimi posegi drugih posameznikov. Človekova pravica do varnosti v svojem bistvu pomeni, da nihče ne sme fizično ali psihično protipravno posegati v sfero posameznika. Objekt varstva teh človekovih pravic so torej življenje, zdravje, varnost, telesna in duševna celovitost ter dostojanstvo posameznika.

10Da je bilo z zvočnim snemanjem obdolženca 28. 12. 2014 poseženo v njegovo človekovo pravico do zasebnosti v predmetni kazenski zadevi niti ni bilo sporno, obramba oziroma predlagatelj izločitve dokazov in preiskovalni sodnik pa si nasprotujeta glede vprašanja, ali je bila v trenutku posega v obdolženčevo človekovo pravico sploh že kršena katera od zgoraj citiranih človekovih pravic oškodovanke. Pri odgovoru na to ključno vprašanje preiskovalni sodnik svojo dokazno oceno gradi zgolj na domnevi o pričakovanjih oškodovanke, da bi obdolženec utegnil ogroziti eno izmed njenih zgoraj navedenih človekovih pravic, ker naj bi bila seznanjena z njegovimi kriminalnimi oziroma nezakonitimi posli (pri tem zmotno navaja, da naj bi bilo v predkazenskem postopku na ravni utemeljenega suma ugotovljeno, da je v vpleten v kriminalna dejanja), zveza med njima pa naj bi bila v času nastanka zvočnih posnetkov pred razpadom. Čeprav so bile ključne priče pred izdajo izpodbijanega spisa že zaslišane, se preiskovalni sodnik pri utemeljevanju svoje teze sklicuje na uradne zaznamke o zbranih obvestilih staršev oškodovanke ter skupnih prijateljev obdolženca in oškodovanke. Kot pravilno opozarjajo pritožniki, priče M. K., M. T., T. Š., R. V. in N. V. te teze niso potrdile. Tudi predpostavke povezane z domnevnim obdolženčevim odhodom v A. niso bile potrjene. Ker je pri presoji kolizije pravic odločilno, ali je oškodovanka v trenutku zvočnega snemanja obdolženca varovala katero od njenih zgoraj navedenih pravic, je seveda za pravilno odločitev pomembno, ali je bila tedaj v kateri od njih ogrožena. Po prepričanju sodišča druge stopnje zvočni posnetki, katerih izločitev se zahteva, tega ne potrjujejo. Višje sodišče je že v razveljavitvenem sklepu preiskovalnemu sodniku naložilo, naj odgovori na vprašanje, kako naj bi oškodovankina seznanjenost z nezakonitimi posli obdolženca, tudi ob morebitnem pričakovanju razpada zveze, povsem konkretno vplivala na ogroženost njenih človekovih pravic, da se je zatekla k snemanju pogovora z obdolžencem kot neposrednega in nujnega ukrepa za zavarovanje njenih pravic. Kot pravilno opozarjajo pritožniki, preiskovalni sodnik na to vprašanje ni odgovoril. Po mnenju pritožbenega sodišča za konkreten odgovor na to vprašanje niti imel dovolj trdne dokazne podlage in je zato izhajal le iz lastnih domnev, kaj naj bi oškodovanka ob snemanju zvočnega zapisa imela v mislih. Res je sicer, da pokojna oškodovanka v predmetnem postopku ni mogla pojasniti, zakaj je s svojim ravnanjem posegla v ustavno pravico obdolženca kot to zatrjuje preiskovalni sodnik pod točko 9 obrazložitve, vendar pa mora biti po prepričanju sodišča druge stopnje ogroženost njenih pravic tudi objektivno izkazana. Kaj takega iz dokaznega gradiva, na katero se sklicuje preiskovalni sodnik, tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni razvidno. Izluščene segmente obdolženčevih zvočno posnetih izjav, iz katerih preiskovalni sodnik sklepa, da naj bi pomenili grožnjo oškodovanki, ni moč z vso potrebno zanesljivostjo šteti kot neposredno grožnjo oškodovanki, saj so preveč splošni, niso uperjeni direktno zoper oškodovanko. Nikakor teh izjav po njihovi vsebini ni mogoče opredeliti kot resno grožnjo z napadom na življenje ali telo oškodovanke v smislu njenega ustrahovanja ali vznemirjenja. Tudi sicer iz posnetega zvočnega materiala po mnenju sodišča druge stopnje ni brez dvoma razvidno, da bi bila oškodovanka v trenutku izdelave posnetkov v stiski in se počutila ogroženo. Razgovori so potekali na enakopravni ravni in ni videti, da bi bila v njih oškodovanka podrejena obdolžencu. Kot že rečeno, pa kaznivo dejanje, ki je predmet tega kazenskega postopka, ne more vplivati na dopustnost poseganja v obdolženčeve pravice že 28. 12. 2014, ne da bi tudi v času posega bile povsem nedvomno prizadete človekove pravice oškodovanke z neposredno grožnjo zoper katero od le-teh.

11Glede na zgornje zaključke, ko je sodišče druge stopnje pritrdilo pritožnikom, da v trenutku zvočnega snemanja obdolženca oškodovankine človekove pravice še niso bile prizadete, ko med posameznimi pravicami še ni prišlo do kolizije, je seveda nepotrebno nadaljnje tehtanje pravic enega in drugega v skladu z načelom sorazmernosti. Pogoje za dopustnost omejitve obdolženčeve pravice iz 35. člena Ustave kot so nujnost, primernost in sorazmernost v ožjem smislu, bi bilo treba ugotavljati in tehtati v primerjavi z oškodovankinimi človekovimi pravicami iz 17. in 34. člena Ustave, le v primeru, če bi bile slednje z obdolženčevim ravnanjem oziroma njegovimi izjavami, ki so bile 28. 12. 2014 zvočno posnete, neposredno prizadete.

12Ob zaključku pritožbenega sodišča, da iz relevantnega dokaznega gradiva ni z vso potrebno zanesljivostjo razvidna kolizija med človekovimi pravicami obdolženca in oškodovanke oziroma ni jasno razvidno, da so bile oškodovankine pravice v trenutku posega v obdolženčeve pravice sploh prizadete, je odločilo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlogu zagovornika z dne 17. 6. 2019 za izločitev nedovoljenih dokazov ugodi in se ti dokazi iz kazenskega spisa izločijo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13V skladu s četrtim odstavkom 377. člena ZKP bo moralo sodišče prve stopnje iz spisa izločiti tudi vsebine ostalih listin, v kolikor povzemajo vsebino izločenih listin kot tudi druge dokaze, pridobljene na podlagi nezakonito pridobljenih dokazov, izločitve katerih zagovorniki niso predlagali.

14Sodišče druge stopnje pa ni odločilo o zahtevi pritožnikov za izločitev preiskovalnega sodnika M. G. iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, ker naj bi bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Za takšno odločitev pritožbenega sodišča trenutno ni nobene procesne zakonske podlage (tudi pritožniki je ne konkretizirajo). V skladu s četrtim odstavkom 392. člena ZKP sme sodišče druge stopnje odrediti, da se opravi nova glavna obravnava pri sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom (drugim sodnikom posameznikom), le ko sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in slednjo s sklepom razveljavi. Sicer pa o zahtevi za izločitev sodnika, ki jo podajo stranke skladno določbi prvega odstavka 42. člena ZKP odloči predsednik sodišča, v konkretnem primeru predsednica Okrožnega sodišča v Celju. Tako bo moralo prvo sodišče po prejemu kazenskega spisa predmetno zahtevo zagovornikov predložiti v pristojno odločanje slednji.

15Pritožbeno sodišče je odločilo v korist obdolženega in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).