VSL sodba in sklep I Cp 961/2014

I. Pritožbe toženca B.G., tožencev G.J. in P.H., tožnic M.P.G. in N.R. proti sodbi sodišča prve stopnje se zavrnejo ter se sodba sodišča prve stopnje v točkah XI., XII., XIII., XIV., XV., XVI. in XVII. izreka potrdi.

II. Pritožba tožnice K.P. proti odločitvi v točkah XII., XIII., XV., XVI. in XVII. izreka se zavrže.

III. Pritožbi tožnice K.P. se v dovoljenem delu delno ugodi ter se odločitev sodišča prve stopnje v točki VIII. izreka razveljavi – razen glede parcel iz ID znakom 001 in 002. V preostalem delu se njena pritožba zavrne in sodba v točki VIII. izreka glede nepremičnin z ID znakom 001 in 002 potrdi. V razveljavljenem delu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

IV. Pritožbam tožnic M.P.G., N.R. in K.P. ter tožencev G.J. in P.J.H. se ugodi ter se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na njihovo obveznost povračila stroškov razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v nov postopek.

V. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Uvoden oris obravnavane zadeve:

1V tej pravdni zadevi so sprva vsi lastniki stanovanj v bloku na B uveljavljali solastninsko pravico na pripadajočem zemljišču. Šlo je za več parcel, glede katerih so v zemljiško knjigo vpisane kot lastnice različne osebe. Tožniki so izhajali s predpostavke, da te parcele predstavljajo funkcionalno zemljišče k njihovi večstanovanjski stavbi. Težava je bila, ker večstanovanjska stavba še ni etažirana in tako posamezni deli sploh niso bili vpisani v zemljiško knjigo. Stanje zemljiške knjige je povsem zastarelo. V nadaljnjem postopku je več tožnikov tožbo umaknilo, nekateri toženci so zahtevek pripoznali, drugi na tožbo niso odgovorili, tretji pa so se zahtevkom aktivno zoperstavili. Nazadnje, v ponovljenem postopku, so tožniki, ki so v pravdi še vztrajali, tožbo spremenili in za posamezne parcele zahtevali ugotovitev, da so te splošni skupni del in tako last vsakokratnih etažnih lastnikov nepremičnine, stavbe z ID znakom 009 na naslovu …., ki stoji na nepremičninah z ID znakom 007, 004 in 003.

Odločitev sodišča prve stopnje:

2Sodišče prve stopnje je v točkah I. - VII. sprejelo nekatere procesne odločitve, ki pa pritožbeno niso izpodbijane. Pritožbeno izpodbijani prav tako nista odločitvi v IX. in X. točki izreka. V točkah VIII. - XVII. izreka je sodišče odločalo o tožbenih zahtevkih. Zaradi preglednosti bo pritožbeno sodišče na kratko povzelo le tiste odločitve, ki so predmet pritožbenega postopka. S točko VIII. izreka je sodišče v celoti zavrnilo tako primarni kot podredni zahtevek tožnice K.P. S točko XI. je sodišče ugodilo zahtevku M.G.P. in N.R. proti tožencema G.J. in P.J.H. in ugotovilo, da je nepremičnina z ID znakom 006 splošni skupni del in tako last vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu …. S točko XII. je sodišče zavrnilo zahtevek prej navedenih tožnic proti M.K.P., B.K. in N.P.K. (zahtevek v zvezi s parcelo ID 001). S točko XIII. je zavrnilo tudi podredni zahtevek proti prej navedenim tožencem. S točko XIV. izreka je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnic M.G.P. in N.R. proti B.G. glede nepremičnine z ID znakom 005. S točko XV. pa je proti istemu tožencu zavrnilo zahtevek glede nepremičnine z ID znakom 002. S točko XVI. pa je proti istemu tožencu zavrnilo tudi podredni zahtevek glede iste nepremičnine. V točki XVII. izreka pa je sodišče še zapisalo, da se to, kar zahtevata N.R. in M.G.P. več ali drugače, zavrne.

326. 7. 2013 je sodišče izdalo še sklep o stroških postopka. Zaradi narave odločitve njegove vsebine pritožbeno sodišče tu ne bo povzemalo.

Procesna ravnanja strank v pritožbenem postopku:

4Proti sodbi so bile vložene štiri ločene pritožbe. Vložili so jih: toženca G.J. in P. J.H., toženec B.G., tožnici M.P.G. in N.R. ter tožnica K.P. Njihove vsebine pritožbeno sodišče tu ne bo povzemalo, saj bodo bistveni deli podani v nadaljevanju, v ožjem delu obrazložitve, skupaj z odgovorom pritožbenega sodišča nanje.

5Na vročene pritožbe sta odgovorila edino toženca B. in N.K., ki sta sodišču predlagala, naj pritožbi tožeče stranke zavrne.

6Proti sklepu o stroških so pritožbe vložili tožnici M.G.P. in N.R., tožnica K.P. ter toženca G.J. in P.J.H.

7Na vročene pritožbe sta odgovorila edino toženca T.Š.P. in J.Š. ter sodišču predlagala, naj izpodbijani sklep v točki V. izreka potrdi.

8Pritožba pritožnice K.P. proti sodbi je delno utemeljena, ostale pritožbe proti sodbi niso utemeljene. Vse pritožbe proti sklepu o stroških so utemeljene.

Osrednji problem:

9Bistvo te pravdne zadeve je v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil blok na naslovu B zgrajen v skladu z zakonom na zemljišču, ki je družbena lastnina ter da so nepremičnine, glede katerih je sodišče zahtevkom ugodilo, predstavljale zemljišče za redno rabo te večstanovanjske stavbe. Glede nekaterih nepremičnin (tistih, glede katerih so zahtevki zavrnjeni), sodišče sicer ni ugotovilo nasprotnega, vendar pa je zahtevke zavrnilo iz drugih razlogov. Bodisi, da ni bila tožena prava stranka, bodisi, da je lastninsko pravico med tem originarno pridobil posamezen izmed tožencev. Bistvo pravde je torej bilo v ugotavljanju, ali so konkretne okoliščine dejanskega primera glede posameznih parcel takšne, da je posamezno nepremičnino mogoče pravno subsumirati pod pojem funkcionalnega zemljišča, na katerem so posamezni tožniki izvenknjižno pridobili pravico uporabo in z uveljavitvijo ZLNDL (1) nato tudi lastninskopravno upravičenje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je rdeča nit izpodbijane sodbe pravilna. O tem, zakaj je tako in tudi o tem, zakaj glede tožnice K.P. to ne velja, se bo pritožbeno sodišče izjavilo, ko bo v nadaljevanju obravnavalo pritožbene navedbe po posameznih pritožbah.

Obravnava pritožbe toženca B.G.:

O tem, zakaj pritožnik najmanj od leta 1959 ni imel pravice uporabe na sporni nepremičnini in zakaj ob uveljavitvi ZLNDL ni pridobil lastninske pravice:

10Toženec napada odločitev v točki XIV. izpodbijane sodbe, s katero je bilo zoper njega ugotovljeno, da nepremičnina z ID znakom 005 predstavlja splošni skupni del in tako last vsakokratnih etažnih lastnikov nepremičnine, stavbe z ID znakom 010 na naslovu B, ki stoji na nepremičninah z ID znakom 008, 004 in 003.

11Pritožnik trdi, da ga je sodišče v tem postopku razlastilo. Takšna odločitev po njegovem prepričanju zato nasprotuje 69. členu Ustave RS, ki določa materialnopravne in procesnopravne pogoje razlastitve. Dalje trdi, da sodišče napačno razlaga določbe ZLNDL. Ta je predvidel zakonsko transformacijo pravice uporabe v lastninsko pravico in ne transformacije „dejanske pravice uporabe“. Trdi, da mu je bila nepremičnina nacionalizirana, vendar pa je ohranil pravico uporabe. Zato meni, da je po ZLNDL on in ne tožeča stranka pridobil lastninsko pravico.

12Na gornje pritožbene navedbe pritožbeno sodišče odgovarja, da je v prvem odstavku 2. člena ZLNDL določeno, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Pravico uporabe je nazadnje določal prvi odstavek 12. člena ZTLR (2). Ta je določal: če je stavba, na kateri ima kdo lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, ima njen lastnik pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja. Določba torej govori o pravici uporabe na stavbišču (fundusu) in na funkcionalnem zemljišču. Podobno so pravice uporabe določali že predpisi pred ZTLR (3). Ti predpisi so: 37. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (4), Zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (5), 46. člen ZUN (6) ter Zakon o stavbnih zemljiščih (7). Sama definicija funkcionalnega zemljišča pa je najbrž najbolj natančno podana v 9. členu SZ (8). Ta se glasi: Funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše je po tem zakonu tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno njeni redni rabi in brez katerega ne more funkcionirati, kot na primer: dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjake, prostori za igro, počitek in podobno.

13Vsem navedenim predpisom je skupno to, da pravico uporabe kot pravno posledico navezujejo na dejanske okoliščine primera. Prav zato je ustaljeno stališče sodne prakse, da vknjižba pravice uporabe ni imela konstitutivnega pomena. To stališče ima dva pomena. Prvi je, da se je pravica uporabe pridobila glede na dejanske okoliščine, torej izvenknjižno. Drugi pomen je logična posledica prejšnjega – morebitna vknjižba pravice uporabe še ni pomenila, da vpisana oseba takšno pravico v resnici ima.

14To pa je osrednjega pomena tudi za odločitev o vprašanju, kdo je na konkretni nepremičnini s trenutkom uveljavitve ZLNDL pridobil lastninsko pravico. Odgovor je, da tisti, ki je takšno pravico v resnici imel. To pa ni nujno tisti, ki je imel takšno pravico vknjiženo.

15Ker je tako, so pritožnikove trditve o tem, da ga je pravdno sodišče v tem postopku razlastilo, nepravilne. Ni ga razlastilo, saj lastninske pravice po ZLNDL v resnici ni pridobil. Tudi pravice uporabe ne tedaj ne že več desetletij prej ni imel. Tak je bil zgolj zemljiškoknjižni videz.

O tem, da se je pravica uporabe (ob izpolnjenih pravnih pogojih) nazadnje nujno konstituirala šele iz dejanskosti:

16Pritožnik dalje trdi, da ni nobenih dokazov, da bi pravni prednik tožene stranke imel pravico uporabe. Torej posledično ni dokazal, da bi jo lahko prenesel na tožnike.

17Pritožbeno sodišče odgovarja, da te pritožbene navedbe nasprotujejo nelastniškemu konceptu družbene lastnine. Naj je ta še tako skregan s klasičnim civilnopravnim konceptom, dejstva, da je bila ureditev družbene lastnine realnost, ni mogoče spregledati. Ob prekinitvi s konceptom družbene lastnine je zakonodajalec le-to na pravni način, z več različnimi zakoni ukinil ter zagotovil prehod v pravni red, ki je skladen s klasičnim civilnopravnim lastniškim konceptom. Pri ugotavljanju, kdo je ob ukinitvi družbene lastnine postal titular lastninske pravice, je zato potrebno upoštevati tranzicijske predpise (v tem primeru ZLNDL). Ti po naravi stvari v lastninsko pravico pretvarjajo nekdanja upravičenja iz sistema družbene lastnine v takšni vsebini, kot so jo tedaj imele. Značilnost pravice uporabe je bila, da je nastala kot derivat družbene lastnine na mestnih zemljiščih (seveda ob izpolnjenih zakonskih pogojih) in zato sploh ni nujno, da je pravni prednik tožnikov pravico uporabe imel. Prav nasprotno: zanesljivo je ni imel. Je pa zato moral imeti na zakonu podano mu upravičenje, da zgradi stavbo (12. člen ZTLR). Ko je bila ta zgrajena, se je konstituirala pravica uporabe na stavbišču in na funkcionalnem zemljišču.

Pridobitev lastninske pravice ex-lege in načelo zaupanja v zemljiško knjigo:

18Pritožnik sodišču nadalje očita, da se ni opredelilo do načela zaupanja v zemljiško knjigo.

19Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da se načelo zaupanja v zemljiško knjigo nanaša na pravnoposlovne prenose lastninske pravice (četrti odstavek 5. člena ZZK (9)). Vknjižbe lastninske pravice na podlagi ZLNDL to načelo zato ne varuje. Drugače bi seveda bilo, če bi bila tako vknjižena nepremičnina odsvojena tretji dobroverni osebi. A za to v obravnavani zadevi ne gre.

O normativnih merilih opredelitve funkcionalnega zemljišča:

20Pritožnik se nadalje sprašuje, na podlagi katerega materialnopravnega predpisa je sodišče določilo funkcionalno zemljišče. Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da je materialnopravne predpise, ki so določali pojem funkcionalnega zemljišča citiralo že zgoraj. Zakonska merila, ki omogočajo ugotovitev, ali je neko zemljišče ustrezalo pojmu funkcionalnega zemljišča ali ne, pa je sodišče prve stopnje podalo v 10., 15., in 16. točki obrazložitve. Dejanske ugotovitve o tem, za kakšen namen so stanovalci uporabljali konkretna zemljišča pa v 10. točki v povezavi z 20. točko obrazložitve.

O nespornem dejstvu, da so stanovalci bloka uporabljali sporno zemljišče:

21Pritožnik nadalje napada razloge sodišča, češ, da ni nikoli oporekal dejanski rabi. Sklicuje se na 1. in 2. točko svojega odgovora na tožbo z dne 30. 11. 2004.

22Pritožbeno sodišče je trditev o tem procesnem dejstvu preverilo. Ob tem je ugotovilo, da pritožbena navedba ni korektna. V 1. in 2. točki pritožnikovega odgovora na tožbo je sicer res govor o motenjski pravdi pod opr. št. II P 2647/2003, vendar pa toženec v opisanih dveh točkah odgovora na tožbo ni podal nobenih dejanskih navedb, ki bi zanikale dejansko uporabljanje zatrjevanega funkcionalnega zemljišča. Namesto tega meša koncept motenjske pravde z vprašanji „dokaza lastništva“.

23Iz navedenih razlogov pritožba toženca B.G. zoper točko XIV. izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena.

Obravnava pritožbe tožencev G.J. in P.J.H.:

24Pritožnika napadata točko XI. izreka izpodbijane sodbe. Pri tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da sta svojo prvotno pritožbo kasneje dopolnila, a je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bila dopolnitev vložena izven pritožbenega roka.

O povezavi med upravnimi akti, sporno nepremičnino in vprašanjem, kdo je imel na njej pravico uporabe:

25Pritožnika trdita, da sta lastnika nepremičnine ID 006, na katero se nanaša izpodbijana točka izreka izpodbijane sodbe. Ta naj bi bila sicer res nacionalizirana njunemu predniku, vendar je ta na njej ohranil pravico uporabe. To pravico je z darilno pogodbo 2. 3. 1961 prenesel na svoja sinova in ta dva sta to pravico tudi vknjižila. Sodišče naj bi se po mnenju pritožnikov do teh dejstev, navedenih v odgovoru na tožbo, ne opredelilo. Prav tako ni izvedlo njunega zaslišanja.

26V zvezi s pravico uporabe etažnih lastnikov bloka na B. trdita, da se parc. št. 148/9 (danes 148/9 in 148/12) ne pojavlja v gradbenem dovoljenju z dne 13. 8. 1959. Poleg tega trdita, da je v odločbi Oddelka za komunalne in gradbene zadeve z dne 12. 12. 1958 zapisano, naj bo zahodna fasada novega bloka najmanj 2 m oddaljena od meje parc. št. 148/7 in 148/9 k. o. x. Trdita, da sta na vse navedeno opozarjala že v odgovoru na tožbo z dne 29. 11. 2004, a naj bi sodišče njune navedbe enostavno prezrlo.

27V nadaljevanju pritožbeno sodišče odgovarja na prej povzete navedbe. Vpogled v vlogo z dne 29. 11. 2004 (list. št. 36/39) potrjuje, da sta dejanske navedbe in dokazne predloge, o katerih je govora v pritožbi, toženca v resnici podala. V 11. točki izpodbijane sodbe je bistvo teh navedb sodišče prve stopnje tudi povzelo.

28Sodišče se je z vprašanjem, ali so zemljišča v naravi (in s tem tudi parc. št. 148/12) ustrezala zakonskemu pojmu funkcionalnega zemljišča, ukvarjalo. Ugotovilo je, da je bila tudi parc. št. 147/12 nacionalizirana in namenjena za gradnjo. Sodišče prve stopnje se sicer res ni opredelilo do navedb tožencev, češ, da se v gradbenem dovoljenju ta parcela ne omenja ter da je v odločbi Oddelka za komunalne in gradbene zadeve z dne 12. 12. 1958 parcela omenjena na ta način, da mora biti zahodna fasada bloka od nje oddaljena vsaj 2 m. A ker gre za presojo listin, predvsem pa za pravno presojo tega, kakšen pomen imajo ta listinska dejstva, je te odgovore lahko dopolnilo pritožbeno sodišče.

29Do pravno relevantnega bistva se je prvo sodišče celo opredelilo. V 16. in 17. točki obrazložitve je jasno ugotovilo, kakšna je bila dejanska raba zemljišč okrog bloka (in s tem tudi celotne parc. št. 148/12). Še več: neizpodbijana dejanska ugotovitev je celo, da so bila ta zemljišča ograjena. Glede na dejanske ugotovitve v 16. in 17. točki izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče sprejema materialnopravno stališče, da je tudi sporna parc. št. 148/12 ustrezala zakonskemu pojmu funkcionalnega zemljišča (v celoti je npr. skladna z zadnjo definicijo iz 9. člena SZ).

30Dejstvo, da se parc. št. 148/12 v gradbenem dovoljenju ne omenja, je točno. Razlogov za to je lahko več in o njih je mogoče ugibati. Najbolj verjeten razlog je ta, da na to parcelo samo stavbišče sploh ni segalo in zato ni bilo potrebe, da se jo omenja v gradbenem dovoljenju. A tisto, kar je bistveno je, da je z visoko verjetnostjo izključena razlaga, da je ta parcela iz gradbenega dovoljena izostala zato, ker bi se jo izključilo iz območja funkcionalnega zemljišča. Z visoko verjetnostjo zato, ker je prav ves čas v naravi funkcioniralo kot funkcionalno zemljišče. Iz še naprej: s tem skladno je tudi dejstvo, da je v odločbi Oddelka za komunalne in gradbene zadeve z dne 12. 12. 1958 zdajšnja parcela 148/12 locirana tako, da naj bo zahodna fasada bloka od nje oddaljena vsaj 2 m. Ravno na ta način je bila ta parcela umeščena kot pas zemljišča ob bloku, ki naj služi njegovi redni rabi.

31Ko skušata pritožnika s sklicevanjem na 4. točko 7. člena ZVEtL (10) spodbiti materialnopravni sklep sodišča prve stopnje, da sporna parcela predstavlja funkcionalno zemljišče, storita to na izrazito nekorekten način. Povzemata namreč le prvi del določbe, ki pravi, da se za pripadajoče zemljišče šteje tisto zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Nato pa zaključujeta, da sporna parcela v teh aktih ni navedena, drugi del določbe, ki se v celoti prilega razlogovanju sodišča prve stopnje, pa zamolčita.

32Ko se torej pritožnika sklicujeta na določbe četrtega odstavka 7. člena ZVEtL, jima pritožbeno sodišče lahko odgovori, da je ravno celotno branje tega zakonskega člena močan argument o pravilnem pristopu sodišča prve stopnje in o neutemeljenosti njunih pritožbenih navedb. Drugi del določbe namreč govori o položaju, ko pripadajočega zemljišča na prvo opisani način ni mogoče ugotoviti. Tedaj sodišče upošteva zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno. Upošteva preteklo redno rabo zemljišča in merila ter pogoje iz prostorskih aktov, ki v času odločanja sodišča veljajo na območju, kjer zemljišče leži.

33Tožnika oporekata razlogom izpodbijane sodbe, češ, da nikoli nista zatrjevala pravice uporabe. Trdita, da stanovalci parcele ne uporabljajo kot svoje. Pri tem prilagata nov dokaz – dopis upravnika. S citatom dr. M.J. pa skušata prikazati, kakor da je parc. št. 148/12 pripadajoče zemljišče k njuni hiši.

34Slednje ne drži. Dokaz onkraj razumnega dvoma zato je, da se parc. št. 148/12 vse od leta 1961 nahaja za ograjo na strani stanovanjskega bloka B.

O izvenpravdnem izvedenskem mnenju, trditveni podlagi in neprerekanih dejstvih:

35Pritožnika v nadaljevanju problematizirata elaborat B.D., ki ga je tožeča stranka angažirala sama. Trdita, da so v njem izražene želje tožnic. Če pa bi želele dokazati obstoj in obseg funkcionalnega zemljišča, bi morale po mnenju pritožnikov predlagati postavitev neodvisnega izvedenca.

36Pritožbeno sodišče odgovarja: elaborat, mnenje ali kakorkoli že imenujemo listinsko gradivo B.D., ki nosi naslov Predlog za določitev funkcionalnega zemljišča (nahaja se v spisu kot priloga A10), je po sedaj že ustaljeni sodni praksi del strankinega trditvenega gradiva. Ker ga je pomagal izdelati strokovnjak, gre za strokovno argumentirano trditveno podlago, ki se opira tudi na nazorne katastrske skice. Sodba sodišča prve stopnje se nanj tudi opira kot na trditve o pravno relevantnih dejstvih, namreč o obsegu dejanske uporabe spornih nepremičnin (16. točka razlogov izpodbijane sodbe). O tem, kakšen je pomen teh trditev za dejansko podlago sodbe pa je v 16. točki sodbe na 19. strani tudi jasno in pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Dejstva glede dejanske uporabe so neprerekana dejstva. Zato je neutemeljena pritožbena teza, da bi morala tožeča stranka obseg uporabe domnevno funkcionalnega zemljišča dokazovati z izvedencem.

37Na pritožbeno navedbo, češ, da je lastninska pravica na delčkih domnevnega funkcionalnega zemljišča absurdna ob dejstvu, da blok še niti danes ni vpisan kot lastnina fizičnih oseb, pritožbeno sodišče odgovarja, da nevknjiženost pomeni nadaljnjo neurejenost, ne pa tudi tega, da tožnici nista lastnici stanovanj na B. V sodnih odločbah je bilo že večkrat poudarjeno, da si pred nekdanjo neurejenostjo in kaotičnostjo zemljiške knjige sodstvo ne more in ne sme zatiskati oči. To pomeni, da mora upoštevati realnost, po kateri so ljudje kupovali stanovanja v novo zgrajenih blokih, jih prodajali naprej itd. Ta realnost je tako močna, da je ljudem v takšnih večstanovanjskih zgradbah preprosto treba priznati status lastnikov (če se seveda izkažejo vsaj s pravnimi naslovi) – ne pa se pretvarjati, da je neka nepremičnina v naravi še vedno travnik iz leta 1957, čeprav je popolnoma jasno, da navkljub takšni evidenci to že zdavnaj ni več. Če bi bilo v takšnem položaju že kaj absurdno, potem bi bilo absurdno to, da bi sodišče takšnim subjektom po eni strani očitalo, da je njihovo zemljiškoknjižno stanje neurejeno, obenem pa bi jim ravno iz tega razloga v vseh mogočih postopkih postavljalo skoraj nepremostljive ovire, ko bi skušali ta problem (zemljiškoknjižno neurejenost) navsezadnje vendarle rešiti.

O materialnem pravdnem vodstvu:

38Pritožnika sodišču nadalje očitata, da je bilo pri opravljanju materialnega pravdnega vodstva (285. člen ZPP) enostransko. Pritožbeno sodišče poudarja, da materialno pravdno vodstvo ni aktivnost sodišča, ki bi se delila na dve enakovredni polovici, marveč izhaja iz narave konkretnega pravdnega položaja. Obseg in smer materialnega pravdnega vodstva sta določena s stikom med normativnim in dejanskim. To, katere dejanske navedbe naj se dopolnijo, je torej odvisno od normativne strukture, ki jo mora glede na konkretne okoliščine primera sodišče v skladu z načelom odprtega sojenja razkriti strankam. Pritožbeno sodišče preprosto ne vidi, v zvezi s katerim segmentom dejanskega stanja naj bi bila toženca zaradi domnevne opustitve materialnega pravdnega vodstva prikrajšana. Sama pa tega tudi ne povesta, čeprav je relevantna normativna struktura odločitve zdaj jasna, v vseh glavnih obrisih pa je bila podana že v odločbi VSL I Cp 4084/2008. Najmanj od tedaj bi torej toženca lahko z morebitnimi novimi dejanskimi trditvami svojo obrambo v tem postopku prilagodila tako opredeljeni normativni strukturi.

O očitku, da sta bila s kombinacijo tega in denacionalizacijskega postopka pritožnika krivično izigrana:

39Pritožnika opozarjata na krivičnost položaja, saj sta v denacionalizacijskem postopku propadla z obrazložitvijo, da sta nepremičnino št. 148/12 že prejela na podlagi ZLNDL, sedaj, v tem postopku pa sta propadla, češ da po ZLNDL lastninske pravice v resnici nista pridobila.

40Trditev o krivičnosti takšnega položaja je, žal, točna. Dejstvo je, da je bodisi napačno pravno stališče denacionalizacijskega organa (11) bodisi s strani upravnega organa spregledana dejanska okoliščina, da gre za zemljišče, na katerem imajo pravico uporabe lastniki stanovanj bloka, toženca v denacionalizacijskem postopku očitno zavedlo, da svoje pravice nista uveljavila z vsemi pravnimi sredstvi. A to ne more pomeniti tega, da naj zato pravdno sodišče v nasprotju z zakonom odloči drugače kot je prav in posledično zagreši novo protipravno krivico, to pot zoper tožečo stranko, ki z napačnim pravnim stališčem iz denacionalizacijskega postopka nima nikakršne zveze.

41Sklepne pritožbene navedbe, češ da so pritožniki zoper nekatere zemljiškoknjižne lastnike zahtevke umaknili, zoper njiju pa ne, so pravno irelevantne.

42Iz navedenih razlogov je pritožba tožencev G.J. in P.J.H. neutemeljena.

Obravnava pritožbe tožnic M.P.G. in N.R.:

43Pritožnici napadata izrek sodbe sodišča prve stopnje v naslednjih točkah: XII., XIII., XV., XVI. In XVII.

O očitku, da je denacionalizacijska odločba, s katero je bila R.K. P. vrnjena nepremičnina, ki je bila funkcionalno zemljišče, nična:

44Pritožnici trdita, da denacionalizacijske odločbe, s katero je bilo vrnjeno funkcionalno zemljišče, niti po dejanski niti po pravni plati ni mogoče izvršiti. Trdita, da je takšna tudi ustaljena sodna praksa.

45Pritožbeno sodišče jima odgovarja, da navedeno ne drži. Na podlagi odločbe državnega organa se namreč pridobi lastninska pravica in ta se vpiše v zemljiško knjigo. Denacionalizacijska odločba je odločba državnega organa. Trditev o pravni nemožnosti torej ne drži. Prav tako ne drži teza o tem, da takšne odločbe dejansko ni mogoče izvršiti. Denacionalizacijski upravičenec namreč v tem primeru pridobi polno lastninsko pravico z vsemi lastninskimi upravičenji (imeti stvar v posesti, jo uporabljati ter z njo razpolagati). Za izvrševanje nobenega izmed navedenih upravičenj ni dejanske ovire in takšne dejanske ovire pritožnici tudi ne konkretizirata (12).

46Pritožnici argumenta enotne sodne prakse ne konkretizirata.

47Pritožnici trdita, da je denacionalizacijska odločba iz istih razlogov nična. Trdita, da je bila pri upravnem organu vložena zahteva za ugotovitev ničnosti denacionalizacijske odločbe ter da bi moralo sodišče, ki je bilo o tem obveščeno, postopek prekiniti.

48Pritožbeno sodišče odgovarja, da je zaradi načela prirejenosti postopkov (13. člen ZPP) vezano na pravnomočno upravno odločbo – vse dokler ta ni odpravljena (13). V tem postopku pravdno sodišče zato ni pristojno presojati, ali je bila izdaja pravnomočne odločbe o denacionalizaciji pravilna ali ne, kakor tudi ne, ali je vloženo izredno pravno sredstvo, na katerega se sklicujeta pritožnici, morebiti utemeljeno in, nazadnje, tudi ni pogojev za prekinitev postopka. O predhodnem vprašanju je namreč že odločeno s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo.

O nujnem in enotnem sosporništvu solastnikov na toženi strani:

49Pritožnici izpodbijata nosilno stališče sodišča prve stopnje, da so M.K. P., B. K. in N.P.K. enotni nujni sosporniki.

50Razlogi sodišča prve stopnje o enotnem in nujnem sosporništvu so pravilni. Navedene osebe so idealni lastniki parcele z ID znakom 001. Ker je neka parcela lahko skupni del večstanovanjske stavbe ali pa to ni, ne more pa biti splošni skupni del stavbe le v določenem idealnem solastninskem deležu (v tem primeru namreč pride do pravno nemogoče konkurence več raznovrstnih lastninskih pravic), je lahko oziroma mora biti odločitev za vse tri tožence enaka (196. člen ZPP).

51Iz istih razlogov je neutemeljena tudi pritožba proti točki XV. in XVI. izreka.

52Iz navedenih razlogov je pritožba tožnic M.P.K. in N.R. neutemeljena.

Obravnava pritožbe pritožnice K.P.:

O nedovoljenem delu pritožbe:

53Pritožnica napada točko VIII. izreka, pa tudi točke XII., XIII., XV., XVI. in XVII. izreka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s točko VIII. sodišče prve stopnje zavrnilo celoten zahtevek tožnice K.P. Odločitve v ostalih točkah izreka, ki jih pritožnica napada, se zato nanjo ne morejo nanašati. Šlo bi za nedopustno podvajanje. Pritožba zoper vse točke izreka, razen točko VIII., je zato nedovoljena (tretji odstavek 343. člena ZPP) in jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP). V nadaljevanju pa bo presojalo odločitev iz točke VIII., ki se v resnici nanaša na tožnico K.P. in, kot je izrecno zapisano v izreku, vse njene zahtevke.

O procesnih kršitvah, ki bremenijo nosilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da aktivna legitimacija ni bila izkazana:

54Tako primarni kot podredni pritožbeni zahtevek K.P. je bil zavrnjen zato, ker naj tožnica ne bi predložila kupoprodajne pogodbe za nakup stanovanja ter s tem ni izkazala svoje aktivne legitimacije. V pritožbi v zvezi s tem edinim nosilnim razlogom trdi:

- da je pogodbo priložila pripravljalni vlogi z dne 29. 3. 2007;

- da je mogoče, da se je izgubila;

- da bi jo v primeru, če je morebiti pomotoma ni poslala, moralo sodišče pozvati, naj dokaz dopolni;

- v pritožbi je to pogodbo predložila (priloga B72);

- poleg tega trdi, da je v isti vlogi (29. 3. 2007) predlagala vpogled v spis Dn. št. 19516/02, kjer naj bi se nahajali izvirniki pogodb.

55Pritožbeno sodišče je zatrjevana procesna dejstva preverilo in ugotovilo naslednje: v pripravljalni vlogi z dne 29. 3. 2007 so tožniki (med njimi tudi tožnica K.P.) utemeljevali aktivno legitimacijo s kupoprodajnimi pogodbami. Trdili so, da pogodb niso predložili, marveč sodišču predlagajo, naj vpogleda v Dn spis (št. 19516/02), kjer se te pogodbe nahajajo.

56V nadaljevanju vloge pa ob utemeljevanju, da so etažni lastniki ob nakupu stanovanj v resnici s ceno kupili in plačali tudi funkcionalno zemljišče, predložijo nekatere pogodbe (R., F.), navajajo pa, da predložijo tudi pogodbo tožnice P. A za razliko od prvih dveh, katerih pogodbi se v resnici nahajata v A prilogah spisa, priloge tožnice P. tam ni.

57V prvem postopku je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep na naroku 26. 11. 2007 (list. št. 426). Vsebina dokaznega sklepa ni konkretna do te mere, da bi tožnica P. tedaj lahko vedela, da se njena pogodba v prilogah ne nahaja. Vsebina dokaznega sklepa se namreč glasi, da se vpogledajo „vse predložene kupoprodajne pogodbe (enako vse pod A in B)“.

58Ker je bil zahtevek v sodbi sodišča prve stopnje v prvem sojenju zavrnjen predvsem iz drugih razlogov (ne pa zato, ker naj bi izostala prav pogodba tožnice P.), se problem v prejšnjem pritožbenem postopku tudi ni izkristaliziral. Iz pritožbe tožeče stranke v prejšnjem pritožbenem postopku tako še vedno izhaja prepričanje, da je pogodba tožnice P. v spisu (glej list. št. 469).

59Tudi v ponovljenem postopku sodišče ni opravilo prav nobenega procesnega ravnanja, ki bi tožnici P. lahko razkril, da se njena pogodba v spisu ne nahaja. Dokazni sklep na naroku 6. 3. 2013 (list. št. 856) tudi to pot ni bil konkretiziran. Poleg tega je tožnica P. ob koncu uveljavljala procesno kršitev, ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov (ta navedba se torej nanaša tudi na dokaz z vpogledom v zemljiškoknjižni spis, kjer naj bi se nahajale vse pogodbe).

60Ob takšnih procesnih dejstvih ni mogoče izključiti, da je tožnica P. ravnala z zadostno mero skrbnosti ter je razlog za to, da se njena prodajna pogodba v spisu ne nahaja, v resnici lahko posledica nezavedne človeške napake – bodisi same tožnice bodisi sodne administracije. Ker so bila procesna ravnanja sodišča tudi v nadaljevanju izpeljana tako (predvsem vsebina dokaznih sklepov), da se tožnici napaka (izostala priloga, na katero se njena vloga sklicuje) tudi ob zadostni skrbnem ravnanju ni mogla pokazati, bi glede na vse opisane konkretne okoliščine primera sodišče moralo – preden je iz prav tega edinega razloga njene zahtevke zavrnilo – tožnico v okviru 285. člena ZPP pozvati, naj dopolni svoj dokazni predlog. Zavrnitev njenih zahtevkov poleg tega ni prišla v poštev še najmanj zato, ker je tožnica poleg tega predlagala tudi vpogled v zemljiškoknjižni spis, v katerem naj bi se nahajale kupoprodajne pogodbe, a sodišče tega dokaza ni izvedlo.

61Iz navedenih razlogov je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To je sodišču narekovalo, naj odločitev o zahtevkih tožnice P., razen glede parcele z ID znakom 001 (glej točko XII. In XIII. izreka) in parcele z ID znakom 002 (glej točki XV. in XVI. izreka) razveljavi.

O neutemljenem zahtevku tožnice P. glede parcele z ID znakom 001 in parcele z ID znakom 002:

62Glede navedenih dveh parcel pritožbeno sodišče sodbe ni razveljavilo, marveč je potrdilo zavrnitev zahtevkov, saj se razlogi, s katerimi je sodišče zavrnilo zahtevek N.R. in M.P.G. glede teh dveh parcel v enaki meri nanašajo tudi na tožnico P. Na pritožbene navedbe pritožnice P. v zvezi s temi dvemi parcelami je pritožbeno sodišče že odgovorilo z razlogi, ki jih je podalo ob obravnavi prej navedenih tožnic (glej točke 44 – 51 te obrazložitve).

Odločitev o pritožbah zoper sodbo in procesno pooblastilo zanjo

63Pritožbi pritožnice K.P. je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo v točki VIII. delno razveljavilo na podlagi procesnega pooblastila iz 354. člena ZPP. Preostali del njene pritožbe in vse tri ostale pritožbe pa je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo v nerazveljavljenem delu potrdilo na podlagi procesnega pooblastila iz 353. člena ZPP. Ob neutemeljenih pritožbah namreč ni ugotovilo razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

Obravnava pritožb proti sklepu o stroških:

64Ker je pritožbeno sodišče odločitev o glavni stvari, ki se (izvzemši dve nepremičnini) nanaša na tožnico P., razveljavilo ter v obseg razveljavitve spada tudi odločitev zoper B.G. (glede parc. št. z ID znakom 005) je bila odločitev o stroškovnem razmerju med tožnico P. in tožencem G. (sestavni del točke III. izreka izpodbijanega sklepa) treba razveljaviti (četrti odstavek 163. člena ZPP ter tretji odstavek 165. člena ZPP).

65Ne glede na to pa toženca J. v svoji pritožbi utemeljeno opozarjata na osrednji problem celotne izpodbijane stroškovne odločitve. To je problem vrednosti spornega predmeta. Slednji je pri odmeri stroškov po odvetniški tarifi odločilno dejstvo, o kateri izpodbijani sklep nima razlogov. Kar lahko pritožbeno sodišče reče na drugi (končni) stopnji sojenja je to, da bi morala biti vrednost spornega predmeta navedena diferencirano (drugi odstavek 41. in tretji odstavek 44. člena ZPP), namesto tega pa je tožeča stranka navedla le skupno vrednost spornega predmeta. Pritožbeno sodišče nima ne dejanske ne procesne podlage, da bi to vrednost sedaj razdeljevalo po posameznih zahtevkih in medsebojnih razmerjih v tej pravdi. Vrednost spornega predmeta po ZPP je sicer načeloma pomembna z vidika stvarne pristojnosti in pravice do revizije, ni pa namenjena izračunu sodne takse ali odvetniške nagrade. To pa seveda ne pomeni, da navedba vrednosti spornega predmeta nima nobene zveze z vrednostjo iz četrtega člena Odvetniške tarife. Ima jo in ta zveza je običajno zelo trdna oziroma sta vrednosti identični.

66To je seveda razmeroma enostavno, kadar imamo zgolj en zahtevek in zgolj dva udeleženca (enega toženca in enega tožnika). Tudi tedaj, kadar je zahtevkov več (objektivna kumulacija), stranki pa sta zgolj dve osebi, položaj ne bo posebej problematičen ter bo sodišče mimo pravil o vrednosti spornega predmeta po ZPP kot vrednost lahko upoštevalo morebitno nediferencirano vrednost iz tožbe, ker bo to še vedno skladno s 4. členom Odvetniške tarife.

67Problem pa nastopi tedaj, ko imamo opravka tako z objektivno kot s subjektivno kumulacijo ter so (vsaj nekatere) stranke zgolj navadni sosporniki. Tedaj nediferencirana vrednost spornega predmeta več ne ustreza realni vrednosti iz 4. člena Odvetniške tarife in tudi stroškov ni mogoče obračunavati od skupaj navedene vrednosti spornega predmeta, saj je očitno, da ta pokriva več samostojnih razmerij med različnimi osebami.

68V takšnem položaju bo sodišče stroške moralo obračunati od drugače ugotovljene vrednosti. Takšne, da bo v večji meri odražala realno vrednost (z delitvijo skupne vrednosti spornega predmeta – če je to mogoče in ima sodišče za takšno delitev sploh objektivno podlago) ali pa takšno, ki bo pač sankcionirala pasivnost strank (44. člen ZPP) pri določanju vrednosti spornega predmeta. V slednjem primeru bo sodišče tudi pri odmeri stroškov štelo, da je položaj nediferencirane navedbe VSP enak položaju, ko VSP sploh ni navedena in bo torej stroške odmerilo od najmanjše tarifne vrednosti.

69Ker izpodbijani sklep o stroških nima razlogov o odločilnem dejstvu (vrednosti spornega predmeta) in ker je očitno, da je mogočih več razlagalnih možnosti, bi bila odločitev na drugi stopnji, ko bi sodišče brezprizivno prvič izbralo eno od razlagalnih poti, v nasprotju z ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Zato je pritožbeno sodišče pritožbam proti sklepu na podlagi pooblastila iz 3. točke 365. člena ZPP ugodilo in sklep o stroških v delu, ki se nanaša na pritožnike, razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o stroških, upoštevaje zgoraj pojasnjeno pravno stališče.

---------------------

(1) Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97)

(2) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 6/1980 – Ur. l. RS, št. 87/2002)

(3) Natančen pregled pojma funkcionalno zemljišče skozi čas je podan v naslednjem delu: dr. Miha Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa št. 3/2008, strani priloge II – V

(4) Uradni list FLRJ, št. 52/58

(5) Ur. l. SRS, št. 19/1976

(6) Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS, št. 18/1984)

(7) Ur. l. SRS, št. 18/1984

(8) Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91)

(9) Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95)

(10) Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (Ur. l. RS, št. 45/2008 – 59/2011

(11) To stališče namreč nasprotuje konceptu ZLNDL in ustaljeni sodni praksi v zvezi z razlago posameznega instituta tega zakona.

(12) Drugače bi bilo, če bi bila v tem denacionalizacijskem postopku vrnjena nepremičnina, ki je stavbišče (fundus). Tedaj bi v resnici nastopila tako dejanska kot pravna kolizija, ki bi jo bilo treba reševati. O takšni koliziji v obravnavanem primeru ni govora.

(13) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 662/2009.