VSL Sodba II Cp 772/2019

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 63.301,31 EUR, in sicer tako, da od zneska 10.957,79 EUR obračuna in plača davke ter tožeči stranki od tega zneska izplača neto znesek, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2016 do plačila."

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 63.301,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za plačilo glavnice 106.698,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2014 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od glavnice 63.301,31 EUR za čas od 10. 1. 2014 do vključno 21. 4. 2016) je zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v znesku 6.996,73 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in zoper odločitev o stroških (III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹ in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženki naloži plačilo vseh njegovih pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi. Meni, da je sodišče poškodbe in njihove posledice, ki jih je utrpel v škodnem dogodku, ovrednotilo prenizko. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je po mnenju pritožnika prenizka. Ker toženka navedb o telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem ter o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nikoli ni prerekala, se štejejo za dokazane, zato bi mu moralo sodišče iz teh naslovov prisoditi vso zahtevano odškodnino. V nadaljevanju obširno izpodbija metodo in izračun škode zaradi izgubljenega zaslužka. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških pravdnega postopka in se zavzema za ugotovitev uspeha v postopku ločeno po temelju in po višini.

4Toženka pa se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in posledično zoper odločitev o stroških (III. točka izreka), prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek nad zneskom 33.269,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne ter odloči o stroških postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Meni, da se sodišče ni opredelilo do ugotovitve izvedenca medicinske stroke, da obstaja 20 % verjetnost, da bi tožnik sedanje težave trpel tudi, če škodnega dogodka sploh ne bi bilo. S tem je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti in enakopravnega obravnavanja strank v postopku, ker tožnik kljub večkratni zahtevi toženke po predložitvi celotne zdravstvene dokumentacije te ni želel predložiti. S tem je bilo toženki onemogočeno dokazovanje, da vzročna zveza med škodnim dogodkom in vtoževano nepremoženjsko in premoženjsko škodo ni podana. Skladno s pravilom o dokaznem bremenu je zato šteti, da so trditve toženke zaradi nepredložitve predlaganih listin, ki jih toženka ne more pridobiti sama, resnične. Višino odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi sicer izpodbija kot previsoko in meni, da upoštevaje primerljive primere iz sodne prakse ta ne more preseči 15.000 EUR. Dalje kot previsoko graja dosojeno odškodnino za skaženost, strah in telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Iz naslova skaženosti mu priznava največ 2.000 EUR, iz naslova strahu 2.500 EUR, za zadnjo odškodninsko postavko pa največ 12.000 EUR. V nadaljevanju sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do ugovora zastaranja v zvezi z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode, ter s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da je zahtevek za povrnitev škode zaradi izpada dobička za čas od 12. 2. 2013 do 25. 4. 2013 glede na datum vložitve tožbe zastaral. Ker gre za sukcesivno mesečno nastajajoče terjatve, kot to uveljavlja tožnik, je zaradi prepoznega uveljavljanja prve mesečne terjatve zastarala celotna terjatev tožnika iz tega naslova. Meni, da je zahtevek iz tega naslova sicer nesklepčen oziroma da tožniku škode zaradi izgube zaslužka ni uspelo dokazati in ga je tudi zato treba zavrniti. Sodišču očita, da je odločilo izven postavljenega tožbenega zahtevka. V vsakem primeru je materialnopravno zmotno (in v nasprotju s pojasnili sodišča v 44. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), da bi bila toženka dohodnino v znesku 25 %, ki jo je na plačano odškodnino zaradi izgube na zaslužku dolžna plačati RS, zavezana plačati tožniku. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni upoštevalo ugovora zastaranja, ki ga je toženka podala glede škode zaradi plačila zdravstvenih storitev in potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem, niti se do ugovorov, podanih v zvezi s potnimi stroški ni opredelilo. Posledično zahteva še spremembo odločitve o stroških postopka.

5Pritožbeno sodišče pritožbene navedbe obeh pravdnih strank zaradi preglednosti in v izogib ponavljanju podrobneje (kolikor so pravno odločilne) povzema in nanje odgovarja v nadaljevanju obrazložitve.

6Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

7Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Oris zadeve

8Tožnik vtožuje denarno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 12. 2. 2013, ko je bil kot voznik osebnega avtomobila poškodovan v prometni nesreči. Udarec, ki ga je tožnik dobil v sedečem položaju v spodnji del hrbta, ko je vanj z leve strani trčilo vozilo zavarovanca toženke, je povzročil nihajno poškodbo ledveno - križničnega dela hrbtenice. Zgornji del telesa je zanihal v levo, ledveno - križnični predel pa se je izbočil v desno, kar je povzročilo iztisnjenje medvretenčne ploščice L4-5 v desno in pritisk na živčne korenine. Tekom zdravljenja je prišlo še do sindroma kavde ekvine, ki je zahteval urgentno operativno zdravljenje, ki je bilo izvedeno 16. dan po poškodbi.

Nepremoženjska škoda

Glede vzročne zveze med škodnim dogodkom in obsegom škode

9Toženka je ves čas postopka ugovarjala, da so bile poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v škodnem dogodku, hujše zaradi njegovega predhodnega zdravstvenega stanja in operacije hrbtenice v letu 2010, pred škodnim dogodkom. Pritožbeno sodišče sprejema pravno stališče in zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem sovzročnosti oziroma upoštevanjem vpliva degenerativnih sprememb in tožnikove predhodne operacije na nastanek škodnih posledic in posledično višino odškodnine.² Z očitkom, da sodišče ni ugotovilo odločilnih dejstev, ker naj se ne bi opredelilo do ugotovitve izvedenca, da so k tožnikovim poškodbam v 20 % prispevale tudi degenerativne spremembe in stare poškodbe, pritožba (selektivno) povzema le posamezne dele izvedenčevih ugotovitev. Izvedensko mnenje je treba razumeti kot celoto in kot takega ga je povzelo tudi prvostopenjsko sodišče. Iz ocene izvedenca nevrokirurga dr. A. V. na 8. strani izvedenskega mnenja (da bi do sedanjih težav tožnika z 20 % verjetnostjo prišlo tudi zaradi degenerativnih sprememb) in odgovora na vprašanje pooblaščenke toženke na naroku dne 23. 11. 2017 (da je bila tožnikova hrbtenica zaradi operacije v letu 2010 do določene mere oslabljena) bi sicer lahko izhajalo, da je predhodna operacija hrbtenice pri tožniku skupaj z degenerativnimi spremembami povzročila oslabljenost oziroma omejeno gibljivost hrbtenice, kar bi lahko vodilo do zaključka, da je te težave škodni dogodek samo (še) povečal, vendar je takšno razumevanje v celoti ovrženo z drugimi deli izvedenskega mnenja in pojasnili, ki jih je izvedenec v zvezi s tem podal ob zaslišanju. Njegovih ugotovitev, da je tožnik po operaciji v letu 2010 povsem okreval in pred obravnavanim škodnim dogodkom ni imel nobenih težav s hrbtenico ter ga je zato (v medicinski terminologiji) šteti za popolnoma zazdravljenega; da nikakor ni mogoče trditi, da bi zaradi predhodnega obolenja hrbtenice pri tožniku v vsakem primeru nastopile enake posledice kot ob obravnavanem škodnem dogodku; da bi tudi popolnoma zdrava, predhodno neoperirana oseba lahko ob takem mehanizmu poškodovanja utrpela enake poškodbe oziroma posledice kot tožnik; ter predvsem ugotovitev, da je bila obravnavana prometna nesreča tisti sprožilni dejavnik, zaradi katere je prišlo do zanihanja tožnikove hrbtenice, ki je povzročila nastanek tožnikovih poškodb, pritožba ne uspe ovreči. Drži sicer, da so bile degenerativne spremembe pri tožniku prisotne že v letu 2010 in tudi v letu 2013, vendar pa, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, niso vplivale na obseg tožnikovih poškodb. Navedeno je treba razumeti skupaj s siceršnjimi izvedenčevimi pojasnili o degenerativnih spremembah, do katerih prihaja pri vseh ljudeh, v okviru katerih je ocenil, da bi glede na podatke v literaturi po naravnem poteku stvari pri približno 20 % pacientov lahko prišlo do težav, kakršne je tožnik utrpel v posledici škodnega dogodka, da pa ne moremo vedeti, kakšen bi bil naravni potek (predhodne) bolezni oziroma poškodbe pri tožniku oziroma kako bi se ta razvijala pri njem. Ob tem je še navedel, da pri večini bolnikov po operaciji, kot jo je imel tožnik v letu 2010, ne pride do ponovne diskus hernije in potrebe po ponovni operaciji, ter da so tako hude težave, kot so bile (in so še) prisotne pri tožniku, izredno redke oziroma se ne pojavijo same po sebi.³ Iz konteksta je vzet tudi pritožbeni očitek o neupoštevanju pojasnila izvedenca, da bi moral tožnik za t.i. higieno hrbta skrbeti že po prvi operaciji v letu 2010, saj že iz same pritožbe izhaja, da je ob tem pojasnil, da mora za vzdrževanje zdravja hrbtenice skrbeti vsak človek, ki je občasno izpostavljen kakšnim blagim težavam v hrbtu, da pa kakršnihkoli dodatnih navodil v zvezi s tem tožnik ni imel. Tudi sicer pa v postopku ni bilo zatrjevano, da se tožnik takih (morebitnih) navodil ne bi držal.

10Vse navedeno potrjuje pravilnost zaključka, da gre sedanje tožnikove težave oziroma zmanjšanje življenjske aktivnosti na račun prizadetosti hrbtenice in z njo povezanih posledic pripisati poškodbi v letu 2013 ob obravnavani prometni nesreči in ne njegovemu predhodnemu zdravstvenemu stanju ali starostnim spremembam. Ob ugotovitvah v izpodbijani sodbi, da tožnik kljub predhodni okvari in operaciji hrbtenice v letu 2010 vse do predmetnega škodnega dogodka ni imel nikakršnih težav, ki bi kakorkoli kazale na povezavo z operacijo v letu 2010, niti ni bilo potrebno nobeno dodatno zdravljenje, predhodnih nemih degenerativnih sprememb ni mogoče šteti kot pravno relevantnega sovzroka v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode, zaradi katerega bi bilo potrebno znižati odškodnino. Degenerativne spremembe pri tedaj 35-letnem oškodovancu, zaradi katerih pred nezgodo ni imel nobenih zdravstvenih težav (oziroma so bile te z operacijo v celoti odpravljene), ne predstavljajo okoliščine, zaradi katerih bi bila škoda nesorazmerno večja. S škodo v takšnem obsegu, kot jo je utrpel tožnik, je (glede na ugotovitve izvedenca) pri opisanem poteku škodnega dogodka mogoče računati ne glede na predhodno stanje oškodovanca.⁴

11Toženka ob tem neutemeljeno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti in enakopravnega obravnavanja strank v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker tožnik kljub njenim večkratnim pozivom ni predložil celotne zdravstvene dokumentacije, tj. ambulantnih kartonov iz ustanov, v katerih je opravljal preglede in terapije v zvezi s težavami in hernijo v času med operacijo hrbtenice v letu 2010 in obravnavanim škodnim dogodkom. Trdi, da sta sodišče oziroma izvedenec vpogledala samo tisto dokumentacijo, ki je bila predložena, celo iz tožnikove izpovedbe pa izhaja, da zdravstveni karton ne vsebuje vseh podatkov o njegovem zdravljenju po predmetni poškodbi (z analgetiki ga je oskrboval tudi oče, sicer upokojeni zdravnik, zaradi padcev zaradi nestabilnosti stopala pa lečeče zdravnice ni obiskoval).

12Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 7. 6. 2017 izvedencu odredilo, da preuči pravdni spis z vso medicinsko dokumentacijo v njem ter vpogleda osebni karton tožnika pri dr. T. L. v Z. X, zdravstveno dokumentacijo o zdravljenju v urgentnem bloku U. in nevrokirurški bolnišnici ter v O. V. in si po potrebi s soglasjem tožnika pridobi in vpogleda dodatno medicinsko dokumentacijo. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, katero medicinsko dokumentacijo je izvedenec preučil (pri čemer je bil obseg le-te širši od tiste, ki jo je v spis vložil tožnik), katero konkretno dokumentacijo (kartone, izvide) pri katerih ustanovah naj bi poleg zgoraj navedene še vpogledal, pa bi toženka morala izrecno pojasniti oziroma od izvedenca zahtevati že v pripombah na pisno izdelano izvedensko mnenje, in ne šele v pritožbi. Ob tem, da je bila seznanjena z vsemi ustanovami, v katerih se je tožnik zdravil od leta 2010 dalje⁵ in upoštevajoč izrecno soglasje tožnika, da izvedenec pregleda vso njegovo zdravstveno dokumentacijo in osebni zdravstveni karton ter njegovo navajanje, da z vso dokumentacijo od leta 2009 do leta 2013, kot to zahteva toženka, ne razpolaga več (kar je tudi prepričanju pritožbenega sodišča povsem življenjsko logično), njeno nesubstancirano (pavšalno) sklicevanje na edicijsko dolžnost tožnika po predložitvi domnevno obstoječe izvirne dokumentacije njegovega zdravljenja po prvi operaciji v letu 2010, ni utemeljeno.⁶ O dejstvu, da je bil tožnik v svoji življenjski aktivnosti omejen že zaradi predhodne degenerativne obolelosti hrbtenice in operacije v letu 2010, toženka namreč le ugiba, ni pa naloga sodišča ali izvedencev, da dodatno iščejo in pridobivajo dokaze namesto stranke, za katere (očitno) niti sama stranka ne ve, ali sploh obstojijo. Iz mnenja izvedenca pa tudi ne izhaja, da bi za ugotovitev okoliščin, ki so pomembne, da bi si ustvaril mnenje in odgovoril na vprašanja sodišča v konkretnem primeru, terjal izvedbo dodatnih dokazov oziroma dodatne medicinske dokumentacije. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je na naroku dne 23. 11. 2017 celo pojasnil, da se pri bolniku ne opravlja magnetno - resonančnega slikanja niti kontrolnega EMG pregleda, če ta po operaciji (kakršno je imel tožnik v letu 2010 pred škodnim dogodkom) nima nobenih težav, kar je popolnoma v skladu z medicinsko doktrino. Domnevanje toženke, da takšni posnetki oziroma druga zdravstvena dokumentacija iz obdobja po tej operaciji gotovo obstoji, je torej tudi sicer ovrženo. Glede na navedeno in upoštevajoč obseg s strani izvedenca preučene medicinske dokumentacije, se pritožbeni očitek, da je izvedenec vpogledal izključno izvide, ki jih je predložil tožnik sam, izkaže kot neutemeljen. Zgolj vztrajanje, da na podlagi osebnega zdravstvenega kartona tožnika, v katerem naj ne bi bili zabeleženi vsi podatki o zdravstvenem stanju, morebitnih poškodbah, boleznih in zdravljenju posameznika, ni mogoče zaključiti, da tožnikove življenjske aktivnosti niso bile okrnjene že pred škodnim dogodkom, pa kot že rečeno, ob odsotnosti (pravočasnega) konkretiziranega dokaznega predloga za vpogled (točno) določene zdravstvene dokumentacije, ne utemeljuje uveljavljane kršitve določb postopka.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo

13Tožnik neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v celoti ugoditi, ker toženka tovrstnih trditev ni posebej prerekala. Smiselno uveljavlja kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP, ki določa, da dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Toženka je (že v odgovoru na tožbo) prerekala temelj zahtevka oziroma vzročno zvezo med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom škode, (s tem) pa tudi navedbe o posledicah (tako telesnih kot duševnih), ki naj bi jih tožnik utrpel v obravnavani prometni nesreči. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je del pravilne uporabe materialnega prava, na katero mora paziti sodišče po uradni dolžnosti in pri tem ni vezano le na trditve (ene) stranke. Obseg poškodb, potek zdravljenja, bolečinska obdobja in trajne posledice ter druge medicinske podatke sodišče praviloma ugotavlja s pomočjo izvedenca, v naslednjem koraku pa odmeri odškodnino, ki mora biti pravilno in primerno individualizirana in objektivizirana. Tudi ob neprerekanih trditvah o bolečinah oziroma zmanjšani življenjski aktivnosti torej odškodninskemu zahtevku ni mogoče ugoditi v zahtevani višini, ne da bi sodišče upoštevalo pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

14Tožnik v pritožbi kot bistveno izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti ni v zadostni meri upoštevalo dolgotrajnosti tožnikovega zdravljenja, ki je trajalo kar dve leti, kot tudi ne bolečin in neugodnosti, ki jih je moral prestajati in jih bo prestajal tudi v bodoče ter v primeru morebitnega poslabšanja, ki bo lahko nastopilo v primeru, če se ne bo držal (ali se v svoji starosti ne bo zmogel držati) priporočenih ukrepov. Prav tako meni, da ni ustrezno vrednotilo bolečin, vezanih na sedeč položaj, ki jih bo tožnik imel do konca življenja ter bolečin pri športu in težjih fizičnih aktivnostih, zlasti ob upoštevanju starosti tožnika ob škodnem dogodku, kar pomeni, da bo upoštevajoč povprečno življenjsko dobo moral telesne bolečine prestajati še približno 55 let. Sodišče naj tudi ne bi dovolj upoštevalo, da je zaradi ugotovljenih anatomskih in funkcionalnih posledic poškodb utrpel 25 % zmanjšanje življenjske aktivnosti, da je trajno zmanjšano zmožen za dela, ki zahtevajo dolgotrajno sedenje, dolgotrajne vožnje z avtomobilom, fizične aktivnosti, povezane z bremeni, težjimi od 10 kg ter športne aktivnosti, kar vse lahko opravlja le s povečanimi napori. Izpostavlja svoj poklic odvetnika in z njim povezano vsakodnevno stalno prisiljeno sedečo držo, možnost poslabšanja obstoječega stanja v prihodnje ter prenizko vrednotenje njegove doživljenjske skrbi za hrbtenično higieno.

15Toženka v svoji pritožbi navaja, da je bilo zdravljenje tožnika v ožjem smislu zaključeno po pol leta, bolniški stalež pa po dobrih 3 mesecih. V zvezi s trajnim zmanjšanjem življenjske aktivnosti izpostavlja, da se je tožnik po lastnih trditvah pred nesrečo ukvarjal le še s košarko, odbojko na mivki, potapljanjem in krosom, ostale športe pa je opustil že vsaj 5 let pred obravnavano nesrečo. Po mnenju toženke je takšna izpovedba logična tudi upoštevaje tožnikove težave s hrbtenico že v letu 2010, kot tudi proces staranja in prilagajanja svojih aktivnosti različnim življenjskim obdobjem.

16Ugotovitev o trajanju zdravljenja (ki je bilo v ožjem smislu zaključeno po pol leta), trajanju in intenzivnosti bolečinskih obdobij, stopnji telesnih bolečin in bolečin, ki jih bo trpel v bodoče ter spremljajočih nevšečnostih, kot tudi o trajnih posledicah nezgode, zlasti v zvezi z vrednotenjem bolečin, vezanih na sedeč položaj, ki jih bo tožnik trpel do konca življenja ter možnostjo poslabšanja obstoječega stanja v prihodnje tožnik niti ne graja, navaja pa, da jih sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo v zadostni meri. Vse navedene okoliščine, ki jih tožnik v pritožbi izpostavlja in povzema, je sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz 23., 25., 28., 29., 32. in 34. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, upoštevalo (bodisi v okviru telesnih bolečin bodisi kot zmanjšanje življenjske aktivnosti). Ob tem je v okviru postavke telesnih bolečin posebej izpostavilo bolečine, ki jih tožnik še vedno čuti in jih bo tudi v bodoče ter nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje. Upoštevalo je tudi pričakovano življenjsko ter delovno dobo in starost tožnika ob škodnem dogodku. Čeprav v 33. točki govori o skaženosti, pritožbeno sodišče ne dvomi, da sodišče ni spregledalo, da bo v (relativno) dolgem življenjskem obdobju, ki je pred njim, moral trpeti tudi telesne in duševne bolečine zaradi ugotovljenih življenjskih omejitev. Odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno odraža težo in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, hkrati pa je primerljiva z odškodninami, ki jih v podobnih primerih oškodovancem prisoja sodna praksa, in od njih ne odstopa ne navzdol ne navzgor.⁷ Tožnik se na konkretno drugačno sodno prakso tudi ne sklicuje, toženka pa navaja zgolj eno odločbo, ki odstopanja (navzgor) ne izkazuje,⁸ prav tako pa ne ena ne druga stranka tudi ne izpodbijata dejanskih ugotovitev o telesnih bolečinah in nevšečnostih, ki jih je tožnik pretrpel.

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

17Trajne posledice nezgode v funkcionalnem smislu, tj. zmanjšano moč mišic fleksorjev prstov desnega stopala ter zmanjšano moč desnega stopala, onemogočeno hojo po prstih desne noge in občasno spodvijanje stopala v gležnju ter posledično spotikanje, slabši občutek po desnem podplatu in mravljinčenje ter morebitna poslabšanja sedanjega stanja v prihodnosti je sodišče pravilno upoštevalo v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.⁹ Te so oblika nepremoženjske škode, ki zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v prihodnosti. Ta oblika škode je praviloma trajne narave in obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem in telesnem področju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja, ki je zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti zaradi posledic nezgode ocenil na 25 %, in zaslišanja tožnika upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na njegovo življenjsko aktivnost in ga omejujejo v vsakdanjem življenju. V okviru te škodne postavke je upoštevalo tudi bolečine, vezane na sedeč položaj, ki bodo po oceni izvedenca tožnika spremljale celo življenje. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da se mu je življenje po poškodbi močno spremenilo. Narava njegovega dela zaradi odvetniškega poklica od njega vsakodnevno terja obilico sedenja in voženj z avtomobilom, omejen je tudi pri splošnih vsakdanjih življenjskih in delovnih aktivnostih, ki jih sicer lahko še vedno opravlja, vendar s povečanimi napori in bolečinami. Vse to mu povzroča duševne bolečine, tudi upoštevajoč dejstvo, da je bil pred poškodbo vsestransko fizično aktiven, zaradi posledic poškodbe pa je pri športnem udejstvovanju precej omejen. Tudi toženka v pritožbi priznava, da se je tožnik neposredno pred nesrečo (še vedno) ukvarjal s košarko, odbojko na mivki, potapljanjem in krosom. Vendar pa je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na vse navedene okoliščine odškodnino za to obliko škode v višini 20.000 EUR nekoliko prenizko odmerilo. Glede na oceno izvedenca, da je tožnikovo stanje dokončno in da izboljšanja ni pričakovati (kvečjemu poslabšanje), zaradi česar njegovo življenje nikoli več ne bo isto in bo (oziroma je že) trajno povezano s povečanimi napori, ter ob dejstvu, da bo težave, upoštevajoč starost 35 let ob škodnem dogodku, prestajal še vse življenje, prisojena odškodnina iz tega naslova ni previsoka, kot to neutemeljeno (pa tudi sicer presplošno) trdi v pritožbi toženka. Navedb, da je imel tožnik težave s hrbtenico že po operaciji v letu 2010, pa toženki, kot že obrazloženo, ni uspelo izkazati. Odškodnina iz tega naslova je glede na okoliščine primera kvečjemu prenizka.¹⁰

Duševne bolečine zaradi skaženosti

18V zvezi z odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje upoštevalo tako brazgotino na hrbtu, ki je kot posledica nezgode večja in širša, kot je bila prej, kot tudi s strani izvedenca izpostavljeno šepanje na desno nogo, ki ga je izvedenec opredelil kot blago skaženost, ki ni močno izrazita in ga tožnik ob počasni hoji lahko zakriva.¹¹ Tudi sama toženka pa v pritožbi navaja, da je to ob hitrejši hoji, hoji po klancu ali po stopnicah in pri teku vidno že na prvi pogled in ga je nemogoče zakriti. Glede na predhodno že ugotovljeno, da bo moral tožnik s šepanjem živeti še celo življenje in upoštevajoč njegovo starost ob škodnem dogodku ter športno aktivnost pred nesrečo, po presoji pritožbenega sodišča nikakor ne gre za skaženost, ki bi bila zanemarljiva. Sodišče je poleg tega v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v okviru te postavke upoštevalo še mišično atrofijo desne noge, ki jo je izvedenec, zaslišan na naroku, izrecno opredelil kot neposredno posledico prometne nesreče, zato ne drži pritožbena navedba toženke, da skaženosti zaradi atrofije mišic izvedenec ne ugotavlja.¹² Ne glede na ugotovljeno je v višini 8.000 EUR odmerjena odškodnina iz tega naslova v konkretnem primeru po oceni pritožbenega sodišča na zgornji meji odškodnin v podobnih primerih, če ne celo nad njo,¹³ vendar pa je, kot že obrazloženo, na drugi strani dosojena odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti delno prenizka, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo pri presoji ustreznosti skupnega zneska odmerjene odškodnine za vso nepremoženjsko škodo.

Strah

19Toženka kot previsoko izpodbija tudi odmerjeno odškodnino za strah. Ob ugotovitvah o trajanju primarnega strahu 4 dni in sekundarnega strahu kumulativno 6 mesecev se pritožbeno sodišče strinja, da je dosojena odškodnina v višini 5.000 EUR, upoštevajoč podobne primere v sodni praksi, tudi za to postavko nekoliko previsoka.¹⁴ Glede na to, da je, kot že ugotovljeno, odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče prve stopnje odmerilo prenizko, pritožbeno sodišče sodbe tudi v tem delu ni spreminjalo, ampak jo je kot celoto potrdilo. Nižje odmerjeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je upoštevalo na račun nekoliko previsoko odmerjene odškodnine iz naslova skaženosti in strahu.

20Glede na težo in trajanje vseh telesnih bolečin, nevšečnosti, duševnega trpljenja zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in strahu, ki jih je tožnik trpel zaradi škodnega dogodka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina v višini 48.000 EUR (približno 41 povprečnih mesečnih neto plač v RS v času sojenja) za vso nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik, ustrezna in ne odstopa bistveno od priznanih odškodnin v podobnih primerih. Pri odmeri odškodnine namreč ni vedno odločilno samo, ali je odmerjena pravična odškodnina za vsako od uveljavljanih oblik nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost skupne odmere denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo.¹⁵ Z dosojo skupnega zneska odmerjene odškodnine je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo tako načelo individualizacije kot objektivizacije odškodnine, odškodnina v takšni višini pa predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo škodo in je ustrezno uvrščena v okvire, ki jih je sodna praksa začrtala v podobnih primerih.¹⁶ Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da povsem enakih primerov v sodni praksi ni, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Tožnik se tako v pritožbi neutemeljeno zavzema za višjo, toženka pa za nižjo višino denarne odškodnine, pri čemer slednja v utemeljitev dosoje nižje odškodnine, kot že rečeno, navaja zgolj sodbo II Ips 180/2011, v kateri pa kot celota ter tudi po posameznih postavkah prisojena odškodnina glede na obseg utrpljenih poškodb ni v neskladju s prisojeno odškodnino v konkretnem primeru.

Premoženjska škoda

Izgubljeni zaslužek

21Tožnik je glede nastale premoženjske škode iz naslova izgubljenega zaslužka tožbo oprl na trditve, da od škodnega dogodka dne 12. 2. 2013 do 16. 5. 2013, ko je bil zaradi posledic prometne nesreče v bolniškem staležu, ni mogel opravljati odvetniške dejavnosti. Toženka v pritožbi trdi, da gre v tem primeru za sukcesivno nastajajočo škodo, češ da naj bi tožnik vsak dan oziroma vsak mesec trajanja bolniškega staleža mogel in moral zvedeti za škodo (in storilca), ki mu je (sproti) nastajala. Ker je tožbo vložil dne 25. 4. 2016, meni, da je njegov zahtevek za povrnitev škode zaradi izpada dobička za čas od 12. 2. 2013 do 25. 4. 2013 zastaral, sodišču prve stopnje pa očita, da se do podanega ugovora zastaranja ni opredelilo.

22Pritožbeno sodišče ugotavlja, da že iz samih ugovornih navedb toženke (ki jih je podala v pripravljalni vlogi z dne 22. 12. 2016 in še enkrat v vlogi z dne 8. 11. 2018) izhaja, da ugovor zastaranja v zvezi s škodo iz naslova izgubljenega dobička uveljavlja le, kolikor tožbeni zahtevek v tem delu presega 15.000 EUR. Ker je z izpodbijano sodbo tožniku iz naslova izgubljenega zaslužka dosodilo 10.957,79 EUR, se sodišču prve stopnje do toženkinega ugovora zastaranja ni bilo treba (posebej) opredeljevati. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

23Sicer pa je ugovor zastaranja tudi neutemeljen. Iz pojasnil obeh v postopku postavljenih izvedencev ekonomsko – finančne stroke in podatkov, ki sta jih terjala za pripravo odgovorov na zastavljena vprašanja (in sicer, ali in kakšno premoženjsko škodo je utrpela odvetniška pisarna tožnika v obdobju njegovega bolniškega staleža, kakšni so bili v tem času stroški odvetniške pisarne in kakšen je bil izgubljeni dobiček) izhaja, da v primeru izvajanja poslovne dejavnosti, ki jo izvajajo zasebniki oziroma samostojni poklici, kakršen je tudi poklic odvetnika, letni podjetnikov dohodek predstavlja letno plačo odvetnika, v breme katere se obračuna dohodnina. Izvedenec T. H. je v svojem pisnem mnenju z dne 1. 8. 2018 izrecno pojasnil, da zasebnik ne prejema mesečne plače, pač pa to predstavlja njegov dohodek, ki ga je zaslužil v posameznem koledarskem letu, in ki ga izračuna FURS. Tako ni mogoče sprejeti teze toženke, da so bili tožniku mesečni zneski izgube zaslužka znani najkasneje ob zapadlosti vsakega (mesečnega oziroma celo dnevnega) zneska v plačilo. Izplačevanje mesečnega dohodka namreč v danem primeru ni gotovo dejstvo, saj ni nujno, da ga poslovni subjekt v določenem časovnem obdobju, tudi upoštevaje naravo odvetniškega dela, sploh ustvari. Škodo v višini izgubljenega dobička je glede na okoliščine konkretnega primera mogoče določiti (kvantificirati) po koncu vsakega poslovnega leta za preteklo leto.¹⁷ Vtoževana škoda za tožnika, ki jo je utrpel v času bolniškega staleža od 12. 2. 2013 do 25. 4. 2013, je bila torej ocenljiva šele ob izteku leta 2013 (najkasneje 1. 1. 2014), zato terjatev iz naslova izgubljenega zaslužka, ki jo je tožnik uveljavljal s tožbo z dne 22. 4. 2016, ni zastarala.

24Kot eno izmed odločilnih v tej zadevi se v nadaljevanju postavlja vprašanje metode, s katero je mogoče ugotoviti obstoj in višino izgubljenega dohodka. Tožnik v zvezi s tem v pritožbi navaja, da je – v nasprotju s stališčem sodišča – v sodni spis vložil vso potrebno dokumentacijo za izračun izgube na zaslužku po veljavni, zakoniti in v sodni praksi sprejeti formuli "prihodki – variabilni stroški = izgubljeni podjetnikov dohodek". Trdi, da ga niti sodišče niti izvedenec nikoli nista opozorila oziroma mu pojasnila, katera poslovna dokumentacija naj bi v spisu manjkala in bi naj bila potrebna za izračun škode. Izvedenec T. H. je tudi podal natančne izračune škode v kar štirih variantah, ki jih ne bi mogel, če bi bil izračun nemogoč, kot to predhodno trdi. Sodišču prve stopnje očita, da se do teh izračunov in ocene njihove verjetnosti sploh ni opredelilo, ampak je le pojasnilo, da je ob zaslišanju izvedenca ugotovilo, da je mogoče izgubo izračunati tudi na drugačen način, čeprav nobena od strank navedeni metodi ni nasprotovala. Na podlagi takšne usmeritve sodišča je izvedenec izdelal še peto varianto izračuna škode po formuli "fiksni stroški + povprečni mesečni dohodek (izračunan po podatkih FURS o dohodku tožnika v letu 2013) = izgubljeni podjetnikov dohodek", za katero pa bi bilo treba predložiti povsem drugo poslovno dokumentacijo, ki je tožnik, kot navaja, zaradi načela zaupanja v pravo v spis ni vložil. Opozarja še, da je povprečni mesečni dohodek, izračunan po podatkih FURS (kar je zgolj računovodska kategorija) računovodska posledica vseh postavk in podatkov iz knjige prihodkov in odhodkov podjetnika, ki pa niso potrebni, če se izračun škode izdela na podlagi metode, po kateri se od prihodkov odštejejo le variabilni stroški. Tudi pojasnila izvedenca, ki so vezana na prispevke za socialno varnost, so po mnenju pritožnika nestrokovna, nepravilna in v nasprotju z določbami delovnopravne zakonodaje, saj plačani prispevki, ki jih je Odvetniška pisarna A. A. plačala v okviru izplačevanja nadomestila plače tožniku iz lastnih sredstev vsaj za prvih 30 delovnih dni (bolniškega staleža), nedvomno povečujejo škodo, nastalo zaradi izgubljenega zaslužka. Zavzema se za izračun izgubljenega podjetnikovega dohodka po varianti C, ki znaša 64.648,05 EUR.

25Toženka pa na drugi strani navaja, da sta dva izvedenca, angažirana v postopku, prepričljivo potrdila, kar je vseskozi trdila sama, in sicer da so predloženi računi in izpisi iz poslovnih knjig selektivno izbrani le za določeno kratko časovno obdobje in z vidika ekonomsko - finančne stroke ne omogočajo izračuna izgubljenega dobička, ki bi bil nadpolovično prepričljiv. V pritožbi vztraja, da trditve tožnika kot tudi predloženi dokazi ne utemeljujejo tožbenega zahtevka iz tega naslova.

26Tožnik opravlja delo odvetnika, ki je po svoji naravi, kot že pojasnjeno, podobno delu samostojnega podjetnika. Njegov izgubljeni dohodek tako predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali, to so variabilni stroški. Ali povedano drugače: škoda je enaka dohodku odvetnika, povečanem za fiksne stroške, tj. tiste, ki tožniku nastajajo ne glede na obseg poslovanja. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da variabilne stroške v konkretnem primeru predstavljajo stroški pomožnega materiala, reprezentance in stroški službene poti, fiksni pa stroške zaposlene osebe pri odvetniku, stroške računovodstva, odvetniške zbornice in stroške drugih storitev ter dajatve, prispevki in nadomestila, kot jih je na podlagi v spis predložene dokumentacije opredelil izvedenec. Izhodišče za ugotavljanje izgubljenega zaslužka je torej obseg poslovanja, o katerem sklepamo na podlagi podatkov o poslovanju v preteklosti.

27Način izračuna obsega škode, po katerem se od prihodkov odštejejo variabilni stroški, je v svoji trditveni podlagi ponudil tudi tožnik. Obseg poslovanja je izkazoval s predložitvijo računov, ki jih je njegova odvetniška pisarna izdala v mesecih november in december 2012 ter maj in junij 2013, ter podatkov o variabilnih stroških, razvidnih iz Knjige prihodkov in odhodkov, predložene za obdobje od oktobra 2012 do junija 2013, s pojasnilom, da dokazi o dobičku v navedenih obdobjih, tj. pred škodnim dogodkom ter po končanem bolniškem staležu, najbolj ustrezajo obdobju, v katerem mu je nastala izguba. Že v vlogi z dne 6. 12. 2016, v kateri je škodo iz tega naslova natančneje specificiral, je navedel, da so mu v obdobju bolniškega staleža nastajali tudi fiksni stroški, kot so plače zaposlenih, prispevki za socialno varnost, najemnina za prostore odvetniške pisarne ter drugi. Po oceni pritožbenega sodišča je s tem zadostil svojemu trditvenemu bremenu in zahtevi po sklepčnosti tožbe. Podal je podatke o prihodkih in stroških poslovanja, ki predstavljajo izhodišče za izračun izgubljenega dobička. Ugovori toženke, da tožnik s predloženimi listinami ni dokazal vtoževane izgube na dohodku, pa po vsebini nasprotujejo tožnikovim trditvam o višini nastale škode. S takšnim ugovorom so dejstva, ki jih je podal, postala sporna (214. člen ZPP), utemeljenost njegovega zahtevka pa odvisna od uspeha dokazovanja (ene in druge stranke) v postopku. Nesklepčnosti tožbe tudi ne more pomeniti očitano pomanjkanje trditev o podatkih poslovanja tožnika v ostalih mesecih oziroma na letni ravni, kot tudi ne nespecifiranost opravil v posameznih računih po dnevih izvršitve, kar sta navajala oba izvedenca. Oboje lahko vpliva le na (ne)utemeljenost tožbe v tem delu. Pritožbeni očitki toženke v tej smeri torej niso utemeljeni.

28Tožnik pa v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je izgubljeni zaslužek ugotavljalo na podlagi materialnopravno nepravilne metode, pri čemer ga nikoli ni pozvalo, naj svojo trditveno podlago dopolni s podatki, ki so za takšen izračun potrebni. Kot izhaja iz razlogov sodbe, je že sodni izvedenec M. B. v svojem mnenju opozoril, da bi za izračun povprečnega mesečnega dohodka in povprečnega mesečnega dobička odvetniške pisarne potreboval vsaj letni izkaz poslovnega izida, ki bi izkazoval tudi strukturo odhodkov in višino dobička, česar pa tožnik v spis ni predložil (sam pa teh listin tudi ni uspel pridobiti). Iz 37. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je na vprašanja sodišča odgovoril le upoštevaje izdane račune oziroma njihovo povprečje v (štirih) mesecih, ki jih je tožnik predložil, zaradi česar pa pravilnost njegove ocene ne dosega stopnje verjetnosti nad 50 %. Novo postavljeni izvedenec T. H., ki mu je sodišče na koncu tudi sledilo, je prav tako opozoril, da v spisu ni celovitih listin, ki bi omogočale izračun mesečnega dohodka tožnika in s tem izgubljenega dobička v času njegovega bolniškega staleža. Res je v svojem pisnem mnenju oziroma njegovi prvi dopolnitvi izdelal več variant izračuna škode, a tudi on glede na različna izhodiščna obdobja, in upoštevajoč le podatke o prihodkih in odhodkih v mesecih, za katere je bila v spis predložena dokumentacija (variante A, B, C in D).¹⁸ Ker izvedenca na podlagi podatkov, izbranih in predloženih samo za določene mesece pred in po škodnem dogodku, in knjige poslovnih rezultatov, prav tako obsegajoče le določeno časovno obdobje, nista mogla z gotovostjo ali vsaj zadostno verjetnostjo izračunati izgube zaslužka tožnika v vtoževanem obdobju, ne vzdrži pritožbeni očitek tožnika, da je predložil vso potrebno dokumentacijo za izračun. Navedeno nenazadnje izhaja tudi iz njegovih lastnih trditev, podanih v postopku na prvi stopnji, da je zaradi obsega dela odvetniške pisarne, ki je bila ustanovljena leta 2011, in je do konca leta 2013 rasla, kot relevantne treba vzeti podatke za meseca november in december 2012.¹⁹ Zakaj ravno za ta dva meseca (oziroma še za maj in junij 2012), tožnik ne pojasni. Podobno je v pripombah na izvedensko mnenje izvedenca B.²⁰ navajal, da je po lastni presoji izbral dva meseca neposredno pred škodnim dogodkom²¹ in dva meseca neposredno po škodnem dogodku, češ da sta najboljši odraz dejanskega stanja in poslovanja odvetniške pisarne v primerjavi z obdobjem, za katerega vtožuje izgubo, ker da je imela pisarna v tem obdobju najbolj primerljivo število strank. Takšno pojasnjevanje, ob tem, da je bil na selektivno (za kratko obdobje) predložene dokazne listine tožnik večkrat opozorjen (že s strani prvega izvedenca²² kot tudi s pisno izdelanima mnenjema obeh izvedencev in njunimi ustnimi pojasnili na narokih, na pomanjkljivost podatkov pa ga je v svojih vlogah ves čas opozarjala tudi toženka²³), ne vzdrži resne presoje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je izgubljeni zaslužek nazadnje ugotavljalo po metodi, ki upošteva ves dohodek, ki bi ga lahko v času bolniškega staleža tožnik ustvaril, pri čemer je za izhodišče vzelo dohodek v višini 9.163,55 EUR, ki ga je po podatkih FURS realiziral v letu 2013, ko je bil 3,13 meseca na bolniški, h kateremu je izvedenec prištel vse fiksne stroške v obdobju, ko je bil tožnik na bolniškem staležu, po podatkih, ki jih je posredoval v spis.

29Izbira in uporaba drugačne metode ocene škode oziroma izgubljenega zaslužka, kot je sicer uporabljena v sodni praksi, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva. Izvedenec namreč lahko izračun nastale škode glede na okoliščine primera, zlasti na podlagi izhodišč, ki jih ponudi tožnik, po potrebi popravi oziroma uporabi drugačno metodološko izhodišče, kot je to storil v konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče poleg tega pojasnjuje, da metoda izračuna izgubljenega zaslužka, po kateri se od prihodkov odštejejo variabilni stroški, v resnici ni drugačna od metode, po kateri se dohodku, realiziranem v posameznem letu (in razvidnem iz davčnega obračuna akontacije dohodnine) prištejejo vsi fiksni stroški, torej tisti, ki so tožniku ne glede na bolniško odsotnost nastajali. Ne glede na povedano pa iz relevantne sodne prakse²⁴ ne izhaja, da bi bila prva metoda edina možna in pravilna, pač pa je iz nje razbrati, da ob uporabi takšne metode od prihodkov ne gre odštevati tudi fiksnih stroškov. V obravnavanem primeru pa imamo opraviti s povsem obratno operacijo, torej dohodku (od katerega so že odšteti vsi stroški)²⁵ prištevamo fiksne stroške, dobljen znesek pa predstavlja škodo, ki je tožniku nastala, ker v času bolniškega staleža ni mogel delati. Da bi morali obe metodi na koncu pripeljati do enakega rezultata, je zaslišan potrdil tudi izvedenec H.²⁶

30Glede na vse navedeno je neutemeljen tudi očitek, da tožnik potrebne dokumentacije za izračun škode po tej metodi ni predložil, ker z njeno uporabo ni računal. Ob tem, da je - kot je navedel sam - po lastni izbiri predložil podatke o prihodkih in odhodkih samo za določeno kratko časovno obdobje, in bil opozorjen, da škode na ta način ne bo mogoče izračunati, pa je pri svojem stališču vseeno vztrajal, bi ob ustrezni skrbnosti moral in mogel predvideti, da utegnejo biti relevantni tudi drugi oziroma vsi podatki o poslovanju tožnikove odvetniške pisarne, torej najmanj tudi podatki o fiksnih stroških. Izbira in uporaba metode za izračun izgubljenega zaslužka namreč, kot rečeno, ni v rokah tožnika, temveč izvedenca (oziroma nazadnje sodišča). Po prepričanju pritožbenega sodišča pa tudi ne gre za podatek, s katerim tožnik v okoliščinah konkretnega primera ne bi mogel računati. Ravno nasprotno. Takšno pritožbeno zatrjevanje negira tudi njegova lastna trditvena podlaga. Kot predhodno že navedeno, je tožnik namreč v postopku navajal, kateri fiksni stroški so mu v času bolniškega staleža nastajali, če zanje (oziroma za vse) ni predložil dokazov oziroma poslovne dokumentacije, ki bi jih izkazovala, pa je lahko le v njegovo breme. Nenazadnje tudi iz vprašanj, ki jih je sodišče zastavilo izvedencema, ne izhaja, da bi bili relevantni samo podatki o variabilnih stroških oziroma podatki, na podlagi katerih se izgubljeni dobiček računa po metodi "prihodki - variabilni stroški". Izrecno jima je bilo celo zastavljeno vprašanje, kakšni so bili fiksni stroški dela v odvetniški pisarni. Tovrstno pritožbeno navajanje je zato šteti za sprenevedanje, s katerim ni moč uspeti, sodba sodišča prve stopnje v tem delu pa za tožnika ne more biti presenečenje.

31Tožnik ob tem neutemeljeno vztraja na zvišanju obračunane škode za prispevke za socialno varnost, ki jih sodni izvedenec H. pri svojem izračunu naj ne bi upošteval. Ker je na te navedbe pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče napotuje tožnika na razloge izpodbijane sodbe (podane v 44. točki obrazložitve), s katerimi se v celoti strinja. Razlaga izvedenca, da tožnik plačuje prispevke glede na realizirani dobiček oziroma dohodek (davčno osnovo), ki ga je dosegel v posameznem letu, in da so prispevki zaradi manjšega dobička manjši, v celoti odgovarja na pritožbene pomisleke tožnika, vsakršno dodatno pojasnjevanje pa bi bilo odveč.

32Zmotno je tudi pritožbeno stališče tožnika, da je za zaslišanje oziroma dopolnitev izvedenskega mnenja potrebna pobuda strank, ki pa je po prvi dopolnitvi mnenja izvedenca T. H. (po tem, ko je podal izračune v štirih variantah, med njimi tudi varianto C, za katero se zavzema tožnik) ni bilo. Izvajanje dokaza z izvedencem je v pristojnosti sodišča in je določeno v 251. do 254. členu ZPP. Če sodišče ugotovi, da je izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti po uradni dolžnosti odpraviti. Tudi če stranke posebej zahtevajo dopolnitev izvedenskega mnenja ali izvedenčevo dodatno zaslišanje, je to le opozorilo sodišču, naj stori, kar bi že tako moralo storiti. Stališču tožnika ni mogoče pritrditi, saj za dopolnitev izvedenskega mnenja, zlasti tudi upoštevaje ugotovitve izvedenca o nemožnosti (dovolj) prepričljivega izračuna izgubljenega dobička na podlagi predloženih listin tožnika, toženka niti ni bila dolžna dati izrecnega predloga.

33Pravilno pa pritožba toženke opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe izrecno navesti, da je dolžna toženka od prisojenega zneska najprej obračunati in izplačati akontacijo dohodnine neposredno FURS, šele nato pa razliko plačati tožniku (ki je upravičen le do neto zneska). Kot je to že pojasnilo Vrhovno sodišče RS²⁷, mora obračun akontacije dohodnine od odškodnine za izgubljeni dohodek in plačilo v korist javnih prihodkov v skladu z določbami ZDoh-2²⁸ opraviti izplačevalec obdavčljivega dohodka (kar je v konkretnem primeru toženka), pri čemer je tožnik (oškodovanec) upravičen do odškodnine (za izgubljeni dohodek) v neto znesku. Sodišče prve stopnje je to (pravilno) pojasnilo v 44. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (in navedlo tudi znesek, ki ga je toženka dolžna izplačati FURS kot akontacijo dohodnine za tožnika, ter znesek, ki ga je dolžna izplačati neposredno tožniku), ni pa tega upoštevalo v samem izreku sodbe. Zato je bilo treba odločitev v I. točki izreka izpodbijane odločbe ustrezno spremeniti, tako, da je dolžna toženka od prisojenega zneska odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka obračunati in plačati davke, tožniku pa izplačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (358. člen ZPP).

Stroški zdravstvenih storitev

34Toženka v pritožbi ugovarja še zastaranje terjatve za povračilo stroška preiskave MR, ki jo je tožnik po njenih navedbah opravil 26. 2. 2013 in storitev istega dne na podlagi predloženega računa v znesku 240 EUR tudi plačal, ker je do vložitve tožbe preteklo že več kot 3 leta. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka pred sodiščem prve stopnje takšne dejanske podlage ugovora zastaranja ni podala.²⁹ V svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 11. 2018, vloženi v spis na zadnjem naroku za glavno obravnavo, torej v vsakem primeru prepozno (v nasprotju z določili 286. člena ZPP), se je sicer sklicevala na dejstva, pomembna za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja celotne terjatve iz naslova premoženjske škode - da je bila ta tožniku znana vsak dan bolniškega staleža posebej do zaključka 16. 5. 2013. Po oceni pritožbenega sodišča pa s tovrstnimi navedbami ni zadostila zahtevi po konkretizaciji in zadostnem substanciranju podanega ugovora zastaranja za terjatev iz predloženega računa.³⁰ Ker je tak nekonkretiziran ugovor zastaranja očitno neutemeljen, nanj sodišče prve stopnje ni moglo konkretizirano odgovoriti in ga pravilno ni upoštevalo.

Prevozni stroški

35Kar zadeva ugovor zastaranja terjatve za povračilo stroškov za prevoze na kontrolne preglede in terapije, opravljene v času do 25. 4. 2013, tj. več kot 3 leta pred vložitvijo predmetne tožbe, velja enako kot je (glede (ne)pravočasnosti teh navedb) zapisano v prejšnji točki obrazložitve.³¹ Tudi če bi sodišče štelo, da je bil njen ugovor pravočasen, pa so navedbe, češ da tožnik do prevoznih stroškov iz obdobja pred 25. 4. 2013 ni upravičen, presplošne in že zato neupoštevne. Tožnik je višino stroškov, povračilo katerih uveljavlja, natančno opredelil v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2016 (v kateri je zahtevek iz tega naslova tudi postavil). Glede na to, da je predložil dokumentacijo, na podlagi katere je izračunal strošek opravljenih prevozov, bi morala toženka navesti (vsaj), za katere (točno) prevožene relacije in ob katerih dnevih (datumih) tožniku povračilo stroškov ne gre.

36Toženka sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do (pravočasno podanega)³² ugovora, da je tožnik po zaključku bolniškega staleža obiskoval zdravstvene ustanove in se udeleževal terapij z izhodiščem iz L., kjer ima sedež odvetniške pisarne in mu zato priznalo stroške za neutemeljeno visoko število prevoženih kilometrov. Tudi na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnikovih navedb glede prevoženih relacij in števila kilometrov toženka ni izpodbijala (dovolj) konkretizirano. Pavšalen ugovor, da se po zaključku bolniškega staleža 16. 5. 2013 na preglede ni vozil od doma v K., pač pa iz svoje odvetniške pisarne v L., je po presoji pritožbenega sodišča premalo specificiran, da bi ga bilo na podlagi predložene medicinske dokumentacije sploh mogoče preizkusiti. Toženka bi morala navesti, ob katerih dnevih oziroma urah (glede na naročene termine zdravstvenih storitev) in na katere zdravstvene preglede ter kam (v katere kraje) naj bi se tožnik vozil direktno iz L., ker bi bila vožnja do doma v K. nesmiselna ali celo časovno nemogoča (kar smiselno zatrjuje v pritožbi). Pa tudi v primeru takega ugovora tožniku (če bi bilo to časovno možno izpeljati) ne bi bilo mogoče apriori odreči pravice, da bi se po službi najprej odpeljal domov in šele nato na naročen zdravstveni pregled. Dejansko število prevoženih kilometrov bi bilo tako (v celoti) nemogoče ugotoviti. Najmanj, kar bi bilo glede na navedbe tožnika od toženke pričakovati je, da bi navedla, za kolikšno število kilometrov tožnikov zahtevek (oziroma posamezna vožnja) presega dejansko razdaljo na vtoževanih relacijah, česar pa ni storila. Ni pa naloga sodišča, da iz obsežnih listin, ki so predložene kot dokaz, samo išče in izbira pomembna dejstva. Listinski dokazi so namenjeni zgolj preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedbe dopolnjevati ali pričakovati, da bo to namesto njih storilo sodišče. Do tega ugovora se je sodišče torej opredelilo posredno, s tem ko je ob pavšalnih toženkinih ugovornih navedbah (pravilno) sledilo trditvam tožnika o prevoženih relacijah, za katere je predložil listinsko (medicinsko) dokumentacijo o svojih obiskih.

37Trditev, da iz predloženih obračunov potnih stroškov tožnika izhaja, da so mu bili stroški prevoza na delo na relaciji K. – L. – K. priznani in očitno povrnjeni tudi za dni, ko se je udeležil zdravniškega pregleda ali drugega zdravstvenega tretmaja v različnih ustanovah po Sloveniji, pa toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, temveč jih prvič navaja šele v pritožbi, zato predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče, ob tem, da tudi ne navaja razlogov, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

38Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da se tožniku prizna le strošek pogonskega sredstva vozila. Tožnik je namreč v skladu z določilom 169. člena OZ upravičen do popolne odškodnine. Ta zajema tako strošek za porabo goriva kot tudi strošek zaradi obrabe vozila. Večinska sodna praksa višjih sodišč³³, kot tudi Vrhovno sodišče³⁴, v takih primerih priznavata strošek za prevožen kilometer v znesku 0,37 EUR, ki po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja³⁵ predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za vsak prevožen kilometer službenega potovanja. Tudi do tega ugovora se je sodišče v 49. točki izpodbijane sodbe opredelilo posredno, zgolj zaradi odsotnosti izrecne opredelitve pa še ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pravdni stroški

39Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo tožnikov uspeh v pravdi. Način ugotavljanja uspeha stranke v postopku ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. V konkretnem primeru pa se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z (in z izvedenci ugotavljalo) vzročno zvezo med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode (ki jo je treba obravnavati ločeno od vzročne zveze med samim dejanjem in škodnim dogodkom - kar predstavlja temelj odškodninske odgovornosti), odločanje o tem pa sodi v višino tožbenega zahtevka. Razlogov za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini zato ni.

40Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP). V preostalem je njeno pritožbo in v celoti tožnikovo pritožbo kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

41Ker je toženka s pritožbo uspela (zgolj) delno (in še to le glede razdelitve prisojenega zneska odškodnine na znesek, ki ga je dolžna plačati neposredno tožniku in akontacijo dohodnine, ki jo je dolžna plačati FURS), njen odgovor na pritožbo tožnika, ki z njo (prav tako) ni uspel, pa po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben, pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP.
² V 16. do 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Glej zapisnik naroka z dne 23. 11. 2017 na list. št. 284, 285 ter izvedensko mnenje na list. št. 228 (odgovor na 3. vprašanje).
⁴ Primerjaj sodbo VS RS II Ips 636/2005.
⁵ Seznam institucij je na zahtevo sodišča podal v II. pripravljalni vlogi z dne 6. 12. 2016 (glej list. št. 44 spisa).
⁶ Glej pripombe na izvedensko mnenje z dne 1. 9. 2017 na list. št. 244 spisa.
⁷ Primerjaj zadevo II DoR 119/2018, v kateri je sodišče oškodovancu za (sicer več oziroma hujši obseg poškodb) iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 19 povprečnih mesečnih neto plač (20.000 EUR). V zadevi II Ips 157/2009 je bila poškodovancu za podoben obseg poškodb prisojena odškodnina iz tega naslova v višini približno 13,8 povprečnih mesečnih neto plač (12.000 EUR). V zadevi II DoR 523/2010 je oškodovanec za podoben (nekoliko hujši) obseg poškodb in trajanja telesnih bolečin prejel 15 povprečnih mesečnih neto plač (15.000 EUR).
⁸ Gre za zadevo II Ips 180/2011, v kateri je oškodovanec iz tega naslova prejel 15,6 povprečnih mesečnih plač (15.000 EUR), v obravnavanem primeru pa je tožnik prejel znesek 12,8 povprečne mesečne neto plače.
⁹ 28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁰ Pritožbeno sodišče za primerjavo navaja primer II DoR 119/2018, v kateri je oškodovanka za 13 % zmanjšanje življenjske aktivnosti (zaradi trimaleornega zloma desnega gležnja, zloma zunanjega gležnja levo, zloma prsnice, zloma prvega ledvenega vretenca v področju trupa, natega mišic vratu, udarnine trebuha, odrgnine trebuh ne more hoditi v planine (bila je članica planinskega društva), opustila je športne dejavnosti, ne more nositi čevljev z visoko peto, težko hodi po stopnicah, v vsa opravila mora vložiti več truda) prejela 15.000 EUR odškodnine oziroma približno 14 povprečnih mesečnih neto plač. V zadevi II DoR 114/2019 pa je bilo oškodovancu za blago do zmerno (25 – 30 %) zmanjšanje življenjske aktivnosti (zmanjšana gibljivost obeh kolen lažje stopnje, levega gležnja srednje stopnje in desnega gležnja lažje stopnje, po zlomu desne goleni je gibljivost kolena 10% zmanjšana, omejena dozifleksija gležnja, po zlomu leve goleni je gibljivost kolena zmanjšana za nekaj stopinj, omejena je gibljivost gležnja, pri hoji šepa, zarasline po poškodbah mehkih tkiv in v prsni votlini ga omejujejo pri težjih naporih, takrat ima tudi bolečine v medenici in prsnem košu, pri hoji navzdol in navzgor ter po stopnicah pa v desnem kolenu, hodi brez bolečin do 500 m, ne zmore rekreativnih dejavnosti kot pred nesrečo (tenis, namizni tenis, pohodništvo, kolesarjenje), dela na vrtu in drugih težjih gospodarskih del, le s povečanimi napori se udeležuje socialnega življenja, seksualnega življenja nima več, brez pomoči rok ne more vstati, blaga so tudi odstopanja na področju pozornostnega sistema in verbalne fluentnosti) prisojenih 32.000 EUR oziroma 29,8 povprečnih mesečnih neto plač. V primeru II Ips 329/2009 pa je sodišče oškodovancu prav tako za 25% zmanjšanje življenjske aktivnosti prisodilo 30.000 EUR odškodnine oziroma 46,6 povprečnih mesečnih neto plač (manjša prizadetost desnega ramenskega sklepa, močna oslabelost leve spodnje okončine, ki je v kolenu ne more skrčiti, stopalo pa se nahaja v fiksirano iztegnjenem, neugodnem položaju, prišlo je do upada intelektualnih sposobnosti (slaba neposredna zapomnljivost, kratkotrajen spomin, slaba sposobnost koncentracije in deduktivnega sklepanja, oslabljena kontrola čustvenih reakcij), ni zmožen daljše hoje, daljšega stanja, hoje po razgibanem terenu, stopnicah, hitre hoje, teka, ne more počepniti, poklekniti, opustil je rekreativen šport, v veliki meri tudi hojo v hribe in ples, izogibati se mora soncu, moral se je prešolati po dveh že opravljenih letnikih, sorazmerno huda invalidnost povzroča depresivna stanja).
¹¹ 30. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹² Glej zapisnik naroka z dne 23. 11. 2017 na list. št. 288.
¹³ V zadevi II Ips 71/2009 je bila oškodovancu prisojena odškodnina v enakem znesku 8.000 EUR oziroma 8,7 povprečnih mesečnih neto plač (za skoraj pol metra dolgo in nad 2 cm široko brazgotino po celotni goleni, na nekaterih mestih točkasto razširjeno zaradi vstavljenih in potem odstranjenih ploščic in vijakov; okončina je krajša za 15 mm, zato rahlo šepa, če nosi kratke hlače, brazgotine ni mogoče skriti), v obravnavanem primeru pa 6,8 povprečne mesečne neto plače. V zadevi II Ips 25/1995 je oškodovanec za brazgotino na hrbtu, obarvano kožo na podlahti in stegnu, kolobarjasto rdečevijoličasto zadebelino na goleni in šepajočo hojo dobil 10,3 povprečne mesečne neto plače. V zadevi II Ips 329/2009 pa je sodišče oškodovancu za tanjšo levo nogo pod kolenom, obsežne brazgotine na levi nogi, ki so vidne ob kopanju in rahlo šepanje prisodilo 2.500 EUR oziroma 2,8 povprečne mesečne neto plače.
¹⁴ Primerjaj zadevo II Ips 329/2009, kjer je oškodovanec za kratkotrajen hud sekundaren strah - ob povrnitvi zavesti in v zvezi z operacijami, kratkotrajen srednje hud sekundaren strah - pred številnimi specialističnimi pregledi, preiskavami, kratkotrajen lahek sekundaren strah - pred fiziatričnimi pregledi, fizioterapijami, huda zaskrbljenost za izid zdravljenja - 3 mesece, srednje huda zaskrbljenost za izid zdravljenja - do zaključka zdravljenja prejel 2.200 EUR oziroma 2,5 povprečne mesečne neto plače. V zadevi II DoR 114/2019 pa je bil strah (predvsem primarni) hujši (primarni strah ob dogodku - ko je počilo, je oškodovanec stal ob vozilu (skupaj z ženo) na parkirišču ob svojem vozilu; ko je odprl oči je slišal klice na pomoč, vpitje ljudi, videl je ženo, ki je ležala poškodovana na robu parkirišča, bal se je za življenje; sekundarni strah (15 do 20 minut) - zelo intenziven v času čakanja na reševalce, ležeč v mrzli vodi; intenziven strah za izid zdravljenja - 7 dni, zmeren strah - 73 dni, občasen intenziven strah zaradi osteitisa, manj intenziven strah do zacelitve zloma desne noge, nesrečo še podoživlja, obiskoval je tudi psihologinjo), oškodovanec pa je prejel - enako kot tožnik - 5.000 EUR oziroma 4,6 povprečne mesečne neto plače.
¹⁵ Primerjaj sodbo VS RS II Ips 977/2006.
¹⁶ Primerjaj zadevo II Ips 157/2009 ter zgoraj že omenjene odločbe.
¹⁷ Primerjaj sodbo VSL I Cpg 1141/2011, V Cpg 1385/2016. Primerjaj tudi odločbe VS RS II Ips 62/2015, III Ips 45/2014, II Ips 574/2008 in II Ips 17/2003.
¹⁸ 40. in 41. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁹ Glej pripravljalno vlogo z dne 8. 1. 2018 na list. št. 340 spisa.
²⁰ Na list. št. 375 spisa.
²¹ Pri čemer podatkov za mesec januar 2013, tj. mesec neposredno pred škodnim dogodkom, ni podal.
²² Glej dopis z dne 27. 12. 2017 na list. št. 332 spisa.
²³ Glej npr. pripravljalno vlogo z dne 22. 12. 2016 na list. št. 56 spisa.
²⁴ Glej sodbo VS RS II Ips 795/2007.
²⁵ Kot navaja tudi tožnik, ko pojasnjuje, kaj predstavlja dohodek, izračunan po podatkih FURS.
²⁶ Glej zapisnik naroka z dne 8. 11. 2018 na list. št. 575.
²⁷ Glej odločbo II Ips 337/2014.
²⁸ Zakon o dohodnini, Uradni list RS, št. 117/2006 s spremembami; členi 125 do 127.
²⁹ Kdaj naj bi toženka glede povračila omenjenih stroškov, ki jih je tožnik prvič uveljavljal v prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2016, v postopku na prvi stopnji (pravočasno) podala tovrsten ugovor, ni razvidno.
³⁰ Ni navajala, kdaj naj bi bil sporni račun plačan oziroma trdila, da je bil plačan že na datum njegove izdaje, niti ni navedenega mogoče razbrati na podlagi tožnikovih trditev. Trditve tožnika v tej smeri so ostale neprerekane.
³¹ Pred zadevno pripravljalno vlogo je namreč toženka ugovarjala le zastaranje celotnega tožbenega zahtevka skupaj, in sicer iz razloga, ker naj bi tožnik v prometni nesreči utrpel le udarnino spodnjega dela hrbta in medenice, v zvezi s katero naj ne bi potekalo nobeno zdravljenje. Ugovarjala je torej obstoju vzročne zveze med poškodbami tožnika in škodnim dogodkom, posledično pa (iz istega razloga) tudi premoženjski škodi, povezani s tožnikovim zdravljenjem.
³² Glej pripravljalno vlogo z dne 6. 12. 2016.
³³ Npr. odločbe VSL II Cp 1150/2015, I Cp 2682/2016, II Cp 796/2017, II Cp 2349/2017.
³⁴ Odločba VS RS II Ips 253/2018 .
³⁵ Uradni list RS, št. 140/2006 s spremembami.