126. člen ZDoh-2

Tožniku so bila v kontroliranem obdobju na bančni račun nakazana denarna sredstva, ki jih davčnemu organu ni napovedal. Sporna v upravnem sporu ostaja pravna narava prejemkov, za katere tožnik trdi, da niso njegova sredstva, temveč so sredstva vlagateljev, oziroma sklep davčnega organa, da tožnik s predloženimi dokazi zatrjevanih vlaganj ni dokazal. Sodišče se strinja s presojo dokazov, ki so bili izvedeni v davčnem postopku in s sklepom o dejanskem stanju, ki na podlagi vseh dejstev in okoliščin, ki so bile ugotovljene v davčnem postopku, izhaja iz izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi.

Ob ugotovitvi, da tožnik kljub predhodni okvari in operaciji hrbtenice v letu 2010 vse do predmetnega škodnega dogodka ni imel nikakršnih težav, ki bi kakorkoli kazale na povezavo z operacijo v letu 2010, niti ni bilo potrebno nobeno dodatno zdravljenje, predhodnih nemih degenerativnih sprememb ni mogoče šteti kot pravno relevantnega sovzroka v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode, zaradi katerega bi bilo potrebno znižati odškodnino. V primeru izvajanja poslovne dejavnosti, ki jo izvajajo zasebniki oziroma samostojni poklici, kakršen je tudi poklic odvetnika, letni podjetnikov dohodek predstavlja letno plačo odvetnika, v breme katere se obračuna dohodnina. Škodo v višini izgubljenega dobička je zato mogoče določiti (kvantificirati) šele po koncu vsakega poslovnega leta za preteklo leto. Njegov izgubljeni dohodek predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali, to so variabilni stroški. Ali povedano drugače: škoda je enaka dohodku odvetnika, povečanem za fiksne stroške, tj. tiste, ki tožniku nastajajo ne glede na obseg poslovanja.

Za presojo trditev o neustreznosti (s strani sodišča prve stopnje) prisojene odškodnine je poleg (ne)primerljivosti utrpljenih poškodb enako pomembno, kakšna konkretna nepremoženjska škoda oziroma njen obseg (intenzivnost) je bil v posameznih judikatnih primerih (na katere se pritožba sklicuje) ugotovljen. Glede okoliščine, da je bil tožnik vsaj 22x na RTG slikanju in 3x na CT preiskavi, je izvedenec poudaril, da je takšno sevanje organizmu škodljivo, in hkrati opozoril na morebiten razvoj karcinoma ter vpliv na spolne celice. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da teh ugotovitev izvedenca v okviru nevšečnosti med zdravljenjem ne bi smelo upoštevati, češ da naj bi bile posledice zgolj hipotetične, da se do sedaj pri tožniku niso pokazale in da ni izkazano, da se kdaj bodo. Temu pritožbenemu navajanju ni moč pritrditi. Za upoštevanje omenjenih okoliščin v okviru nevšečnosti ni potrebno, da bi škoda že nastala, ampak zadostuje (s strani izvedenca potrjena) možnost nastanka bodoče (dodatne) škode na zdravju oškodovanca. O škodi, ki zapade do konca glavne obravnave, je treba odločiti kot o navadni škodi. Obračun akontacije dohodnine od odškodnine za izgubljeni doh

Davčni organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe izrecno in konkretno sklicuje na davčne posledice in učinke ugotovitvene odločbe v predhodno navedenem DIN in iz teh učinkov izpeljuje davčne posledice tudi v obravnavani zadevi, ki je predmet tega spora. Z odpravo ugotovitvene odločbe so odpadli razlogi davčnega organa glede davčnih posledic izkazanih in vodenih poslovnih učinkov v glavni knjigi (prvega) tožnika iz naslova naslova razpolaganja s poslovnim deležem v družbah F. d.o.o. in E. d.o.o. ter iz naslova dolgoročne obveznosti do B.B. Ob takem stanju stvari, dejanski in pravni zaključki, ki slonijo na predhodno ugotovljenih okoliščinah iz odpravljene ugotovitvene odločbe, ne morejo imeti relevantnih posledic v obravnavani zadevi, drugačnih relevantnih razlogov pa davčni organ in toženka nista navedla.

Obračun akontacije dohodnine od odškodnine za izgubljeni dohodek in plačilo v korist javnih prihodkov mora v skladu z določbami ZDoh-2 opraviti izplačevalec obdavčljivega dohodka (kar je v konkretnem primeru toženka kot zavarovalnica), pri čemer je tožnik (oškodovanec) upravičen do odškodnine (za izgubljeni dohodek) v neto znesku.

Dobitki v nagradnih igrah (reklamnih ali animacijskih), ki jih je v obravnavanem primeru organiziral tožnik, so obdavčeni po ZDoh-2 in sicer kot drugi dohodki, saj iz tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 izhaja, da se kot drugi dohodki štejejo tudi dobitki v nagradnih igrah. Pravna podlaga za izpodbijano odločitev je tako tudi po presoji sodišča 3. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

Odškodnina po 118. členu ZDR-1 je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki se v 5. točki prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) šteje za dohodek iz delovnega razmerja. Po tej določbi dohodek iz delovnega razmerja vključuje tudi izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobne primere. Na drugi strani gre za odškodnino, ki ni zajeta med prejemki, od katerih se dohodnina ne plača. Iz 27. člena ZDoh-2 jasno izhaja, od katerih odškodnin se ne plača dohodnina, med drugim pa tudi, da so iz oprostitve izvzete odškodnine, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek (5. točka 27. člena ZDoh-2).

V zvezi s plačilom odškodnine na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR, ki jo je bil po izvršilnem naslovu dolžan plačati dolžnik upniku v znesku 7.200,00 EUR, pa je sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno napačno stališče. Odškodnina po 118. členu ZDR, ki je veljal v času izdaje izvršilnega postopka, sedaj pa vsebinsko enako določa 118. člen ZDR-1, je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki se v 5. točki prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) šteje za dohodek iz delovnega razmerja. Po tej določbi dohodek iz delovnega razmerja vključuje tudi izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobne primere. Na drugi strani gre za odškodnino, ki ni zajeta med prejemki, od katerih se dohodnina ne plača.

Pri nadzoru pravilnosti in zakonitosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb gre za odločanje o obveznostih družbe A. d.d. kot plačnika davčnega odtegljaja iz naslova akontacije dohodnine in obveznih prispevkov za socialno varnost, torej za odločanje o obveznostih, za katere je tako v pogledu obračuna kot v pogledu plačila po določbah materialnega zakona in po določbah procesnega zakona zavezana družba kot plačnik in ne tožnik kot (davčni) zavezanec za dohodnino. Gre torej za samostojno davčno obveznost, ki na obveznost tožnika neposredno ne vpliva. Tožnikova pravna korist glede obračuna in plačila akontacij dohodnine in obveznih prispevkov, ki se nalagajo družbi kot plačniku, še ni neposredna, kar pomeni, da tožnik ne more zahtevati položaja stranskega udeleženca v postopku inšpekcijskega nadzora pri omenjeni družbi.

Posamezniki niso bili identificirani poimensko, kar pa ne pomeni, da ni podlage za obračun akontacije dohodnine. Ne gre za akontacijo dohodnine kot končnega davka, plačilo akontacije dohodnine je predpisano v 126. členu ZDoh-2 v zvezi z 373. členom ZDDPO-2 oziroma njegovim 58. členom.

Revidentka je fizičnim osebam nerezidentom izplačevala dohodke, ki se štejejo za dohodke iz zaposlitve z virom v Sloveniji in so, ker v tem primeru ne gre za položaj, ki bi bil urejen v mednarodnih pogodbah o izogibanju dvojnega obdavčevanja, posledično v Sloveniji tudi obdavčeni. Kot izplačevalka dohodkov je bila revidentka ob izplačilu dolžna obračunati in plačati akontacijo dohodnine, česar pa ni naredila. Revidentka je sklenila pogodbe, ki jo po slovenskem pravu postavijo v položaj delodajalca, pogodbe pa so se dejansko na opisani način izvajale, zato se ne more sklicevati na navideznost posla samo zato, ker mora od dohodkov, ki jih je izplačala za opravljene storitve, plačati davek. Drugačen zaključek bi lahko v takih okoliščinah pripeljal do neobdavčitve v vseh relevantnih državah, kar pa ni namen mednarodnih pogodb o odpravi dvojnega obdavčenja.