UPRS Sodba I U 2335/2017-60

I. Tožbi se ugodi, sklep Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, št. 31207-865/2014-23 z dne 10. 10. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Stroškovna zahtevka strank z interesom A. d.o.o. in B. d.o.o. se zavrneta.

1Upravni organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da se šteje, da ugovor z dne 29. 1. 2015 zoper registracijo znamke št. .. ni bil vložen in da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je 8. 7. 2014 prejel prijavo znamke Renški hram št. ... Tožnik je 29. 1. 2015 vložil ugovor zoper registracijo te znamke. Organ je po preveritvi pogojev iz 101. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) ugotovil, da le-ti niso izpolnjeni, ker tožnik ni imetnik prejšnje znamke iz prvega odstavka 101. člena ZIL-1 ali druge prej pridobljene pravice iz četrtega odstavka 101. člena ZIL-1. Ker ZIL-1 taksativno določa krog oseb, ki so upravičene za vložitev ugovora, uporaba Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni potrebna. Ker ugovor ne izpolnjuje pogojev iz prej navedene določbe ZIL-1, se po sedmem odstavku 101. člena ZIL-1 šteje, da ni bil vložen.

2Tožnik je v tožbi navedel, da je ugovor vložil kot zastavni upnik na blagovni znamki Renški hram v barvi in sliki št. ... in postopku nastopa kot stranka z interesom. Tožnik je namreč zoper imetnika prejšnje znamke (družbo C. d.o.o.) zaradi izterjave terjatev vložil predlog za izvršbo, kateremu je sodišče ugodilo s sklepom o izvršbi, I 222/2011 z dne 29. 9. 2011, ugodeno pa je bilo tudi njegovemu naknadnemu predlogu za razširitev izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, tj. rubežem in prodajo določenih blagovnih znamk, med drugim tudi Renški hram v sliki in besedi št. ..., in sicer s sklepom z dne 9. 5. 2013, ki je postal pravnomočen dne 18. 3. 2014. To pomeni, da ima tožnik zastavno pravico na prejšnji znamki, ta pa ima po 191. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) za upnika in dolžnika enake pravne posledice kot neposestna zastavna pravica na premičninah. Za presojo je ključen 164. člen SPZ. Pomembno je tudi, da je po ustanovitvi zastavne pravice razpolagalna sposobnost glede premičnine za čas trajanja zastavne pravice omejena. Za neposestne zastavne pravice se uporabljajo še 177. člen SPZ v zvezi s 81. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in četrti odstavek 106. člena ZIL-1. Rubež je vpisan tudi v registru znamk, kar pomeni, da ima tožnik od 9. 5. 2013 na tej blagovni znamki vsa upravičenja zastavnega upnika, posledično lastnika zarubljene stvari in smiselno imetnika blagovne znamke. Ta pravica ima tudi absolutno naravo in jo ima tožnik pravico uveljavljati zoper vsakogar. Bistvo zastavne pravice je v tem, da upniku nudi možnost vsaj delnega poplačila obveznosti dolžnika. Zastavitelj mora zato skrbeti za ohranitev vrednosti zastavljene premičnine in njeno redno vzdrževanje. Ker se dolžnik C. d.o.o. ni odločil zavarovati svojih pravic, ki jih ima kot imetnik prejšnje znamke, to pomeni posledično zmanjšanje vrednosti zastavljene blagovne znamke, zato ima tožnik še dodaten interes. Tako tudi sodba Okrožnega sodišča, IV Pg 745/2016 z dne 12. 7. 2016.

3Po mnenju tožnika presoje obstoja aktivne legitimacije tako ni mogoče opraviti zgolj s sklicevanjem na 101. člen ZIL-1, saj prijavitelj z zahtevo po registraciji znamke posega v pravice in pravne koristi, ki pripadajo tožniku na podlagi predhodnega izvršilnega postopka. Pravice blagovne znamke imajo učinek erga omnes, enako tudi lastninska pravica, zato je 164. člen SPZ uporabljiv. Tožnik je v ugovoru podrobneje pojasnil ozadje vložitve prijave znamke, ki nesporno kaže na skupni namen prijavitelja in imetnika prejšnje blagovne znamke izigrati tožnika kot upnika v izvršilnem postopku, kar je v tožbi tudi ponovil. Opisani potek dogodkov kaže na povezanost družbe B. z družbo C. d.o.o.. Povezanost potrjuje tudi, da C. ni vložila ugovora kot imetnica prejšnje znamke. Organ tega ni niti presojal, zato je zmotno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje, s tem pa kršil 138. člen ZUP. Organ se tudi ni opredelil do navedenih okoliščin, zato se odločitve organa ne da preizkusiti. Tožnikova aktivna legitimacija pa je izkazana tudi po namenski razlagi 101. člena ZIL-1, saj sam zakon v 9. poglavju, ki ureja sodno varstvo in uveljavljanje pravic, aktivno legitimacijo za večino možnih zahtevkov določa širše, pri čemer je slednja praviloma priznana vsaki osebi, ki izkaže pravni interes. To izhaja tudi iz 119. in 120. člena ZIL-1. Prav tako ni možno pritrditi stališču organa o neuporabi ZUP, zlasti 43. člena. Pravni interes predstavlja možnost, da stranka s pravnim sredstvom doseže zase ugodnejši pravni položaj, kot ga ima. Pravni interes na področju blagovnih znamk izhaja iz ekonomskega interesa, saj je namen blagovne znamke razlikovanje blaga in storitev v gospodarskem prometu. Iz Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. 2. 2009 med drugim izhaja, da ''bi se blagovna znamka skupnosti morala obravnavati kot predmet premoženja, ločeno od podjetij, katerih blago ali storitve označuje….prav tako bi bilo treba omogočiti, da se uporabi kot predmet zavarovanja v korist tretje stranke ter da je predmet licenc.'' Tožnik je zato glede na povedano predlagal, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, sklicujoč se pri tem na razloge sklepa, in še na mnenje dr. A.A. (Zakon o industrijski lastnini s komentarjem, GV Založba, 2003, str. 362). Dodala je še, da pravni interes tožnika ne izvira iz zadevnega postopka ugovora, ampak iz nekega drugega postopka, v katerem tožnik kot zastavni upnik uveljavlja svojo pravico do poplačila terjatve, zavarovane z zastavno pravico. Pravni interes je torej zavarovanje te terjatve in ne preprečitev registracije prijavljene znamke. Tožnik torej uveljavlja morebitno oziroma bodočo ekonomsko korist iz drugega postopka. Predlagala je zavrnitev tožbe.

5Stranka z interesom B. se je v odgovoru na tožbo sklicevala na razloge sklepa ter prerekala navedbe tožnika. Predlagala je zavrnitev tožbe, priglasila je tudi stroške postopka.

6V nadaljnjih pripravljalnih vlogah so tožnik, toženka in stranka z interesom B. vztrajali pri svojih navedbah z dodatnimi argumenti.

7Po seznanitvi sodišča s strani tožnika in toženke o prenosu blagovnih znamk št. ... in ... iz dosedanjega imetnika B. d.o.o. na novega imetnika A., je sodišče povabilo v postopek kot stranko z interesom A. d.o.o., ki je priglasila svojo stransko udeležbo, prerekala navedbe tožnika in predlagala zavrnitev tožbe ter naložitev stroškov postopka tožniku.

8Tožnik je v dodatnem odgovoru na pripravljalno vlogo stranke z interesom A. d.o.o. prerekal njene navedbe, vztrajal pri povedanem in predlagal kot doslej.

9Tožba je utemeljena.

10V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa, da šteje, da ugovor z dne 29. 1. 2015 zoper registracijo znamke št. ... ni bil vložen. Organ je svojo odločitev utemeljil na prvem in četrtem odstavku 101. člena ZIL-1. Po prvem odstavku tega člena lahko imetnik prejšnje znamke v treh mesecih od dneva objave prijave znamke pri urad vloži pisni ugovor zoper registracijo znamke, po četrtem odstavku istega člena pa, da če je podlaga za ugovor točka f) prvega odstavka 44. člena tega zakona, lahko ugovor po tem členu vloži tudi imetnik pred pridobljene pravice iz točke f) prvega odstavka 44. člena tega zakona.

11Tožnik tej odločitvi nasprotuje, ker meni, da je organ pri svoji odločitvi napačno uporabil materialno pravo, zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje in zagrešil bistvene kršitve določb postopka.

12Sodišče se najprej opredeljuje do zatrjevanih kršitev določb postopka.

13Tudi po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti. Tožnik je namreč (ker ni imetnik prejšnje znamke ne po prvem odstavku in ne po četrtem odstavku 101. člena ZIL-1, kar med strankami niti ni sporno) obširno utemeljeval svojo aktivno legitimacijo za izkaz svojega upravičenja za vložitev ugovora po tej določbi z naslednjimi razlogi (ki jih ponavlja in dodatno utemeljuje sedaj v tožbi in pripravljalnih vlogah): - da je z imetnikom prejšnje znamke (C. d.o.o.) sklenil pogodbo o prenosu poslovnega deleža na družbi Č. pri čemer pa imetnik prejšnje znamke ni poravnal drugega obroka kupnine v znesku 2.000.000,00 EUR tožniku, - da je tožnik zato proti svojemu dolžniku (imetniku prejšnje znamke) sprožil izvršilni postopek, v okviru katerega je pridobil zastavno pravico na blagovni znamki št. ..., - da sta se posledično dolžnik (imetnik blagovnih znamk) in prijavitelj odločila za registracijo nove znamke z enakim imenom in za enako blago, vse z namenom onemogočiti tožniku poplačilo po sklepu o izvršbi, in - da ima tožnik zato kot zastavni upnik pravni interes za vložitev ugovora, saj bo v primeru registracije nove znamke za isto blago in istim imenom, vrednost zarubljenih znamk (in posledično vrednost prejšnje znamke) manjša, kot tudi možnost poplačila njegove terjatve. Pri tem se je skliceval na 6. člen ZIL-1 v zvezi z ZUP (229. in 43. člen ZUP), SPZ (166. člen in nadaljnji), opozoril pa je tudi na judikate Vrhovnega in Upravnega sodišča RS v zvezi z izkazovanjem pravnega interesa, v dopolnitvi svojega ugovora pa opozoril še na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, IV Pg 745/2016 z dne 12. 7. 2016, s katero je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku za izbris znamke ... iz registra znamk zaradi podobnosti s prej prijavljeno znamko ... (na kateri ima tožnik tudi zastavno pravico).

14O v prejšnji točki povzetih navedbah tožnika v ugovoru pa se organ v svojem sklepu ni nič opredelil, povzel je le (kot že povedano) prvi in četrti odstavek 101. člena ZIL-1 in še navedel, da ''zakon eksplicitno določa krog oseb, ki jim priznava aktivno legitimacijo, zato subsidiarna uporaba določb ZUP ni potrebna''. To pa nedvomno ne zadosti standardu obrazložitve, kot ga določa 214. člen ZUP.

15Po 214. členu ZUP obrazložitev odločbe namreč obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Glede na prej povzeto obrazložitev sklepa je iz nje tako popolnoma izostala vsebinska presoja ugovornih navedb, ki se nanaša na zatrjevanje tožnika o obstoju njegove aktivne legitimacije za vložitev ugovora zaradi njegovega položaja zastavnega upnika v razmerju do njegovega dolžnika - imetnika prejšnje blagovne znamke, vključno z (vsebinsko oziroma primerjalno) opredelitvijo v zvezi z v ugovoru uveljavljanimi materialnimi predpisi, ki pridejo v tem primeru v poštev in ki po mnenju tožnika terjajo širšo razlago določbe 101. člena ZIL-1, kot jo obrazlaga organ v svojem sklepu. Ker organ torej ni navedel razlogov, ki so, upoštevajoč ugovor tožnika, narekovali negativno odločitev, te ni možno preizkusiti in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), ki terja odpravo izpodbijanega sklepa že iz tega razloga.

16Toženka je v odgovoru na tožbo razloge izpodbijanega sklepa dopolnila z dodatnimi razlogi (da tožnik uveljavlja svoj pravni interes, ki ga ima v drugem (tj. izvršilnem) postopku kot zastavni upnik, ki pa je v poplačilu njegove terjatve in ne v preprečitvi registracije določene blagovne znamke), vendar pa s tem ne more dopolniti pomanjkljive obrazložitve sklepa in sanirati ugotovljenih kršitev. Tako tudi ustaljena sodna praksa.

17Glede na povedano je sodišče tožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku se bo moral organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, vsebinsko natančno in izčrpno opredeliti glede navedb, ki jih je navedel tožnik že v ugovoru (in ki jih sedaj obširno ponavlja tudi v tožbi) in ponovno odločiti o njegovem ugovoru.

18Ker pa je sodišče odpravilo izpodbijani sklep zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka, se ni opredeljevalo do ostalih ugovorov tožnika, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava in ugotovitev dejanskega stanja, saj bi s tem (lahko) prejudiciralo odločitev organa, se bo pa do njih moral opredeliti upravni organ.

19Odločitev o ugoditvi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanemu Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).

20Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka strank z interesom A. d.o.o. in B. d.o.o. pa temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. ZUS-1 namreč ne ureja povračila stroškov strank z interesom, zato se v takih primerih uporablja ZPP. Ker sta stranki z interesom predlagali zavrnitev tožbe, sodišče pa je tožbi ugodilo, strankama z interesom stroški postopka ne gredo, saj ti s svojima zahtevkoma nista uspeli.