VSM sodba IV Kp 89692/2010

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu G.P. v pogojni obsodbi določena enotna kazen 2 leti zapora izreče, v pogojni obsodbi določen posebni pogoj, po katerem bi moral oškodovancema v roku 18 mesecev od pravnomočnosti sodbe povrniti pridobljeno protipravno premoženjsko korist, in sicer D.K. v višini 2.273,88 EUR, R.L. v višini 1.786,02, J.P. v višini 200,86 EUR, M.H.P. v višini 3.832,81 EUR, J.M. v višini 1.610,55 EUR, D.H. v višini 1.597,58 EUR, A.H. v višini 3.608,66 EUR, R.Č. v višini 1.058,90 EUR, J.G. v višini 3.883,73 EUR, J.S. v višini 2.225,65 EUR, V.M. v višini 1.661,33 EUR, pa ne izreče.
II. V ostalem se pritožba okrožne državne tožilke, pritožba obdolženčevega zagovornika pa v celoti zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Obdolženi mora plačati sodno takso v višini 420,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 28. 3. 2014 obdolženega G.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je bila obdolženemu izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen 1 leto in 2 meseca zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen 11 mesecev zapora, na kar mu je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določena enotna kazen 2 leti zapora. Kazen po sodbi ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, ko mora po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 oškodovancem v roku 18 mesecev od pravnomočnosti sodbe, vrniti protipravno pridobljeno premoženjsko korist, sicer se lahko rok za izpolnitev obveznosti podaljša v mejah preizkusne dobe ali pogojna obsodba prekliče in kazen izreče. Oškodovanemu R.L. ter R.Č. sta bila po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) prisojena njuna premoženjskopravna zahtevka, v presežku sta bila oškodovanca s tema zahtevkoma napotena na pravdo, obdolženi pa mora po prvem odstavku 95. člena ZKP plačati stroške kazenskega postopka iz 1. in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Vse navedeno je bilo storjeno s sodbo I K 89692/2010.

2Zoper sodbo sta se pritožila okrožna državna tožilka in obdolženčev zagovornik. Prva se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženemu za obe kaznivi dejanji izreče kazen zapora ter pri obeh še odvzame protipravno premoženjsko korist, ki je bila s tema kaznivima dejanjema pridobljena. Obdolženčev zagovornik se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Okrožna državna tožilka je odgovorila na pritožbo obdolženčevega zagovornika s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Enako je na pritožbo okrožne državne tožilke odgovoril obdolženčev zagovornik, ki predlaga njeno zavrnitev.

3Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

4Pritrditi je pritožbeni graji okrožne državne tožilke v zvezi z odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je namreč pri njeni izbiri resnično v preveliki meri upoštevalo dejstvo, da obdolženi do sedaj še ni bil obsojen in v premajhni meri višino pridobljene premoženjske koristi pri prvem kaznivem dejanju ter dolžino obdobja pri drugem kaznivem dejanju. Če k temu dodamo, da ugotovljene poravnave obveznosti po sporazumu med obdolženim in pričo E.M. (ženo pokojnega oškodovanca) ne gre razumeti v smislu, da je prvi drugi karkoli plačal, kar pritožnica, sklicujoč se na pričino izpovedbo pravilno opozarja in da so delavci, ki jih niti po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ni bilo malo, kljub neplačanim plačam in drugim odmenam delali še naprej, hkrati pa so bili zaposlovani novi delavci, kar vse je v pritožbeni obrazložitvi enako utemeljeno izpostavljeno, se kazenska sankcija opozorilne narave tako tudi po presoji pritožbenega sodišča izkaže za odziv, ki ne ustreza teži dejanj ter je bilo navedeno odločbo, skladno s pritožbenim predlogom spremeniti.

5V ostalem se pritožbeno sodišče s to pritožnico ni strinjalo. Razlogi za poseg sodišča prve stopnje v opis dejanja pod točko 1 izreka sodbe se nahajajo v 7. točki obrazložitve in jih na tem mestu ne gre ponavljati. Bistvo je v zmanjšanju premoženjske koristi kot posledice dogovora o nagradi za obdolženega, katerega obstoja pri prodaji obveznic ni bilo mogoče zanesljivo ovreči. Zaradi posega v opis dejanja izrek sodbe tudi ni v nasprotju z njenimi razlogi, po katerih je jasno, da je sodišče prve stopnje obdolženčev zagovor v pretežnem delu zavrnilo (točka 4 obrazložitve) ter da mu je le v manjšem delu, kot to sicer izhaja iz že omenjene 7. točke obrazložitve sodbe, po izkazani stopnji verjetnosti, moralo slediti. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana, medtem ko se nadaljnja pritožbena prizadevanja pravzaprav nanašajo na ugotovljena dejstva, ki so predmet drugega pritožbenega razloga.

6Pritožnica se namreč v zvezi z obljubljeno nagrado sklicuje na izpovedbo priče J. Š. in priče E.M., ki da sta obdolženčev zagovor v tej smeri ovrgla. To ne drži. Že po razumljivih razlogih sodbe sta priči ovrgli obdolženčev zagovor v delu, ko je povedal, da je obljubljena nagrada zajemala vse, kar naj bi v številnih in obsežnih postopkih v zvezi z denacionalizacijo storil, ne pa tudi v delu, ko je šlo za prodajo obveznic. V tem, kot rečeno, manjšem delu obdolženčev zagovor ni bil povsem brez podlage in ga je bilo treba, ob izostalih drugih dokazih sprejeti.

7Čeprav ne z identičnimi razlogi, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko pri nobenem izmed kaznivih dejanj, za katere je obdolženega spoznalo za krivega, le-temu premoženjske koristi ni odvzelo. Pri prvem kaznivem dejanju ne sme ostati prezrta izpovedba omenjene priče E.M., po kateri pri sporazumu z obdolženim sicer ni šlo za poravnavo obveznosti v pravem pomenu besede, hkrati pa je glede na opisane nagibe za sklenitev sporazuma, njegovo vsebino in ravnanje pričinih pooblaščencev ob zaključku glavne obravnave jasno, da se je uveljavljanju premoženjskopravnega zahtevka odpovedala. S tem je nastopila domneva o „darilu“ premoženjske koristi obdolženemu, ki mu je zato tudi ni bilo mogoče odvzeti, kot mu je ni bilo mogoče odvzeti pri drugem kaznivem dejanju, ko pravzaprav niti pritožnica ne zanika, da so delavci svoje terjatve uveljavljali v drugem postopku, in ko za takšno odločitev sodišča ni nujno, da bi bili pri tem neuspešni (prim. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 1055). Zgolj v opombo naj bo obrazloženo še, da je obdolženi drugo kaznivo dejanje storil kot direktor gospodarske družbe, pri katerem bi moralo biti posebej ugotovljeno, da je premoženjsko korist neposredno prejel kot fizična oseba, se pravi zase in ne morebiti za tistega, katerega interese je zastopal. Glede na to, in ker pritožnica v zvezi z odločbo o odvzemu premoženjske koristi po vsebini pritožbene obrazložitve ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o sami pridobitvi koristi ali o njeni višini, kar bi utemeljevalo uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ampak kaže na uveljavljane kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, je bilo navedeni negativni odločbi v zvezi s premoženjsko koristjo pritrditi.

8Obdolženčev zagovornik pri obeh kaznivih dejanjih uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker pri prvem in pri drugem kaznivem dejanju izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, in ker pri nobenem izmed kaznivih dejanj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožnik uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko v pritožbeni obrazložitvi pravi, da sodba temelji na izpovedbi E.M., ki je bila zaslišana v Švici in katere izpovedbe z obdolžencem nista imela možnosti preizkusiti.

9Nobena izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Pri prvem kaznivem dejanju bi naj bil izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi, ker naj bi sodišče prve stopnje predhodno kršilo kazenski zakon, ko je obdolženega obsodilo za hujše kaznivo dejanje kot bi ga, očitno glede na zahtevo iz drugega odstavka 7. člena KZ-1 smelo. Takšnega nasprotja v sodbi ni. Po razumljivem izreku je bil obdolženi spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po prvem odstavku 220. člena KZ in samo glede tega dejanja se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe v točki 3, 4 in 7 obrazložitve opredeljevalo. Ujemanje med izrekom in razlogi je glede pravne opredelitve dejanja tako rekoč popolno, medtem ko se uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona nanaša na pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ki ga je pritožbeno sodišče posebej preizkusilo.

10Prav tako pri prvem kaznivem dejanju se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do sporazuma med obdolženim in pričo E.M., po katerem so medsebojne obveznosti ugasnile oziroma jih ni bilo. Na takšen način pritožnik v resnici uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga utemeljuje z lastno, od sodišča prve stopnje drugačno dokazno oceno sporazuma, ki je po razlogih v 4. in 7. točki obrazložitve sodbe jasno razvidna. Jasen je tudi zapis z glavne obravnave dne 26. 3. 2014, po katerem sta obdolženi in pritožnik soglašala z branjem izpovedbe priče E.M., ki je bila po mednarodnopravni pomoči zaslišana v Švici (drugi odstavek 340. člena ZKP), česar sedaj pritožnik s sklicevanjem na pravna jamstva iz 29. člena Ustave in brez da bi obrazložil, v čem je dejansko stanje zaradi posredne izvedbe dokaza zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno in zakaj je sodba kot celota nezakonita, ne more preklicati.

11Različno od prvega kaznivega dejanja, pritožbena obrazložitev uveljavljane bistvene kršitve določb postopka pri drugem kaznivem dejanju ni presegla ravni pavšalnih zatrjevanj, zapovedani preizkus iz 383. člena ZKP pa te kršitve ni razkril.

12Kot rečeno, pritožnik pri prvem kaznivem dejanju uveljavlja še kršitev kazenskega zakona (4. točka 372. člena ZKP), ko v pritožbeni obrazložitvi pravi, da je prvo obdolženčevo ravnanje od 1. 11. 2008 inkriminirano kot kaznivo dejanje izneverjanja v 215. členu KZ-1, ki je milejše od kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po drugem odstavku 220. člena KZ, za katerega je bil sedaj obdolženi spoznan za krivega. Kršitev ni podana. Obseg kaznivosti je pri obeh zakonskih opisih enak in tudi kazen je v primeru zastopnika premoženjske koristi drugega pri kaznivem dejanju izneverjanja po 215. členu KZ-1 enako visoko predpisana. Različen je le nomotehnični pristop, ko je pri kaznivem dejanju zlorabe zaupanja po prvem (in ne drugem) odstavku 220. člena KZ zastopnikovo ravnanje inkriminirano v temeljni obliki, vendar z enakim kaznovalnim okvirjem kot tedaj, ko je postalo sestavni del kvalificirane oblike pri sedanjem kaznivem dejanju izneverjanja po drugem odstavku 215. člena KZ-1.

13V graji dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnik v zvezi s prvim kaznivim dejanje ponovi jedro obdolženčevega zagovora, po katerem je izgovorjena nagrada obsegala vse denacionalizacijske postopke, v katerih je skrbel za interese pokojnega oškodovanca L.M. in ne le za obravnavnavano prodajo obveznic. To izhaja že iz priloženih pooblastil z dne 6. 9. 2000 in 5. 9. 2001, zaradi katerih je izpovedba priče J.Š. za dokazovanje nasprotnega praktično neuporabna, medtem ko je izpovedba priče E.M. glede pomembnih okoliščin pomanjkljiva, v ostalem pa bi pri njeni oceni moralo biti upoštevano, da je za navedene interese skrbelo več pooblaščencev, da njihovo delo ni bilo plačano, da so ti E.M. tudi tožili in da potemtakem niti sporazum z obdolženim o prenehanju medsebojnih obveznosti ne more biti brez ustrezne dejanske podlage. Od tod potreba po razširitvi dokaznega postopka, v katerem bi bilo ugotovljeno vse premoženje do katerega je bil navedeni oškodovanec upravičen in od tod smiselnost, sicer kasneje umaknjenega dokaznega predloga po postavitvi izvedenca finančne stroke, s pomočjo katerega bi bilo to dejstvo ugotovljeno. V nasprotnem sklenjeni sporazum med obdolženim in priče E.M. lahko pomeni le tisto, kar izhaja iz obdolženčevega zagovora in kar je bilo nenazadnje z ravnanji pričinih pooblaščencev posredno potrjeno.

14Pritožnik se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem tudi pri drugem kaznivem dejanju. Res je sicer, da obdolženi kot delodajalec ni izpolnjeval obveznosti do delavcev, vendar je to posledica objektivne nemožnosti in ne obdolženčeve volje (naklepa). Gospodarska družba je imela v obdobju leta 2008 do 2011 blokiran račun, zaradi česar dolžnih plačil do delavcev ni bilo mogoče izvesti, nenazadnje pa je še sama pristala v stečaju, ki zatrjevano nemožnost samo utrjuje.

15Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi z obema kaznivima dejanjima, jih kot pravilne povzema, na zgornja prizadevanja pa odgovarja:

16Zmotno je prepričanje, da pooblastili z dne 6. 9. 2000 in 5. 9. 2001 nista zajemali obravnavane prodaje obveznic in zmotno je tedaj, ko bi naj dokazovali, da je šlo pri pridobljenih 397.500,00 EUR za nekaj, do česar je bil obdolženi tako ali tako upravičen. Zlasti pooblastilo z dne 6. 9. 2000 je glede na predmet zelo splošno, hkrati pa je jasno, da je bila prodaja obveznic v zvezi z denacionalizacijskimi postopki in ne morebiti s kakšnim drugim postopkom ali da bi šlo za samostojen, od denacionalizacijskih postopkov neodvisen pravni posel. Po drugi strani pooblastili določata predmet, ne pa tudi obdolženčeve upravičenosti do plačila za vse tisto, kar naj bi v imenu pokojnega oškodovanca storil. To je pomembno, kajti izpovedba priče J.Š., ki sicer o dogovarjanju med obdolžencem in oškodovancem ni vedel ničesar, ne dokazuje samo, da je bil denar zadržan, ampak še, da je oškodovanec o denarju poizvedoval. Zadnje je v primeru predhodno dogovorjenega plačila, posebej v tolikšni višini kot ga je zatrjeval obdolženi, nenavadno in nenavadno je, da bi bil oškodovanec glede plačila enako splošen kot je bil glede predmeta pooblastila. Po pričini izpovedbi je namreč oškodovanec v njenem primeru stroške poravnaval sproti, zahteval je dokazila o plačilu položnic in sploh bil glede denarja zelo natančen, kar vse, izhajajoč iz obdolženčevega zagovora, ne bi smel biti oziroma bi moral biti podan poseben razlog, da je v obdolženčevem primeru ravnal drugače. Takšnega razloga pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

17V nadaljevanju se pritožbeno sodišče strinja, da izpovedba priče E.M. podatkovno ni podrobna, vendar je bilo zgoraj navedeno bistvo lahko tudi s takšno izpovedbo zanesljivo ugotovljeno, medtem ko splošna vsebina sporazuma med obdolženim in pričo kaže na to, da se priča z zadevo ni hotela ukvarjati in ne, da so v sporazumu povsem nedoločene obveznosti medsebojno dejansko poravnane. Drugače je pri obdolženčevem zagovoru, ki po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, kot skrbnik oškodovančevega interesa z zatrjevanim deležem na premoženju, ni vedel niti za obseg premoženja, ki bi utegnilo biti oškodovancu vrnjeno, pa je tako pravzaprav nejasno, na kateri del se je zadržani denar v resnici nanašal. Določanje „čez palec“ v takšnem odstotku je namreč ob dejstvu, da se vsi denacionalizacijski postopki niso vodili hkrati, pri tako skrbnem oškodovancu malo verjetno, kar je s pritožbenimi poudarki o večih skrbnikih oškodovančevih interesov, ki jim njihovo delo ni bilo plačano in so zato tožili pričo E.M., samo potrjeno. Ugotavljanje obsega vrnjenega premoženja in ocenjevanje njegove skupne vrednosti z izvedencem finančne stroke, po obrazloženem ni smiselno, če je že prezreti, da obdolženčeva ocena o obsegu premoženja po ustreznih poizvedbah sodišča prve stopnje pri Upravni enoti Gornja Radgona ni bila potrjena, da se ne sklada z višino zadržanega denarja in da končno niti stroški, ki bi jih naj imel obdolženi pri skrbi za oškodovančeve interese, z ničemer niso izkazani. Nekajkrat omenjeni sporazum med obdolženim in pričo E.M. tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more pomeniti tistega, kar izhaja iz obdolženčevega zagovora, ravnanje pričinih pooblaščencev pa zgolj dokazuje, da so delovali v skladu z željami in interesi pooblastitelja.

18Pritožnik v zvezi z drugim kaznivim dejanjem, podobno kot obdolženi v zagovoru, zatrjuje nemožnost izpolnitve obveznosti do delavcev, zaradi finančnih težav v gospodarski družbi, in ker obveznosti tudi v tehničnem smislu ne bi bilo mogoče izpolniti. Pri takšni pritožbeni obrazložitvi ne gre za ničesar novega, saj je oba navedena razloga za neizpolnitev obveznosti utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Slabega finančnega stanja gospodarske družbe, katere direktor je bil obdolženi, po dokazih kot so ocenjeni v razlogih sodbe, ni mogoče zanikati, hkrati pa je dejstvo, da je gospodarska družba kljub takšnemu stanju še vedno delovala in v določenem obsegu celo zaposlovala. Jasno je tudi, da je v tem primeru svoje obveznosti do tistih, s katerimi je poslovala, morala izpolnjevati oziroma iz njihove strani ni bilo ničesar podarjenega, kot bržkone sama ni ničesar podarjala, se pravi, da so bili določeni, čeprav vzporedni finančni tokovi vzpostavljeni in da potemtakem gospodarska družba kljub blokadi na transakcijskem računu v finančnem smislu ni otrpnila. Možnost ravnati v smeri izpolnjevanja obveznosti do delavcev je s tem izkazana, zavestnost obdolženčeve opustitve izpolnjevanja te obveznosti pa tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomna.

19Glede na spremenjeno odločbo o kazenski sankciji so pritožnikova prizadevanja za nižjo odmero določene kazni v pogojni obsodbi brezpredmetna, pritožbena graja odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, ki kot posebni pritožbeni razlog ni bila izrecno uveljavljana, pa ni utemeljena. Po razumljivih razlogih sodbe sta bila premoženjskopravna zahtevka delno prisojena le tistima oškodovancema, ki svojih terjatev v drugem postopku nista uveljavljala in za katera, potem ko je sodišče prve stopnje to dejstvo preverilo, ni bilo nobene ovire, da tega v kazenskem postopku ne bi storila.

20Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika obdolženega G.P. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

21Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena petem odstavku 3. člena Zakona o sodnih taksah in tarifnih številkah 7113 ter 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe obdolženčevega zagovornika in obdolženčevih premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.