VSRS Sklep I Up 62/2019

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2438/2018-36 z dne 13. 2. 2019 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-442/2016/14 (1313-14) z dne 25. 5. 2016, s katero je ta odločila, da se tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite ugodi in se mu prizna status subsidiarne zaščite do 17. 2. 2018.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je tožnik najkasneje 18. 2. 2018 dopolnil 18 let, presodilo, da ga ni mogoče šteti v zatrjevano posebno družbeno skupino, to je v skupino otrok iz Afganistana, zaradi česar mu ni mogoče priznati statusa begunca. Pojasnilo je, da v navedenem primeru ni razlogov za odločanje v sporu polne jurisdikcije po 65. členu ZUS-1, saj ni razlogov za odpravo odločbe. Presodilo je, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za odločanje brez glavne obravnave, saj dejansko stanje (glede tožnikove polnoletnosti) med strankama ni bilo sporno.

3Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da dejstvo, da je sodišče prve stopnje za odločitev potrebovalo skoraj tri leta, ne more iti v njegovo škodo. S tem, da je brez glavne obravnave odločilo, da tožniku ne pripada status begunca, ker ni več mladoleten, je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj kljub navodilu Vrhovnega sodišča ni odločilo v sporu polne jurisdikcije niti ni izvedlo popolne ex nunc presoje. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti presojati tudi druge razloge (preganjanje zaradi šiitske veroizpovedi in zaradi pripadnosti Hazarom) za upravičenost do statusa begunca, kljub temu, da se je v tožbi skliceval le na pripadnost posebni družbeni skupini (otrok iz Afganistana). Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v ponovno odločanje. Podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče v primeru dvoma postavi predhodno vprašanje Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU).

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba je utemeljena.

Potek dosedanjega postopka

6Pritožniku je bila priznana subsidiarna zaščita do 17. 2. 2018 (1. točka izreka odločbe tožene stranke z dne 25. 5. 2016), to je do njegove polnoletnosti. Tožena stranka je upoštevaje tožnikovo mladoletnost¹ (in v postopku zatrjevano odvisnost od njegovega brata) ocenila, da bi bil pritožnik v primeru vrnitve v Afganistan soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi poniževalnega ravnanja (siljenje prosilca v ilegalen prehod meje in kasnejše nelegalno delo v Iranu). Presoja tožene stranke, da se tožniku ne prizna statusa begunca (kot predpostavke za presojo upravičenosti do subsidiarne zaščite), pa je temeljila na oceni, da v obravnavanem primeru ni bilo mogoče ugotoviti, da bi tožnik potreboval zaščito zaradi svoje hazarske narodnosti in s tem povezane šiitske veroizpovedi in da četudi bi bile njegove navedbe resnične, izpostavljeni dogodki (verbalna zmerjanja in trije napadi - pretepi, pri katerih naj ne bi bile prisotne hude poškodbe) ne dosegajo praga preganjanja.

7Pritožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero je izpodbijal odločbo tožene stranke, ker mu ni priznala statusa begunca, temveč status subsidiarne zaščite. Tožbo je vložil zato, ker je menil, da so razlogi, zaradi katerih mu je bila priznana subsidiarna zaščita, tudi razlogi za priznanje statusa begunca. Zatrjeval je, da pripada posebni družbeni skupini, ki jo predstavljajo otroci sirote v Afganistanu, ki so prepuščeni sami sebi v boju za preživetje in tako izpostavljeni tveganju trgovine z ljudmi, nečloveškim razmeram zaradi težaškega dela, ki ni primerno njihovi starosti, ter pomanjkanju oskrbe. Presoji tožene stranke v izpodbijani sodbi, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje tega statusa zaradi njegove etnične pripadnosti in veroizpovedi pa pritožnik v tožbi ni ugovarjal, zato ta presoja ni predmet sodne presoje v tu obravnavanem primeru.

8Vrhovno sodišče v tej zadevi odloča tretjič. Nazadnje, po odločitvi SEU v zvezi z zastavljenimi vprašanji za predhodno odločanje v zadevi C-662/17, E. G. proti RS,² je odločilo s sklepom I Up 224/2017 z dne 28. 11. 2018,³ v katerem je presodilo, da je treba pritožniku priznati pravni interes za tožbo že zaradi neizpolnjenega dejanskega pogoja enakosti glede pravice do prebivanja in nekaterih nadaljnjih upravičenj, ki izvirajo iz obeh oblik mednarodne zaščite (s čimer je odstopilo od stališča v predhodni sodbi, torej pred odločitvijo SEU). Zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču, da opravi nov postopek. Sodišču je naložilo, da bo moralo v novem postopku presoditi, ali so podani pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije, in nato skladno s stališčem VS v zadevi I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 opraviti ex nunc presojo dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Navedlo je tudi, da če bo ugotovilo, da po kriterijih iz 26. člena ZMZ-1 v obravnavani zadevi sploh ne gre za preganjanje, nadaljnja presoja utemeljenosti strahu ni potrebna in pritožniku ni mogoče priznati statusa begunca.

Presoja obravnavane zadeve

9Odločitev sodišča prve stopnje v novem postopku temelji na ugotovitvi, da je tožnik v času trajanja sodnega postopka najkasneje 18. 2. 2018 dopolnil osemnajst let, s čimer je prenehal status subsidiarne zaščite, ki mu je bil priznan z odločbo tožene stranke. Zaradi nastopa te okoliščine (polnoletnosti) je sodišče štelo, da pritožnika v nobenem primeru ni mogoče šteti v posebno družbeno skupino, to je v skupino otrok iz Afganistana (kar zatrjuje v tožbi). Navedlo je, da mu zato ni mogoče priznati statusa begunca in zato ni razlogov za odpravo odločbe, posledično pa tudi ni razlogov za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

10Pritožnik taki presoji sodišča nasprotuje. Zatrjuje, da dejstvo, da je sodišče prve stopnje za odločitev potrebovalo skoraj tri leta, ne more iti v njegovo škodo. S tem, da je brez glavne obravnave odločilo, da mu ne pripada status begunca, ker ni več mladoleten, je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj kljub navodilu Vrhovnega sodišča ni odločilo v sporu polne jurisdikcije niti ni izvedlo popolne ex nunc presoje. Poleg tega meni, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti presojati tudi druge razloge za upravičenost do statusa begunca (preganjanje zaradi šiitske veroizpovedi in pripadnosti Hazarom), kljub temu, da se je v tožbi skliceval le na pripadnost posebni družbeni skupini.

11Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene pritožnikove navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati tudi druge razloge za upravičenost do statusa begunca (ki jih tožnik v tožbi ni uveljavljal), in s tem dejstva, ki niso bila povezana s trditveno podlago pritožnika, navedeno v tožbi. V skladu s prvim odstavkom 40. člena ZUS-1 je namreč obseg sodnega varstva določen z vrsto in obsegom predmeta spora, ki ga določi tožnik, saj sodišče brez njegovega predloga po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti ugotavljati razloge za priznanje statusa begunca, na katere se pritožnik v tožbi ni skliceval, torej nima podlage v določbah ZUS-1, taka zahteva tudi iz določb ZMZ-1 ne izhaja.

12Razloge za vezanost sodišča na pritožnikove tožbene navedbe je Vrhovno sodišče podrobno pojasnilo prav v obravnavanem primeru, ko je s sklepom I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016 prvič presojalo o zadevi. Tako je v omenjenem sklepu poudarilo pomen tožbenih navedb, ki predstavljajo okvir sodne presoje o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), saj bi presoja izven tega okvira pomenila, da bi sodišče presojalo nekaj, česar tožnik sploh ni zahteval. Tako je tožbeni predlog, na meje katerega je sodišče vezano, predlog, s katerim tožnik določi ne le kateri akt izpodbija in v katerem delu ga izpodbija, temveč tudi obseg sodne presoje upravnega akta, saj sodišče odloča o tem, kar je sporno. Zato je Vrhovno sodišče z navedenim sklepom ugodilo tožbi tožene stranke, ker tožnik presoji toženke, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa mednarodne zaščite zaradi njegove etične pripadnosti in veroizpovedi v tožbi sploh ni ugovarjal, sodišče prve stopnje pa je opravilo presojo zakonitosti odločitve toženke le v tem delu.

13Utemeljeni pa so pritožnikovi očitki o nepravilnem upoštevanju njegove polnoletnosti. Ker je sodišče v obravnavanem primeru tožbo zavrnilo že iz razloga pritožnikove polnoletnosti, ki je nastopila med sodnim postopkom, sploh ni presojalo zakonitosti v odločbi ugotovljenega neizpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca, kar je jedro tožbenih (in pritožbenih) ugovorov. Pritožnik je namreč v tožbi trdil, da pripada posebni družbeni skupini, ki jo predstavljajo otroci sirote iz Afganistana, in da so zato razlogi, zaradi katerih mu je toženka zaradi njegove mladoletnosti priznala subsidiarno zaščito, razlogi za priznanje statusa begunca. Izpodbijana odločitev toženke torej temelji na dejanskem stanju pritožnikove mladoletnosti in ne polnoletnosti. To pomeni, da slednja okoliščina v času izdaje izpodbijane odločbe toženke še ni obstajala, in zato tudi ni bila del dejanskega stanja, na katerega se nanaša njena presoja, da pritožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

14Glede na to, da je sodišče izpodbijano sodbo izdalo na seji, pa je bilo (tudi ob morebitni nespornosti pritožnikove polnoletnosti v času odločanja sodišča) dolžno odločati le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (60. člen ZUS-1). Sodišče sicer ima pooblastilo, da odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje med tožnikom in tožencem ni sporno, vendar se to pooblastilo iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 nanaša na nespornost dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta.

15Upravni spor je namreč primarno spor o zakonitosti upravnega akta, ki je predmet upravnega spora. Gre za sodno kontrolo upravnih odločitev, pri čemer sodišče zakonitost upravnega akta presoja po trenutku izdaje prvostopenjskega akta s strani upravnega organa. Zato nastop polnoletnosti med sodnim postopkom (ki je odvisno izključno od poteka časa oziroma od trajanja postopka mednarodne zaščite) ne odvezuje sodišča prve stopnje, da se tožniku, ki je vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke o priznanju mednarodne zaščite v obliki statusa subsidiarne zaščite (in nepriznanju statusa begunca) kot mld. prosilec, zagotovi polna (celovita) presoja zakonitosti te odločbe.⁴

16Tako presojo bi lahko sodišče odreklo le, če bi ugotovilo, da pritožnik zanjo zaradi polnoletnosti nima pravnega interesa. Tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, po presoji Vrhovnega sodišča pa iz pravne ureditve mednarodne zaščite in sodb Sodišča Evropske Unije izhaja (kar je obrazloženo v nadaljevanju), da tudi v primeru, kot je obravnavani, pritožniku zgolj zaradi njegove sedanje polnoletnosti ni mogoče odreči pravnega interesa za sodno varstvo izpodbijane odločitve o priznanju subsidiarne oblike zaščite.

17Pritožnik je namreč z vloženo tožbo zahteval odločitev sodišča v sporu polne jurisdikcije, torej da sodišče odloči o upravičenosti do statusa begunca, in s svojo odločitvijo nadomesti odločitev tožene stranke. Tudi v sporu polne jurisdikcije sodišče presoja zakonitost izdanega akta, le da hkrati z odpravo upravnega akta tudi meritorno odloči v upravni zadevi. Takšna sodba povsem nadomesti odpravljeni upravni akt in neposredno učinkuje na pravno razmerje tožnika. Od materialnopravne narave pravice, o kateri odloča sodišče, pa je odvisno, ali odločitev sodišča o priznanju te pravice učinkuje od trenutka izdaje sodbe ali že pred tem. Upravni spor mora namreč izpolnjevati pogoje učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem.⁵

18O tem, kakšna je pravna narava odločbe o priznanju mednarodne zaščite, je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče. V sklepu I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 je pojasnilo, da je odločba o priznanju mednarodne zaščite, za izdajo katere ima tožena stranka posebno zakonsko pooblastilo (49. člen ZMZ-1, ki ureja vrste odločitev tožene stranke), ugotovitveni upravni akt, ki posega v tožnikov pravni položaj (tako v sklepu I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018). Da je priznanje statusa begunca deklarativne narave in ni konstitutivno za obstoj statusa begunca, izhaja tudi iz V. člena 2(e) Procesne direktive.⁶ Po priznanju statusa begunca pa mu ta status ne preneha zaradi spremembe razlogov, ki so bili podlaga za priznanje statusa, temveč mu preneha oziroma se mu ga odvzame v posebnem postopku, ki ga uvede pristojni organ, če izve za okoliščine, ki kažejo, da v konkretnem primeru obstajajo razlogi iz prvega odstavka 67. člena ZMZ-1⁷ ali prvega ali drugega odstavka 68. člena ZMZ-1.⁸

19Po navedenem bi torej v obravnavanem primeru morebitno priznanje statusa begunca vsekakor pomenilo, da pritožniku ta status še ni prenehal, saj ta preneha le na podlagi odločbe iz sedmega odstavka 69. člena ZMZ-1 po postopku za prenehanje ali odvzem statusa. Povedano drugače, morebitna presoja, da je odločba o priznanju statusa subsidiarne zaščite nezakonita, ker bi mu moral biti ob dejanskem in pravnem stanju ob njeni izdaji priznan status begunca, pomeni, da bi mu moral biti ta status priznan že ob izdaji odločbe tožene stranke. V skladu z drugim odstavkom 41. člena ZMZ-1 se namreč o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite.⁹ Zato tudi odločitev sodišča o priznanju tega statusa namesto statusa subsidiarne zaščite pomeni, da mu je tak status priznan ne le za čas od odločitve sodišča dalje, temveč tudi za čas od izdaje odločbe tožene stranke dalje.

20Odločanje o stvari sami ureja ZUS-1 v prvem odstavku 65. člena, ki med drugim določa, da sme sodišče v sporu polne jurisdikcije odločiti, če bi odprava izpodbijanega akta in novi postopek pri pristojnem upravnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo (1. točka), v petem odstavku istega člena pa napotuje še na pogoje iz prvega odstavka 7. člena. Prvi pogoj iz prvega odstavka 7. člena ZUS-1 je, da tožnik tako odločanje uveljavlja s tožbenim zahtevkom. V preostalem delu te določbe pa ZUS-1 zaradi spoštovanja ustavnega načela delitve oblasti omejuje možnosti za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije. Tako lahko sodišče o pravici sami odloča, če tako odločanje zapoveduje zakon, ali pa, če je to potrebno zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice. Po presoji Vrhovnega sodišča so, v primeru kot je obravnavani, pogoji za tako odločanje izpolnjeni.

21Kot je bilo že pojasnjeno, je tožnik s tožbo zahteval odločitev o njegovi pravici do statusa begunca, s katero bi sodišče nadomestilo izpodbijano odločbo o statusu subsidiarne zaščite. Vrhovno sodišče pa je v primerih, ko je tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbijal zakonitost odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, prav zaradi opredelitve pravice do mednarodne zaščite in enotnosti postopka odločanja o njej že sprejelo stališče, da lahko sodišče prve stopnje v primerih, ko je tožba zoper tako odločbo toženke o priznanju mednarodne zaščite utemeljena, ker bi bilo treba prosilcu priznati mednarodno zaščito v obliki statusa begunca, odloči v sporu polne jurisdikcije.¹⁰

22Po navedenem bi torej sodišče moralo, glede na tožbene razloge, da tožniku gre status begunca, opraviti presojo zakonitosti izpodbijane odločbe o priznanju statusa subsidiarne zaščite, pri tej presoji pa nastop polnoletnosti med trajanjem sodnega postopka ne more biti pravno odločilen, ker ni del dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana določba. Te presoje, tj., ali je tožena stranka v okoliščinah obravnavanega primera (glede na dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe) pravilno uporabila relevantne določbe takrat veljavnega ZMZ oziroma ZMZ-1 (glede na določbo 125. člena ZMZ-1¹¹, ki se nanašajo najprej na presojo izpolnjevanja pogojev za status begunca kot ene izmed oblik mednarodne zaščite), torej sodišče tudi v novem postopku kljub napotku Vrhovnega sodišča v zadnjem sklepu (še) ni opravilo. Zaradi navedenega napačnega izhodišča v izpodbijani sodbi, ki ne temelji niti na dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, niti na dejanskem stanju, ki bi ga sodišče ugotovilo po opravljeni glavni obravnavi, sodišče ni presojalo zakonitosti odločbe tožene stranke (glede na dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe).

23To pomeni, da je kršitev 60. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče, kadar sodi na seji, odloči le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta, vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zato gre za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu (drugi odstavek 75. člena ZUS-1). Sodišče prve stopnje namreč zaradi te kršitve sploh ni presojalo zakonitosti izpodbijane določbe, posledično pa je bila pritožniku onemogočena uporaba učinkovitega pravnega sredstva iz prvega odstavka 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah.¹² Zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), je bilo zato treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).

24V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje najprej opredeliti do temeljne tožbene navedbe, s katero utemeljuje razlog preganjanja, to je do vprašanja, ali "otroci brez staršev" predstavljajo posebno družbeno skupino po četrti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. V primeru, da bo odgovor pritrdilen, pa bo moralo ugotavljati, ali imajo dejanja preganjanja lastnosti, kot jih opredeljuje 26. člen ZMZ-1. Če bo ugotovljeno, da po teh kriterijih sploh ne gre za preganjanje, nadaljnja presoja utemeljenosti strahu ni potrebna in pritožniku ni mogoče priznati statusa begunca (v tem smislu tudi napotek v zadnjem sklepu Vrhovnega sodišča I Up 224/2017 z dne 28. 11. 2018). ¹³

25V zvezi z opravo ex nunc presoje dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj v postopkih mednarodne zaščite pa Vrhovno sodišče pripominja, da se ta nanaša na obveznost sodišča (ki izhaja iz stališč, sprejetih v upoštevni novejši sodni praksi (acte éclairé) Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), da opravi celovito in podrobno presojo, ki upošteva nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo. Pridevnik "popolna" v tretjem odstavku 46. člena Procesne direktive II potrjuje, da mora sodišče obravnavati tako elemente, ki jih je organ za presojo upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot elemente, ki so se pojavili po tem, ko je ta organ sprejel odločbo. Ta zahteva izhaja iz načela nevračanja,¹⁴ zato takšen "nov" element po naravi stvari ne more biti okoliščina prosilčeve polnoletnosti.

¹ Iz odločbe tožene stranke izhaja, da naj bi bil ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito star 16 let (kot fiktivni datum njegovega rojstva je tožena stranka določila 18. 2. 2000).
² Iz stališč, sprejetih v navedeni sodbi, med drugim izhaja, da mora imeti prosilec (če bi se izkazalo, da pogoj v zvezi z dejansko enakostjo pravic in koristi, ki izhajajo iz obeh oblik mednarodne zaščite, ni izpolnjen, kot to velja v slovenski ureditvi glede npr. pravice do prebivanja) možnost, da zoper odločbo, s katero mu je zavrnjen status begunca, vendar mu je priznan status subsidiarne zaščite, vloži pravno sredstvo, čeprav ne uveljavlja ali še ne uveljavlja ene od navedenih pravic, ki se na podlagi teh dveh statusov mednarodne zaščite različno priznavajo (67. točka obrazložitve).
³ Dosedanji potek postopka je sicer natančno povzet v 5. - 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ V skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZMZ-1 se o pogojih za priznanje mednarodne zaščite namreč odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite.
⁵ Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-155/11 z dne 18. 12. 2013.
⁶ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). Takšno razumevanje pravne narave te določbe pa izhaja tudi iz nedavne sodbe SEU v združenih zadevah C‑391/16, C‑77/17 in C‑78/17 (85. točka - 92. točka).
⁷ V skladu z navedeno določbo ZMZ-1 beguncu preneha status, če prostovoljno sprejme zaščito države, katere državljan je; če državljanstvo po njegovi izgubi ponovno pridobi; pridobi novo državljanstvo; se prostovoljno nastani v državi, ki jo je zapustil in v katero se ni vračal zaradi strahu pred preganjanjem; če prenehajo okoliščine, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca in ne more več zavračati zaščite države, katere državljan je; se kot oseba brez državljanstva zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih mu je bil status priznan lahko vrne v prejšnjo državo običajnega prebivališča.
⁸ V skladu z navedeno določbo ZMZ-1 se beguncu status odvzame, če se po tem, ko mu je bil status priznan, ugotovi eno od dejstev, določenih v prvem odstavku 31. člena ZMZ-1 (izključitveni razlogi za nepriznanje statusa begunca); če je bilo njegovo napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno za lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za priznanje statusa begunca, če obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga obravnava kot nevarnega za varnost RS; in če po pravnomočni obsodbi za hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za RS.
⁹ Prim. tudi odločbi Ustavnega sodišča, U-I-38/17 z dne 1. 2. 2018 in U-I-12/18 z dne 15. 3. 2018.
¹⁰ Npr. sklepa I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016 in I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016.
¹¹ Ta (med drugim) določa, da se postopki, ki so se začeli na podlagi ZMZ, nadaljujejo in končajo po določbah ZMZ-1.
¹² V skladu s prvim odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ima vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom EU, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, ki jih določa ta člen. Po vsebini enako določbo ima tudi 46. člen Procesne direktive II.
¹³ Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca med drugim prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti posebni družbeni skupini, nahaja zunaj države, katere državljan je in ne more ali zaradi strahu noče uživati varstva te države.
¹⁴ Načelo nevračanja posamezniku zagotavlja pravico do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali z izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno. Prosilcu mora biti pri odločanju o njegovi prošnji za mednarodno zaščito zagotovljen postopek, ki ne ovira realnih možnosti, da dokaže utemeljenost svoje prošnje. Zagotovljena mu mora biti podrobna in natančna presoja, ki vključuje tudi oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju (Prim. odločbo Ustavnega sodišča, U-I-189/14, Up-663/14 z dne 15. 10. 2015).