125. člen ZMZ-1

Tožnik je s tožbo zahteval odločitev o njegovi pravici do statusa begunca, s katero bi sodišče nadomestilo izpodbijano odločbo o statusu subsidiarne zaščite. Vrhovno sodišče pa je v primerih, ko je tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbijal zakonitost odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, prav zaradi opredelitve pravice do mednarodne zaščite in enotnosti postopka odločanja o njej že sprejelo stališče, da lahko sodišče prve stopnje v primerih, ko je tožba zoper tako odločbo toženke o priznanju mednarodne zaščite utemeljena, ker bi bilo treba prosilcu priznati mednarodno zaščito v obliki statusa begunca, odloči v sporu polne jurisdikcije. Sodišče bi zato moralo, glede na tožbene razloge, da tožniku gre status begunca, opraviti presojo zakonitosti izpodbijane odločbe o priznanju statusa subsidiarne zaščite, pri tej presoji pa nastop polnoletnosti med trajanjem sodnega postopka ne more biti pravno odločilen, ker ni del dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana določba. Te presoje, tj., ali je tožena stranka v okoliščinah obravnavanega primera (glede na dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe) pravilno uporabila relevantne določbe takrat veljavnega ZMZ oziroma ZM

Splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito je podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. Sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe, in glede na vse dejanske okoliščine skupaj presodilo, da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za priznanje statusa begunca tožniku na podlagi določil 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi s 1., 2. in 3. alinejo 2. odstavka 26. člena ZMZ.

Na splošni ravni ni mogoče izključiti, da prosilec v izvorni državi ne bi bil izpostavljen dejanjem preganjanja že zato, ker se je krstil, pri čemer zadošča že, da subjekt preganjanja zaradi opravljenega obreda krsta prosilcu pripisuje dejansko (pristno) spremembo vere, ki se preganja v izvorni državi. Pogoj je seznanitev subjekta preganjanja z v tujini opravljenim krstom, zaradi česar je treba ugotoviti tudi, ali obstaja utemeljeno pričakovanje, da bo do seznanitve z omenjenim dejstvom res prišlo.

Če se upravni spor vodi kot prvostopenjski sodni spor, sta z vidika varstva pravnega položaja stranke že po naravi stvari kumulativno izpolnjena pogoja za dovoljenost pritožbe iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Sodišče v upravnih sporih v primeru molka organa odloča le o zakonitosti (fiktivnega, negativnega) upravnega akta, v zvezi s katerim se šteje, da je bila tožnikova zahteva v upravnem postopku zavrnjena, in ne o zakonitosti (neobstoječega) upravnega akta, v zvezi s katerim tožnikove zahteve v upravnem postopku sploh ni bilo. Upravni organ ni pristojen za odločanje o tožnikovi zahtevi, naj se Republika Slovenija na podlagi 17. člena Uredbe Dublin III odloči za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Zato tudi ne more nastopiti molk organa. Zaradi nedopustnosti obravnavanega upravnega spora odločitev v njem tudi (že po naravi stvari) ne more biti v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota. Sklep o predaji iz 26. člena Uredbe Dublin III ima časovno omejeno veljavnost, zaradi česar z njegovim prenehanjem prične teči rok za odločitev o že vloženi prošnji za mednarodno zaščito.

Ni pravilno stališče, da je bila kršena tožnikova pravica do izjave, ker ga organ ni soočil z neskladnostmi med njegovimi izjavami in prevedenimi listinskimi dokazi, ki jih je sam predložil. Presoja listinskih dokazov je stvar dokazne ocene, ki jo organ opravi ob odločitvi in predstavi v sami odločbi ter se kot taka lahko nanaša na pravico do izjave le v zvezi s pravico do seznanitve z uspehom dokazovanja. Izdaja sodbe brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1 pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Nejasnost razlogov izpodbijane sodbe, zakaj je sodišče prve stopnje, kljub očitni presoji, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno in da je bila kršena tožnikova pravica do izjave, izdalo sodbo brez glavne obravnave, predstavlja kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prav tako pa pomeni, da je možnost preizkusa izpodbijane sodbe popolnoma izključena.

Pristnost verskega prepričanja ali njegove spremembe se nanaša na prosilčevo notranje sprejemanje vere, obred krsta pa se povezuje z zunanjim, objektivno zaznavnim dogodkom sprejema osebe v krščanstvo. Zaradi takega pomena je krstitev lahko sprejeta kot materialni znak, da je oseba spremenila dosedanjo veroizpoved, zato na splošni ravni ni mogoče izključiti, da v izvorni državi ne bi bila izpostavljena dejanjem preganjanja že zato, ker se je krstila. V obravnavanem primeru mora biti pred presojo, ali je utemeljen tožnikov strah pred dovolj resnim preganjanjem v izvorni državi, na podlagi objektivnih in subjektivnih dejavnikov, naštetih v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1, ugotovljeno, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo verskih prepričanj, in kakšna je možnost, da bi glede na tožnikove subjektivne okoliščine na enak način obravnavale tudi njega.

Sodišče prve stopnje je s presojo o vprašljivi razumnosti pričakovanja notranje razselitve tožnikov zaradi neupoštevanja njunih osebnih okoliščin, ustvarilo podlago za sklep o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. To pa je vzpostavilo njegovo dolžnost, da opravi glavno obravnavo, ki je poleg tega obvezna tudi v primeru, če stranki v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe

Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatna", pri čemer je Upravno sodišče že v več zadevah navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu "velike" nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj "zaznavne" nevarnosti. Iz ZUS-1 izhaja, da kopičenje zahtevkov, kot ga uveljavlja tožnik, izpodbojnega in ugotovitvenega po 4. členu ZUS-1, ni dopustno, ker se zahtevka glede na prvi odstavek, 4. člena ZUS-1 izključujeta. V prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zakonodajalec dopušča možnost, da stranka v upravnem sporu izpodbija tudi druge akte, ki niso upravni akti, če tudi poseben področni zakon te možnosti ne dopušča (v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1), vendar samo pod pogojem, da stranka izrecno izpodbija akt oziroma je v zadevi očitno, da stranka izpodbija akt, s katerim organ (v smislu 1. člena ZUS-1) posega v človekove pravice posameznika, ob upoštevanju klavzule subsidiarnosti. Sodno varstvo zoper izpodbijani sklep pa je v obravnavani zadevi urejeno v določbi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1. Torej, ker je zoper izpodbijani sklep toženke dovoljen upravni spor (2. člen ZUS-1), subsidiarnega upravnega spora za varstvo člov

Revident ni zastavil pomembnega pravnega vprašanja, ki omogoča revizijsko presojo, niti ni zatrjeval in izkazal, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, Vrhovno sodišče pa s svojo interpretacijo revizijskih argumentov iz revizije namesto revidenta ne more nadomestiti navedenih manjkajočih navedb, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

Za primere, ko je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo ZMZ-1, se za postopke sodnega varstva po izrecni določbi 125. člena ZMZ-1 uporabljata določbi 74. in 75. člena prej veljavnega ZMZ. Na podlagi petega odstavka 74. člena ZMZ pa je zoper sodbe upravnega sodišča dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, ki jo je pritožnik tudi vložil in je predmet postopka v zadevi I Up 309/2016, do odločitve o njej pa upravni spor ni pravnomočno končan. Zato je odločitev o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe, ki lahko učinkuje do pravnomočnosti odločbe sodišča, napačna.

V zahtevku za uvedbo ponovnega postopka mora tujec predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki so nastala po izdaji predhodne odločitve, pri odločanju o tem zahtevku pa ni važno, kdaj je predhodna odločba postala „pravnomočna“. Če obstaja dvom o verodostojnost spremembe vere in želje tujca po prakticiranju vere, potem mora uradni razgovor ob odločanju o zahtevku za ponovno uvedbo postopka potekati ob upoštevanju vseh kriterijev, dejavnikov in standardov za oceno verodostojnosti, ki so uveljavljeni v upravno-sodni praksi na podlagi sodbe Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča, ali pa mora biti ta ocena na podlagi istih kriterijev, dejavnikov in standardov opravljena v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito.