69. člen ZMZ-1
(postopek prenehanja in odvzema statusa)
(1)Pristojni organ lahko postopek prenehanja ali odvzema statusa uvede, če izve za okoliščine, ki kažejo, da v konkretnem primeru obstajajo razlogi iz prvega ali drugega odstavka 67. člena tega zakona ali prvega ali drugega odstavka prejšnjega člena.
(2)O uvedbi postopka iz prejšnjega odstavka pristojni organ s pisnim obvestilom obvesti osebo s priznano mednarodno zaščito. V pisnem obvestilu pristojni organ navede tudi razloge za začetek tega postopka.
(3)Pred sprejetjem odločitve pristojni organ osebi iz prejšnjega odstavka omogoči, da na osebnem razgovoru predstavi razloge, zakaj ji status mednarodne zaščite ne bi smel biti odvzet.
(4)Če obstajajo razlogi iz pete in šeste alineje prvega odstavka 67. člena tega zakona in drugega odstavka 67. člena tega zakona, pristojni organ v postopku pridobi informacije iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona.
(5)Pri ugotavljanju razlogov iz pete in šeste alineje prvega odstavka 67. člena tega zakona in drugega odstavka 67. člena tega zakona mora biti sprememba okoliščin bistvena in trajna do te mere, da strah pred preganjanjem ne more biti več utemeljen, oziroma, da osebi ne grozi več resno tveganje ali resna škoda.
(6)Če obstojajo okoliščine iz pete in šeste alineje prvega odstavka 67. člena tega zakona in drugega odstavka 67. člena tega zakona, status ne preneha, če oseba navede utemeljene razloge, ki izhajajo iz preganjanja v preteklosti ali resne škode, povzročene v preteklosti, zaradi katerih noče izkoristiti zaščite države, katere državljan je, oziroma države prejšnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva.
(7)Pristojni organ v postopku o prenehanju ali odvzemu statusa mednarodne zaščite izda odločbo.
- UPRS Sodba I U 300/2021-28Upravno sodišče RS · 2021
Neposredni učinek skladno z zahtevami Sodišča Evropske unije dobijo le tiste določbe neprenesene (ali nepravilno prenesene) direktive, ki so brezpogojne ter dovolj jasne in določne ter podeljujejo pravice posameznikom. Na tej podlagi je po mnenju sodišča očitno, da navedena določba v obravnavani zadevi nima neposrednega učinka, saj besedna zveza „izredno hudo kaznivo dejanje“ ne v tej določbi ne v 2. členu Kvalifikacijske direktive II (opredelitev pojmov) ni opredeljena jasno in določno, kot je to razvidno iz 30. točke 2. člena ZMZ-1. Tožena stranka je po presoji sodišča ravnala skladno z navedenimi izhodišči. Njena dokazna ocena, da je tožnik storil še posebej resno kaznivo dejanje, zaradi česar predstavlja nevarnost za skupnost Republike Slovenije, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična.
- VSRS Sklep I Up 62/2019Vrhovno sodišče RS · 2019
Tožnik je s tožbo zahteval odločitev o njegovi pravici do statusa begunca, s katero bi sodišče nadomestilo izpodbijano odločbo o statusu subsidiarne zaščite. Vrhovno sodišče pa je v primerih, ko je tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbijal zakonitost odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, prav zaradi opredelitve pravice do mednarodne zaščite in enotnosti postopka odločanja o njej že sprejelo stališče, da lahko sodišče prve stopnje v primerih, ko je tožba zoper tako odločbo toženke o priznanju mednarodne zaščite utemeljena, ker bi bilo treba prosilcu priznati mednarodno zaščito v obliki statusa begunca, odloči v sporu polne jurisdikcije. Sodišče bi zato moralo, glede na tožbene razloge, da tožniku gre status begunca, opraviti presojo zakonitosti izpodbijane odločbe o priznanju statusa subsidiarne zaščite, pri tej presoji pa nastop polnoletnosti med trajanjem sodnega postopka ne more biti pravno odločilen, ker ni del dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana določba. Te presoje, tj., ali je tožena stranka v okoliščinah obravnavanega primera (glede na dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe) pravilno uporabila relevantne določbe takrat veljavnega ZMZ oziroma ZM
Povezano: sklici 5Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 24. 5. 2021Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 300/2021-28Upravno sodišče RS · 24. 5. 2021
Neposredni učinek skladno z zahtevami Sodišča Evropske unije dobijo le tiste določbe neprenesene (ali nepravilno prenesene) direktive, ki so brezpogojne ter dovolj jasne in določne ter podeljujejo pravice posameznikom. Na tej podlagi je po mnenju sodišča očitno, da navedena določba v obravnavani zadevi nima neposrednega učinka, saj besedna zveza „izredno hudo kaznivo dejanje“ ne v tej določbi ne v 2. členu Kvalifikacijske direktive II (opredelitev pojmov) ni opredeljena jasno in določno, kot je to razvidno iz 30. točke 2. člena ZMZ-1. Tožena stranka je po presoji sodišča ravnala skladno z navedenimi izhodišči. Njena dokazna ocena, da je tožnik storil še posebej resno kaznivo dejanje, zaradi česar predstavlja nevarnost za skupnost Republike Slovenije, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična.
- VSRS Sklep I Up 62/2019Vrhovno sodišče RS · 5. 6. 2019
Tožnik je s tožbo zahteval odločitev o njegovi pravici do statusa begunca, s katero bi sodišče nadomestilo izpodbijano odločbo o statusu subsidiarne zaščite. Vrhovno sodišče pa je v primerih, ko je tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbijal zakonitost odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, prav zaradi opredelitve pravice do mednarodne zaščite in enotnosti postopka odločanja o njej že sprejelo stališče, da lahko sodišče prve stopnje v primerih, ko je tožba zoper tako odločbo toženke o priznanju mednarodne zaščite utemeljena, ker bi bilo treba prosilcu priznati mednarodno zaščito v obliki statusa begunca, odloči v sporu polne jurisdikcije. Sodišče bi zato moralo, glede na tožbene razloge, da tožniku gre status begunca, opraviti presojo zakonitosti izpodbijane odločbe o priznanju statusa subsidiarne zaščite, pri tej presoji pa nastop polnoletnosti med trajanjem sodnega postopka ne more biti pravno odločilen, ker ni del dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana določba. Te presoje, tj., ali je tožena stranka v okoliščinah obravnavanega primera (glede na dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe) pravilno uporabila relevantne določbe takrat veljavnega ZMZ oziroma ZM