UPRS Sodba I U 1362/2016-20

Tožbi se ugodi in se sklep Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana opr. št. 720-614/2015/43-621006 z dne 7. 6. 2016 odpravi in se zadeva vrne Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana v ponovni postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ tožniku naložil plačilo stroškov upravnega postopka v zadevi prekinitve prestajanja zaporne kazni, in sicer v višini 1.032,61 EUR. V sklepu prvostopenjski organ navaja, da je dne 30. 3. 2015 prejel tožnikovo vlogo za prekinitev prestajanja kazni zapora zaradi zdravstvenih razlogov. O vlogi je bilo sicer odločeno s sklepom o ustavitvi z dne 21. 9. 2015, o stroških postopka pa je organ napovedal izdajo posebnega sklepa. V postopku je organ kot izvedenca imenoval Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani, ki je izdala pisno izvedensko mnenje dne 21. 6. 2015, stroški pa so skupaj znašali 1.032,61 EUR. Prvostopenjski organ se je skliceval na prvi odstavek 113. člena ZUP, po katerem gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Ker se je postopke začel na tožnikov predlog, gredo stroški postopka v njegovo breme.

2Drugostopenjski organ je v zavrnitveni odločbi temu dodal, da je organ prve stopnje ocenil, da nima potrebnega strokovnega znanja za odločanje o utemeljenosti vloge o prekinitvi prestajanja zaporne kazni in da je uradna oseba upravičena postaviti izvedenca. Tožnik se je tudi lahko izjasnil o tem, kdo naj bo izvedenec, pri čemer ni oporekal postavitvi izvedenca in je tudi sam podal svoj predlog. Dokumentacija, ki jo je tožnik sam predložil svoji vlogi, ne predstavlja izvedeniškega mnenja in jo organ upošteva kot ostale listinske dokaze v skladu z načelom proste presoje dokazov. Poleg tega je tožnik že po sami izdelavi izvedenskega mnenja dne 14. 9. 2015 odstopil od vloge za prekinitev prestajanja zaporne kazni. Glede tožnikovih navedb, da stroškov ni sposoben plačati, pa je drugostopenjski organ tožniku pojasnil, da lahko na podlagi prvega in drugega odstavka 122. člena ZUP poda vlogo za oprostitev ali obročno plačilo ali odlog plačila stroškov pri organu prve stopnje.

3V tožbi tožnik navaja, da je bila njegovi prošnji za prekinitev prestajanja zaporne kazni priložena vsa za odločitev potrebna zdravstvena dokumentacija, celo dve izvedenski mnenji (specialista splošne kirurgije in ortopedije in sodnega izvedenca psihiatrične stroke), zato je bilo mnenje Medicinske fakultete nepotrebno. Tožnik zanj ni dal pobude, zato ga ni dolžan plačati. Tožena stranka tožnika ni obvestila, da ne bo upoštevala zdravstvene dokumentacije, ki jo je priložil. Tožniku je celo dodatno naložila še predložitev mnenja psihiatra, ki ga je tožnik nato plačal in priložil. Tudi sicer je gotovo bolj verodostojna oseba nekdo, ki svojega pacienta pozna že od samega začetka in ve, kakšne poškodbe ima. S strani tožene stranke postavljenega izvedenca ni mogoče obravnavati kot nepristranskega in verodostojnega, saj dela po navodilih in v skladu z naročilom naročnika. Nadalje je eno od mnenj, ki jih je predložil tožnik, dejansko izdelal sodni izvedenec za psihiatrijo, zato ne držijo navedbe tožene stranke, da predložena mnenja ne predstavljajo izvedeniškega mnenja. Tožnik je še navedel, da je invalid II. kategorije, prejema skromno invalidsko pokojnino in zahtevanega zneska ne more plačati.

4V odgovoru na tožbo tožena stranka dodatno navaja, da je tožnik prvotno svoji vlogi predložil le mnenje specialista splošne kirurgije in ortopedije z dne 28. 3. 2015. Pred imenovanjem izvedenca je tožnik z dopisom z dne 28. 4. 2015 organu prve stopnje sam podal predlog, da se za izvedenca imenuje A.A., katerega pa je očitno že sam pred tem zaprosil za podajo strokovnega mnenja, ki ga je nato tudi priložil. Tožnik se je torej očitno strinjal s postavitvijo izvedenca, kar izhaja tudi iz dejstva, da je privolil v osebni pregled izvedenca psihiatrične stroke in izvedenca ortopeda. Tožnik je tudi sam v svoji vlogi z dne 4. 5. 2015 navedel, da v kolikor organu prve stopnje ne zadostuje dokumentacija, ki jo je priložil, predlaga, da organ sam najame sodnega izvedenca. Drži, da je tožnik pri tem navedel, da nima sredstev za plačilo še enega izvedeniškega mnenja, vendar to v ničemer ne vpliva na dejstvo, da je bila pridobitev slednjega nujno potrebna za odločitev o tožnikovi vlogi in utemeljena na določbi 189. člena ZUP.

5V pripravljalni vlogi se je tožnik strinjal s toženo stranko, da je dejansko predlagal, da naj se po potrebi določi nov izvedenec, vendar le zato, ker je iz vseh dosedanjih pogovorov z uradnimi osebami doživljal pritiske, da se sicer o njegovi vlogi sploh ne bo določalo, sam pa je takrat že zelo težko prestajal zaporno kazen in je bil na robu obupa. Dodal je še, da se je o njegovem predlogu za prekinitev prestajanja kazni zapora odločalo nerazumno dolgo in da je bilo pozitivno odločeno šele po posredovanju Varuha človekovih pravic.

6V pripravljalni vlogi tožena stranka zanika tožnikove navedbe, da naj o zadevi sploh ne bi želela odločiti, saj to po samem zakonu mora narediti. Odločanje je bilo res dolgotrajno, vendar zgolj zato, ker je bilo treba postaviti izvedenca in ker se tožnik ni strinjal z njegovim mnenjem, tudi opraviti ustno obravnavo.

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavanem upravnem sporu tožnik izpodbija sklep, s katerim mu je tožena stranka naložila plačilo stroškov postopka, konkretno plačilo stroškov izdelave izvedenskega mnenja v postopku prekinitve prestajanja kazni zapora, ki ga je tožnik sprožil na podlagi tedaj veljavnih določb Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 9/11 – ZP-1G, 96/12 – ZPIZ-2 in 109/12, v nadaljevanju ZIKS-1).

9Ta je v 82. členu določal, da lahko generalni direktor zavoda, med drugim, na prošnjo obsojenca dovoli prekinitev prestajanja kazni, pri čemer se smiselno upoštevajo enaki razlogi kot za odložitev izvršitve kazni, ki so sicer navedeni v prvem odstavku 24. člena ZIKS-1. Prekinitev sme trajati največ tri mesece; če je bila prekinitev dovoljena zaradi zdravljenja obsojenca, lahko traja prekinitev, dokler je potrebno zdravljenje (prvi odstavek 82. člena ZIKS-1).

10Tožnik je v svoji vlogi z dne 29. 3. 2015 navajal, da zaradi fizičnih in psihičnih zdravstvenih težav ni (več) zmožen prestajati kazni zapora. Gre za razlog iz 1. točke prvega odstavka tedaj veljavnega 24. člena ZIKS-1, torej da obsojenec zaradi hujše bolezni ni zmožen prestajati kazni zapora. Svoji vlogi je priložil medicinsko dokumentacijo in tudi izvid oziroma mnenje specialista splošne kirurgije in ortopedije, ki je predlagal, da mu zavod omogoči "(v kolikor je možno) bivanje v domačem okolju, kar bi pomembno prispevalo k izboljšanju zdravstvenega stanja in regresiji težav". Svojo vlogo je dopolnil dne 4. 5. 2015 z mnenjem sodnega izvedenca za psihiatrijo z dne 24. 4. 2015, ki je po povzetku tožnikovih dotedanjih diagnoz navedel: "Z ozirom na omenjene telesne okvare in invalidnost ter duševne motnje, ki se v zaporu še poglabljajo, menim, da zapor zelo neugodno deluje na njegovo zdravstveno stanje in predlagam zdravljenje v domačem okolju (prekinitev zaporne kazni)."

11Iz upravnega spisa izhaja, da je po vložitvi vloge za prekinitev prestajanja kazni zapora prvostopenjski organ skušal o tožnikovem zdravstvenem stanju pridobiti mnenje javnega zavoda Zdravstveni dom Ljubljana. Dne 7. 4. 2015 je nanj naslovil dopis z vprašanji, ali bi nadaljnje prestajanje zaporne kazni na tožnikovo fizično in psihično zdravstveno stanje bistveno negativno vplivalo in ali je smiselna prekinitev zaporne kazni in če je, za koliko časa. V svojem odgovoru z dne 20. 4. 2015 ga je zdravstveni zavod napotil na postavitev sodnega izvedenca ustrezne stroke, kar je upravni organ tudi storil s sklepom št. 720-614/2015/13-621008 z dne 8. 5. 2015.

12Prvostopenjski organ je torej kljub temu, da je tožnik predložil dve zdravniški mnenji, ki sta se obe izrecno opredelili do prekinitve prestajanja kazni zapora in obe predlagali zdravljenje v domačem okolju, vztrajal pri pridobivanju drugih zdravniških mnenj, najprej od javnega zavoda Zdravstveni dom Ljubljana, nato pa še s postavitvijo izvedenca medicinske stroke oziroma organizacije, tj. Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Glede razlogov za takšno odločitev se je prvostopenjski organ v sklepu o postavitvi izvedenca z dne 8. 5. 2015 in izpodbijanem sklepu o plačilu stroškov izvedenca skliceval na to, da organ ne razpolaga s potrebnimi strokovnimi medicinskimi znanji (189. člen ZUP), drugostopenjski organ pa je temu dodal, da s strani stranke predložena mnenja ne predstavljajo izvedeniškega mnenja in da jih organ upošteva kot ostale listinske dokaze v skladu z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Vendar pa niti organ prve stopnje niti organ druge stopnje nista pojasnila, ali sploh in kako sta upoštevala s strani tožnika priloženi zdravniški mnenji v skladu z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP), četudi predloženi mnenji ne predstavljata izvedenskih mnenj. V času postavitve izvedenca veljavni ZIKS-1 ni določal, da se lahko razlog za prekinitev prestajanja kazni iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, torej, da obsojenec zaradi hujše bolezni ni zmožen prestajati kazni zapora, ugotavlja le z (s strani organa) postavljenim izvedencem medicinske stroke. Res je, da je organ pred postavitvijo izvedenca poskusil pridobiti tudi mnenje javnega zavoda Zdravstveni dom Ljubljana, in da so bila vprašanja, ki jih je organ postavil slednjemu in nato tudi postavljenemu izvedencu bolj specificirana,¹ vendar bi lahko organ na primer za dopolnitev zdravniških mnenj zaprosil tudi oba zdravnika, katerih mnenja je tožnik v upravnem postopku že priložil. Ti dve mnenji po oceni sodišča nista bili takšne narave oziroma njuna vsebina (še posebej zaključki, ki so citirani v 10. točki obrazložitve te sodbe) ni bila takšna, da bi zaradi pomanjkanja medicinskega znanja uradni osebi povsem onemogočala njuno ocenjevanje. Zgolj dejstvo, da sta bili mnenji izdelani po tožnikovem naročilu, še ne pomeni, da se takšnim mnenjem lahko odreče vsakršno dokazno vrednost, še posebej, ker sta bili mnenji aktualni (datirani z dnem 28. 3. 2015 in 24. 4. 2015), izdani s strani tožnikovih lečečih zdravnikov, za katera je mogoče sklepati, da tožnikovo zdravstveno stanje dovolj dobro poznata, obe mnenji pa se tudi izrecno opredelita do prekinitve prestajanja kazni in posledic prestajanja kazni na tožnikovo zdravje. Tožena stranka bi morala predloženi mnenji ustrezno upoštevati in, v kolikor je menila, da za zadevo relevantnih dejstev ni mogoče ugotoviti že na podlagi predložene listinske dokumentacije, to tudi obrazložiti bodisi v sklepu o postavitvi izvedenca (zoper katerega tožnik sicer ni imel posebne pritožbe v skladu s prvim odstavkom 258. člena ZUP v povezavi s 190. členom ZUP), vsekakor pa v izpodbijanem sklepu, s katerim je tožniku naložila plačilo stroškov postopka dokazovanja z izvedencem. Glede na to, da je tožnik vse od začetka postopka nasprotoval potrebnosti imenovanja drugih izvedencev medicinske stroke, bi se morala tožena stranka do takšnih tožnikovih navedb opredeliti tudi glede na določbe prvega odstavka 214. člena ZUP. Ker tega niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista storila, je v tem delu obrazložitev izpodbijanega akta nepopolna, zato se odločitve prvostopenjskega organa ne da preizkusiti. S tem je storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

13Vsega navedenega ne spremeni niti sklicevanje tožene stranke na prvi odstavek 113. člena ZUP, po katerem gredo stroški, ki so nastali organu med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, saj to pravilo ni absolutno² in ne more pomeniti, da mora stranka, nositi tudi stroške upravnega postopka, za katere je ugovarjala, da so nepotrebni, upravni organ pa se do njenih navedb sploh ni opredelil. Prav tako ne drži navedba tožene stranke, da naj bi tožnik sam predlagal postavitev izvedenca. Tožnik je namreč v svoji vlogi z dne 4. 5. 2015 še preden je prvostopenjski organ izdal sklep o postavitvi izvedenca z dne 8. 5. 2015 izrecno uveljavljal, da je iz predložene dokumentacije dovolj dobro razvidno njegovo psihično in fizično stanje ter dejstvo, da kazni zapora ni več sposoben prestajati, in glede postavitve izvedenca s strani organa navedel, da lahko organ sam "najame" sodnega izvedenca, če organu predložena dokumentacija ne zadostuje, ker da sam nima sredstev za plačilo še enega izvedenskega mnenja. Iz navedenega je dovolj razvidno stališče tožnika, da je postavitev izvedenca medicinske stroke nepotrebna, in da naj ga kvečjemu postavi organ sam na svoje stroške. Te tožnikove navedbe ne spremeni niti njegova predhodna izjava z dne 28. 4. 2015, s katero je očitno odgovoril na poziv prvostopenjskega organa, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec,³ saj je v njej za izvedenca predlagal istega specialista, katerega mnenje z dne 24. 4. 2015 je dne 4. 5. 2015 tudi predložil. Prav tako na strinjanje s postavitvijo izvedenca ni mogoče sklepati že samo iz dejstva, da se je tožnik udeležil osebnega pregleda pri postavljenih izvedencih, saj sta bila izvedenca oziroma organizacija Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani v tem trenutku že imenovana, tožnik pa je bil življenjsko gledano logično zainteresiran, da bo upravni organ lahko čim hitreje odločil o njegovi vlogi za prekinitev prestajanja kazni.

14Ob vsem povedanem sodišče še dodaja, da organ prve stopnje v postopku ni sledil določbam ZUP, ki se tičejo dokazovanja z izvedencem. ZUP v 194. členu namreč določa, da se izvedensko delo, če je mogoče, opravi ustno na obravnavi, in da torej v tem primeru izvedenec poda svoj izvid in mnenje ustno. Pa tudi, če se izvedensko delo opravi izven ustne obravnave, mora tudi v tem primeru izvedenec podati svoj izvid in mnenje ustno na ustni obravnavi (drugi odstavek 194. člena ZUP). Nadalje ZUP dopušča tudi možnost, da v bolj zahtevnih primerih, izvedenec pripravi pisen izvid in mnenje, vendar mora tudi v tem primeru uradna oseba, ki vodi postopek, zagotoviti strankam možnost izvrševanja pravic iz 146. člena ZUP in v ta namen razpisati narok za ustno obravnavo.⁴ Prvostopenjski organ torej ne bi smel pozivati tožnika, da se opredeli do tega, ali zahteva opravo ustne obravnave, pač pa bi ustno obravnavo moral opraviti.

15Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem naj ta, skladno stališčem sodišča, ki zadeva postopek in pravilno uporabo materialnega prava, ustrezno obrazloži, zakaj je bilo (če sploh) dokazovanje z izvedencem za odločitev v zadevi v trenutku njegove postavitve potrebno in o zadevi ponovno odloči (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

16Sodišče je odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

¹ Prvostopenjski organ je v dopisu z dne 7. 4. 2015 javni zavod Zdravstveni dom Ljubljana vprašal, ali bi nadaljnje prestajanje zaporne kazni na tožnikovo fizično in psihično zdravstveno stanje bistveno negativno vplivalo in ali je smiselna prekinitev zaporne kazni in če je, za koliko časa. Iz sklepa o postavitvi izvedenca z dne 8. 5. 2015 izhaja, da je organ izvedencu oziroma organizaciji v zvezi z možnostjo prestajanja kazni zapora postavil vprašanja, ali so podani razlogi, zaradi katerih obsojenec ni zmožen prestajati kazni zapora v zavodu, ali je potrebno in za koliko časa bi bilo smiselno obsojencu prekiniti kazen in ali je mogoče potrebno rehabilitacijo izvajati med samim prestajanjem zaporne kazni.
² Prav pri vprašanju plačila stroškov tolmača že sam ZUP določa odstop od tega pravila, saj v tretjem odstavku 189. člena določa, da predujem oziroma strošek izvedbe dokaza z izvedencem lahko bremeni tudi tisto stranko, ki ima močnejši pravni interes za izvedbo dokaza, to pa ni nujno tista stranka, ki je zahtevala uvedbo postopka.
³ Tega poziva sicer v upravnem spisu ni, vendar glede na vsebino dopisa tožnika z dne 28. 4. 2015 in neprerekane navedbe v sklepu o postavitvi izvedenca z dne 8. 5. 2015 in drugostopenjski odločbi, da je bila tožniku dana možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec, sodišče lahko sklepa, da je ta možnost tožniku v skladu s tretjim odstavkom 190. člena ZUP dejansko bila dana.
⁴ J. Breznik v Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) s komentarjem, GV Založba, 2011, str. 476.