122. člen ZUP

V obravnavanem primeru je nesporno, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči. Glede na četrti odstavek 23. člena Pravilnika o stroških v upravnem postopku to pomeni, da za tožnico velja domneva, da stroškov postopka ne more plačati brez škode za nujno preživljanje, in se torej v takšnem primeru finančni položaj stranke in njene družine ne ugotavlja, kar je ugotovila že toženka. Kljub temu toženka tožnice ni oprostila plačila stroškov postopka v celoti, ampak je ob upoštevanju, da tožnica nima družine oziroma družinskih članov, zaključila, da je tožnica upravičena do oprostitve plačila polovice njihovega celotnega zneska. Zakaj je dejstvo, da je tožnica samska oseba, relevantno za odločitev, iz obrazložitve ni razvidno. Prav tako ni mogoče razbrati, zakaj je toženka ocenila, da je tožnico primerno oprostiti plačila ravno polovice stroškov. Toženka svoje odločitve ne pojasni, temveč zgolj zaključi, da je „primeren del stroškov, katerega plačila naj se tožnica oprosti, polovica njihovega celotnega zneska“.

Tožničino nepremično premoženje presega višino 20 minimalnih plač, tako da ji oprostitve plačila stroškov upravnega postopka glede na prvi odstavek 28. člena pravilnika ni mogoče odobriti.

Nekategorizirana prometna površina (kot npr. makadamska pešpot v obravnavanem primeru) ni javna cesta, s tem pa glede na drugi odstavek 3. člena ZCes-1 ni javno dobro in ni izven pravnega prometa. Le glede tistih nepremičnin, ki so izvzete iz pravnega prometa oziroma na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice, pa je po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen mogoče uveljaviti oviro za vrnitev v naravi. Organ založitev stroškov naloži (aktivni) stranki, na zahtevo katere se je postopek pričel. To so v obravnavanem primeru vlagatelji zahteve za denacionalizacijo oziroma njihovi pravni nasledniki (ali stranke na strani upravičenca do denacionalizacije). Obremenjevanje sodišča z obsežno tožbeno vsebino, ki v preko 80 odstotkih ni povezana s predmetno upravno zadevo ter izpodbijano odločbo, o katere zakonitosti je sodišče odločalo, in ki v navedenem delu poleg tega obsega številne navedbe z nedostojno, neprimerno in žaljivo vsebino, ki se nanaša na Republiko Slovenijo ter njeno pravno ureditev, posamezne upravne organe, posamezne institucije, poimensko navedene osebe, ter predloge sodišču, podane v stvareh, ki očitno niso v pristojnosti sodišča, ki določa v upravnem

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ odločil o delu zahteve za denacionalizacijo, ker je bil v tem delu ugotovitveni postopek končan ter je bila zahteva v tem delu primerna za odločitev. To pa pomeni, da je v skladu z 219. členom ZUP (oziroma 215. členom ZUP/86) lahko izdal delno odločbo. O še neodločenem delu zahteve za denacionalizacijo pa bo organ, kot je tudi navedel v obrazložitvi delne odločbe, odločil v nadaljevanju postopka. Sodišče nima razloga za presojo, da so z zakonsko ureditvijo stroškov v denacionalizacijskih postopkih kršene ustavne pravice strank na strani upravičenca. Po drugem odstavku 71. člena ZDen se za odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo ter tako ZDen nima specialne ureditve stroškov postopka in vprašanja kritja ali založitve stroškov strank na strani upravičencev ne obravnava za te stranke ugodneje. Ob tem pa sodišče dodaja, da (sicer) za stranke, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje družine ne morejo plačati vseh stroškov ali dela stroškov, ZUP v 122. členu (ZUP/86 pa v 120. členu ) omogoča oprostitev plačila stroškov, o čemer odloči organ na predl

Zoper tožnika je obstajal veljavni izvršilni naslov, tožnik pa pred vložitvijo predloga za začetek postopka izvršbe svoje obveznosti ni poravnal. Zato predlagatelju izvršbe ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem povzročil nastale stroške postopka. Prav tako dejstvo, da je bil kasneje postopek izvršbe ustavljen zaradi umika predlagatelja, ker izvršba ni bila uspešna, ne pomeni, da je predlagatelj neupravičeno predlagal izvršbo. Uvedba izvršbe namreč ni odvisna od dejanskih možnosti za poplačilo obveznosti. V ZUP je predvidena možnost oprostitve stroškov postopka (člen 122). Na podlagi navedene določbe lahko organ, ki vodi postopek, oprosti stranko plačila vseh stroškov ali dela stroškov, če spozna, da jih ta ne more plačati brez škode za nujno preživljanje same sebe in svoje družine.

Po tretjem odstavku 122. člena ZUP velja oprostitev plačila stroškov za izdatke organa, ki vodi postopek, kot so potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, oglase ipd., ter za položitev varščine za stroške. Gre za primeroma naštete izdatke, ki jih ima organ v zvezi z vodenjem postopka. Zakaj stroški, nastali z rušenjem tožničinih nelegalnih objektov, niso izdatek organa (njihovo povračilo je zahteval s sklepom z dne 29. 1. 2014), prvostopenjski organ ni pojasnil, zato takega njegovega stališča ni mogoče preizkusiti.

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da ni bilo treba postaviti skrbnika za poseben primer zaradi varstva pravic in koristi tožnika, ter v tem pogledu pojasnil, da gre v postopku napotitve na kontrolni zdravstveni pregled za korist tožnika in za javni interes, ter nadalje, da tožnik nastopa samostojno in suvereno. Pri tem sodišče ugotavlja, da je bila tožniku sicer delno odvzeta poslovna sposobnost, vendar pa niti v času izdaje izpodbijanega prvostopenjskega akta niti v času izdaje drugostopenjske odločbe ta sklep sodišča še ni bil pravnomočen. Organ, ki vodi upravni postopek, oprosti stranko plačila vseh stroškov ali dela stroškov, če spozna, da jih ne more plačati brez škode za nujno preživljaje sama sebe in svoje družine.