VSL Sodba II Cp 1946/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21. 3. 2018¹ odločilo:

- da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 13224/2014 z dne 6. 2. 2014 v veljavi v I. odstavku izreka za plačilo zneska 153.866,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2014 dalje ter v IV. odstavku izreka (I. točka izreka),

- da je dolžna toženka tožnici v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v znesku 5.342,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (II. točka izreka).

2Zoper odločbo se zaradi bistvenih kršitev pravil postopka po ZUP, ZPP in ZKme-1, zaradi neuporabe predpisov Unije, kršitve ustavnih načel, napačne uporabe materialnega prava ter neupoštevanja navodil višjega sodišča pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v celoti razveljavi (s stroškovno posledico). Poudarja, da sodišče prve stopnje ni storilo vsega, kar mu je bilo naročeno v predhodni odločbi pritožbenega sodišča, in se ponovno ni opredelilo do vseh ugovorov tožene stranke, ki so za to pravdo bistveni. V kolikor ji v pravdnem postopku niso omogočeni vsi ugovori zoper sam upravni postopek kot tudi zoper zapisnik, kakor da bi se o tem odločalo v upravnem postopku, ji je odvzeta pravica do pravnega sredstva. Izpodbijana sodba napačno zaključuje, da je CURS podal odgovor na pripombe na zapisnik, saj to ne drži. CURS je izdal sklep o ustavitvi postopka, kar pomeni, da se je upravni postopek ustavil. Pojasnjuje, da je bilo v konkretnem primeru sofinanciranje dodeljeno na podlagi predpisov Unije, ki sta navedena na začetku pogodbe o sofinanciranju, pri čemer se je višina podpore določila v posebnih odločbah, s katerimi je Agencija na podlagi odobrenih programov in predloženih listin odločila o konkretnih višinah podpore in o tem, da se podpora izplača upravičencu. V letu 2011 je CURS na podlagi Uredbe o izvajanju uredbe (ES) o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, postal pristojen za nadzor in pričel z izvajanjem pregledov transakcij pri prejemnikih podpor v večini primerov na podlagi istih listin, dokazov in dejstev, kot jih je predhodno že pregledala Agencija. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi bil zapisnik CURS nezakonit. Vlada Republike Slovenije naj bi dne 29. 6. 2011 sprejela Uredbo o izvajanju uredbe (ES) o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, s strani držav članic, s katero je bil kot pristojni organ za pregled subjektov, ki prejemajo ali izvajajo izplačila povezana s sistemom financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, določen CURS. Čeprav je bila Uredba sprejeta 29. 6. 2011, je CURS pri toženi stranki opravil pregled tudi za leto 2009, 2010 in 2011. Uredba nima učinka za nazaj, kar pomeni, da je CURS pregled za vsa leta, razen za 2011, izvajal nezakonito, saj bi jih moral po Uredbi o izvajanju 11. člena Uredbe EGS št. 4045/89 za leta 2009 in 2010 izvajati Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano. V nadaljevanju pritožnica pojasnjuje, kaj določa 4. člen Uredbe o izvajanju uredbe (ES) o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, s strani držav članic. To naj bi pomenilo, da niti priča A. A. ni povedala resnice ob svojem zaslišanju, ko je dejala, da zakon določa, da lahko opravljajo pregled za nazaj. V času do leta 2011 je namreč pritožnica lahko pričakovala, da kontrole izvaja inšpektorat. Zato je bil za vsa tri leta zapisnik nezakonit, saj ga ni pregledal organ, ki bi ga po Uredbi moral. Kot naj bi bilo razvidno iz zapisnika, CURS pri pregledu transakcij pri upravičencu ni izvajal pregleda na način, da bi preveril, ali je upravičenec ravnal v skladu z javnim razpisom, ukrepom in Uredbo, temveč je svoje preglede izvajal na način, da je preverjal, ali so upravičenci ravnali v skladu z 82. členom ZDDV-1 ter Slovenskim Računovodskim Standardom 21 in 22. Gre za popolnoma druge materialne predpise, na podlagi katerih je iste listine, dokaze in dejstva presojal CURS ter na podlagi katerih je presojala Agencija. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu in pripomb na zapisnik je razvidno, da je CURS pregledoval popolnoma identične listine kot prej Agencija, zato naj bi bila navedba sodišča v 12. točki, da ni šlo za isto dejansko stanje, ker naj bi stranka agenciji predložila napačne podatke, nepravilna. CURS ni navedel nobenih vsebinskih in zakonskih razlogov za ponovno presojo dokazov. Uredba 501/2008 je morda predpis, na podlagi katerega je CURS izvajal pregled, vendar pa ni ta uredba tista, ki določa vsebinski razlog preveritve. Najbolj bizarna naj bi bila navedba sodišča, da bi se morala toženka pritožiti na sklep o ustavitvi postopka, v kolikor bi želela zapisniku odvzeti zakonitost. Pritožnica poudarja, da nima pravnega interesa pritožiti se zoper tak sklep. V nadaljevanju izpostavlja trditve, do katerih se sodišče ni opredelilo. Tako naj bi Agencija ravnala protipravno in protizakonito, ker je v isti zadevi na osnovi istih dokazov in dejstev izdala nasprotujoče si odločbe. Slednja bi bila dolžna sama opraviti postopek preverjanja, kar naj bi izhajalo iz sodbe 238/2014. Agencija je odvzela stranki možnost zaslišanja, ker ni izpeljala lastnega ugotovitvenega postopka, kot ga ni izpeljala niti v obravnavanem primeru. ZUP naj bi jasno taksativno našteval razloge, zaradi katerih je mogoče uporabiti posamezno izredno pravno sredstvo. Glede na vsebino zahtevka bi bila v konkretnem primeru še najbližja obnova postopka. Pritožba se sklicuje na 260. člen ZUP in 45. člen ZKme- 1. Agenciji so bili z njene strani predloženi vsi računi, ki se sedaj neupravičeno problematizirajo in katere je Agencija že pregledala v postopku odločanja o odobritvi podpore. Drugačna ocena določenih dejstev in dokazov ne more predstavljati razloga za obnovo postopka. Tožnica meni, da ni prav nobenega vsebinskega in tudi ne procesnega razloga za kakršnokoli odpravo, razveljavitev ali spremembo odločb o dodelitvi podpore. V nadaljevanju pojasnjuje, v kakšnih rokih bi morala Agencija kot državni organ v skladu z določbami ZUP pričeti z obnovo postopka. Slednja nima nobenih zakonitih rednih in izrednih pravnih možnosti, tako z materialnega kot procesnega vidika, na podlagi katerih bi lahko izvedla obnovo postopka zoper že pravnomočne odločbe. Ravnanje carinskega organa naj bi bilo najverjetneje nezakonito, gotovo pa v celoti v nasprotju z določbami ZUP in 2. členom Ustave RS, ko je preverjal in presojal upravičenost prejetih sredstev po pravnomočnih odločbah, saj za to ni imel zakonskih in zakonitih pristojnosti. Agencija bi morala na podlagi zapisnika CURS opraviti ugotovitveni postopek (dokaz za to naj bi bila sodba IV U 238/2014), tako da bi sama primerjala dokumentacijo po odločbah in računih in preverjala, ali je CURS pridobil takšne nove dokumente, dokaze in dejstva, ki bi vplivali na odločitev v tej upravni zadevi ter o takšnih novih dokazih in dejstvih, v kolikor bi tako presodila, pozvati upravičenca da se do le-teh opredeli. CURS je predložil identično dokumentacijo, kot jo je posredovala Agenciji za pridobitev sredstev in s katerimi je razpolagala pred izdajo odločb o dodelitvi sredstev in ki so zadoščala za izplačilo sredstev. Ključni problem te pravde naj bi bil v tem, da ta res temelji na pogodbi, vendar pa je pregled izvajal upravni organ CURS in kot tak gre za oblastni akt. Agencija bi lahko izpodbijala plačilo v sodnem sporu, če bi sama ugotovila kršitve, ne pa da jih je ugotovil CURS in jih ona sedaj tukaj na podlagi tega zapisnika vtožuje. Sodišče se do mnenja Inštituta za javno upravo in priloženih sodb II U 391/2014, IV U 238/2014 in III U 350/2014 ni opredelilo, čeprav se nanašajo na procesne kršitve v upravnem postopku in s predmetnim postopkom niso v relevantni zvezi. Ponovno naj bi ignoriralo napotke višjega sodišča, da je potrebno presojati zakonitost dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, in tudi upoštevati pravila upravnega postopka, saj so bili dokazi, na katere se slednja sklicuje, to je zapisnik CURS, pridobljeni v upravnem postopku. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj določata 17. člen in 42. člen ZKme-1. Sodišče je zgolj navedlo, da se za ta postopek ne uporabljajo določila ZKme-1. Če tožena stranka spada med koristnike ukrepov kmetijske politike, bi se morala razveljavitev odločb ravnati po zakonodaji in ne po pogodbi. Pogodba določa zgolj, da se za vračilo uporabi uredba 501/2008. Člen 26 določa le, da neupravičeno plačilo prejemnik vrne, ne določa pa načina vrnitve. Pogodba ne določa, na kakšen način se razveljavijo že pravnomočne odločbe o dodelitvi sredstev. Zato ne drži, da se ne uporabljajo določbe o izrednih pravnih sredstvih in ZKme-1. Agencija bi lahko sredstva terjala nazaj z izrednim pravnim sredstvom, s katerim bi razveljavila prejšnje odločbe in z izdajo nove odločbe o vrnitvi dvakratnika sredstev. V pravdnem postopku se ne morejo razveljaviti pravnomočne odločbe, izdane v upravnem postopku. Toženec je dne 23. 5. 2013 poslal pripombe zoper zapisnik o opravljenem carinskem pregledu ter dne 31. 7. 2013 še pripombe in urgenco zoper nezakonit postopek, na katere pa ni nikoli dobil odgovora. Carinski organ postopka sploh še ni zaključil, saj odločba sploh še ni bila nikoli izdana. Nadalje pojasnjuje, kdaj lahko pogodbeno razmerje identificiramo z elementi upravne pogodbe. Slovenski pravni red upravnih pogodb ne ureja. Posebej naj bi bilo ustavno sporno, da se lahko o pravicah in obveznostih ene stranke odloča tako pred upravnim sodiščem kot pred sodiščem splošne pristojnosti. Sodišče se ni opredelilo do tega, kaj je dejanska podlaga temu sporu in da v tem postopku že obstajajo odločbe Agencije, s katerimi je le-ta sredstva toženi stranki prvotno odobrila. Prav tako naj bi bilo jasno, da je edini dokaz za vrnitev sredstev v tem postopku zapisnik carinskega organa, ki predstavlja upravno dejanje in upravni akt ter kateremu bi morala slediti odločba. Do teh elementov se sodišče ni opredelilo, zaradi česar je bila pritožnici odvzeta pravica do sodnega varstva. Sodišče je v 13. točki izpodbijane sodbe zaključilo, da ne bo upoštevalo ugovorov, ki se nanašajo na nezakonitost pridobljenih dokazov, saj bi se taki ugovori lahko uporabili le v upravnem postopku. Nobenega njenega ugovora od napačno speljanega postopka v upravnem smislu, ki se sploh ni izpeljal, do ugovorov o nezakonitosti izpodbijanih dokazov ni upoštevalo. Zgrešeno naj bi bilo tudi naziranje, da se v tem postopku zahteva vračilo na podlagi pogodbe o sofinanciranju. To bi držalo, v kolikor bi šlo za vračilo sredstev na podlagi ugotovljene kršitve pogodbe s strani ene stranke in bi bila to podlaga. Sodišče ne razume, da podlaga temu sporu ni vračilo na podlagi pogodbe, temveč vračilo na podlagi ugotovitev inšpekcijskega zapisnika, ki pa je upravni in torej oblastni akt. Sodišče očitno smatra zapisnik CURS za trditveno podlago tožeče stranke, proti kateri pa se tožena stranka ne more boriti, saj bi edino v upravnem postopku lahko dosegla presojo zakonitosti postopanja upravnega organa, česar v tem postopku ne more. Sodišče mora tukaj obravnavati, ali je tožeča stranka sploh zakonito prišla do dokazov. Zapisnik CURS-a je upravni akt, ki je bil namenjen in pridobljen za potrebe upravnega postopka in se v tem postopku ne sme uporabljati, saj gre za kršitev enakopravnosti strank. Sodišče se do vloženih upravnih odločb ni opredelilo, ampak je samo pojasnilo, da ugovori, da postopek ni izpeljan upravno pravilno, v tem postopku ne veljajo in je tako vse ugovore tožene stranke prezrlo. Noben ugovor, ki ga je sama podala tekom postopka in ki se vsi nanašajo na pravilno izpeljavo upravnega postopka, razen ugovora nezakonitosti dokaza, ker CURS za inšpekcijske preglede pred letom 2012 sploh ni bil pristojen, ni upoštevan. Pritožba se sprašuje, kako lahko sodišče v rednem postopku odloča na podlagi upravnega akta. Sodišče je nepristojno, da sodi v zadevi, ki bi se morala soditi pred upravnim sodiščem, saj bi bile šele tam obema strankama zagotovljene enake pravice in pošteno obravnavanje. Stranke se seznanijo in izrečejo glede navedb in dokazov nasprotne stranke, kar je ES že razširilo na ravnanje katerekoli osebe ali organa, ki lahko v postopku vpliva na odločitev sodišča. Kontradiktornost je mogoče enačiti tudi s pravico stranke, da se izjavi (pritožba se sklicuje na primer Lobo Machado proti Portugalski). ES presoja, ali je bilo v postopku v celoti zagotovljeno pošteno obravnavanje. V tem postopku pa gre za to, da je bila toženi stranki sicer zagotovljena formalna kontradiktornost, ne pa tudi vsebinska, saj je sodišče samo povedalo, da bi se vsi njeni ugovori lahko upoštevali le v upravnem postopku. Noben pritožničin ugovor ni bil upoštevan oziroma sploh ne povzet. Sodišče se ni opredelilo do obeh upravnih sodb, ki jih je vložila tožena stranka in ki izkazujejo identične postopke, ki pa so se za razliko od obravnavanega speljali po pravilni - to je upravni poti. Gre za kršitev določb ZPP in ustave v smeri sodne pristojnosti. Nemogoče je, da se lahko tožeči stranki nudi pravno varstvo pri dveh sodiščih različne pristojnosti, saj to pomeni, da Republika Slovenija ni pravna država. Tukaj ne gre zgolj za zahtevek iz pogodbe, ampak za vračilo na podlagi upravnega akta, za kar bi moral biti speljan upravni postopek. Šlo naj bi za diskriminacijo, za katero ni nobene razumne podlage, oziroma za razlikovanje med strankami. Pritožnica se sklicuje na 14. in 22. člen Ustave in poudarja, da izhaja iz pravice do enakega varstva pravic tudi zahteva po kontradiktornem postopku. Pojasnjuje, kakšna je vsebina prvega odstavka 14. člena Ustave oziroma tretjega odstavka 4. člena Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja. Sodišče prve stopnje nadalje ni upoštevalo navodil in ugotavljalo kršitev predpisov Unije. Kljub izdanemu sklepu o pristojnosti sodišče ni pristojno za razsojanje v tej zadevi, saj gre za upravni postopek, ki se sicer ni izpeljal do konca. Iz priložene sodbe III U 350/2014 izhaja, da mora tožnica navesti, kateri predpis Unije je bil kršen, v kolikor se zahteva povračilo sredstev, česar pa slednja ni naredila. Iz zaslišanja A. A. izhaja, da so uporabljali ZDDPO in SRS, niso pa gledali, kaj je v nasprotju s predpisi Unije, kot bi morali. Tožnica se ne more sklicevati na kršitve pogodbe, saj je v pogodbi odpovedna klavzula (10. člen). Ker pogodba ni bila odpovedana, to pomeni, da se je tožena stranka držala vseh pogodbenih obveznosti, kar je presojala Agencija sama, ki je sproti odobravala zneske, ki so sedaj sporni in za katere zahteva vračilo. Kdor je dal, ni upravičen tega zahtevati nazaj, v kolikor si te pravice ni pridržal po določilih OZ. Zgolj zapisnik CURS ne predstavlja dokaza. To bi bila šele pravnomočna odločba, ki pa sploh ni bila izdana. Gre le za trditve tožeče stranke, ki jih mora sodišče preizkusiti v smislu navedb, ki izhajajo iz sodbe upravnega sodišča, in sicer kateri materialni predpis Unije je bil kršen. Sodišče se ni opredelilo do navedb, ki jih je izpostavila tožena stranka, in sicer, da je upravno sodišče ugotovilo, da ni nikjer navedeno, kateri predpis Unije je bil kršen, kar bi moralo sodišče zavezovati tudi v tem primeru. Uredba 501/2008 določa postopek vrnitve, nikjer pa ni navedenega nobenega materialnega predpisa, ki naj bi bil kršen. Ne drži, da tožena stranka ni podala substanciranih ugovorov. Podala je ugovor, da je upravno sodišče v svoji sodbi povedalo, da mora biti kršen predpis unije, da se lahko zahteva sredstva nazaj. Tožeča stranka ni navedla, kateri materialni predpis Unije naj bi bil kršen, to ne izhaja iz zapisnika CURS, sodišče pa se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. V nadaljevanju se pritožba sklicuje na kršitev načela razumnega pričakovanja. Agencija v ponovnem odločanju v enaki zadevi ni upoštevala sodbe Sodišča Evropske Unije v združenih zadevah od C 181/04 do C-183-04, kjer je omenjeno sodišče razsodilo, da morajo nacionalne oblasti spoštovati načelo varstva legitimnega pričakovanja. V predmetnem postopku je bila vložena tožba, kar je v popolnem nasprotju z dosedanjo sodno prakso. Agencija je brez kakršnihkoli ustreznih argumentov in pojasnil naenkrat sprožila predmetno tožbo ter s tem brez pravnih tolmačenj ali upravičenih razlogov popolnoma spremenila svojo sedanjo prakso. Ravnala je neskladno s sodbo Evropskega sodišča o človekovih pravicah Halford v Združeno kraljestvo z dne 25. 6. 1997. Pritožba se nadalje sklicuje na poseg v pravnomočne odločbe. Agencija naj bi kršila ustavna načela oziroma določila 158., 15., 31., 33. in 74. člena Ustave RS. Pravno razmerje, ki se je izrazilo v podelitvi sredstev upravičencu, bi moralo biti varovano vse dotlej, dokler se taka odločba ne spremeni, odpravi ali razveljavi po zakonsko določenem postopku. Agencija mora namreč v obravnavani zadevi uporabiti postopke in določbe ZKme-1 in ZUP, ki se nanašajo na obnovo postopka. Pritožba se sklicuje na 56. člen ZKmet in poudarja, da mora Agencija o zahtevku, ki ga dobi, kot v obravnavanem primeru, odločiti z odločbo. Agencija je v predmetni zadevi zagrešila bistveno kršitev določb upravnega postopka, ker je namesto odločb izdajala obvestila o rekapitulaciji. Sklicuje se tudi na sodbo II U 21/2010 (iz katere izhaja, da mora Agencija v primeru, da ne ugodi celotnemu zahtevku, izdati odločbo), na 26. točko sodbe IV U 238/2014, na 33. člen Ustave RS in odločbi Up-457/09 z dne 28. 9. 2011 in Up-685/05 z dne 6. 11. 2008. V nadaljevanju poudarja, da se odločbe v celoti in v nobenem njenem delu ne da preizkusiti zaradi neuporabe predpisov Unije. Tako jezikovna kot teleološka izjava spremenjenega 42. člena ZKme-1 ne dopuščata uporabe tega inštituta za kršitve drugih predpisov kot le za kršitve predpisov Unije. Ta člen, ki je v času pregleda CURS pri njej že veljal, je bil sprejet ravno zaradi postopkov naknadnih kontrol s strani omenjenega organa in lažje odprave prvotne odločbe Agencije. Ni razumnega razloga, da se ta določba ne bi uporabljala tudi v obravnavanem primeru. Kadar na podlagi dokončnega poročila ali drugega končnega akta pristojnega nadzornega ali revizijskega organa ugotovi, da so bila sredstva dodeljena v nasprotju s predpisi Unije ali ti predpisi niso bili v celoti pravilno uporabljeni, pristojni organ svojo odločbo v roku petih let od dokončnosti odločbe odpravi in nadomesti z novo odločbo oziroma svojo odločitev iz drugega odstavka 56. člena omenjenega zakona v roku petih let od zadnjega izplačila sredstev odpravi in jo nadomesti z odločbo. Ker gre za podobno dejansko stanje, bi bila ta določba lahko aplikativna tudi v obravnavanem primeru. Različno obravnavanje strank ne dopušča niti 14. člen Ustave. Položaj tožene stranke in položaj vinarjev sta si sicer različna v tem, kar je partikularno in nebistveno, v bistvenem pa sta si enaka glede tistega, kar je pomembno in bistveno. V vseh primerih gre za postopek razveljavitve prvotnih odločb, na podlagi katerih je enim in drugim dodeljena podpora. V zvezi z vprašanjem, kdaj naj bi bila podana posredna diskriminacija, se pritožba sklicuje na tretji odstavek 4. člena Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja. Sodišče vse po vrsti ignorira argumente, ki bi jih lahko uporabila v upravnem postopku. Očitki domnevnih kršitev členov nacionalne zakonodaje namreč ne dajejo podlage za uporabo 42. člena ZKme-1, temveč zgolj podlago za obnovo postopka v skladu z določili ZUP in 45. člena ZKme-1. V nadaljevanju očita neobrazložen odstop od sodne prakse ter se sklicuje na sodbe Upravnega sodišča RS III U 350/2014, II U 300/91, 2014 in II U 238/2014, prav tako na odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 33041-35/2012. Iz omenjenih sodb Upravnega sodišča naj bi sledilo, da ne zadostuje zgolj to, da lahko Agencija brez obrazložitve v odločbi odloča zgolj na podlagi "nedokončnega akta" pristojnega nadzornega organa, ampak da mora prvostopenjski organ primarno ugotoviti, da so bila sredstva dodeljena v nasprotju s predpisi Unije in predpisi za njihovo izvrševanje. Agencija bi morala tudi izvesti svoj ugotovitveni postopek v skladu z navodilom upravnega sodišča, česar pa v tem primeru ni storila. Omenja, kakšno stališče je bilo sprejeto s strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v zadevah 33041-6/2012 in 33041-5/2012. Sodišče v predmetni zadevi nobenega od teh argumentov ni obravnavalo in se do njih ni opredelilo. V predmetni sodni zadevi niso podani pogoji za poseg v dokončne in pravnomočne odločbe, na katero se je glede pridobljenih pravic upravičenec povsem upravičeno zanesel. V konkretnem primeru uporaba 42. ZKme-1 ne pride v poštev, ampak bi bilo potrebno uporabiti 45. člen istega zakona. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, katera dva bistvena pogoja določa ZUP za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka. Sodišče je popolnoma spregledalo aspekt posega v pravnomočne odločbe, zaradi česar je sodba arbitrarna in samovoljna. Svojo odločitev naslanja ne predhoden nezakonit postopek nadzora, ki ga je pri upravičencu izvedel CURS. Največja nezakonitost postopka nadzora, ki ga je vodil carinski organ, je v tem, da je po opravljenem postopku izdal sklep o ustavitvi postopka. Če so namreč v okviru nadzora, za katerega se uporabljajo procesne odločbe ZDavP-2, ugotovljene nepravilnosti, mora davčni organ po prvem odstavku 141. člena istega zakona izdati bodisi odločbo o odmeri davka bodisi o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti. V primeru sklepa o ustavitvi postopka DT 0610-54/2012-813 z dne 24. 6. 2013, ki ga je izdal carinski organ, izhaja, da je bil postopek ustavljen, ker se bodo kršitve reševale v drugih postopkih. S tem so bili mišljeni upravni postopki, ki pa sploh niso bili izpeljani. Podlage za izdajo sklepa o ustavitvi postopka v primeru, da je carinski organ ugotovil nezakonitosti, nima v Uredbi (ES) o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, s strani držav članic, prav tako ne v Uredbi Sveta (ES) št. 485/2008 z dne 26. maj 2008 o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, s strani držav članic. Ta nezakonitost je posledica neustrezne zakonske ureditve nadzora organa po prvo navedeni uredbi. Zato bi morala nove odločbe izdati Agencija, ki pa tega ni storila. Namesto tega je vložila tožbo, kar je nerazumljivo in trpi načelo zakonitosti že veljavnih pravnomočnih odločb. Posledično je bil pregled CURS protipraven in kot takšen ne sme biti uporabljen kot pravna ali kakršnakoli druga podlaga za presojo v postopku, ki ga je na podlagi izpodbijane odločbe izvedla Agencija. Sodišče daje ugotovitvam CURS bistveno večjo dokazno vrednost kot dokazom upravičenca in vzpostavlja (izpodbojno) domnevo pravilnosti teh ugotovitev, kar pomeni, da jih šteje za pravilne oziroma resnične, kolikor upravičenec ne izkaže nasprotnega. Dokumentom CURS daje neupravičeno formalno moč, ki je po zakonu ne bi smeli imeti. Agencija ni izvedla lastnega ugotovitvenega postopka, kot bi ga morala v skladu z zahtevami Upravnega sodišča. CURS je po pregledu dokumentov, ki jih je predložil upravičenec, izdal le sklep o ustavitvi postopka, ki je sicer obsežneje obrazložen, a nima nobene procesne vrednosti v smislu »res iudicata«, saj tovrstni procesni sklepi ne ustvarjajo nobene materialne pravnomočnosti. Enako velja tudi za druge dokumente, ki jih je v svojem postopku ustvaril CURS. Tako se npr. sodišče v izpodbijani odločbi povsem napačno opredeli do dokazne moči zapisnika CURS, ki ga ovrednoti kot javno listino in ga obravnava, kot da velja domneva resničnosti v delu, v katerem upravičenec ni podal svojih pripomb. Zapisnik ima lahko kot javna listina pod pogoji iz ZUP vzpostavljeno domnevo resničnosti le o dejanjih, ki so v njej zabeležena, in ne o dejstvih, ki naj bi se v okviru teh dejanj obravnavala. Če je CURS napravil o svojih ugotovitvah zapisnik, ta dokazuje kot javna listine le to, da je CURS opravil določena procesna dejanja in oblikoval določene ugotovitve, ne pa da bi s tem, ko je te ugotovitve zapisal v zapisnik, le-te postale bolj resnične, kot bi bile, če ne bi bile zapisane. V zvezi z očitkom napačne uporabe materialnih predpisov pritožba poudarja, da je Agencija na podlagi prvotnih odločb pravnomočno in dokončno že potrdila, da je vsa predložena dokumentacija v skladu z Uredbama. Uredba, javni poziv in predpisi Unije toženki nikjer niso nalagali ali predpisovali obveznosti, da mora zraven kopij računov, ki se glasijo neposredno na nanjo, pridobivati tudi kopije računov od vseh podizvajalcev in podizvajalcev doma ali v tujini, ki so neposredno ali posredno delali za izvajalce ali podizvajalce. Tovrstne kasnejše zahteve CURS in sedaj posledično tudi Agencije predstavljajo povsem arbitrarno dodajanje oziroma zaostrovanje razpisnih pogojev, ki pa niso bili nikjer določeni ali predvideni. Agencija bi morala na osnovi zapisnika CURS opraviti ugotovitveni postopek na način, da bi sama primerjala dokumentacijo po odločbah in računih in preverila, ali je CURS pridobil kakšne nove dokumente, dokaze in dejstva, ki bi vplivali na odločitev v tej upravni zadevi ter o takšnih novih dokazih in dejstvih, v kolikor bi tako presodila, šele nato pozvati upravičenca, da se do teh opredeli. CURS upravičenih stroškov ni ustrezno presodil, kajti v primeru, kjer je podvomil v formalno obliko posamezne listine, je vse stroške, ki so izkazani na takšni listini, brez dodatnih dokaznih postopkov v celoti obravnaval kot neupravičene stroške. V večini primerov je presojal zelo subjektivno, v nekaterih primerih pa tudi v nasprotju s prakso, ki govori, da se morajo poslovni dogodki obravnavati po načelu vsebina pred obliko. Toženka je obstoj vseh poslovnih dogodkov izkazala. V zvezi z očitkom nepopolnega in napačnega ugotovljenega dejanskega stanja pritožba poudarja, da je CURS dejansko izvedel nadzor ugotovitvenega postopka, ki ga je predhodno izvedla Agencija, kot nadzorni organ, ki nadzira drug upravni organ oziroma subjekt, ki je izplačeval sredstva, in ne pravni subjekt, ki je prejemal sredstva. Po preučitvi vsebinskih in procesnih dejanj CURS se izpostavlja dejstvo, da je bil v tem postopku inšpekcijskega nadzora dejansko izveden nadzor dela Agencije, in sicer iz razloga nezaupanja med različnimi upravnimi in nadzornimi organi. Agencija je na podlagi izdanih odločb za izplačilo subvencijskih sredstev pravnomočno potrdila. Upravičenec je na tej podlagi upravičeno sklepal in zaključil, da so predložene listine program ustrezni in verodostojni. Promocija na tujih trgih je bil za upravičenca izključno mednarodni marketinški podvig oziroma projekt, ki je bil dodatno sofinanciran s strani države z EU sredstvi. Ta marketinški projekt je vodil kot projekt z vnaprej opredeljenim ter navzgor omejenim proračunom. Kot dober gospodar se je upravičenec prvenstveno ukvarjal z nadzorom porabe proračuna, in sicer na način, da je opravljene storitve oziroma dostavljeno blago primerjal s planskimi podatki (to je odobrenim programom), saj ni želel dopustiti, da bi se planirani in navzgor omejen proračun prekoračil, in bdel nad tem, da se v celoti vsebinsko izvede v letu, na katerega se nanaša. Manjša terminska odstopanja pri izvedbi niso nastala po njegovi krivdi, temveč predvsem zaradi usklajevanja dogodkov in aktivnosti med končnimi izvajalci - organizatorji in vabljenimi udeleženci in kratkih odzivnih rokov, s ciljem doseči čim večji učinek, za katere pa je Agencija vedela in jih v celoti odobrila, saj je razpolagala z vso dokumentacijo pred izdajo prvotno izdanih in obravnavanih odločb. Agencija pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala neizpodbitnih materialnih dokazov, ki jih je predložil upravičenec in ki jih je imela na vpogled pred izdajo prvotnih obravnavanih odločb. Slednja je bila dolžna sama opraviti postopek preverjanja, katere listine je imela predložene pred izdajo odločb in katerih ne, in če bi ugotovila, da ima po posameznih primerih nove listine in nove dokaze, bi lahko samo v tistem delu posamezne odločbe izvedla obnova postopka. Agenciji so bili s strani upravičenca predloženi vsi računi, ki se zdaj neupravičeno problematizirajo, in jih je ta tudi že pregledala v postopku odločanja o odobritvi podpore. Zato ni moč govoriti o obstoju kakršnihkoli novih dejstev ali dokazov, saj so vsa obstajala že v času odločanja Agencije. Opisana drugačna ocena dejstev in dokazov ne more predstavljati razloga za obnovo postopka. Pritožnica poudarja, da ni prav nobenega vsebinskega in tudi procesnega razloga za kakršnokoli odpravo, razveljavitev ali spremembo odločb o delitvi podpore, prav tako opozarja na določila 263. člena ZUP in določbe ZKme-1. Agencija (in CURS) je postopala zmotno ali celo protizakonito, ko je na upravičenca prenesla odgovornost za poslovne dogodke in aktivnosti, za katere ni bil zakonsko ali kako drugače obvezen, pristojen ali zmožen izvajati ali nadzirati.

3Tožnica je v odgovoru predlagala zavrženje oziroma zavrnitev pritožbe.

4Pritožba² ni utemeljena.

5To sodišče je že v svojih predhodnih v tej zadevi izdanih odločbah (sklepih z dne 20. 1. 2016 in z dne 21. 6. 2017) pojasnilo, zakaj meni, da imamo v konkretnem primeru opravka s civilno-pravnim sporom, za odločanje o katerem je pristojno sodišče splošne pristojnosti. Temelj zahtevka predstavljajo tožničine trditve o toženkini dolžnosti povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev (in plačilu kazni), kot je bilo to predvideno v petem odstavku 5. člena pogodbe o sofinanciranju z dne 1. 9. 2008 (priloga A11; v nadaljevanju pogodba o sofinanciranju) v povezavi s 26. in 27. členom Uredbe Komisije (ES) št. 501/2008 z dne 5. 6. 2008 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 3/2008 o ukrepih za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo na notranjem trgu in v tretjih državah (v nadaljevanju Uredba št. 501/2008).³ Tako omenjena pogodba kot Uredba št. 501/2008⁴ vsebujeta materialno-pravne določbe glede prejemnikove dolžnosti vračila (neupravičeno) prejetih izplačil.⁵ Okoliščine, da v predmetni zadevi v vlogi tožnika nastopa država,⁶ da obstaja (predhodno izdana) upravna odločba oziroma odločbe,⁷ kot tudi vprašanje urejenosti upravnih pogodb v našem pravnem redu, ne vplivajo na dejstvo, da sta pravdni stranki vprašanje neupravičeno prejetih sredstev sami pogodbeno uredili in s tem začrtali tudi (civilno-pravni) način uveljavitve njihovega vračila. V konkretnem primeru je namreč upravnemu (oblastvenemu) delu, sledil pogodbeni del oziroma sklenitev pogodbe o sofinanciranju, ki ni sodila več v sfero javnega prava, saj je temeljila na soglasju pogodbenih volj pravdnih strank⁸ in s sklenitvijo katere je njuno razmerje dobilo civilno-pravno razsežnost.⁹ In v njej je bila jasno dogovorjena pravica tožnice izterjati (s tem pa hkrati dolžnost toženke vrniti) neupravičeno izplačane zneske.¹⁰ O takšnem pogodbeno dogovorjenem premoženjskem zahtevku tožnice ni moč odločati v okviru upravne sfere (pristojnosti), ampak v civilnem postopku. Prav obstoj omenjene pogodbe (veljavnosti katere pritožba ustrezno ne osporava) oziroma dogovora¹¹ o vračanju neupravičeno prejetih sredstev) pa predstavlja tisto bistveno razliko napram primerom (sodbam/odločbam/mnenju), na katere se pritožnica sklicuje. Ne iz njenih v pritožbi podanih trditev, ne iz samih odločb (sodb), na katere se sklicuje (oziroma jih je predložila), ni razvidno, da bi stranki vprašanje morebitnega vračanja¹² neupravičeno prejetih sredstev uredili v okviru civilno-pravne pogodbe (torej dogovorno). Zato obširno pritožničino pojasnjevanje, kako bi morala tožnica pravilno postopati oziroma vračilo uveljavljati v upravni sferi, ne prepriča.¹³ Navajanje, da omenjena pogodba načina vrnitve ne določa, ne drži. Slednja jasno govori o izterjavi neupravičeno izplačanih zneskov. Ob dejstvu, da je bilo to dogovorjeno s civilno-pravno pogodbo, je moč zaključiti, da se vračilo uveljavlja v civilno-pravnem/pravdnem postopku.¹⁴ Zato (tudi sicer protislovno¹⁵) pritožbeno navajanje, da bi morala Agencija,¹⁶ če je hotela sredstva dobiti nazaj, vložiti izredno pravno sredstvo oziroma sprožiti obnovo postopka (v kateri bi dosegla razveljavitev predhodnih upravnih odločb¹⁷), ni prepričljivo. Spričo dejstva, da v tem postopku niso bile razveljavljene (spremenjene/odpravljene) upravne odločbe¹⁸ (tožnica tega ni uveljavljala, niti za kaj takega ni bilo potrebe), pa je brezpredmetno tudi poudarjanje, da se v pravdnem postopku ne morejo razveljaviti pravnomočne odločbe, izdane v upravnem postopku.

6Sodišče prve stopnje se v obeh predhodnih postopkih res ni konkretizirano vsebinsko opredelilo do ugovorov, ki jih je toženka podala glede (ne)zakonitosti v inšpekcijskem/nadzornem (to je v upravnem) postopku pridobljenih dokazov (na katere se tožnica v tem postopku sklicuje), češ da zadevajo le upravni postopek in da za predmetno pravdo niso relevantni. Pritožbeno sodišče je v obeh (razveljavitvenih) sklepih poudarilo, da (pravilna) ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za odločanje v predmetni zadevi pristojno, za sabo „potegne“ tudi dolžnost opredelitve do vseh ugovorov, ki so jih stranke (konkretno toženka) v zvezi s predloženimi dokazi podale. Tožnica je namreč dokaze, ki izvirajo iz upravnega (inšpekcijskega) postopka, predložila zaradi utemeljitve svojega civilno-pravnega zahtevka, ki ga uveljavlja v tem (civilnem) postopku. Kljub temu, da okoliščina, da dokaz izvira iz drugega pravnega postopka, ni ovira za njegovo upoštevanje, pa je tako kot za katerikoli drug dokaz, predlagan v civilnem postopku, predpostavka ta, da je bil pridobljen na zakonit (dopusten) način.¹⁹ Iz tega razloga je sodišču prve stopnje tudi naložilo, da upošteva oziroma se opredeli do ugovorov, ki jih je toženka pravočasno in dovolj opredeljeno podala v zvezi z dokazi, s katerimi tožnica utemeljuje svoje (za odločitev) bistvene navedbe. Sodnica, ki je zadevo obravnavala v ponovljenem postopku, pa je po mnenju tega sodišča tej zahtevi v celoti zadostila.

7Pritožnica poudarja, da sodišče prve stopnje ni storilo vsega tega, kar mu je bilo naročeno v predhodnem razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča in da se (ponovno) ni opredelilo do vseh njenih ugovorov, ki naj bi bili so za to pravdo bistveni. Vendar pa hkrati konkretno (in obrazloženo) ne pojasni, do katerega njenega ugovora točno se omenjeno sodišče ni ustrezno opredelilo oziroma ga obravnavalo. Kot upravičeno ugotavlja sodišče prve stopnje (glej 12. b, 13. in 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) oziroma je razvidno iz samega sklepa CURS²⁰ z dne 24. 6. 2013 (priloga A115), je slednji v omenjeni odločbi odgovoril na pripombe tožene stranke, ki jih je ta podala na njegov zapisnik z dne 17. 4. 2013 (priloga A13). Pritožnica zatrjuje, da to ne drži, a ji ni moč slediti. Zgolj zaradi okoliščine, da je to storil v okviru sklepa o ustavitvi postopka, ne pomeni, da se do pripomb ni opredelil. Že sodišče prve stopnje je prav tako upravičeno zaključilo (glej 11., 12., 13. in 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je CURS opravljal inšpekcijski nadzor, ki je temeljil na povsem drugi (pravni) podlagi kot pregled, ki ga je opravila Agencija. Pri tem pa nadzora ni opravljal le na podlagi listin, dokazov in dejstev kot jih je predhodno že pregledala Agencija, ampak so, kot je pojasnila priča A. A., pri tem uporabili tudi druge listine. Kakor je razvidno iz sklep o ustavitvi z dne 24. 6. 2013 oziroma zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 17. 4. 2013, je CURS preverjal tudi pri tretjih osebah oziroma pri njih opravil navzkrižno kontrolo. Čeprav so bile preverjane (pregledane) iste listine, pa jih je torej omenjeni organ preverjal na širši način (torej tudi s kontrolo tretjih oseb),²¹ zaradi česar je ugotovitev sodišča prve stopnje (v 12. č točki obrazložitve izpodbijane sodbe), da odločbe Agencije in CURS ne temeljijo na popolnoma enakem dejanskem stanju (točneje na identičnem sklopu podatkov), pravilna.

8Sodišče prve stopnje je prav tako pojasnilo (glej 12. f točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da CURS pri opravi nadzora z obdobjem preiskave ni bil omejen. V tem okviru zato ni moč slediti pritožbeni trditvi, da bi moral pregled po Uredbi o izvajanju 11. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 4045/89 o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Jamstvenega oddelka Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada, s strani držav članic in o razveljavitvi Direktive 77/435/EGS za leta 2009 in 2010 izvesti Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano. V 4. členu prehodne določbe Uredbe o izvajanju uredbe (ES) o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, s strani držav članic (z uveljavitvijo katere - dne 30. 6. 2011 - je bila predhodno omenjena uredba razveljavljena) je bilo namreč določeno, da Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano takšne preglede izvrši, če so bili načrtovani v programih pregledov pred obdobjem 2011/2012. Česa takega pa pritožnica ne zatrjuje. Zato njeno navajanje, da je lahko pričakovala, da kontrole izvaja prej omenjeni Inšpektorat in da naj bi bil zato za tri leta zapisnik nezakonit (ker pregleda ni opravil za to pristojen organ), ni prepričljivo. A tudi če bi v tem postopku podane vsebinske trditve tožnice (tožbena podlaga) temeljile na ugotovitvah organa, ki ni bil pristojen za opravo nadzora (pa to kot rečeno, ne drži), ni moč spregledati, da teh trditev oziroma (kar je še pomembneje) njim skladnim vsebinskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pritožba ustrezno (konkretno) niti ne izpodbija. ²²

9Uredba Sveta (ES) št. 485/2008 z dne 26. 5. 2008 o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada s strani držav članic (Uredba št. 485/2008), je v 3. členu predvidela, kako se opravi nadzor pravilnosti primarnih podatkov, izpostavljenih pregledu.²³ V skladu z omenjeno uredbo je Vlada RS sprejela Uredbo o izvajanju uredbe (ES) o pregledu transakcij, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, s strani držav članic (ki je začela veljati 30. 6. 2011), v kateri je bil kot organ za opravo teh pregledov določena Carinska uprava Republike Slovenije (CURS). Ker je imela toženka v tej pravdi možnost njenemu zapisniku ugovarjati tako z vidika procesnih kot vsebinskih razlogov, argumentacija sodišča prve stopnje, da bi lahko slednja kršitve upravnega postopka uveljavljala v pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka (glej 12. g točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ki tudi po mnenju tega sodišča ni prepričljiva, ni bistvena²⁴ za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane sodbe. Zakaj ugovori, ki jih je toženka v tem oziru v predmetni pravdi podala, niso utemeljeni, pa je sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo (glej 11. - 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

10Upoštevaje, da je postopek nadzora opravil zanj (edino) pristojni CURS,²⁵ je pritožničino navajanje, da je bila Agencija²⁶ dolžna sama opraviti postopek preverjanja, ki naj bi ji s tem (ker tega ni naredila sama) vzela procesne pravice (pravico do zaslišanja), neprepričljivo. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno navajanje, da naj bi CURS v konkretnem primeru (iz razloga nezaupanja med različnimi upravnimi/nadzornimi organi) dejansko izvedel nadzor (ugotovitvenega) postopka, ki ga je predhodno izvedla Agencija, kot (nadzorni) organ, ki nadzira drug upravni organ oziroma subjekt, ki je izplačeval sredstva, in ne pravnega subjekta, ki je sredstva prejemal. V konkretnem primeru je šlo za nadzor^,27 predviden z Uredbo (ES) št. 485/2008. V prvem odstavku njenega 1. člena pa je jasno predvideno, da velja za pregled (trgovinskih) dokumentov tistih subjektov (oziroma njihovih predstavnikov), ki prejemajo ali izvajajo izplačila, neposredno ali posredno povezana s sistemom financiranja Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS), da bi preverili, ali so se transakcije, ki so del sistema financiranja EKJS, dejansko in pravilno izvajale. Namen takšnega nadzora v konkretnem primeru je bilo torej preverjanje ustreznosti s strani toženke predložene dokumentacije zaradi ugotavljanja, ali so bila v njeno korist izvedena izplačila utemeljena (oziroma ali je do njih upravičena), in ne postopanje Agencije samo za sebe. Prav tako ne drži pritožbeno navajanje, da naj bi Agencija z izdajo nasprotujočih si odločb ravnala protipravno. Tudi v tem oziru je že sodišče prve stopnje pojasnilo (glej 12. č točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je slednja na podlagi 26. in 27. člena Uredbe št. 501/2008 spričo nepravilnosti ugotovljenih v inšpekcijskem postopku od tožene stranke zahtevala vračilo sredstev, pri čemer v svoje predhodno izdane odločbe, s katerimi je odobrila izplačilo sredstev,²⁸ ni posegala.²⁹ Drugačno kasnejše postopanje (odločitev) Agencije pa je zgolj posledica ugotovitev inšpekcijskega nadzora, da ji je toženka predložila nepravilne (napačne) podatke. Ker sta pravdni stranki toženkino dolžnost (in hkrati tožničino pravico do uveljavljanja) vračila (neupravičeno) prejetih izplačil, uredili v okviru civilno-pravne pogodbe, ni moč slediti niti (kot rečeno protislovnemu³⁰) pritožbenemu pojasnjevanju, da bi morala Agencija sprožiti postopek obnove. Toženka je imela možnost ugotovitve iz zapisnika CURS izpodbijati v tem pravdnem postopku, a v tem ni bila uspešna. Prav tako samih iz zapisnika razvidnih vsebinskih ugotovitev³¹ ustrezno³² ne izpodbija niti v obravnavani pritožbi. Iz tega razloga neprepričljivo izzveni tudi njeno pritožbeno poudarjanje, da naj bi bil ključni problem predmetne pravde, ki temelji na pogodbi, da je pregled izvajal upravni (oblastni) organ CURS. Glede zapisnika omenjenega organa je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno izpostavilo, da je tudi ta le dokaz, ki ga je presojalo v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP³³).

11Pritožba očita, da se sodišče prve stopnje do mnenja Inštituta za javno upravo in do predloženih sodb II U 391/2014, IV U 238/2014 ter III U 350/2014 ni opredelilo, a izrecno ne izpostavi, do česa točno v zvezi z njimi bi to moralo storiti. V kolikor je mišljena uporaba »upravne poti« pri uveljavitvi vračila izplačanih sredstev, je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj ni sledilo toženkinim trditvam v zvezi z obnovo postopka, nadalje zakaj ne njenemu sklicevanju na nepravilno uporabo določb Zakona o kmetijstvu (glej 12. e točko obrazložitve izpodbijane sodbe), kot tudi, zakaj meni, da je pristojno za odločanje o tožničinem zahtevku (glej 9. in 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).³⁴ Prav tako ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje (ponovno) ignoriralo napotke pritožbenega sodišča, da je potrebno (upoštevaje toženkine ugovore) presojati zakonitost dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka. To je namreč (predvsem v okviru 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) storilo. Toženka pa (kot rečeno) v pritožbi ustrezno ne pojasni, katerega njenega v tem oziru postavljenega konkretnega ugovora ni presojalo (oziroma se do njega ni opredelilo). Prav tako ne uspe prepričljivo pojasniti, v čem naj bi bila kot stranka na slabšem, ker so se ti ugovori presojali (oziroma jih je imela možnost uveljavljati) v pravdnem postopku.³⁵ Ker je CURS svoje postopanje končal s sklepom o ustavitvi z dne 24. 6. 2013 (priloga A115), v katerem je odgovoril tudi na toženkine pripombe zoper svoj zapisnik z dne 17. 4. 2013, pa ne drži niti njeno pritožbeno navajanje, da carinski organ postopka sploh še ni zaključil (češ da ni bila izdana odločba) in da ni dobila odgovora na svoje pripombe (glej tudi 12. a in 12. b točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

12Ni povsem jasno pritožbeno navajanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, kaj je dejanska podlaga temu sporu in da v tem postopku že obstajajo upravne odločbe Agencije, s katerimi je le-ta sredstva toženki prvotno odobrila.³⁶ Kot je bilo uvodoma poudarjeno, so temelj zahtevka tožničine (ustrezno konkretizirane) trditve o tem,³⁷ da je bil toženki del sredstev izplačan neupravičeno, ki jih je (skupaj s kaznijo) dolžna povrniti, kot je bilo to predvideno v pogodbi o sofinanciranju oziroma v 26. in 27. členu Uredbe št. 501/2008 (kar jasno izhaja tudi iz 3. in 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede (procesnega/dokaznega) pomena oziroma vsebine zapisnika CURS se je sodišče prve stopnje opredelilo (predvsem) v 14. in 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pred tem pa je enako (predvsem) v okviru 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno to storilo glede ugovorov,³⁸ ki jih je toženka podala v zvezi z (ne)zakonitostjo v upravnem postopku pridobljenih dokazov. Pri tem pa nikakor ne drži³⁹ pritožbena trditev, da naj bi nato v 13. točki obrazložitve navedlo, da teh ugovorov ne bo upoštevalo. Pritožnica nadalje zatrjuje, da je bil zapisnik CURS namenjen in pridobljen za potrebe upravnega postopka ter da se zato v tem postopku ne sme uporabljati, saj naj bi šlo za kršitev enakopravnost strank. ZPP ne določa, da se dokazi/zapisniki iz upravnega postopka ne bi smeli kot dokaz uporabiti v pravdnem postopku. Omenjeni zakon ne vzpostavlja sistema dokaznih pravil, ki bi določene dokaze vnaprej izključevala ali jim dajala manjši pomen, ampak na načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP).⁴⁰ Ker je imela toženka v tem postopku možnost ugovarjati tako dopustnosti (zakonitosti) zapisnika kot pravilnosti v njem podanih ugotovitev, neprepričljivo izzveni (tudi sicer presplošno) pritožbeno omenjanje kršitve enakopravnosti strank.

13Neprepričljivo je tudi utemeljevanje nezakonitosti zapisnika z okoliščino, da je bil v postopku nadzora izdan sklep o ustavitvi. Ker je bil v konkretnem primeru izveden postopek nadzora (inšpekcije) v skladu z Uredbo št. 485/2008,⁴¹ v katerem so se (kot je to pojasnjeno v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) iz razloga, ker omenjena Uredba natančnih določil o tem, kako naj pregled poteka, nima, smiselno uporabljale določbe ZDavP-2⁴² in ZUP,⁴³ je pritožbeno pojasnjevanje, kakšne odločbe izda v skladu s prvim odstavkom 141. člena ZDavP-2 po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru⁴⁴ davčni organ, za konkretni primer nebistveno. Prav tako je že sodišče prve stopnje (v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) pravilno izpostavilo, da določba 4. odstavka 135. člena ZUP⁴⁵ upravnemu organu omogoča, da lahko postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti, ustavi. Nadalje je v 13. točki obrazložitve pojasnilo tudi, da je bilo v sklepu o ustavitvi z dne 24. 6. 2013 (priloga A115) opozorjeno, da bodo ugotovljene nepravilnosti odpravljene v ločenih postopkih.⁴⁶ Prav tako ni jasno, zakaj naj bi bil s strani CURS opravljen nadzor protipraven zgolj iz razloga, ker Agencija v nadaljevanju ni izdala nove odločbe. Tudi če bi Agencija kasneje res kakorkoli nepravilno postopala (kar pa ni izkazano), to ne bi imelo nobenega vpliva na presojo zakonitosti pred tem opravljenega inšpekcijskega nadzora s strani CURS.

14Pritožnica nadalje očita, da naj bi dalo sodišče prve stopnje ugotovitvam CURS bistveno večjo dokazno vrednost kot njenim dokazom, a ne pojasni niti, katere svoje dokaze ima konkretno v mislih. Prav tako sodišče prve stopnje nikjer ne govori o (izpodbojni) domnevi pravilnosti ugotovitev CURS, razvidnih iz zapisnika, ampak je v 14. točki obrazložitve izrecno navedlo, da je tudi zapisnik (običajen) dokaz, ki ga je presojalo v skladu z načelom proste presoje dokazov. Nikjer tudi ni navedlo, da naj bi domneva resničnosti veljala v delu, v katerem upravičenec (to je toženka) ni podal svojih pripomb.⁴⁷ Ker pritožba ne pojasni, katere dejanske ugotovitve (vsebinski zaključki) naj bi bile v zapisniku napačne, je brezpredmetno tudi njeno omenjanje, kaj se v skladu z ZUP glede vsebine zapisnika domneva za resnično. Pritožnica navaja, da se Agencija ni opredelila do vseh dokazov, a (kot predhodno rečeno) ne pojasni, do katerih se ni.⁴⁸ Nadalje očita, da noben njen ugovor, ki ga je tekom postopka podala in ki naj bi se vsi nanašali na pravilno izpeljavo upravnega postopka (z izjemo ugovora nezakonitosti dokaza), ni bil upoštevan, a tudi tovrstnih prezrtih ugovorov (torej ugovorov, ki naj jih sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo) konkretno ne opredeli. Prav tako ustrezno ne pojasni, katere konkretne procesne pravice, ki bi jih imela v primeru, da bi postopek tekel pred upravnim sodiščem, ji niso bile dane (omogočene) v tem pravdnem postopku, oziroma v katerem konkretnem oziru ji ni bilo zagotovljeno pošteno obravnavanje (vsebinska kontradiktornost).⁴⁹ Kot je bilo predhodno poudarjeno, je sodišče prve stopnje v zadnjem postopku obravnavalo toženkine ugovore in se do njih obrazloženo opredelilo.

15Pritožnica poudarja, da naj bi bilo iz upravnih sodb, ki jih je predložila, razvidno, da so se tovrstni postopki izpeljali po upravni poti (v zvezi s čimer očita neobrazložen odstop od sodne prakse). Vendar pa iz sodb Upravnega sodišča RS II U 391/2014, IV U 238/2014 in III U 350/2014 oziroma s strani toženke predložene odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33041-35/2012 (priloga B16), ni razvidno (niti pritožba tega ne navaja), da so bili v primerih, ki so jih obravnavale, sklenjene civilno-pravne pogodbe, v katerih bi bilo (kot v konkretnem primeru) dogovorjeno (urejeno) vračanje neupravičeno pridobljenih (izplačanih) sredstev. Posledično ni prepričljiv (tudi sicer povsem splošen) pritožbeni očitek o kršitvi določb ZPP in Ustave RS v smeri sodne pristojnosti⁵⁰ (češ da ni mogoče, da bi se lahko tožeči stranki nudilo pravno varstvo pri dveh sodiščih različne pristojnosti). V tem okviru pa velja po mnenju tega sodišča (ponovno) izpostaviti tudi, da toženka ustrezno niti ne pojasni, za katere konkretne (procesne) pravice je bila prikrajšana zaradi obravnavanja predmetne zadeve v pravdnem postopku. Iz predhodno omenjenih razlogov ni prepričljivo niti pritožbeno sklicevanje na kršitev načela razumnega pričakovanja.⁵¹⁵² Pritožba navaja, da naj bi bila vložitev tožbe v predmetni zadevi v popolnem nasprotju z dosedanjo sodno prakso, a ne pojasni, zakaj naj bi šlo v primeru odločb/sodbe (na katere se sklicuje), za zadeve, ki so s predmetno primerljive v vseh bistvenih elementih (torej tudi v smislu obstoja morebitne pogodbe, v kateri bi bilo dogovorjeno/urejeno vračanje neupravičeno pridobljenih/izplačanih sredstev, kot je bila sklenjena v predmetni zadevi⁵³).

16Glede na pogodbeno dogovorjeno ureditev vračanja neupravičeno pridobljenih sredstev v konkretnem primeru (kot je to prav tako pojasnilo že sodišče prve stopnje⁵⁴), ni bilo potrebno spremeniti, odpraviti ali razveljaviti predhodno izdanih upravnih odločb.⁵⁵ Zato Agenciji (oziroma tožnici) tudi ni bilo potrebno izbrati postopkov/določb ZKme-1⁵⁶ in ZUP, ki se nanašajo na obnovo postopka,⁵⁷ oziroma ni bila dolžna (na podlagi zapisnika CURS) sama opraviti ugotovitvenega postopka, prav taka predpogoj za uveljavljanje (pogodbeno dogovorjenega/urejenega) vračanja ni bilo predhodno postopanje v skladu z 42. členom ZKme-1. Ker gre v konkretnem primeru za (pogodbeno dogovorjeno) vračanje neupravičeno pridobljenih/že izplačanih sredstev in ne (šele) za odločanje o strankini zahtevi po njihovem izplačilu, je neprepričljivo tudi pritožbeno sklicevanje na 56. člen ZKme-1 in na sodbo II U 21/2010. Kot je bilo doslej večkrat poudarjeno, je bila v obravnavani zadevi pogodba tista, ki je na eni strani vzpostavila toženkine dolžnosti, na drugi strani pa ustrezna tožničina upravičenja, vključno s pravico zahtevati povračilo neupravičeno izplačanih sredstev. Pritožnica se sklicuje na enakost pred zakonom (14. člen Ustave RS), enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS) in tretji odstavek 4. člena Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja,⁵⁸ a (kot je bilo prav tako predhodno že poudarjeno) ne uspe ustrezno pojasniti, katere konkretne procesne (ali materialne) pravice so ji bile odvzete (onemogočene) samo zato, ker se je o vračilu (neupravičeno prejetih) sredstev odločalo v pravdnem postopku⁵⁹ (in ne v skladu z 42. členom ZKme-1⁶⁰). Pravdni postopek ji je s svojimi kavtelami (varovali) nedvomno nudil ustrezen pravni okvir, v katerem je imela možnost ustrezno zaščititi svoje interese oziroma izkazati utemeljenost svojih (bodisi procesnih bodisi vsebinskih) ugovorov.

17Tudi v zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kršitev predpisov Unije (oziroma da tožnica ni navedla takšnega kršenega predpisa in da pritožnica ne ve, kršitev katerega člena niti katere Uredbe Unije se ji očita) velja poudariti, da gre v konkretnem primeru za vračanje neupravičeno pridobljenih sredstev, kakor je bil to dogovorjeno s pogodbo o sofinanciranju oziroma je predvideno v 26. (oziroma 27.) členu Uredbe št. 501/2008. Podlaga za postopanje je dejanski stan, ki ga ureja 26. člen omenjene uredbe (torej predpis EU),⁶¹ iz katerega izhaja, da neupravičeno prejetih sredstev ni dovoljeno obdržati in da jih mora prejemnik zato vrniti,⁶² oziroma na tem temelječ dogovor med pravdnima strankama.⁶³ Že predhodno je bilo pojasnjeno tudi, zakaj je za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (kot tudi ustreznosti toženkinega postopanja) nebistveno pritožbeno navajanje, da pogodba o sofinanciranju v konkretnem primeru (predhodno) ni bila odpovedana.

18Zakaj so bila (določena) sredstva toženki izplačana neupravičeno, je sodišče prve stopnje konkretizirano pojasnilo v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.⁶⁴ Tem ugotovitvam (razlogom) pritožba ustrezno (konkretizirano) niti ne oporeka. Na drugi strani pritožničino navajanje, da ji Uredba, javni poziv in predpisi Unije nikjer niso nalagali ali predpisovali obveznosti/dolžnosti, da mora zraven kopij in računov, ki se glasijo neposredno nanjo, pridobivati tudi kopije računov od vseh podizvajalcev in podizvajalcev doma ali v tujini, ki so neposredno ali posredno delali za izvajalce ali podizvajalce (ter da naj bi kasneje s strani Agencije in CURS prišlo do arbitrarnega zaostrovanja razpisnih pogojev), ni le novo (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak (upoštevaje ključno ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila denarna sredstva toženki deloma izplačana neupravičeno) ne dovolj obrazloženo (konkretizirano).⁶⁵ Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve izpodbijane odločbe (upravičeno) poudarilo tudi, da je tožnica ugotovitve inšpekcijskega nadzora o tem, da so bila določena plačila izvedena neupravičeno, podrobno obrazložila (predstavila) tudi z izračunskimi tabelami, ki jim toženka ni konkretno oporekala. Pritožnica očitku, da ni podala substanciranih ugovorov, oporeka z navajanjem, češ da je (sklicujoč se na sodbo Upravnega sodišča) podala ugovor, da mora biti za to, da se sredstva lahko zahtevajo nazaj, kršen predpis Unije. A z ozirom na to, kar je bilo glede relevantnosti omenjenega navajanja za konkretni primer poudarjeno predhodno, ta pomisleka v utemeljenost omenjenega očitka ne poraja.

19Pritožba se nadalje neustrezno sklicuje na pravilo iz 191. člena OZ.⁶⁶ Ta ne določa le, da tisti, ki je nekaj dal, tega ni upravičen zahtevati nazaj, v kolikor si te pravice po določilih OZ ni pridržal, ampak temu hkrati dodaja pogoj, da je slednji obenem vedel, da ni dolžan dati. Ta predpostavka pa v konkretnem primeru ni podana, prav tako je pritožnica niti ne zatrjuje.

20Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženkini pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

¹ V zvezi s sklepom z dne 11. 5. 2018.
² Tožnica je v odgovoru primarno predlagala zavrženje pritožbe, češ da iz nje ni razvidno, ali se toženka pritožuje zoper sodbo z dne 21. 3. 2018 ali tudi zoper sklep z dne 11. 5. 2018, a takšnemu predlogu ni moč slediti. Toženka se pritožuje zoper sodbo z dne 21. 3. 2018, katere izrek je bil popravljen s (popravnim) sklepom z dne 11. 5. 2018. Prav zaradi izdaje omenjenega sklepa tudi ni bilo potrebno odločati o tožničini pritožbi zoper sodbo, ki je bila postavljena podredno, v kolikor sodišče prve stopnje svoje odločitve v skladu s predlogom ne bi dopolnilo (oziroma pravilno popravilo).
³ Pritožbeno navajanje, da naj bi sodišče prve stopnje zapisnik CURS z dne 17. 4. 2013 štelo za trditveno podlago, ni utemeljeno. Kot je to jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe (glej npr. 3. točko obrazložitve), je kot tožničine trditve upoštevalo tisto, kar je slednja navedla v dopolnitvi tožbe. Ali v njej podane trditve temeljijo na vsebini omenjenega zapisnika, na predhodno ugotovitev ne vpliva.
⁴ Na katero se pogodba v tem oziru izrecno sklicuje.
⁵ Pritožničinemu navajanju, da naj bi okoliščina, da pogodba ni bila odpovedana, pomenila, da se je sama držala vseh (pogodbenih) obveznosti, prav tako ni moč slediti. V obravnavani zadevi zahtevek ni posledica prenehanja pogodbenega razmerja (v posledici kršitve pogodbe), ampak gre (v skladu z določbami pogodbe in Uredbe št. 501/2008) za vračanje tistih sredstev, ki naj bi jih toženka neupravičeno pridobila. Za kaj takega pa odpoved pogodbe (v kateri je bilo to vračilo tudi predvideno) ni predpostavka.
⁶ Tudi država (kot oseba javnega prava) namreč lahko vstopa v civilno-pravna razmerja.
⁷ V spisu se nahaja le s strani tožnice predložena odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (Agencija) z dne 29. 7. 2008 (priloga A 12), s katero so bila toženki iz naslova ukrepa informiranja in promocije kmetijskih izdelkov za program »X.« odobrena sredstva do največ 945.510,00 EUR, hkrati pa je bilo predvideno, da se bo s pogodbo natančneje uredil način in pogoji njihovega koriščenja. Toženka se sklicuje na (pravnomočne) upravne odločbe, na podlagi katerih naj bi bili (kasneje) odobreni (izplačani) posamezni zneski, ki pa jih ni predložila niti konkretno opredelila. V pritožbi sama navaja, da je Agencija namesto odločb izdajala „zgolj“ obvestila o rekapitulaciji (v prvi pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2014 pa je v tem oziru - glej sprotno opombo št. 1 na strani 7 - omenjala tudi telefonska sporočila). V zvezi s trditvijo, da je potrebno ta obvestila šteti za odločbe, pa se neprepričljivo sklicuje na stališče, zavzeto v sodbi II U 21/2010, češ da mora Agencija, v primeru, da ne ugodi celotnemu zahtevku, izdati odločbo. Sama namreč ne zatrjuje, da (kakšnemu) njenemu zahtevku ni bilo v celoti ugodeno.
⁸ Kot v tem oziru dveh prirejenih (pogodbenih) strank. Njuno medsebojno razmerje (pravice in dolžnosti) torej v končni fazi ni bilo urejeno z oblastnim aktom ene od njiju, ampak njunim (pogodbenim) soglasjem.
⁹ Kakor je v svojih odločbah (II Ips 19/2013 z dne 5. 2. 2015 in III Ips 31/2012 z dne 15. 10. 2013) poudarilo Vrhovno sodišče RS, se tudi za t.i. upravne pogodbe (kamor glede na svoje lastnosti sodi tudi med pravdnima strankama sklenjena pogodba o sofinanciranju z dne 1. 9. 2008), ki jih slovensko pravo sicer posebej ne ureja, v celoti uporabljajo določbe OZ, ki urejajo pogodbena razmerja.
¹⁰ Ker je bila ta možnost v pogodbi jasno predvidena, pritožničino pojasnjevanje, da je zaradi predhodnih izplačil oziroma postopanja Agencije upravičeno sklepala, da so predložene listine (program) ustrezni (verodostojni), ni prepričljivo, za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve pa tudi sicer nebistveno. Z ozirom nato, da je bilo v kasnejšem nadzornem postopku ugotovljeno, da temu (v celoti) ni tako, enako velja za navajanje, da je Agencija pred tem v svojih odločbah (v zvezi z njimi glej sprotno opombo št. 7 te sodbe) potrdila ustreznost s strani toženke predložene dokumentacije.
¹¹ V okviru katerega sta se stranki sklicevali na člena 26(1) in 27 Uredbe št. 501/2008.
¹² Sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča II U 21/2010 ni prepričljivo niti iz razloga, ker gre v konkretnem primeru za vprašanje vračanja že izplačanih sredstev in ne (šele) odobritve (izplačila) sredstev.
¹³ Ker gre v predmetni zadevi za vračanje neupravičeno izplačanih zneskov v skladu s pogodbenim dogovorom, je za presojo narave razmerja kot tudi upravičenosti uveljavljanja povračila v civilnem postopku pritožbeno pojasnjevanje, da naj bi se višina podpore določila v posebnih odločbah, s katerimi je Agencija na podlagi odobrenih programov in predloženih listin odločila o konkretnih višinah podpore in o tem, da se ta izplača upravičencu, nebistveno (v zvezi z (ne)obstojem teh odločb glej tudi sprotno opombo št. 7 te sodbe). Podobno velja za navajanje, da bi omenjena pogodba o sofinanciranju lahko bila podlaga zahtevi vračilo na podlagi pogodbe, v kolikor bi šlo za vračilo sredstev na podlagi ugotovljene kršitve pogodbe s strani ene stranke. V konkretnem primeru gre za vračanje neupravičeno pridobljenih sredstev v skladu s pogodbenim dogovorom in ne za uveljavljanje povračila škode zaradi kršitve pogodbe. Kot je v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo sodišče prve stopnje (in pritožba temu ustrezno/konkretno ne oporeka), je toženka (čeprav je bila seznanjena tudi z ostalimi pogoji in načini uveljavljanja sofinanciranja stroškov posameznih akcij) z namenom pridobitve višjih nepovratnih sredstev zahtevala plačilo stroškov, za katere je vedela, da do njih po pogodbi, ki jo je sklenila, ni upravičena. V tem oziru pa je moč brez dvoma govoriti tudi o ravnanju v nasprotju s pogodbo (oziroma o njeni kršitvi).
¹⁴ V katerem je imela toženka vso potrebno procesno varstvo oziroma možnosti poskrbeti za uveljavitev svojih pravic. Slednja sicer zatrjuje, da temu ni tako, a ne uspe ustrezno (konkretno) pojasniti (in še manj izkazati), katere procesne pravice naj bi ji bile zaradi tožničinega uveljavljanja zahtevka v pravdi odvzete (onemogočene).
¹⁵ Pritožba hkrati namreč obširno pojasnjuje, zakaj „Agencija nima nobenih zakonitih rednih in izrednih pravnih možnosti tako z materialnega kot procesnega vidika, na podlagi katerih bi lahko izvedla obnovo postopka zoper že pravnomočne odločbe“, kot tudi, da drugačna ocena dokazov in dejstev ne more predstavljati razloga za obnovo postopka.
¹⁶ To je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja.
¹⁷ V zvezi s tem glej tudi sprotno opombo št. 7 te sodbe.
¹⁸ V zvezi s tem glej tudi sprotno opombo št. 7 te sodbe.
¹⁹ Tudi v civilnem postopku praviloma ne smejo biti uporabljeni dokazi, ki so bili pridobljeni nezakonito (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 55/2008 z dne 22. 2. 2011).
²⁰ Carinska uprava Republike Slovenije
²¹ Torej v skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Sveta (ES) št. 485/2008.
²² Pritožbeno navajanje, da CURS upravičenih stroškov ni ustrezno presodil, da je v primeru, kjer je podvomil v formalno obliko posamezne listine, vse stroške, ki so izkazani na takšni listini, brez dodatnih dokaznih postopkov v celoti obravnaval kot neupravičene stroške, da je večini primerov presojal zelo subjektivno, v nekaterih primerih pa tudi v nasprotju s prakso (ki govori, da se morajo poslovni dogodki obravnavati po načelu vsebina pred obliko) ter da je toženka obstoj vseh poslovnih dogodkov izkazala, je ne le (nedopustno) novo (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak predvsem povsem splošno in že zato neupoštevno.
²³ V prvem odstavku njenega 3. člena je namreč opredeljeno, kaj takšen pregled (preverjanje) vse vključuje.
²⁴ Kar posledično velja tudi za pritožničino pojasnjevanje, zakaj ni imela pravnega interesa izpodbijati sklep o ustavitvi postopka (ki ga je izdal CURS) oziroma v njem podano obrazložitev.
²⁵ Kateremu pritožba (kot je bilo pojasnjeno) neprepričljivo odreka takšno pristojnost.
²⁶ Ki za kaj takšnega ni bila pristojna. Tudi sicer ni logično, da bi v zadevi, v kateri je z odločbo z dne 29. 7. 2008 (in (na) njej temelječi/sledeči pogodbi o sofinanciranju) tožencu sama odobrila sredstva, pravilnost svojih aktov potem (sama) preverjala v nadzornem (inšpekcijskem) postopku.
²⁷ In ne za obnovo postopka, kot bi bilo to moč sklepati na podlagi določenih pritožbenih navedb. Ker je CURS v okviru nadzornega postopka, ki ga je izvedel, upošteval tudi druge podatke (listine), to tudi pomeni, da ni šlo zgolj za drugačno oceno istih dejstev oziroma dokazov (v zvezi s tem glej 7. točko obrazložitve te sodbe, točko 12. č obrazložitve izpodbijane sodbe kot tudi izpovedbo A. A.).
²⁸ V zvezi s tem glej tudi sprotno opombo št. 7 te sodbe.
²⁹ Tega ji (kot je bilo pojasnjeno v prehodnih točkah obrazložitve te sodbe) tudi ni bilo potrebno storiti.
³⁰ Glej sprotno opombo št. 15 te sodbe.
³¹ Ki so bile podlaga tožbenemu zahtevku.
³² Glej tudi sprotno opombo št. 22 te sodbe.
³³ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
³⁴ Pritožba poudarja, da naj bi bilo iz sodb upravnega sodišča, na katere se sklicuje, razvidno, da so se postopki izpeljali po upravni poti. Vendar pa iz omenjenih sodb ni razvidno (niti pritožba tega ne navaja), da bi bili v primerih, ki so jih obravnavale, sklenjene civilno-pravne pogodbe, v katerih je bilo dogovorjeno vračanje neupravičeno izplačanih sredstev.
³⁵ V tem oziru v pritožbi zgolj posplošeno navaja, da bi edino v upravnem postopku lahko dosegla presojo zakonitosti postopanja upravnega organa in da tega v tem postopku ne more.
³⁶ Kar se tiče odločb, glej sprotno opombo št. 7 te sodbe. Glede pomena predhodno izdanih upravnih odločb (oziroma točneje obvestil o rekapitulaciji) za odločitev v predmetnem pravdnem postopku, pa se je sodišče prve stopnje obrazloženo opredelilo (predvsem) v 12. c in 12. č točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
³⁷ In ne zapisnik CURS, kot se to navaja v pritožbi. Ta predstavlja »zgolj« (pa čeprav pomemben) dokaz. Pritožbeno navajanje, da bi bila lahko dokaz zgolj pravnomočna odločba (ki ni bila izdana), ne drži. Naše civilno-procesno pravo temelji na načelu proste presoje dokazov in vnaprej ne jemlje (dokazne) vrednosti nobenemu potencialnemu dokaznemu sredstvu.
³⁸ Pritožba temu povsem splošno in posledično neprepričljivo oporeka.
³⁹ Kar velja tudi za vsebinsko podoben očitek, češ da naj bi sodišče prve stopnje navedlo, da ugovori, da postopek ni izpeljan upravno pravilno, v tem postopku ne veljajo, in da je vse toženkine ugovore (ker naj bi jih bilo možno presojati le v upravnem postopku) prezrlo. Ne le, da česa takega v izpodbijani sodbi ni navedlo, ampak se je do toženkinih ugovorov v zvezi z (ne)zakonitostjo dokazov obrazloženo opredelilo (glej predvsem 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
⁴⁰ Glej tudi sprotno opombo št. 37 te sodbe.
⁴¹ Kot je to ob zaslišanju dne 11. 1. 2018 pojasnila tudi priča A. A.
⁴² Zakon o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 117/2006, s kasnejšimi spremembami.
⁴³ Zakon o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/1999, s kasnejšimi spremembami.
⁴⁴ Saj ni šlo za izvajanje takšnega nadzora oziroma ugotavljanje nepravilnosti na davčnem področju.
⁴⁵ Zakon o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/1999, s kasnejšimi spremembami.
⁴⁶ Pritožnica navaja, da naj bi bili s tem mišljeni upravni postopki, kar pa iz omenjenega opozorila na 29. strani sklepa (priloga A115) ne izhaja. Prav tako takega zaključka ni moč narediti zgolj na podlagi zapisa na 10. strani omenjenega sklepa, da CURS ne bo odločal o obnovi postopka ali drugih aktivnostih. A tudi če bi omenjeni organ to res navedel, to za presojo dopustnosti tožničinega uveljavljanja vračila neupravičeno izplačanih sredstev v pravdi prav gotovo ne bi bilo odločilno.
⁴⁷ Pri čemer pritožnica (konkretizirano) tudi ne opredeli, v katerem delu je vsebinske pripombe (to je pripombe zoper ugotovitve CURS) sploh podala oziroma v katerem ne (to je katerim ugotovitvam ni vsebinsko ugovarjala).
⁴⁸ Kakšen vpliv naj bi imela okoliščina, da Agencija ni izvedla lastnega ugotovitvenega postopka, na presojo pravilnosti postopanja sodišče prve stopnje v tej pravdi (oziroma njegove dokazne ocene), prav tako ni (po)jasn(jen)o.
⁴⁹ Posledično brezpredmetno izzveni tudi njeno pritožbeno sklicevanje na načelo kontradiktornosti oziroma sodbo Sodišča ES, izdano v zadevi Lobo Machado proti Portugalski.
⁵⁰ Enako velja za sklicevanje na 14. in 22. člen Ustave RS oziroma tretji odstavek 4. člena Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja, kot tudi na stališče, ki naj bi ga Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zavzelo v zadevah 33041-6/2012 in 33041-5/2012.
⁵¹ In v tem okviru omenjanje sodbe Sodišča EU v (združenih) zadevah od C 181/04 do C-183-04 oziroma sodbe Evropskega sodišča o človekovih pravicah v zadevi Halford v Združeno Kraljestvu (z dne 25. 6. 1997). V konkretnem primeru je bila namreč (s strani toženke) sklenjena pogodba (o sofinanciranju), v kateri je bila predvidena možnost vračanja neupravičeno pridobljenih sredstev.
⁵² Kot tudi ne (presplošno) pritožbeno zatrjevanje posega v pravnomočne odločbe, na kršitve 158., 15., 31., 33. in 74. člena Ustave RS.
⁵³ In na podlagi katere je tožnica upravičeno ubrala civilno-pravno pot za dosego njihovega vračila.
⁵⁴ Glej 12. č v zvezi z 10. in 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵⁵ Glede teh odločb glej tudi sprotno opombo št. 7 te sodbe. V odločbo Agencije z dne 29. 7. 2008 pa ni bilo potrebno posegati niti iz razloga, ker je bil v njej predviden zgolj maksimalni znesek odobrenih sredstev, vse ostalo pa nato urejeno s pogodbo, ki je tudi pravni temelj tožničinega zahtevka. Zato (za predmetni primer) ni prepričljivo niti pritožbeno sklicevanje na odločbi Ustavnega sodišča RS Up-457/09 z dne 28. 9. 2011 in Up-685/05 z dne 6. 11. 2008.
⁵⁶ Zakon o kmetijstvu, Uradni list RS, št. 458/2008, s kasnejšimi spremembami.
⁵⁷ V zvezi s čimer pritožnica (protislovno) navaja, da Agencija nima nobenih rednih in izrednih pravnih možnosti tako z materialnega kot procesno pravnega vidika, na podlagi katerih bi lahko izvedla obnovo postopka zoper že pravnomočne odločbe.
⁵⁸ Uradni list RS, št. 50/2004, s kasnejšimi spremembami.
⁵⁹ Zgolj nekonkretizirano zatrjuje, da naj bi argumente, ki bi jih lahko uporabila v upravnem postopku, sodišče vse po vrsti ignoriralo. Katere argumente točno ima v mislih, ni (po)jasn(jen)o.
⁶⁰ Za katerega pritožba v nadaljevanju prav tako protislovno zatrjuje, da v konkretnem primeru ne pride v poštev (češ da naj bi bilo potrebno uporabiti 45. člen ZKmet-1, ki ureja obnovo postopka).
⁶¹ Pritožbeno navajanje, da Uredba št. 501/2008 zgolj določa postopek vrnitve, da pa ni nikjer navedenega nobenega materialnega predpisa, ki naj bi bil kršen, ni ustrezno pojasnjeno.
⁶² Ne-vračilo takšnih sredstev pa pomeni postopanje v nasprotju (torej kršitev) omenjene določbe Uredbe št. 501/2008.
⁶³ Ker gre torej v konkretnem primeru za vračanje na podlagi pogodbenega dogovora v pravdi in ne v upravnem postopku na podlagi določb (42. člena) ZKme-1, kot je bilo to v okviru zadev, obravnavanih v sodbah Upravnega sodišča RS II U 391/2014, IV U 238/2014 in III U 350/2014 (v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 33041-35/2012), ni prepričljiv pritožbeni očitek o neobrazloženem odstopu od sodne prakse, češ da sodišče prve stopnje ni upoštevalo v omenjenih sodbah zavzetega stališča, da mora prvostopenjski (upravni) organ primarno ugotoviti, da so bila sredstva dodeljena v nasprotju s predpisi Unije in predpisi za njihovo izvrševanje). Enako velja za v tem istem okviru podan očitek, da bi morala Agencija izvesti svoj ugotovitveni postopek (česar pa ni storila).
⁶⁴ Iz sklepa CURS z dne 24. 6. 2013 (str. 2) pa izhaja tudi, da je bilo v inšpekcijskem nadzoru pri toženki (med drugim) ugotovljeno, da naj bi bile z njene strani predložene tri fiktivne pogodbe in pogodba z lažnimi podatki.
⁶⁵ Omenjeni ugotovitvi v celoti veljata za (obširno) pritožničino pojasnjevanje, da je bila promocija na tujih trgih zanjo izključno mednarodni marketinški podvig (oziroma projekt, ki je bil dodatno sofinanciran s strani države z EU sredstvi), da se je kot dober gospodar prvenstveno ukvarjala z nadzorom porabe proračuna na način, da je opravljene storitve oziroma dostavljeno blago primerjala s planskimi podatki, pri čemer manjša terminska odstopanja pri izvedbi niso nastala po njeni krivdi, temveč predvsem zaradi usklajevanja in kratkih odzivnih rokov, s ciljem doseči čim večji učinek, kar naj bi Agencija (ki naj bi na toženko prenesla odgovornost za poslovne dogodke in aktivnosti, za katere ni bila zakonsko ali kako drugače zavezana, pristojna ali zmožna izvajati ali nadzirati - slednje je toženka prvič navajala v tretji pripravljalni vlogi, ki jo je podala v ponovljenem postopku dne 25. 7. 2016) vedela in jih v celoti odobrila.
⁶⁶ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.