VSK Sodba I Cp 601/2017

I. Pritoži se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju: sodišče) razsodilo, da mora prvi tožnik izprazniti sobo na podstrešju hiše, ki stoji na parc. 77/7 k.o. ... (v nadaljevanju: podstrešna soba) in jo izpraznjeno oseb in stvari vrniti tožniku (I. točka izreka). Odločilo je, da je prvi toženec dolžan v roku 15-ih dni tožniku plačati 1.750,00 EUR in višji tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo (II. točka izreka). V celoti je zavrnilo izpraznitveni zahtevek in zahtevek za plačilo uporabnine zoper drugega toženca (III. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je prvi toženec dolžan tožniku v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.535,88 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka) in da mora tožnik drugemu tožencu v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.157,39 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje. Zahtevku za izpraznitev zoper prvega toženca je v celoti ugodilo, ker je ugotovilo, da prvi toženec sobo uporablja brez pravnega temelja in je zato zahtevek lastnika nepremičnine za izpraznitev in vrnitev podstrešne sobe v celoti utemeljen. Ker neupravičena uporaba tuje stvari daje imetniku te stvari podlago za plačilo koristi, ki jo je imel uporabnik od te stvari, je sodišče prvega toženca zavezalo k plačilu uporabnine za obdobje od 1.5.2014 do 31.7.2016. Tožbeni zahtevek zoper drugega toženca je sodišče zavrnilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da podstrešno sobo uporablja drugi toženec oziroma, da se v njej nahajajo njegove stvari.

2Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščeni odvetniški družbi pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je zmotna njegova ugotovitev, da tožniku ni uspelo dokazati, da podstrešno sobo uporablja drugi toženec. Drugi toženec je namreč posest na podstrešni sobi pridobil na podlagi posodbene pogodbe, sklenjene med njim in Š.M. in neposredno posest odstopil prvemu tožencu, s čimer je drugi toženec postal posredni posestnik. Š.M. je lastninsko pravico na nepremičnini v kateri se nahaja podstrešna soba po sklenitvi posodbene pogodbe prenesla na tožnika, zaradi česar je tožnik kot univerzalni pravni naslednik vstopil v pravno razmerje in dejansko postal stranka posodbene pogodbe. Čeprav je posodbena pogodba s smrtjo C.M. istarejšega prenehala veljati, pa drugi toženec sobe ni izpraznil ne sam ne po osebi, ki ji je prepustil sobo v neposredno posest, to je prvemu tožencu. Sodišče je v postopku ugotovilo, da se posodbeno razmerje po smrti C.M. starejšega ni nadaljevalo in da je bila torej uporaba sobe s strani prvega toženca neupravičena oziroma, da je prvi toženec sobo uporabljal brez pravne podlage. Prvi toženec pa je sobo uporabljal še naprej prav zato, ker je drugi toženec s Š.M. pred tem sklenil posodbeno pogodbo in po prenehanju le-te ni zagotovil izpraznitve sobe. Drugi toženec je tisti, ki je glede na prenehanje pravnega razmerja bil dolžan zagotoviti, da se soba s strani posestnika, ki mu je sobo prepustil v neposredno posest, izprazni. Če namreč ne bi bila predhodno sklenjena posodbena pogodba med Š.M. (pravno prednico tožnika) in drugim tožencem, ne bi prišlo do uporabe sobe s strani prvega toženca. Zaradi navedenega je tako prvi toženec, kot tudi drugi toženec odgovoren za to, da je bila tožniku onemogočena uporaba in je zato drugi toženec dolžan poskrbeti ali sam ali pa po neposrednem posestniku, da se soba izprazni in prosta oseb in stvari vrne v posest tožniku. Enako kot prvi toženec pa je posledično dolžan tudi drugi toženec plačati uporabnino za navedeno sobo. Odgovornost tožencev pa je solidarna. Sodna praksa se je že izrekla o tem, da je lahko z lastninsko tožbo z zahtevkom na izpraznitev in izročitev stvari, tožen tako posredni kot neposredni posestnik in da sta oba pasivno legitimirana (na primer sklep VSL I Cpg 1121/99), zato je odločitev, da drugi toženec ni pasivno legitimiran, napačna. Ker je napačna odločitev o tožbenem zahtevku, je posledično napačna tudi stroškovna odločitev v V. točki izreka sodbe.

Podrejeno tožnik izpodbija stroške tudi po sami višini. Sodišče je drugemu tožencu neutemeljeno prisodilo kar polovico stroškov zastopanja po pooblaščencu, čeprav se skupna vrednost storitve zastopanja za vsako nadaljnjo stranko zviša le 10 % (7. člen Odvetniške tarife). Drugemu tožencu tudi ne pripadajo stroški od kraja G. M. do sodišča, saj ima stalno prebivališče prijavljeno na naslovu S., in bi mu šli stroški kvečjemu od tega kraja do sodišča. Drugi toženec namreč ni izkazal, da ima v kraju G.M. prijavljeno začasno prebivališče, niti da se je iz kraja, kjer dela, pripeljal zgolj na obravnavo, zato tudi iz tega razloga ni upravičen do povračila stroškov postopka. Odločitev o stroških pa je v tem delu neutemeljena tudi zato, ker stranki ne gre kilometrina, pač pa le povračilo potnih stroškov z najcenejšim prevoznim sredstvom (6. člen Pravilnika o povezavi z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku). Napačna pa je odločitev o stroških tudi v V. točki izreka. Toženca sta tožniku v celoti dolžna plačati stroške postopka in je njuna odgovornost solidarna, zato je odločitev sodišča, da je tožnikove stroške dolžan povrniti le prvi toženec, napačna. Poleg tega pa sodišče neutemeljeno ni upoštevalo priglašenih stroškov izvedenca. Tožnik je ob koncu dokaznega postopka v spis vložil stroškovnik, iz katerega je pomotoma izpadla postavka „stroški izvedenca“. Tožnikova pooblaščenka je torej naredila očitno napako, ki jo je nemudoma sanirala. Stroške je tožnik torej pravočasno priglasil, izpadla je zgolj ena postavka, ki jo je takoj sporočila sodišču. Tolmačenje sodišča, da je bil strošek izvedenca priglašen prepozno in se zato ne more upoštevati, je nesprejemljivo. Šlo je za očitno pomoto, ki jo je pooblaščenka takoj sanirala. Očitno se po stališču sodišča pooblaščenci in stranke ne smejo motiti, na drugi strani pa lahko sodišče kadarkoli stori napako, saj lahko s popravnim sklepom sanira. Posledično je odločitev sodišča glede zavrnitve stroškov za izvedenca neživljenjska in neutemeljena. Tožnik uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3Na pritožbo je po pooblaščencu odgovorila tožena stranka, ki meni, da je neutemeljena tožnikova pritožbena graja glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na izpraznitev in plačilo uporabnine zoper drugega toženca, kakor tudi pritožba zoper stroškovno odločbo. Uveljavlja plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženca in sicer prvi toženec izpodbija ugodilni del sodbe in stroškovno odločbo, drugi toženec pa izpodbija le stroškovno odločbo.

Napačna je presoja sodišča, da je ugovor tožencev o pravnomočno razsojeni stvari neutemeljen. O tem, zakaj naj bi posodbena pogodba prenehala veljati zaradi smrti C.M. in na podlagi česa je sodišče to ugotovilo, izpodbijana sodba nima razlogov. Dejstvo, da je C.M. starejši umrl 22.4.2014, samo po sebi ni zadostno za ugotovitev, da je posodbena pogodba za sporno sobo prenehala veljati. Navedeno dejstvo namreč ne pove nič o tem, med kom je bila sklenjena posodbena pogodba in po volji katere pogodbene stranke naj bi prenehala veljati. Da posodbena pogodba preneha veljati, jo je treba odpovedati. Razen tega so si razlogi izpodbijane sodbe iz točke 13 - 15 in od točke 16 - 19 v nasprotju sami s sabo in izrekom izpodbijane sodbe, zaradi česar je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, podani razlogi pa so sami s seboj v nasprotju.

Tudi sicer je sodišče izdalo obsodilno sodbo zoper prvega toženca kljub nesklepčni tožbi. Tožbeni zahtevek namreč zajema le zahtevek za izpraznitev in izročitev, brez ugotovitvenega zahtevka, da je posodbena pogodba odpovedana. Za utemeljenost izpraznitvenega zahtevka je treba najprej odpraviti pravno podlago za uporabo sobe in mora izvirati iz dejstva, da je bila posodbena pogodba odpovedana.

Napačna je odločitev sodišča, da je v danem primeru tožnik aktivno legitimiran za izselitveni zahtevek. Toženca sta namreč pravočasno zatrjevala, da ima njuna mati Š.M. vknjiženo pravico dosmrtnega užitka na celotni stavbi, kar je ugotovilo tudi sodišče v izpodbijani sodbi. V odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah pa je prvi toženec trdil, da mu je stara mati Š.M. tudi po smrti C.-ja dovolila uporabljati podstrešno sobo. Navedene trditve tožencev so bile v obravnavani zadevi relevantne, zato bi se sodišče moralo do njih opredeliti. Užitek je osebna služnost, ki daje pravico uporabljati in uživati tujo stvar tako, da se ohranja njena substanca, izvrševanje te pravice pa se lahko prenese na drugega (230. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Sodna praksa pa je že zavzela stališče, da v primeru, ko je nepremičnina obremenjena s služnostjo užitka, bistvena lastninskopravna upravičenja preidejo z lastnika na služnostnega upravičenca, da je pri služnosti užitka in stanovanja lastnik v celoti onemogočen tako v pravici do posesti kot v pravici uporabe in mu ostane gola lastninska pravica z razpolagalnim upravičenjem (Primerjaj sodba VS II Ips 70/2015 z dne 22.9.2016, točka 19 razlogov). Na vse navedeno sta toženca izrecno opozorila in to pred zaključkom glavne obravnave, vendar se sodišče do teh navedb in predlaganih dokazov ni opredelilo, v posledici česar je zato zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 5., 7., 8., 212. in 214. členom ZPP, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Razen tega je bila s takšnim postopanjem sodišča kršena tudi pravica do izjave tožencev in do obravnavanja pred sodiščem.

V predmetni zadevi je napačno uporabljeno tudi materialno pravo, saj bi moralo sodišče, glede na to, da je celotna nepremičnina, v kateri se nahaja podstrešna sodba, ki je predmet izselitvenega zahtevka, obremenjena z osebno služnostjo Š.M. uporabiti določbo 230. člena SPZ.

Zaradi napačne presoje pasivne legitimacije in posledično napačne uporabe materialnega prava, je v izpodbijani sodbi napačna tudi odločitev o plačilu uporabnine. Ker je celotna nepremičnina obremenjena z osebno služnostjo Š.M. tožnik kot lastnik navedene nepremičnine, glede na določbo 230. člena SPZ, ni upravičen zahtevati plačila uporabnine. Tudi sicer pa posodbena pogodba v konkretnem primeru ni bila odpovedana in zato, dokler obstoji podlaga, neupravičene obogatitve ni.

Tudi dokazna ocena v izpodbijani sodbi (točke 22-27) ni skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP in je sodišče imelo različna merila, ko je ocenjevalo dokaze ene ali druge stranke. Sodišče nadalje očita, da razen personalnih dokazov, toženca nista zagotovila nobenih drugih dokazov. Ta ugotovitev je protispisna, saj sta toženca predložila tudi listinske dokaze. Na drugi strani pa se je sodišče pri utemeljevanju dokazne ocene oprlo na povsem nerelevantne listine iz druge zadeve v zvezi z zaznavo prisotne dementnosti Š.M. in na tej podlagi z izvedenskega stališča samo postavilo pod vprašaj sposobnost Š. M., da izrazi voljo tožencema za izdajo dovoljenja, ki sta ga zatrjevala. Zaključek prvostopenjskega sodišča je, da prvi toženec ni izkazal, da bi v času od 1.5.2014 do 31.7.2016 razpolagal z dovoljenjem Š.M. za uporabo sobe, je protisloven. V postopku namreč ni bilo ugotovljeno, da bi Š.M. prvemu tožencu, kdajkoli v času bivanja v sporni sobi, bivanje prepovedala ali temu nasprotovala. To nedvomno kaže, da je tudi konludentno soglašala s takšnim načinom uporabe sporne sobe, saj v nasprotnem primeru, če temu ne bi bilo tako, bi verjetno ona vložila izselitveno tožbo že dosti prej. Pri svoji oceni obstoja ustnega dovoljenja za bivanje prvega toženca v sporni sobi, je sodišče spregledalo, da se volja lahko izrazi tudi s konkludentnimi ravnanji. Z vprašanjem, ali je okoliščina (oziroma ravnanja Š.M.) v konkretnem primeru izpolnjujejo kriterije konkludentnosti, se sodišče ni ukvarjalo, zaradi česar je dokazna ocena pomanjkljiva in nepopolna. Zaradi nepopolne dokazne ocene in pomanjkanja razlogov v izpodbijani sodbi, je sodba obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Napačno je sodišče odmerilo tudi stroške postopka. Toženca sta med drugim priglasila v zvezi z odgovorom na tožbo stroške, posebej za prvi in posebej za drugi toženi zahtevek, vendar jima je sodišče priznalo le skupno nagrado za sestavo odgovora na tožbo v vrednosti 330 točk, zaradi česar prvi toženec meni, da v tem delu sodišče njegovih pravdnih stroškov ni pravilno odmerilo. Tožnik je s tožbo uspel le v 85 %, kar bi sodišče moralo pri odločanju o stroških upoštevati in mu priznati le sorazmeren procent stroškov glede na uspeh v pravdi. Prvi toženec meni, da je stroškovna odločitev napačna tudi zato, ker sodišče ni upoštevalo, da sta toženca sospornika na pasivni strani. V primeru, ko tožnik uspe s tožbenim zahtevkom samo proti enemu tožencu, ne pa tudi proti drugemu, je treba analogno uporabiti 161. člen ZPP, iz katerega izhaja, da krijejo sosporniki stroške po enakih delih. V konkretni zadevi to pomeni, da je prvi toženec zavezan tožniku poravnati le sorazmerni del pravdnih stroškov, ki padejo nanj, kar v konkretnem primeru predstavlja znesek 767,94 EUR in ne znesek 1.535,88 EUR, kot je to napačno odločilo sodišče. Glede na navedeno prvi toženec meni, da je sodišče tudi pri odločitvi o stroških zmotno uporabilo materialno pravo. Toženca uveljavljata plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5Na pritožbo tožencev je po pooblaščencu odgovoril tožnik, predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odloči tako, kot je sam predlagal v svoji pritožbi.

6Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnika:

7Odločitev sodišča, ki je zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna in je pritožba ne uspe izpodbiti s sklicevanjem na posredno posest drugega toženca in svojevrstnim konstruktom o tem, da je tožnik univerzalni pravni naslednik¹ Š.M. Razlogi, ki jih je sodišče navedlo v 20. in 21. točki obrazložitve so pravilni in se nanje v izogib ponavljanja sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, ki se nanaša na odmero stroškov po višini. Napačno je pritožnikovo stališče, da bi moralo sodišče drugemu tožencu, glede na to, da je prvega in drugega toženca zastopal isti pooblaščenec, priznati le 10%, ker tako določa 7. člen Odvetniške tarife. Za priznanje stroškov tudi ni odločilno, kje ima stranka prijavljeno stalno oziroma začasno bivališče, odločilno je, kje dejansko prebiva in kakšni stroški so ji nastali za prihod na sodišče. Ker na relaciji od kraja, kjer drugi toženec dejansko prebiva, do A., ne vozi javno prevozno sredstvo, je sodišču drrugemu tožencu na račun potnih stroškov utemeljeno priznalo kilometrino (9. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku). Glede na določbo tretjega odstavka 163. člena ZPP tožnik stroškov za izvedenca ni priglasil pravočasno, zato mu jih sodišče utemeljeno ni priznalo. Ni se mogoče strinjati niti s trditvami pritožnika, da sta toženca dolžna tožniku v celoti plačati stroške postopka, ker je njuna obveznost solidarna. Dejstvo je namreč, da je tožnik uspel s tožbenim zahtevkom le proti enemu od tožencev, v takšnem primeru pa se po stališče sodne prakse uporablja analogija s prvim odstavkom 161. člena ZPP, kar bo pritožbeno sodišče podrobneje pojasnilo v obrazložitvi stroškovne odločbe v zvezi s pritožbo tožencev.

K pritožbi tožencev:

8Sodišče je v 13. do 15. točki razlogov izpodbijane sodbe pravilno zavrnilo ugovor tožencev o tem, da je bilo o tožnikovem zahtevku že pravnomočno odločeno. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je s smrtjo C.M. starejšega posodbena pogodba prenehala veljati in ne drži stališče pritožnika, da bi posodbena pogodba prenehala veljati le, če bi bila odpovedana. Slednje namreč velja le za primere, ko gre za trajno pogodbeno razmerje. V obravnavni zadevi pa je bila posodbena pogodba sklenjen za določen čas - do smrti C.M. starejšega (primerjaj 583. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).

9Tudi ne drži, da tožba ni bila sklepčna, ker ni zajemala ugotovitvenega zahtevka, da je bila posodbena pogodba odpovedana. Ker je bila posodbena pogodba, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, sklenjena za določen čas, je prenehala že s potekom tega časa in je ni bilo treba odpovedati.

10Pritožbi tudi ni mogoče pritrditi, da je odločitev prvostopenjskega sodišča napačna, ker tožnik ni aktivno legitimiran za izselitveni zahtevek. Tožnik v tej pravdi kot lastnik stanovanjske hiše, v kateri se nahaja tudi podstrešna soba, ki jo zaseda prvi toženec, vtožuje plačilo uporabnine in izpraznitev. Trdi in dokazuje, da ga tožena stranka uporablja nezakonito, brez pravne podlage. Drži sicer, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah trdila, da je stara mati, ki ima na celotni stanovanjski hiši brezplačni užitek, ki ga lahko prenese na tretjo osebo, tudi po smrti C.M. starejšega, dovolila uporabo podstrešne sobe. Vendar pa ne drži, da se sodišče do teh pravno relevabtnih trditev ni opredelilo. O tem ima izpodbijana sodba obširne razloge v točkah 24., 25. in 26. obrazložitve. Pritožbena trditev, da je sodišče v zvezi z navedenim sicer izvedlo predložene listinske dokaze, vendar jih v izpodbijani sodbi ni dokazno ocenilo, so presplošne, da bi pritožbeno sodišče nanje lahko argumentirano odgovorilo, saj pritožba ne pove konkretno katerih listinskih dokazov sodišče ni ocenilo in kako bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

11Nadalje ne drži, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker da ni bila uporabljena določba 230. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Sodišče je namreč v razlogih sodbe obširno argumentiralo svoj zaključek, da drugi toženec ni izkazal, da bi mu stara mati, kot užitkarica celotne stanovanjske hiše, tudi po smrti C.M. starejšega dovolila uporabo podstrešne sobe.

12Pritožbi ni mogoče pritrditi niti v delu, ki se nanaša na plačilo uporabnine. Prvi toženec v postopku ni izkazal, da ima pravno podlago za bivanje v podstrešni sobi, zato je sodišče pravilno uporabilo pravila o neupravičeni obogatitvi.

13Sodišče je izvedlo dokazni postopek in izvedene dokaze zgledno ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in svoje zaključke jasno obrazložilo. Upoštevaje načelo proste presoje dokazov je takšna ocena povsem ustrezna, zakonita in je utemeljena v dovolj jasnih, logičnih in življenjsko sprejemljivih razlogih, ki jih pritožnik z obsežnimi pritožbenimi navedbami ni uspel izpodbiti. Dejstvo, da v tem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi Š.M. prvemu tožencu kdajkoli bivanj v podstrešni sobi prepovedala ali temu nasprotovala sicer res lahko pomeni določen indic, vendar morajo indici tvoriti zaključen krog, da lahko govorimo, da je neko dejstvo dokazano in sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo vse dokaze in indice in glede na rezultat dokaznega postopka prišlo do edinega možnega zaključka, to je, da drugi toženec odločilnega dejstva, da je v času od 1.5.2014 do 31.7.2016 razpolagal z dovoljenjem Š.M. za uporabo podstrešne sobe, ni dokazal. Tudi ne drži, da se sodišče ne bi smelo opreti na listine iz druge pravdne zadeve v zvezi s prisotnostjo starostne demence Š.M.. Vpogled v navedeni spis je namreč predlagal tožnik in sicer v vlogi z dne 4.5.2016 (list. št. 48 - 49) in nato še na prvem naroku za glavno obravnavo. Trditve o starostni demenci je tožena stranka le ne-konkretizirano prerekala in v zvezi z navedenim tudi ni predlagala izvedbe kakršnegakoli dokaza. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je splošno znano dejstvo, da je starostna demenca bolezen, ki s starostjo napreduje in se stanje pacienta posledično slabša in se upravičeno postavlja vprašanje o sposobnosti izraziti voljo za izdajo zatrjevanega dovoljenja. Nenazadnje pa ne gre prezreti, da bi navedeno dilemo razmeroma enostavno razrešila prav tožena stranka, ki bi lahko predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem Š.M., pa tega ni naredila.

14Glede stroškov postopka je treba najprej povedati, da se upoštevaje določbe Odvetniške tarife, vrednost tarife določa s številom točk, glede na skupno vrednost obravnavanega predmeta in je sodišče pravilno odmerilo stroške za odgovor na tožbo. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da tožnik po višini ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, za katerega posebni stroški niso nastali in je zato pravilno upoštevalo, da je zoper prvega toženca uspel v celoti. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti v delu, ko trdi, da pri odločitvi o stroških sodišče ni pravilno upoštevalo, da sta toženca sospornika na pasivni strani. V primeru, ko tožeča stranka uspe s tožbenim zahtevkom proti enemu tožencu, ne pa tudi proti drugemu tožencu, je treba po stališču sodne prakse in teorije uporabiti analogijo s prvim odstavkom 161. člena ZPP². Po tej določbi sosporniki krijejo stroške po enakih delih, kar pomeni, da so tudi upravičeni do stroškov po enakih delih. V konkretni zadevi to pomeni, da mora tožnik drugemu tožencu, ker je zoper njega s svojim tožbenim zahtevkom propadel, povrniti polovico stroškov, ki so drugemu tožencu nastali z zastopanjem (toženca je zastopal isti pooblaščenec) in seveda vse stroške, ki so drugemu tožencu nastali osebno iz naslova potnih stroškov.

15Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbama pravdni stranki sami nosita svoje stroške nastale z njuno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako sami nosita stroške nastale z vložitvijo svojega odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ O univerzalnem pravnem nasledstvu namreč govorimo v primeru smrti fizične osebe.
² Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, komentar mag. Nine Betetto, k 161. členu.