583. člen OZ

Dolgotrajna uporaba stanovanja na podlagi lastnikovega dovoljenja sama po sebi ne dokazuje obstoja najemne pogodbe. Če uporabnik ne izkaže soglasja volj o bistvenih sestavinah najemnega razmerja, gre za prekarno oziroma drugo odpovedljivo obligacijsko razmerje, ki ga lahko lastnik odpove. Stroga presoja sorazmernosti posega v pravico do doma je potrebna v razmerjih med javnopravnim subjektom in posameznikom, ne pa tudi v razmerjih med dvema subjektoma zasebnega prava. V takšnih primerih je treba upoštevati, da lahko pride do kolizije dveh enakovrednih človekovih pravic, ki ju njuna nosilca lahko uresničujeta le v obsegu, ki ne pomeni prekomernega posega v pravico drugega. Lastnik ni dolžan trajno dopuščati brezplačne uporabe svoje nepremičnine, če uporabnik kljub dolgotrajnemu bivanju ne izkaže prizadevanj za ureditev svojega stanovanjskega oziroma socialnega položaja.

Ugotavljanje vsebine pogodbenega prava ima značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja. Nobene pravne ovire ni, da lastniki poslovnih prostorov v določeni stavbi s pogodbo o medsebojnih razmerjih, s katero sicer uredijo medsebojne pravice v zvezi s posameznimi in skupnimi deli v etažni lastnini, svojega medsebojnega razmerja ne bi smeli celovito urediti na način, da eden od etažnih lastnikov, ki ima v izključni lasti nepremičnine, po katerih poteka dostopna pot do stavbe, te nepremičnine nameni uporabi objekta kot celote na način, da drugim etažnim lastnikom podeli trajno pravico uporabe teh nepremičnin za potrebe dostopa do stavbe. Tožeča stranka bi eventualno lahko preklicala pravico do uporabe predmetne poti, če bi šlo za prekarij, to je začasno dovoljenje lastnika za uporabo njegove stvari, kjer čas trajanja in namen uporabe nista določena, vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer. Obstajala sta namreč tako dogovor o trajanju kot tudi namen uporabe nepremičnin tožeče stranke, kar ni skladno z institutom prekarija. Ker se odpoved na podlagi 333. člena OZ nanaša na prenehanje celotnega razmerja, obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo spornih nepremičnin

Pritožnica zatrjevane protispisnosti ne konkretizira, iz nadaljnjih pritožbenih navedb pa je razvidno, da sodišču prve stopnje v resnici očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Ugotavljanje vsebine pogodbe oziroma posameznih pogodbenih določil predstavlja dejansko vprašanje. V 5. členu pogodbe o vzajemnih razmerjih podeljene trajne pravice uporabe spornih nepremičnin ni mogoče pravno opredeliti kot prekarij, ki bi ga bilo mogoče kadarkoli preklicati. Ker se odpoved na podlagi 333. člena OZ nanaša na prenehanje celotnega razmerja, obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo spornih nepremičnin pa je zgolj ena od zavez znotraj celovitega obligacijskega razmerja, tudi 333. člen OZ ne more predstavljati pravne podlage za preklic tožničinega soglasja k uporabi dovozne poti in zunanjih dostopnih površin iz 5. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Ker je tožnica na podlagi 92. člena SPZ zahtevala vrnitev nepremičnine od tožencev, bi se slednji lahko uspešno uprli njenemu zahtevku le, če bi dokazali, da imajo pravni naslov (obligacijsko ali stvarno pravico), ki jih opravičuje do uporabe nepremičnine, ki je v lasti tožnice (določba 93. člena SPZ).

Ko gre za razmerje med lastnikom in uporabnikom nepremičnine, za utemeljitev zahtevka na podlagi 198. člena OZ zadošča, da tožnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. Toženec pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje. Kot primer, ko sodišče ne ukrepa po tretjem odstavku 226. člena ZPP in si ne priskrbi listine po uradni dolžnosti, pravna teorija omenja ravno izpiske iz zemljiške knjige. Ker je zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin, v obravnavani zadevi ena od temeljnih predpostavk za utemeljenost tožbenega zahtevka, bi morala tožeča stranka dokaze za svoje navedbe o lastništvu nepremičnin predlagati že

Ni videti prepričljivih razlogov, zakaj naj bi tožnica, ob zatrjevani vednosti, da je bila ključavnica zamenjana v začetku aprila, šele 1. 6. 2022 poskusila vstopiti v stanovanje oziroma bi šele takrat preverjala dejansko stanje. Sodna praksa prekaristu v razmerju do dajalca prekarija ne daje posestnega varstva, a pritožnica razmerje zmotno opredeljuje kot prekarij. Za prekarij kot posebno vrsto posodbenega razmerja gre namreč takrat, ko nista določena ne čas trajanja uporabe in ne namen uporabe.

Ker pritožnik z navedenimi očitki izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP), pritožbeno sodišče vse izpostavljene pritožbene navedbe kot nedovoljene zavrača.

Od spremembe ZIZ-L dalje lahko tožbo na nedopustnost izvršbe vloži tudi tretji, ki ni uspel izkazati verjetnosti obstoja pravice na predmetu izvršbe, za vročitev ugovora tretjega v odgovor upniku pa je potrebna le njegova pravočasnost, popolnost in dovoljenost in ne že tudi verjeten izkaz pravice. Zato ni mogoče že na podlagi narave odločitve o ugovoru tretjega v izreku šteti, da je njegova pravica na predmetu izvršbe tudi verjetno izkazana. Upnik je v odgovoru na ugovor in predlog za odlog tretjih uveljavljal, da je njegova stečajna upraviteljica tretjemu najemno pogodbo odpovedala, kar je pravno pomembno dejstvo. Pri prekariju gre za podvrsto posodbene pogodbe, katere značilnost je neodplačnost in, kar je bistveno, zaupnost razmerja. Zaupnost takega razmerja ni enostranska, temveč zadeva obe stranki. Prekarij velja, dokler se ne prekliče. V obravnavani zadevi je bistveno, da je upnik z vložitvijo predloga za izvršbo na izpraznitev nepremičnin prekarij preklical, in sicer tudi v razmerju do tretjega. Zahteval je namreč izpraznitev in izpraznitev nepremičnin, z odstranitvijo oseb in stvari, pri čemer tretjega iz predloga za izvršbo ni izvzel in sklep o izvršbi vpliva

Ob tem, da se tožnica in toženec nista dogovorila glede časa trajanja bivanja toženca v spornem objektu, in glede na naravo razmerja sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli, da je med njima obstajalo trajno pogodbeno razmerje za nedoločen čas. Tako pogodbeno razmerje se na podlagi 333. člena OZ lahko odpove, a ne ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevaje temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva. Pri presoji utemeljenosti oziroma učinkovitosti odpovedi torej ne gre prezreti uvodnih temeljnih načel obligacijskega prava, kot je na primer v reviziji izpostavljeno načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. To sodoloča pojem neprimernega časa in od vsake stranke terja, da pri sklepanju pogodbenega razmerja s pravo mero in na ustrezen način upošteva tudi interese nasprotne stranke. Kot bi bilo nepravično, da lastnik nepremičnine ne bi nikakor mogel odpovedati pogodbenega razmerja, je lahko enako nepravičn

Skupni lastniki lahko nasproti tretjim varujejo lastninsko pravico le v celoti in na celi stvari. Zato pritožba zmotno meni, da bi moral imeti tožnik soglasje bivše žene za vložitev tožbe z izpraznitev in izročitev stanovanja. V sodni praksi je utrjeno stališče, da na aktivni strani ni nujnega sosporništva. V postopku, v katerem skupni lastnik zahteva varstvo lastninske pravice na celi stvari, skupni lastniki niso nujni sosporniki.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje z izrazom neke vrste stvarna služnost povedalo, da naj bi pravni predniki tožene stranke priposestvovali stvarno služnost v smislu 217. člena SPZ-1, kar je ugotavljalo na ugovor tožene stranke o priposestvovanju stvarne služnosti. Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da bi za takšen zaključek sodišče prve stopnje moralo natančno ugotoviti, kdaj se je priposestvovanje začelo, če se upošteva zatrjevanje, da je TP D. bila zgrajena v letu 1973 in da so takrat glede urejanja stvarnih pravic veljala določila ODZ, nato pa od leta 1980 Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, ki je priposestvovanja na družbenih sredstvih v družbeni lastnini prepovedoval in kdaj je prišlo do lastninjenja hotelov, ki so bila priključeni na TP D., ko je priposestvovanje služnosti lahko začelo (se nadaljevalo) in ali je ob uveljavitvi SPZ-1 skladno z določbo 266. člena SPZ- 1 bila stvarna pravica že pridobljena in je tako ostala v veljavi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med sedaj pravdnima strankama obstajala posodbena pogodba skladno z določbo 579. člena OZ, s katero se posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo

S pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti zahtevka ni upoštevalo dejstva, da je toženec zoper računa vložil ugovora, toženec smiselno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (458. člen ZPP). Pri razmerju med pravdnima strankama gre glede opreme za posodbeno pogodbo, to je pogodbo, s katero se posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo, izposojevalec pa se zavezuje, da bo stvar vrnil. Na podlagi določila 583. člena OZ pa je vrnitvena dolžnost prinosniška dolžnost, kraj vrnitve pa je sedež upnika. Zato je materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec svojo obveznost vrnitve opreme dolžan izpolniti tako, da tožnici omogoči prevzem opreme na svojem prebivališču, napačen. Ker toženec opreme ni vrnil, ampak jo je dal le na razpolago, tožnica utemeljeno zahteva njeno plačilo.

Tako kot dobroverni lastniški posestnik, tudi dobroverni nelastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Tožnik ne more brez soglasja drugega solastnika veljavno preklicati dovoljenja/soglasja za uporabo nepremičnine.

Nedvomno pa je tožnik v postopku uspel dokazati, da je bilo motilno ravnanje na njegovo škodo storjeno tudi v korist prvega toženca (in ne le v korist druge toženke). Prvi toženec je namreč lastnik, pri čemer je bil z menjavo ključavnic nedvomno seznanjen (tako je izpovedal sam) in (za razliko od tožnika) razpolaga z novimi ključi, če ne prej, pa je v tej pravdi tudi jasno pokazal, da tožniku po očetovi smrti (tudi on, enako kot druga toženka) ne dovoli več uporabe spornih prostorov. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno zaključilo, da je bilo motilno dejanje storjeno zgolj v korist druge toženke in da je le ona pasivno legitimirana. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da je v pravdi zaradi motenja posesti pasivno legitimiran tudi tisti, ki motilno dejanje odobri ali ga dopušča oziroma ima od njega koristi - to je t. i. posredni motilec. Ker je bil prvi toženec pri očitanem motilnem ravnanju na škodo tožnika soudeležen kot posredni motilec, je tudi on tožniku dolžan izročiti ključe spornih prostorov ter mu omogočiti njihovo nemoteno uživanje, v bodoče pa so mu prepovedana takšna in podobna motilna dejanja.

Ker je šlo za začasno dovoljenje za uporabo stvari, ga lahko lastnik kadarkoli prekliče. S pisno odpovedjo dogovora s strani tožeče stranke je dogovor prenehal veljati, toženci pa bi nepremičnino morali takrat vrniti tožeči stranki. Ker tega prostovoljno niso storili, jim je to na podlagi 92. člena SPZ naložilo sodišče.

Tožniki niso zgolj imetniki, ki naj bi izvrševali dejansko oblast nad spornimi nepremičninami za toženko (prvi odstavek 26. člena SPZ). Celo če bi bila njihova posest res pridobljena s silo ali na skrivaj, kot poskuša prikazati toženka, se na to dejstvo ne bi mogla več uspešno sklicevati, saj se očitno ni pravočasno poslužila dovoljene samopomoči (drugi odstavek 33. člena v zvezi z 31. členom SPZ). Za prekarij kot posebno vrsto posodbenega razmerja iz tretjega odstavka 583. člena OZ gre takrat, ko nista določena ne čas trajanja uporabe in ne namen uporabe. Dejansko stanje v obravnavanem primeru je drugačno, kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep. Ker pravdni stranki nista v prekarističnem razmerju, tožnikom ni mogoče odrekati zahtevanega posestnega varstva.

Tožencu ni mogoče naložiti, da poskrbi za odstranitev oseb, ki niti njemu niso (vse) poznane in z njem niso (trajno) povezane v smislu, da bi jim lahko odrejal, kje se lahko zadržujejo in prebivajo. Ni treba, da bi bila preklicnost uporabe izrecno dogovorjena, temveč zadošča, da izhaja iz okoliščin primera. Zagotavljanje gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine lokalne skupnosti ni v pristojnosti posameznikov in njihovih združenj.

Pravilno je bilo ugotovljeno, da je s smrtjo C.N. starejšega posodbena pogodba prenahala veljati in ne drži stališče pritožnika, da bi posodbena pogodba prenehala veljati le, če bi bila odpovedana. Slednje namreč velja le za primere, ko gre za trajno pogodbeno razmerje. V obravnavani zadevi pa je bila posodbena pogodba sklenjena za določen čas - do smrti C.M. starejšega (primerjaj 583. člen OZ).

Tožnica je lastnica osemnajstih nepremičnin v centru Ljubljane, ki v naravi predstavljajo nekdanjo tovarno A. Na temelju svoje lastninske pravice od toženke zahteva vrnitev teh nepremičnin v neposredno posest in opustitev nadaljnjega poseganja v te nepremičnine. Med pravdnima strankama je šlo za prekarij kot posebno obliko posodbene pogodbe in je bil ta najpozneje z vložitvijo tožbe v tej zadevi preklican (583. člen OZ). S strani uporabnikov je šlo za neodplačno in začasno rabo izposojene stvari, tožnica pa je v tak način uporabe privolila in posodbeni dogovor s konkludentnimi ravnanji sprejela. Toženkin položaj ni tak, da bi lahko od drugih uporabnikov (bodisi izvajalcev dejavnosti bodisi obiskovalcev teh dejavnosti) zahtevala prenehanje uporabe oziroma da bi ji lahko naložili breme neizpolnitve take tožničine zahteve. Tožnica bi lahko zahtevala izročitev nepremičnine proste tistih oseb, ki sodijo v toženkino sfero (ki uporabljajo nepremičnino na podlagi njenega dovoljenja). SPZ v 37. členu določa, da je lastninska pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati, omejitve teh upravičenj pa lahko določ