584. člen OZ

Pravilno je bilo ugotovljeno, da je s smrtjo C.N. starejšega posodbena pogodba prenahala veljati in ne drži stališče pritožnika, da bi posodbena pogodba prenehala veljati le, če bi bila odpovedana. Slednje namreč velja le za primere, ko gre za trajno pogodbeno razmerje. V obravnavani zadevi pa je bila posodbena pogodba sklenjena za določen čas - do smrti C.M. starejšega (primerjaj 583. člen OZ).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil med tožničinim pravnim prednikom in toženko sklenjena posodbena pogodba o brezplačni uporabi stanovanja s časovno omejitvijo do toženkine smrti. Ker je pogodba časovno zamejena s trenutkom toženkine smrti, se sodišču ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali je posodbeno pogodbo, ki je sklenjena za nedoločen čas/trajno, sploh mogoče odpovedati tudi po splošnih predpisih (333. člen OZ), ali pa je to mogoče zgolj iz razlogov, navedenih v 584. členu OZ. Pač pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica navedla, da stanovanje nujno potrebuje, zato je posodbeno pogodbo odpovedala v skladu s 3. točko 584. člena OZ. Te navedbe, če bi se izkazale za resnične, bi lahko privedle do drugačne odločitve, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje bo moralo presoditi, ali bi ob sklenitvi posodbene pogodbe posodbenik moral in mogel predvideti okoliščine, zaradi katerih stanovanje sedaj nujno potrebuje, saj golo dejstvo, da je do sprememb okoliščin prišlo, ne zadošča za odpoved posodbenega razmerja.

Tožničinemu zahtevku na izpraznitev se lahko toženka uspešno upre tako, da izkaže (in dokaže), da ima pravni naslov, obligacijsko ali stvarno pravico, ki ji omogoča uporabo stanovanja. Ker po SPZ osebna služnost ne more nastati s priposestvovanjem, ni mogoče, da bi ustna pogodba o ustanovitvi služnosti stanovanja, ki mora biti sklenjena v pisni obliki, z njeno realizacijo konvalidirala: uporaba teorije o realizaciji bi izničila očitno voljo zakonodajalca, da izključi način pridobitve osebne služnosti stanovanja z uporabo.

Napačno je stališče tožene stranke, da po sporni pogodbi ni ničesar prejela in da zato ni dolžna ničesar vrniti, saj sta s sporno posojilno pogodbo pogodbeni stranki dogovorili vračilo toženi stranki že nakazanega zneska. Dogovorili sta rok vračila tega zneska in plačilo pogodbenih obresti - torej vse bistvene sestavine posojilne pogodbe.