579. člen OZ

Zakup je nujno odplačen in zakupnik mora za rabo plačati nadomestilo. Brezplačna raba bi lahko bila predmet posodbene pogodbe. Zakupni pogodbi je torej najbolj podobna posodbena pogodba, pogodbi pa se razlikujeta v elementu odplačnosti. Značilnost posodbe je, da se neodplačno prepušča raba stvari, medtem ko je bistveni element zakupa, zakupnikova obveznost plačila zakupnine.

Značilnost zakupa (najema) je odplačna narava, saj je kavza tega razmerja odplačno zagotavljanje možnosti rabe stvari (587. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Za posodbeno pogodbo pa je značilno, da se stvar izroča v neodplačno rabo (579. člen OZ). Posodbena pogodba je vedno brezplačna, sicer ne gre za posodbeno, ampak za zakup (najem).

Za veljavnost dogovora o brezplačni uporabi nepremičnine, kot ga zatrjujeta toženca, ni potrebno, da bi imela tožnica na predmetu uporabe lastninsko pravico. Zatrjevan dogovor je obligacijski pravni posel, v katerem nastanejo pravice in obveznosti med pogodbenima strankama. Ob upoštevanju zatrjevane vsebine dogovora, je bila dolžnost tožnice omejena na to, da tožencema omogoči brezplačno rabo stanovanja, pri čemer je tako rabo dolžna zagotavljati do izgradnje hiše obeh tožencev (razen če bi A. A. stanovanje želela ponovno sama uporabljati). OZ ne določa, da bi tak dogovor lahko sklenil le lastnik nepremičnine, in tudi ni prepovedan. Tožnico je torej dogovor, če je bil sklenjen, zavezoval že v času, ko je bil lastnik nepremičnine njen oče, zavezuje pa jo tudi sedaj, ko je njena lastnica sama.

Pri razlagi nepreprečljivosti okoliščin in neodpravljivosti posledic (240. člen OZ) je treba najprej upoštevati naravo pogodbe. Pri obveznostih prizadevanja je pristop praviloma bolj subjektiven, saj se dolžnik zaveže, da bo ravnal z določeno skrbnostjo ne pa, da bo dosegel določen rezultat. Pri obveznostih rezultata pa je dolžnikova zaveza strožja, zato je pristop bolj objektiven. Poleg tega je treba upoštevati tudi predvidljivost okoliščin ob sklenitvi pogodbe in glede na to morebitno porazdelitev predvidljivih tveganj med pogodbeni stranki. Kraja umetnine je tipičen rizik, povezan z galerijsko dejavnostjo. Zato je bil za obe pogodbeni stranki tak dogodek predvidljiv. Kakovost ukrepov varovanja in sklenjenih zavarovalnih pogodb (ki jih je mogoče skleniti tudi ne glede na odgovornost zavarovanca) je zagotovo odvisna od finančnih zmožnosti galerista. Vendar bi moral tudi toženec pred sprejemom umetnine v stalno zbirko ob zavedanju, kakšne so njegove finančne možnosti, tožnika seznaniti s tveganji (varnostnimi pogoji in pogoji zavarovanja) in se tudi izrecno dogovoriti o morebitni porazdelitvi tveganja. Toženca obstoja takega dogovora v pritožbi nista zatrjevala, niti ga ne

Na strankah je, da zatrjujejo dejansko stanje, je pa nato sodišče tisto, ki na takšno dejansko stanje uporabi pravo. Sodišče mora torej za konkreten dejanski stan najti ustrezno pravno pravilo. Res je, kar tudi opozarja pritožba, da je toženec med svojimi trditvami podal tudi trditev o obstoju posodbene pogodbe, ki je v OZ urejena v 579. do 586. členu. Vendar pa posodbena pogodba ne nastane sama po sebi, kot nadaljevanje nekega zatečenega stanja, brez ustreznega dogovora, sporazuma, ki je lahko tudi usten. V konkretni zadevi je toženec trdil, da je bil med strankama dosežen dogovor, ki naj bi po prvi varianti predstavljala ustno najemno pogodbo, kar se je izkazalo, da ne drži. Po drugi varianti naj bi šlo za soglasje, ki bi privedlo do posodbene pogodbe in sicer trajnega pogodbenega razmerja, ki se ga po 333. členu OZ prekine le z odpovedjo. Vendar pa samo dejstvo, da je toženec kot otrok prebival pri starših (tožniku in njegovi ženi), pa se je potem to bivanje podaljšalo v toženčevo odraslo dobo (na način, da starša pač nista nasprotovala temu, da biva v hiši), ne more pomeniti dogovora (sporazuma), ki bi ustanovil posodbeno (ali kakršno koli drugačno pogodbeno) razmerje.

Najemne pogodbe so nujno odplačne narave, med pravdnima strankama pa je bil sklenjen dogovor o brezplačni uporabi prostora, ki ima pravno naravo posodbene pogodbe in ne najemne pogodbe, zato se zanj ne zahteva obvezna pisna oblika. Ker se je tožeča stranka zavedala, da skladno z dogovorom prostor št. K12 brezplačno uporabljata tožena stranka in ministrstvo, in je kljub temu plačevala stroške tehničnega upravljanja in vzdrževanja za prostor K12, nima pravice zahtevati povračila teh stroškov od tožene stranke. 191. člen OZ namreč določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Ker pritožnik z navedenimi očitki izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP), pritožbeno sodišče vse izpostavljene pritožbene navedbe kot nedovoljene zavrača.

Glede na dejstvo, da je bila slika ukradena prvo toženi stranki, ki se profesionalno ukvarja z muzejsko galerijsko dejavnostjo, je pravilen zaključek, da prvo tožena stranka ni uspela dokazati ekskulpacijskih razlogov, zaradi katerih bi bila prosta odgovornosti za nastalo škodo. Ona je nadzorovala svoje prostore, zagotavljala varnostne mehanizme in poznala oz. bi morala poznati obseg tveganj. Tožeča stranka, ki ji je sliko izročila v neodplačno rabo, ni imela nobenega vpliva na te okoliščine. Glede na področje dela, katerega specifičnosti so izpostavljene zgoraj, je bilo prvo izdelano mnenje smiselno preveriti s še eno oceno vrednosti. Rezultat cenitve potrjuje, da je bilo drugo mnenje potrebno. Ni pa razlogov za postavitev novega, tretjega izvedenca, saj nobena od strank ne zatrjuje in ni pričakovati, da bi rezultat njegovega mnenja bistveno odstopal – bodisi navzgor, bodisi navzdol – od vrednosti, ugotovljene po že angažiranih izvedencih. Primerljivih prodaj ni, saj je večina umetnostno pomembnih Groharjevih del, ki se nahajajo v razstavnih katalogih (taka je tudi obravnavana slika), že v javnih muzejsko galerijskih zbirkah in se ne pojavljajo na trgu.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje z izrazom neke vrste stvarna služnost povedalo, da naj bi pravni predniki tožene stranke priposestvovali stvarno služnost v smislu 217. člena SPZ-1, kar je ugotavljalo na ugovor tožene stranke o priposestvovanju stvarne služnosti. Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da bi za takšen zaključek sodišče prve stopnje moralo natančno ugotoviti, kdaj se je priposestvovanje začelo, če se upošteva zatrjevanje, da je TP D. bila zgrajena v letu 1973 in da so takrat glede urejanja stvarnih pravic veljala določila ODZ, nato pa od leta 1980 Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, ki je priposestvovanja na družbenih sredstvih v družbeni lastnini prepovedoval in kdaj je prišlo do lastninjenja hotelov, ki so bila priključeni na TP D., ko je priposestvovanje služnosti lahko začelo (se nadaljevalo) in ali je ob uveljavitvi SPZ-1 skladno z določbo 266. člena SPZ- 1 bila stvarna pravica že pridobljena in je tako ostala v veljavi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med sedaj pravdnima strankama obstajala posodbena pogodba skladno z določbo 579. člena OZ, s katero se posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo

S tem, ko je sodišče prve stopnje preseglo tožničino trditveno podlago, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvo razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP) je v tem, da stranka vselej ve, v okviru kakšnega trditvenega in dokaznega okvira se lahko brani. Mora ji torej biti dana možnost, da tudi sama ponudi ustrezne trditve in dokaze. Če sodišče odloči mimo ponujenega trditvenega gradiva, drugi stranki odvzame možnost učinkovite obrambe.

Sodišče prve stopnje je ob uporabi ZUJIK in določil OZ ugotovilo, da je bila v konkretnem primeru sklenjena posodbena pogodba, saj ni bilo določene najemnine, ki je bistven element zakupne - najemne pogodbe, in zaključilo, da je skladno z določili OZ ta pogodba prenehala veljati s potekom časa. Podrejeno je ugotovilo, da gre pogodbo šteti za dogovor o prekariju, ki je skladno z določili OZ veljal do preklica, z vložitvijo tožbe pa je bil podan preklic, zato ni bila potrebna odpoved pogodbe. Še podrejeno je ugotovilo, da tudi če bi tožnica pogodbo morala odpovedati, je to storila z vložitvijo tožbe, od vložitve tožbe do izdaje sodbe pa je potekel odpovedni rok, določen v pogodbi. Tožnica posodbene pogodbe ni bila dolžna sodno odpovedati, pa tudi, če bi jo bila dolžna, je sodišče pravilno štelo vložitev tožbe za odpoved pogodbe, odpovedni rok pa je do izdaje sodbe že potekel.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bilo v konkretnem primeru zakoncema Š. dano le dovoljenje za gradnjo in brezplačno uporabo stanovanja brez določenega trajanja uporabe in roka vrnitve. Pri takem razmerju pa gre za prekarij v smislu 974. paragrafa ODZ oziroma 579. člena OZ, ki tožnici omogoča, da od toženca kadarkoli zahteva, da prostore, ki jih v hiši zaseda, izprazni.

Sodišče je pravilno presodilo, da je razmerje med pravdnima strankama vsebinsko ustrezalo (le) posodbeni pogodbi, kot jo je v času sklenitve dogovora o uporabi zidanice urejal ODZ v paragrafu 971 in naslednjih, oziroma kot je zdaj urejena v 579 in naslednjih členih OZ. Pravilno so zavrnjeni toženčevi ugovori o njegovih stvarnopravnih upravičenjih (lastninski pravici oziroma služnosti pravici stanovanja in užitka) na vtoževani nepremičnini in tožbenemu zahtevku tožnice ugodeno na podlagi 92. in 99. člena SPZ. Osrednja lastnost služnostne pravice stanovanja in užitka je trajnost in nepreklicnost razmerja, osrednja lastnost prekarističnega razmerja pa brezplačna prepustitev rabe tuje stvari, ki je dovoljena za določen čas oziroma do preklica, če čas trajanja uporabe ni določen, kot je ugotovilo sodišče v obravnavnem primeru.

Tožencu ni mogoče naložiti, da poskrbi za odstranitev oseb, ki niti njemu niso (vse) poznane in z njem niso (trajno) povezane v smislu, da bi jim lahko odrejal, kje se lahko zadržujejo in prebivajo. Ni treba, da bi bila preklicnost uporabe izrecno dogovorjena, temveč zadošča, da izhaja iz okoliščin primera. Zagotavljanje gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine lokalne skupnosti ni v pristojnosti posameznikov in njihovih združenj.

Če tretji svoje pravice na predmetu izvršbe ne izkaže s stopnjo verjetnosti, njegovega ugovora sodišče upniku ne vroči v odgovor. Vendar pa, če sodišče to vseeno stori, navedeno sodišča ne odveže obveznosti, da ob poznejši ugotovitvi, da pravica ni verjetno izkazana, šteje, da ugovor ni utemeljen in ugovor zavrne. Prekarija ni mogoče primerjati niti s podzakupom ali najemom oziroma zakupom oziroma določb o podzakupu ali najemu in zakupu ni mogoče smiselno uporabljati v primeru prekarija, saj gre pri prekariju za podvrsto posodbene pogodbe, katere značilnost je neodplačnost in, kar je bistveno, zaupnost razmerja. Zaupnost takega razmerja ni enostranska, temveč zadeva obe stranki. Tako kot izposojevalec ne sme prepustiti rabe tretji osebi brez dovoljenja posodnika, tudi ni mogoče šteti, da posodbena pogodba oziroma prekarij kot podvrsta posodbene pogodbe veže še koga drugega, kot stranke pogodbe. Navedeno pa pomeni, da novega lastnika stvari ni mogoče siliti, da v tako razmerje vstopi ali šteti, da ga veže prekarij, podeljen s strani prejšnjega lastnika, ki bi ga moral preklicati. S prodajo nepremičnine je prekarij prenehal po naravi stvari.

Pravilno je bilo ugotovljeno, da je s smrtjo C.N. starejšega posodbena pogodba prenahala veljati in ne drži stališče pritožnika, da bi posodbena pogodba prenehala veljati le, če bi bila odpovedana. Slednje namreč velja le za primere, ko gre za trajno pogodbeno razmerje. V obravnavani zadevi pa je bila posodbena pogodba sklenjena za določen čas - do smrti C.M. starejšega (primerjaj 583. člen OZ).

Tožnica je lastnica osemnajstih nepremičnin v centru Ljubljane, ki v naravi predstavljajo nekdanjo tovarno A. Na temelju svoje lastninske pravice od toženke zahteva vrnitev teh nepremičnin v neposredno posest in opustitev nadaljnjega poseganja v te nepremičnine. Med pravdnima strankama je šlo za prekarij kot posebno obliko posodbene pogodbe in je bil ta najpozneje z vložitvijo tožbe v tej zadevi preklican (583. člen OZ). S strani uporabnikov je šlo za neodplačno in začasno rabo izposojene stvari, tožnica pa je v tak način uporabe privolila in posodbeni dogovor s konkludentnimi ravnanji sprejela. Toženkin položaj ni tak, da bi lahko od drugih uporabnikov (bodisi izvajalcev dejavnosti bodisi obiskovalcev teh dejavnosti) zahtevala prenehanje uporabe oziroma da bi ji lahko naložili breme neizpolnitve take tožničine zahteve. Tožnica bi lahko zahtevala izročitev nepremičnine proste tistih oseb, ki sodijo v toženkino sfero (ki uporabljajo nepremičnino na podlagi njenega dovoljenja). SPZ v 37. členu določa, da je lastninska pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati, omejitve teh upravičenj pa lahko določ

Tožnica od toženca ne more zahtevati, naj ji izroči sporne nepremičnine proste tudi vseh drugih oseb, saj se lahko zahtevek nanaša le na konkretno določeno osebo (toženca) in njegove stvari. Tožencu ni mogoče naložiti bremena za izselitev tudi vseh drugih (začasnih) uporabnikov, ki poleg toženca zasedajo sporne prostore.

Ker obravnavani škodni dogodek ni posledica abstraktne nevarnosti, zaradi katere je letenje z jadralnim letalom nevarna dejavnost, domnevna vzročnost ni vzpostavljena. Raziskati je treba vzročno zvezo med toženčevim ravnanjem in nastalo škodo.

Ni pomembno ali je tožena stranka zagotovila običajne varnostne ukrepe (ravnala z ustrezno skrbnostjo), ampak ali je bil vlom dejstvo, ki ga ni mogla preprečiti, odpraviti in se mu izogniti. Glede na to, da je tožnik trdil, da bi tožena stranka morala vedeti, da so slike I. G. še posebej zaželene in da je bilo v preteklem času vlomljeno tudi v rojstno hišo I. G., bi tožena stranka morala trditi in dokazati, da vloma ni mogla predvideti, namesto tega pa je konkretizirano zatrjevala razbremenilne razloge, kot da bi šlo za subjektivno odgovornost, glede pogojev iz 240. člena OZ pa le prepisovala zakonsko besedilo.