VSC Sodba Cp 464/2018

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik s tožbo zahteva odškodnino za gmotno in negmotno škodo, ki mu je nastala zaradi električnega udara, do katerega je prišlo pri uporabi pomivalnega stroja na dne 30. 8. 2004.

2Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da obstoji polna povračilna obveznost toženca, da plača tožniku odškodnino za škodo, ki jo je utrpel zaradi električnega udara v škodnem dogodku 5. 2. 2003 (očitno prav 30. 8. 2004).

3V pravočasni pritožbi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

5Pritožba ni utemeljena.

6Očitek glede kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožba utemeljuje s trditvami o pomanjkanju razlogov glede škodnega dogodka, dokazne ocene o odgovornosti toženca ter glede edicijske dolžnosti tožnika. Na ta očitek gre odgovoriti, da iz izpodbijane sodbe izhajajo razlogi o izpostavljenih dejstvih, s katerimi je moč polemizirati. Izpodbijana sodba tako nima kakšnih takšnih napak v sestavi, zaradi katerih je objektivno ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7Toženec navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje na naroku 20. 11. 2017 podal dokazni predlog za angažiranje novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo. Toženec v pritožbi izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo ta dokazni predlog.

8Z gornjo pritožbeno navedbo toženec uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker prvostopno sodišče svoje odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga ni obrazložilo niti na naroku, niti v izpodbijani sodbi, je pritožbeno sodišče štelo, da sodišče prve stopnje toženčevega dokaznega predloga sploh ni upoštevalo. Taka kršitev predstavlja lažji primer absolutne kršitve, katero je moč odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje¹. Po drugem odstavku 347. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v takem primeru razpisati obravnavo.

9Pritožbeno sodišče se je na seji senata dne 21. 11. 2018 odločilo, da bo opravilo obravnavo in na njej odpravilo kršitev postopka, storjeno v pritožnikovo škodo. Na obravnavi dne 8. 1. 2019 je tako odločalo o toženčevem dokaznem predlogu za postavitev novega izvedenca. V utemeljitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca je toženec navedel, da „izvedenec Tavčar ni imel jasnih stališč oziroma jih je spreminjal, zlasti v zvezi z vprašanjem, ali je v odsotnosti stroja sploh mogoče z zadovoljivo verjetnostjo kot možen vzrok šteti pomivalni stroj“.

10Toženčev očitek glede nejasnosti in nasprotij v mnenju izvedenca T. sam po sebi zaradi svoje posplošenosti ne more zbuditi pomislekov v izvedenčeve zaključke. Glede na to, da pa iz mnenja izvedenca izhajajo jasna, razumljiva in logična pojasnila, katera dejstva je oziroma ni mogoče zaradi odsotnosti pomivalnega stroja ugotavljati, se je izkazalo, da v mnenju ni kakšnih takšnih pomanjkljivosti, da bi bilo potrebno izvajati postopek po tretjem odstavku 254. člena ZPP. Poleg tega pa s pritožbenimi argumenti prvostopna ugotovitev, da je vzrok udara v pomivalnem stroju, ni bila omajana. Zato je pritožbeno sodišče predlog za postavitev novega (četrtega) izvedenca zavrnilo.

11Kršitev postopkovnih določb o prekluziji toženec utemeljuje s trditvijo, da so bili dokazni predlogi, ki so bili stavljeni po prvem naroku za glavno obravnavo dne 4. 3. 2010, podani prepozno ter da so bile prepozne tudi navedbe v vlogah, ki so bile vložene po tem datumu. Glede izpovedb prič V., G. in Š. pa meni, da jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, ker je bil dokazni predlog podan prepozno, njihovo zaslišanje pa je zavleklo reševanje spora, saj je bil temu zaslišanju posvečen cel narok (na dne 12. 2. 2018).

12Pritožbeno sodišče na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti. Zato pritožnik nosi prepričevalno breme, da je bila zatrjevana postopkovna kršitev sploh storjena ter da je verjetno vplivala na rezultat sojenja (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zgolj z naštevanjem dokaznih predlogov in navedb, ki naj bi bile podane prepozno, pritožba zato ne more biti uspešna. Brez pritožbenega zatrjevanja glede česa in zakaj je upoštevanje konkretnega dokaza usodnega pomena za vsebino sodnega varstva, namreč možnosti vpliva kršitev na rezultat sojenja sploh ni mogoče presojati. Glede zaslišanja prič V., G. in Š. pa je že prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je bilo 3. 1. 2018 narok potrebno itak preložiti, ker policijska postaja ni posredovala zaprošenega poročila (to izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi - v spisu na list. št. 569). Zgolj dopustitev dokaza z zaslišanjem prič torej ni povzročila novega naroka, kot to nepravilno trdi pritožba. Tudi brez zaslišanja prič bi namreč postopek trajal enako dolgo, saj bi bil narok na dne 12. 2. 2018 opravljen že zato, ker je bilo potrebno odločiti o dokazih, ki jih je posredovala policijska postaja. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo določbe petega odstavka 286.a člena ZPP.

13Pritožba nepravilno trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga za pribavo celotnega spisa PP ... ter do predloženih potrdil o pomivalnem stroju (pod prilogo B4). Dokaznemu predlogu glede pridobitve listin iz policijskega spisa in končnega poročila tega postopka je bilo namreč ugodeno na naroku dne 20. 11. 2017 (v spisu na list. št. 546). Policijska postaja ... je sodišču z dopisom posredovala kazensko ovadbo s prilogami (dopis na list. št. 572 in priloga C4), sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z branjem dopisa s prilogami in se v izpodbijani sodbi do teh dokazov tudi opredelilo. Potrdila o pomivalnem stroju, ki sicer niso bila prevedena, pa je sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru toženčevih navedb, nanašajočih se na skladnost aparata s standardi. Iz obrazložitve je razvidno, da se je sodišče seznanilo s temi argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Zato kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

14Prvostopna presoja izpolnitve tožnikove edicijske dolžnosti pomivalnega stroja, v zvezi s katero pritožba sodišču očita kršitev 227. člena ZPP², pa tudi neuporabo 153. in 731. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), spada v sfero dejanskega stanja. Pritožba obširno izpostavlja okoliščine, ki po njenem mnenju kažejo na to, da tožnik ni hotel ugoditi sklepu, s katerim mu je bilo naloženo, da izroči pomivalni stroj. Res je, da tožnik že izvedencu SIQ ni hotel izročiti stroja. Vendar je to svoje odklanjanje temeljil na zahtevi za izločitev tega izvedenca, katera se je kasneje izkazala za upravičeno, saj je bil SIQ izločen iz razloga ekonomske odvisnosti od toženca. Res je tudi, da so okoliščine odtujitve pomivalnega stroja, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje³, vse prej kot navadne. Vendar okoliščine, v katerih je bil tožniku odtujen pomivalni stroj ter naknadno odkritje prič, ki so opazile neznanca v bližini tožnikove hiše, same po sebi še ne morejo kazati na to, da tožnikovo zatrjevanje o okoliščinah odtujitve pomivalnega stroja ni verjetno, pa čeprav je potek ugotovljenega dogajanja nenavaden. Sploh glede na to, da sta tekom tega postopka pomivalni stroj predhodno pregledala že dva izvedenca (C. in Š.). Če bi tožnik mislil, da vzrok napake ni v stroju, potem verjetno že tema dvema izvedencema ne bi omogočil, da stroj pregledata. Zato s pritožbenimi argumenti zaključek prvostopnega sodišča, da tožnik zaradi odtujitve ni mogel predložiti pomivalnega stroja, ni bil omajan.

15V nadaljevanju pritožba kritizira prvostopne zaključke, da je udar povzročila napaka na pomivalnem stroju, ne pa električna napeljava oziroma napačno manipuliranje s strojem. Navaja, da je stroj imel vse zahtevane teste, preden je zapustil tovarno, da sta izvedenca C. ter Š. ugotovila, da je bila električna napeljava v hiši izvedena neskladno s predpisi ter da je tudi tožnik trdil, da je uporabno dovoljenje pridobil kasneje. Izpostavlja še izpovedbo izvedenca T., da obstoji hipotetična možnost, da je bil pomivalni stroj v času škodnega dogodka priključen na vtičnico, ki danes ni več na voljo za pregled. Meni, da nadometna vtičnica, na katero naj bi bil ob dogodku priklopljen pomivalni stroj, kaže na možnost zamenjave vtičnice po škodnem dogodku, saj so vse ostale vtičnice vgradne.

16Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do udara prišlo, ko je tožnik uporabljal stroj in sicer, ko je po zaključenem pomivanju odprl vrata pomivalnega stroja ter pritisnil stikalo za izklop na vrhu vrat. Toženec v pritožbi, pa tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni trdil, da bi bilo takšno manipuliranje s pomivalnim strojem nepravilno.

17Glede na to, da je do udara prišlo, potrdila o skladnosti aparata s standardi in opravljeni testi sami po sebi ne morejo kazati na to, da napaka ni bila v pomivalnem stroju. Sodišče je ugotovilo, da bi v primeru neskladnosti izvedbe električne napeljave s predpisi lahko do udara prišlo ob hkratnem dotiku metalnih vrat pomivalnega stroja in nad njim nameščene pipe. Ker se tožnik ni hkrati dotaknil vrat pomivalnega stroja in pipe, je zaključilo, da vzrok udara ni v električni napeljavi. Glede na to, da pritožba ne izpodbija ugotovitev, na podlagi katerih je prvostopno sodišče kot vzrok udara izključilo električno napeljavo, zgolj z lastno dokazno oceno izvedeniških mnenj ne more izpodbiti pravilnosti zaključka, da električna napeljava ni bila vzrok udara.

18Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so na vratih pomivalnega stroja vidne sledi elektro kemičnega delovanja. Ugotovilo je, da so te razjede nastale zaradi delovanja električne potencialne razlike med vrati stroja in kovinskim ohišjem z bobnom za posodo. Ker te razlike v električnem potencialu ne bi smelo biti, saj gre za dva osnovna dela stroja, ki prihajata v stik z uporabnikom, je ugotovilo, da je med odpiranjem vrat pomivalnega stroja obstajala možnost udara. Upoštevaje ugotovitev, da je do udara prišlo, ko je tožnik po končanem pomivanju odprl vrata pomivalnega stroja in pritisnil stikalo za izklop na vrhu vrat, je zaključilo, da je do električnega udara prišlo v posledici nenormalnega pojava znotraj pomivalnega stroja. Pritožba ne navaja kakšnih argumentov, da bi bila ta dejstva, na katerih temelji zaključek sodišča, da je vzrok električnega udara v pomivalnem stroju, napačno ugotovljena. Zato je pritožbeni preizkus pokazal, da izpodbijana ugotovitev, da je vzrok električnega udara v pomivalnem stroju, ni zmotna.

19Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da bi bila oprava meritev na pomivalnem stroju potrebna zaradi ugotovitve natančnega vzroka procesov, ki so se dogajali znotraj pomivalnega stroja in ki so privedli do napetostnega udara. Ker pritožba prvostopne ugotovitve, da je bil vzrok električnega udara v pomivalnem stroju, ni izpodbila, se oprava meritev na pomivalnem stroju izkaže za nepotrebno. Ob ugotovitvi, da napaka izvira iz sfere toženca, namreč natančnejše ugotavljanje same napake sploh ni potrebno⁴. Iz tega razloga tudi dodatno razjasnjevanje dejanskega stanja z izvedencem ni bilo niti potrebno (kot je bilo to utemeljeno že zgoraj pod 10. točko).

20Pomivalni stroj, pri uporabi katerega je prišlo do električnega udara, predstavlja stvar z napako, saj ni izdelan pravilno, ker mu manjka v prometu predpostavljena lastnost (varna uporaba električnega aparata), ki jih imajo druge istovrstne stvari⁵ oziroma, ker njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje⁶. V času, ko je bil pomivalni stroj dan v promet, je tožnik kot potrošnik upravičeno pričakoval, da pri normalni uporabi pomivalnega stroja ne bo prišlo do električnega udara. Ker je tožnik dokazal, da je toženec dal v promet stroj z napako, toženec pa ni dokazal, da je osnovni vzrok napake v okoliščinah, za katere ne odgovarja, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je toženec odgovoren za škodo, ki je tožniku nastala zaradi take napake (155. člen OZ, 4., 6. 7. in 10. člen Zakona o varstvu potrošnikov).

21Toženec še trdi, da bi moralo sodišče upoštevaje 140. člen OZ ugotoviti, da je tožnik privolil v nastanek škode, ker je zatrjeval, da je uporabljal stroj, ki je tresel. Privolitev oškodovanca izključi protipravnost ravnanja in škode šele, če obsega privolitev v kršitev pravice in odpoved pravici do uveljavljanja zahtevka zaradi kršitve⁷. Ker privolitve torej ne gre enačiti zgolj s poznavanjem rizikov, ki se jim oškodovanec vede izpostavlja, toženčevo pravno naziranje ni pravilno.

22Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

23O stroških, ki so pravdnima strankama nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo odločeno s poznejšo sodbo (prvi odstavek 165. člena in 164. člen ZPP).

¹ Primerjaj J. Zobec v L. Ude et. al.: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 386.
² Peti odstavek 227. člena ZPP določa, da če stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej, lahko sodišče šteje, da listina obstaja in da je njena vsebina taka, kot zatrjuje nasprotna stranka.
³ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožniku pomivalni stroj ukraden dan preden bi ga moral izročiti izvedencu T. . Ugotovilo je, da je tožnik hranil sporni pomivalni stroj v garaži, katere dvižna garažna vrata je pustil deloma odprta med tem, ko sta šla z ženo v gozd. Po vrnitvi je opazil, da so vrata bolj odprta in da je bilo iz garaže odtujenih več predmetov, med drugim tudi pomivalni stroj. Ob ogledu policisti niso našli nobenih sledov ali odvrženih predmetov. Naslednji dan je tožnik obvestil policijo, da je ob tem, ko je lovil mačka, ki je pobegnil na okensko polico, ugotovil, da je na garaži poškodovano okno ter okvir okna in da domneva, da so storilci v garažo vlomili skozi to okno. Ob ponovnem ogledu je bilo ugotovljeno le, da je poškodovano okno z okvirjem, ni pa bilo opaziti nobenih sledi, ki bi kazale, da je kdorkoli vstopil v garažo skozi okno, pa tudi sledi mačke niso bile vidne. Po zaslišanju policista P. na sodišču (20. 11. 2017) se je na policiji 30. 11. 2017 zglasil J. G., ki je podal izjavo o okoliščinah, ki jih je zaznal na dne odtujitve pomivalnega stroja. V tem postopku so nato 12. 2. 2018 priče V., G. in Š., ki stanujejo v bližini tožnika, izpovedale, da so v času odtujitve predmetov videle moškega temnejše polti z rdečim kombijem, ki je zbiral predmete za odpad in katerega vozilo se je ustavilo tudi pred tožnikovo garažo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je zato izkazana verjetnost, da je bil tožniku pomivalni stroj odtujen in da tožnik pomivalnega stroja zaradi odtujitve ni mogel izročiti izvedencu.
⁴ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 401/96 z dne 4. 9. 1997.
⁵ Prvi odstavek 155. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).
⁶ 6. člen Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot).
⁷ Glej več D. Jadek Pensa v N. Plavšak et al.: Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 817.