6. člen ZVPot-UPB2

Potrošnik pa je upravičen pričakovati zlasti, da je treba upoštevati predstavitev izdelka glede na njegovo namembnost, predvidljivost uporabe izdelka na razumen način, ter čas, ko je bil izdelek dan v promet.

V skladu z določbo prvega odstavka 23. člena ZVPot banka ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Za pogodbene pogoje se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje (prvi odstavek 22. člena ZVPot). Navedeni pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, nejasna določila pa je treba razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot). V drugem odstavku 23. člena ZVPot je določeno, da so nepošteni pogodbeni pogoji nični, za nepoštene pogodbene pogoje pa se štejejo - če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev je omejena na pogodbene določbe, ki niso bile predmet individualnih pogajanj. Domnevati je namreč, da je pogoj, o katerem sta se strank

Stranka, ki se z zavrnitvijo izvedbe dokaza ne strinja, mora to kršitev uveljaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa mora substancirano navesti dejstva, zaradi katerih meni, da bi izvedba konkretnega dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve odločilnih dejstev oziroma drugačne rešitve spora. Pritožbeno sodišče na te kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora pritožnik te kršitve izrecno in obrazloženo uveljavljati. Pritožnik mora navesti (ne dokazati) dejstva, ki kažejo, da so zaradi opustitve izvedbe dokaza odločilna dejstva ostala nedokazana in se sodišče prve stopnje iz tega razloga ni moglo opredeliti do vseh odločilnih dejstev, ki so materialnopravno odločilni za presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tretji odstavek 4. člena ZVPot določa, da le v primeru, če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za proizvajalca, razen če v razumnem roku obvesti oškodovanca o tem, kdo je proizvajalec oziroma uvoznik. Koncept dokazovanja napake in posledično vzročne zveze, kot jo v preambuli in 4. členu opredeljuje Direktiva Sveta 85/374/EGS z dne 25. 7. 1985 v zvezi s spremembo Direktive Sveta

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izdelek - vgrajena kolčna proteza Profemur-Z imela napako in da je do zloma prišlo zaradi neustreznega materiala. Kolčna proteza ni ustrezala varnemu izdelku, saj njegova varnost ni bila takšna, kot jo je tožnik upravičeno pričakoval.

Odgovornost proizvajalca za izdelke z napako se ne presoja po določbi 155. člena OZ, temveč po določbah ZVPot.

Pritožbeno sodišče je opravilo obravnavo in na njej odpravilo kršitev postopka, storjeno v pritožnikovo škodo. Pomivalni stroj, pri uporabi katerega je prišlo do električnega udara, predstavlja stvar z napako, saj ni izdelan pravilno, ker mu manjka v prometu predpostavljena lastnost (varna uporaba električnega aparata), ki jih imajo druge istovrstne stvari oziroma, ker njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje.

Načelo evropskemu pravu zveste razlage nacionalnih predpisov nalaga sodišču, da si nacionalno pravo v okviru dopustnih razlagalnih pravil razloži tako, da je uporabljeno nacionalno pravo v skladu z evropskim sekundarnim pravom. Pritožbeno sodišče je v tem primeru to tudi storilo in prav zato prvega odstavka 155. člena OZ ni uporabilo. Utemeljenost zahtevka je presojalo na temelju 4. člena in nasl. ZVPot.

Zavarovanka tožene stranke ni imela razlogov za dvom v skladnost rolerjev z evropskim standardom, zato ji ni mogoče očitati pomanjkanja skrbnosti v zvezi z izpolnjevanjem varnostnih zahtev glede artiklov, ki jih distribuira. Napake na konkretnem proizvodu bi tožnica lahko uveljavljala v okviru garancije oziroma po določilih o odgovornosti proizvajalca za stvari z napako.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

Proizvajalec je z vidika dolžne lastne skrbnosti dobrega strokovnjaka upravičen pričakovati, da bo tudi potrošnik ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja pri uporabi stvari, ki jo proizvajalec daje v promet, kar pomeni tudi to, da bo potrošnik upošteval navodila za uporabo. Ni mogoče terjati od proizvajalca, da bi moral računati tudi z vsakršnim neskrbnim (neprevidnim in nepravilnim) ravnanjem potrošnika (ki brez razloga ne upošteva jasnih navodil za uporabo) ter ga opozarjati, da lahko pride ob neupoštevanju navodil za uporabo v zelo redkih primerih do pregretja mleka in njegovega izbrizga ter nastanka škode.

Izdelek ima napako, kadar njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje.