10. člen ZVPot-UPB2

Potrošnik pa je upravičen pričakovati zlasti, da je treba upoštevati predstavitev izdelka glede na njegovo namembnost, predvidljivost uporabe izdelka na razumen način, ter čas, ko je bil izdelek dan v promet.

Pri odgovornosti za izdelek proizvajalec ni odgovoren za škodo, če dokaže, da je izdelal le sestavni del izdelka in da je napaka nastala zaradi konstrukcije izdelka, v katerega je bil sestavni del vgrajen.

Stranka, ki se z zavrnitvijo izvedbe dokaza ne strinja, mora to kršitev uveljaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa mora substancirano navesti dejstva, zaradi katerih meni, da bi izvedba konkretnega dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve odločilnih dejstev oziroma drugačne rešitve spora. Pritožbeno sodišče na te kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora pritožnik te kršitve izrecno in obrazloženo uveljavljati. Pritožnik mora navesti (ne dokazati) dejstva, ki kažejo, da so zaradi opustitve izvedbe dokaza odločilna dejstva ostala nedokazana in se sodišče prve stopnje iz tega razloga ni moglo opredeliti do vseh odločilnih dejstev, ki so materialnopravno odločilni za presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tretji odstavek 4. člena ZVPot določa, da le v primeru, če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za proizvajalca, razen če v razumnem roku obvesti oškodovanca o tem, kdo je proizvajalec oziroma uvoznik. Koncept dokazovanja napake in posledično vzročne zveze, kot jo v preambuli in 4. členu opredeljuje Direktiva Sveta 85/374/EGS z dne 25. 7. 1985 v zvezi s spremembo Direktive Sveta

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izdelek - vgrajena kolčna proteza Profemur-Z imela napako in da je do zloma prišlo zaradi neustreznega materiala. Kolčna proteza ni ustrezala varnemu izdelku, saj njegova varnost ni bila takšna, kot jo je tožnik upravičeno pričakoval.

Odgovornost proizvajalca za izdelke z napako se ne presoja po določbi 155. člena OZ, temveč po določbah ZVPot.

Pritožbeno sodišče je opravilo obravnavo in na njej odpravilo kršitev postopka, storjeno v pritožnikovo škodo. Pomivalni stroj, pri uporabi katerega je prišlo do električnega udara, predstavlja stvar z napako, saj ni izdelan pravilno, ker mu manjka v prometu predpostavljena lastnost (varna uporaba električnega aparata), ki jih imajo druge istovrstne stvari oziroma, ker njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje.

Načelo evropskemu pravu zveste razlage nacionalnih predpisov nalaga sodišču, da si nacionalno pravo v okviru dopustnih razlagalnih pravil razloži tako, da je uporabljeno nacionalno pravo v skladu z evropskim sekundarnim pravom. Pritožbeno sodišče je v tem primeru to tudi storilo in prav zato prvega odstavka 155. člena OZ ni uporabilo. Utemeljenost zahtevka je presojalo na temelju 4. člena in nasl. ZVPot.

Toženkina trditev, da tožniki niso uspeli „dovolj prepričljivo dokazati, da je miš prišla v čokolado v proizvodni liniji“, je brezpredmetna, saj je bilo v tem pogledu dokazno breme (da miš ni prišla v izdelek, predno ga je toženka dala v promet) na strani toženke. Potrošnik je v tem pogledu dolžan dokazati le obstoj napake izdelka, kar je tožnikom uspelo.

Tožnik je dokazal tako napako pri funkcioniranju zračne blazine, vgrajene v osebni avtomobil, kot tudi nastalo škodo. Svoj zahtevek je uveljavljal na podlagi določil Zakona o varstvu potrošnikov. Ureditev odgovornosti po določilih ZVPot je deloma širša kot po 179. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, saj pojem proizvajalca stvari obsega tudi uvoznika izdelka (5. odstavek 1. člena ZVPot).

Eden izmed razlogov zaradi katerega se lahko proizvajalec otrese svoje odgovornosti, je v tem, da napake, ki je povzročila škodo, ni bilo v času, ko je dal proizvod v promet. Ta ekskulpacijski razlog sledi iz zakonske določbe o oprostitvi odgovornosti, do katere pride takrat, če imetnik nevarne stvari (proizvajalec) dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, oziroma da je škoda nastala zaradi dejanja koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (prvi in drugi odstavek 177. člena ZOR).