UPRS Sodba II U 477/2017-9

Tožbi se ugodi. Sklep Upravne enote Ptuj, št. 214-538/2016-17 z dne 24. 8. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je bila zavržena prošnja tožeče stranke za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ter odločeno, da mora tožeča stranka Republiko Slovenijo zapustiti v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa, ter da stroški postopka niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka dne 6. 4. 2016 vložila prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, ki ji je bilo izdano z veljavnostjo do 8. 4. 2016. V postopku je upravni organ na podlagi ugotovljenega novega dejstva po uradni dolžnosti izdal sklep o obnovi postopka št. 214-576/2015-9 z dne 15. 9. 2015. V obnovljenem postopku je z odločbo št. 214-576/2015-18 z dne 11. 2. 2016 razveljavil že izdano dovoljenje za začasno prebivanje in zavrnil prošnjo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ter odločil, da stroški v postopku niso nastali. Odločba je postala pravnomočna dne 21. 6. 2017. Ker je bilo dovoljenje za začasno prebivanje razveljavljeno, tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da ni mogoče odločati o njegovem podaljšanju, zato je prošnjo na podlagi 2. alineje prvega odstavka 129. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

3Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja, v tožbi navaja, da ne ona ne njen pooblaščenec nista imela možnosti sodelovati v postopku, da nikoli ni bila zaslišana, zato ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje. Poudarja, da ima urejeno začasno prebivališče in redno zaposlitev. Kot prava neuke stranke je organ ni opozoril, če ima pravno podlago za uveljavljenje kakšne pravice, s takšnim postopanjem je kršil četrti odstavek 7. člena ZUP. V postopku tožena stranka ni upoštevala pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu, pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena, ter 15., 79., 120. člena Ustave Republike Slovenije in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah; 2. in 3. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah; 1. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in 6., 7., 8., 9., 14., 138., 145., 154. in 164. člena ZUP. V tožbi smiselno predlaga, da se izpodbijani upravni akt odpravi in se zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek.

4Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

5Tožba je utemeljena.

6V predmetni zadevi je med strankama sporna odločitev tožene stranke, da se tožničina prošnja za podaljšanje enotnega dovoljenje za prebivanje in delo zavrže.

7V skladu z 37. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) je enotno dovoljenje za prebivanje in delo, dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji. Četrti odstavek 37. člena ZTuj-2 določa, da se enotno dovoljenje za prebivanje in delo podaljša pod enakimi pogoji, kot se dovoljenje izda, če tujec oziroma njegov delodajalec vloži prošnjo za podaljšanje pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja.

8V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo dne 6. 4. 2016, kar je dva dneva pred potekom njegove veljavnosti. Dovoljenje za začasno prebivanje ji je bilo namreč izdano z veljavnostjo od 22. 5. 2015 do 8. 4. 2016. Na podlagi obvestila Policije z dne 31. 8. 2015, da je tožeči stranki že 31. 3. 2015 bila izdana in vročena odločba o odstranitvi tujke iz Republike Slovenije s prepovedjo vstopa v Republiko Slovenijo za čas enega leta, je tožena stranka po uradni dolžnosti postopek obnovila in z odločbo št. 214-576/2015-18 z dne 11. 2. 2016 zavrnila prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje, izdano dovoljenje pa razveljavila. Tožeča stranka se je na to odločitev pritožila, drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Zoper drugostopenjsko odločbo je tožeča stranka sprožila upravni spor v katerem je sodišče odločitev upravnih organov potrdilo, zoper sodbo v upravnem sporu je tožeča stranka vložila pritožbo na Vrhovno sodišče, ki je pritožbo zavrnilo. Odločitev Vrhovnega sodišča je postala pravnomočna dne 21. 6. 2017.

9Iz podatkov iz spisa izhaja, da je tožeča stranka prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja vložila dne 6. 4. 2016, to je pred potekom veljavnosti dovoljenja za prebivanje (22. 5. 2015 do 8. 4. 2016), ki ji je bilo v obnovljenem postopku razveljavljeno. To je tudi v času, ko v postopku o zakonitosti te odločitve še ni bilo pravnomočno odločeno, saj je Vrhovno sodišče v zadevi odločilo z odločbo z dne 21. 6. 2017, ki je istega dne postala pravnomočna. Šele s pravnomočno odločitvijo Vrhovnega sodišča, s katero je le-to potrdilo odločitve upravnih organov in upravnega sodišča glede zakonitosti razveljavitve dovoljenja za začasno prebivanje, je bilo vprašanje zakonitosti razveljavitve dokončno rešeno, to pa je bilo po poteku njegove veljavnosti in s tem po obdobju, ko bi tožeča stranka dovoljenje še lahko podaljšala. Glede na negotovost vsebine in časovnega okvirja sprejetja odločitve pred Vrhovnim sodiščem, je tožeča stranka pravilno in pravočasno vložila prošnjo za podaljšanje dovoljenja.

10Po vložitvi prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo z dne 6. 4. 2016 je tožena stranka tožeči stranki poslala poziv na dopolnitev vloge, v njem pa zapisala, da je tožeča stranka vložila prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo na podlagi 37. člena ZTuj-2, ter da jo mora v skladu z pozivom dopolniti, to je predložiti podatke o delovnem mestu in pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas. S pozivom je tožena stranka tožečo stranko obvestila, da njeno prošnjo vsebinsko obravnava in ji dala možnost udeležbe v postopku.

11Iz gradiva v spisu ni razvidno ali je tožena stranka vodila postopek za izdajo novega dovoljenja ali za podaljšanje dovoljenja na podlagi vložene prošnje. Tožeča stranka je vložila prošnjo za podaljšanje dovoljenja, tožena stranka pa ji je poslala dopis, v katerem je zapisala, da je prejela vlogo za izdajo enotnega dovoljenja in jo pozvala k dopolnitvi. Glede na to, da je za oboje potrebno izpolnjevati enake pogoje, je treba vlogo prava neuke stranke obravnavati tako, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu (četrti odstavek 7. člena ZUP in sodna praksa v podobni zadevi I U 180/2013 z dne 6. 2. 2013).

12Tožena stranka je nato s sklepom št. 214-538/2016-17 z dne 24. 8. 2017 prošnjo za podaljšanje zavrgla na podlagi druge alineje prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da upravni organ preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. V obravnavani zadevi pa ni šlo za tak primer. S pravico stranke ali njeno pravno koristjo je mišljena pravica oziroma pravna korist, o kateri je mogoče odločati v upravnem postopku. Določba druge točke prvega odstavka 129. člena ZUP pomeni, da upravni organ zadevo zavrže, če stranka ne uveljavlja kakšne svoje pravice, temveč tujo pravico ali če uveljavlja pravico, o kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku.¹

13V obravnavanem primeru je tožeča stranka vložila prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v predpisanem roku, to je pred potekom že izdanega dovoljenja za prebivanje, o razveljavitvi katerega še ni bilo pravnomočno odločeno. Tožeča stranka je tako uveljavljala svojo pravico po 37. členu ZTuj-2 oz. svoj interes do ohranitve dovoljenja za začasno bivanje in delo v Republiki Sloveniji, zato je tožena stranka nepravilno uporabila drugo alinejo prvega odstavka 129. člena ZUP in prošnjo zavrgla.

14Sodišče pa zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na kršitev Konvencije o človekovih pravicah, Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Ustave Republike Slovenije, saj tožeča stranka te določbe navaja pavšalno in jih ne argumentira oziroma očitkov ravnanja upravnih organov ne pojasnjuje in povezuje z očitki o kršitvah določb izpodbijanega sklepa.

15Ker je tožena stranka nepravilno uporabila drugo alinejo prvega odstavka 129. člena ZUP, kar je bistvena kršitev postopka, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka upoštevati pravno mnenje sodišča in o zadevi vsebinsko odločiti (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). S stranko mora razjasniti, za kateri postopek gre in ji omogočiti, da se v njem izjavi.

¹ Povzeto po Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 356.