14. člen ZUP

Sodišče se s tožnico strinja, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne zadosti določbam 214. člena ZUP o vsebini obrazložitve in da odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Organ se v odločbi namreč ni opredelil do navedb tožnice, da se predmetni leseni objekt uporablja za spravilo poljščin in vrtnega orodja, in to v nespremenjeni obliki že desetletja. Organ ni obrazložil, zakaj objekt po namenu ne sodi med katerega od dopustnih objektov iz 10. člena Odloka s po namenu podobno dejavnostjo. Organ tudi ni navedel, ali je ugotavljal ter upošteval, ali je bil objekt v času postavitve dopusten. Po ustaljeni upravnosodni praksi pa je legalnost gradnje treba presojati po predpisih, veljavnih v času odločanja ter ob upoštevanju predpisov, veljavnih v času gradnje spornih objektov.

V postopku odločanja o veteranskem dodatku je organ pridobil podatke iz uradnih evidenc, vendar se navedeni podatki niso skladali z navedbami stranke in tudi ne medsebojno glede na vse pridobljene listine, zaradi česar bi organ odločanja moral namesto skrajšanega ugotovitvenega postopka izpeljati posebni ugotovitveni postopek, v katerem bi razčistil sporna dejstva, posledično pa bi moral svoje ugotovitve in razloge odločitve obrazložiti v izpodbijani odločbi.

Tožnikovo zdravstveno stanje pri oceni telesne okvare zagotovo ni bilo takšno, da bi za pregled na invalidsko komisijo I potreboval prevoz z reševalnim vozilom in pri tem celo spremljevalca. Ker kaj takega ne izhaja iz listinske medicinske dokumentacije, bi bil upravičen le do povračila stroškov v višini javnega prevoznega sredstva, če bi predložil vozovnico ali potrdilo o ceni na relaciji, ne glede na to, da ga je na pregled pripeljala hčerka z osebnim vozilom.

Stališče, da je treba pri presoji sodnikovega ravnanja izhajati iz narave njegovega dela in zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, je sodna praksa s poudarjanjem podobnosti v miselnem procesu sodnika in uradnika razširila na področje upravnega odločanja. Med oblastnim ravnanjem sodnika in uradnika pa so vendarle nekatere razlike. Medtem ko je sodniku imanentna sodniška neodvisnost – pri odločanju sledi svojemu pravnemu prepričanju in sodi po ustavi in zakonu, pri čemer ni vezan niti na utrjeno sodno prakso niti na pravno mnenje instančnega sodišča, sta temeljni, iz Ustave izhajajoči načeli delovanja upravnih organov njihova samostojnost (ne neodvisnost) in podreditev odločanja o pravicah in zakonitih interesih državljanov in organizacij sodnemu varstvu. Neupoštevanje pravnih mnenj sodišča v postopku sodnega varstva bi povsem izvotlilo to človekovo pravico, zato je njeno učinkovito izvrševanje zagotovljeno z določbama četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, ki omejujeta samostojnost organa in po katerih je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede

Že Vrhovno sodišče RS se je večkrat opredelilo, da se večja aktivnost od uradne osebe zahteva pri uveljavljanju socialnih pravic, v katero spada tudi pravica iz pokojninskega zavarovanja. Upoštevajoč določbo 50. člena Ustave RS je pravica do socialne varnostni izrecno priznana kot človekova pravica. Po svoji naravi je pozitivna pravica, kar pomeni, da je za njeno uresničevanje potrebno aktivno delovanje države, ki mora zagotoviti učinkovito uveljavljanje pravic na zakonodajnem, izvršilnem in sodnem nivoju. Slednje vključuje tudi postopek pred upravnimi organi, ki predstavljajo prvi neposredni stik stranke z državo. Od uradne osebe se zahteva, da stranki zagotovi pridobitev socialnih pravic tudi z aktivnim postopanjem tako, da v okviru načela zaslišanja opozori kdaj in kako lahko pridobi določeno pravico. S tem je zadoščeno tako varstvu pravic strank kot tudi varstvu javne koristi. Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji ravnanja tožene stranke glede zavrženja tožnikove

Postopek po ZDIJZ je samostojen postopek, ločen od postopka javnega naročanja po ZJN-3. Prosilec je navedena dva dokumenta zahteval v postopku dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ, v katerem velja načelo prostega dostopa v skladu s prvim odstavkom 5. člena tega zakona, po katerem so informacije javnega značaja prosto dostopne pravnim ali fizičnim osebam. To pomeni, da je toženka v izpodbijani odločbi ravnala pravilno, ko je prvostopenjskemu organu z izpodbijano odločbo naložila, da prosilcu v okviru predmetnega postopka po ZDIJZ omogoči vpogled v navedena dokumenta. Podatki, katerih razkritje zahteva prosilec po ZDIJZ v tem postopku, to so navedeni dokumenti iz tehnične dokumentacije za avtomatsko puško Heckler & Koch GmbH G36K, predstavljajo specifikacijo ponujenega blaga oziroma podatke, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe v okviru drugih meril in so tako po zakonu (prej citiranem drugem odstavku 35. člena ZJN-3) javni. S predloženimi dokazili o izpolnjevanju zahtevanih tehničnih značilnosti ponujenega blaga ponudniki dokazujejo, da blago ustreza zahtevam iz razpisne dokumentacije. Iz povedanega sledi, da gre za podatke, ki so vplivali na razvrstite

Organ za BPP se je pri presoji predloga odvetnika, sedaj tožnika, o odmeri nagrade oprl izključno na listine, ki jih je predložil tožnik, to je napotnico in stroškovnik. Tožnik pa je šele v tožbi imel prvič možnost, da argumentirano pojasni relevantne dejanske okoliščine za njegov obračun stroškov opravljenih odvetniških storitev, vključno s priglašenim stroškom za fotokopije iz spisa. Določbe V. poglavja odvetniške tarife, ki opredeljujejo posamezne storitve v kazenskem postopku, ne utemeljujejo zaključka organa za BPP, da so v postavkah tega poglavja zajeta tudi opravila posveta s stranko, pregleda spisov listin in druge dokumentacije.

Če bi Republika Slovenija v času ugotavljanja, ali okoliščine, ki jih zatrjuje tožnik, opravičujejo uporabo diskrecijske klavzule po členu 17 (1) Uredbe Dublin III, tožnika predala Republiki Hrvaški, bi to po mnenju sodišča pomenilo, da je pristojnost za odločanje dejansko prešla na Republiko Hrvaško, vloga z dne 7. 11. 2017 pa bi izgubila svoj smisel. Republika Slovenija tako tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da so okoliščine za prevzem odgovornosti za obravnavanje prošnje s strani Republike Slovenije podane, tega ne bi mogla več realizirati brez izrecnega strinjanja in sodelovanja tretje države. Tožnik bi se namreč nahajal na območju, kjer suverenost izvršuje druga država, zato Slovenija morebitne odločitve o (ponovnem) prevzemu odgovornosti sploh ne bi mogla enostransko izvršiti. Tožnik pa izvršitve te odločitve v Republiki Hrvaški, ki brez posebne določbe mednarodne pogodbe ni dolžna spoštovati odločb in sodb slovenskih organov, prav tako ne bi mogel doseči. Zato je težko popravljiva škoda in potreba po začasni ureditvi stanja glede spornega razmerja izkazana.

Organ za BPP ni navedel ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi ne razlogov, ki so glede na to ugotovljeno dejansko stanje narekovali ugoditev prošnji prosilca glede na citirani prvi, drugi in tretji odstavek 24. člena ZBPP, konkretno, kakšno je pričakovanje prosilca, kakšni so njegovi izgledi za uspeh (pri tem pa seveda upoštevati obliko in obseg dodeljene BPP), zakaj je zadeva pomembna za prosilcev osebni in socialno-ekonomski položaj, ter razloge, ki so organu narekovali obliko in obseg dodeljene BPP glede na 26. člen ZBPP.

Vrhovno sodišče tako ponovno poudarja, da izpodbijani sklep tožena stranka nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne pojasnjuje (natančno) razlogov za tako dolgo odločanje o tarifi in potrebnosti odmerjenih stroškov, poleg tega pa v predloženih upravnih spisih (še vedno) ni listin, ki bi izkazovale potrebnost vseh stroškov. Glede na to je Vrhovno sodišče zato ponovno ugotovilo, da v postopku z izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je vplivalo na pravilnost odločitve.

Prvostopenjski organ je zaradi ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z navedbami tožnika o obstoju ovir po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen odredil dokazovanje z izvedencem za gradbeništvo. Ne iz spisne dokumentacije ne iz navedenega sklepa ne izhaja, zakaj je organ odredil dokazovanje (le) z izvedencem gradbene stroke. Tožnik je namreč v več vlogah, ki so bile dokumentirane z dokazi, navajal, da se na spornih nepremičninah nahaja energetska infrastruktura, med katero ne štejejo le objekti (stavba) in naprave (trafo postaja), pač pa kot neločljiv del tudi omrežje ter predlagal, naj mnenje o obstoju uveljavljanih ovir poda izvedenec elektroenergetske stroke. Ob takem stanju stvari bi moral prvostopenjski organ glede na dejavnosti, ki jih opravlja tožnik, glede na zakonske določbe, na katere se je v zvezi z obstojem ovir za vračilo nepremičnin v naravi skliceval ter glede na dejstva in dokaze, ki jih je v zvezi z obstojem ovir zatrjeval in predložil oziroma predlagal, ugotoviti, katera dejstva kot relevantna za odločitev je treba v postopku ugotoviti, in katere dokaze kot potrebne in primerne je v ta namen treba izvesti. Vendar organ tako ni ravnal, pač pa je le od

Zmotno je tožbeno stališče, da bi moral upravni organ s podaljševanjem roka za predložitev zahtevanega dokazila tožnici dati možnost, da izpolni predpostavke za izdajo gradbenega dovoljenja. Dejstvo je, da je 30. 12. 2010 vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo na stavbnih zemljiščih, ki niso bila komunalno opremljena niti v času izdaje izpodbijane odločbe, saj ni sporno, da na tem območju ni zgrajena infrastruktura, ki bi omogočala oskrbo s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odpadnih voda in dostop do javne ceste. Prav tako ni sporno, da v vsem tem času tožnica in MOL nista sklenili pogodbe o opremljanju, kar pomeni, da bi bilo vsakršno nadaljnje podaljševanje roka za predložitev pogodbe oziroma določitev premalo določnega roka v smislu „do končanja upravnih postopkov“, na katere se sklicuje tožnica, v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. V konkretni zadevi, ko je drugostopenjski organ sicer delno spremenil prvostopenjsko odločbo, kljub temu pa je bila tožničina zahteva zavrnjena, ni podlage za priznanje njenih pritožbenih stroškov.

Ravnanje toženca, ki tožniku ni priznal pravice do invalidnine že od 30. 10. 1985 dalje, temveč od 1. 11. 2009 dalje, ni protipravno ravnanje. Toženec pred vložitvijo zahteve tožnika z dne 28. 4. 2010 za priznanje pravice do invalidnine ni mogel (in tudi ni smel) uvesti postopka za priznanje te pravice, kljub temu da je invalidska komisija že v izvedenskem mnenju z dne 10. 3. 1986, ko je ocenjevala tožnikovo invalidnost, ocenila tudi telesno okvaro. Odškodninska odgovornost toženca za premoženjsko škodo v višini mesečnih zneskov invalidnin, ki bi tožniku šli od 30. 10. 1985 dalje, ni podana, zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine neutemeljen.

Postopek denacionalizacije podržavljenega zasebnega gospodarskega podjetja bi prvostopenjski organ mogel ustaviti le na podlagi izjave vlagateljev o (delnem) umiku zahteve. Če izrecne izjave vlagateljev o umiku zahteve za denacionalizacijo podržavljenega podjetja ni bilo, bi tako organ zahtevo moral reševati, dokler ne bi o njej odločil v celoti. Prvostopenjski organ bi moral ob pravilnem materialnem (138. člen ZUP) in procesnem vodenju postopka (146. člen ZUP) omogočiti vlagateljem zahteve za denacionalizacijo, da uveljavljajo in zavarujejo svoje pravice z meritornim reševanjem zahteve za denacionalizacijo zasebnega gospodarskega podjetja nadaljevati ter ga zaključiti. Le na ta način bi ustrezno varoval pravice vlagateljev zahteve za denacionalizacijo, k čemur ga zavezuje temeljno načelo upravnega postopka iz 14. člena ZUP/86 oziroma 7. člena ZUP. Ker tako ni ravnal, je organ kršil pravila postopka, kršitve pa so bistvene, saj so mogle vplivati na odločitev v zadevi. Drugostopenjski organ se je v odločbi z dne 25. 2. 2010 že opredelil do zaključka prvostopenjskega organa v odločbi z dne 21. 10. 2009, da so ovire po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen izkazane,

Davčni organ je v postopku ugotovil, da iz obravnavanih računov, ki ju je prejel tožnik, ne more razbrati, katere storitve so bile dejansko opravljene ter kdo jih je opravil, kdaj in v kakšnem obsegu. Tudi po tem, ko je bil izpeljan podroben ugotovitveni postopek in v njem pridobljeni številni podatki in informacije, tožnik ni uspel izkazati, da bi zaračunane storitve opravili družbi - izdajateljici računov. Zato tožniku, ob upoštevanju SRS ter v skladu z 11. členom v zvezi z 29. členom ZDDPO-2, odhodki po teh računih utemeljeno niso bili priznani kot davčno priznani odhodki. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ izdal sklep o prekinitvi postopka do prejema dodatnih podatkov. Med strankama je sporno, ali bi moral po tem, ko je razlog za prekinitev prenehal, glede nadaljevanja postopka izdati poseben (pisni) sklep. Prvostopenjski organ je namreč telefonsko obvestil tožnika kot davčnega zavezanca, da se bo postopek nadaljeval. Po presoji sodišča v tem primeru, tudi zaradi upoštevanja načela ekonomičnosti, opustitev izdaje posebnega sklepa o nadaljevanju postopka ne more predstavljati kršitve postopka, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti. Tožnik

Glede na to, da je tožena stranka tožničino vlogo sicer primarno obravnavala kot zahtevo za novo odmero pokojnine, podredno pa tudi kot predlog za obnovo postopka (tožena stranka sicer podobne vloge, kot je tožničina, v praksi obravnava tudi kot predlog za obnovo postopka – primer VIII Ips 93/2009), nižji sodišči pa se do stališča glede pogojev za obnovo postopka nista opredelili, je vrhovno sodišče reviziji sicer ugodilo, izpodbijano sodbo pa razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Potrdilo geodetskega organa, ki v postopku denacionalizacije služi kot dokazna listina, ne more nadomestiti vloge, še manj zahteve za denacionalizacijo (prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Up 168/2010 z dne 5. 5. 2011, I Up 1237/2006 z dne 6. 9. 2007). Na drugačen značaj te listine zato ne more vplivati okoliščina, da jo je prvostopenjski organ ob sprejemu evidentiral z enim od klasifikacijskih znakov po določbah 3. člena Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo. V navedenih okoliščinah zato ne pride v poštev uporaba določb 68. člena ZUP/86 ter načel varstva pravic strank in pouka neuki stranki, saj je denacionalizacija predlagalni postopek, v katerem je skladno z načelom dispozitivnosti organ vezan na zahtevo stranke, in zato upravni organ ne more iz listin ugotavljati vsebine njene vloge (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1085/2005 z dne 6. 3. 2008).

1. Vpliv iz prvega odstavka 269. člena KZ je vezan na posameznikov uradni ali družbeni položaj in je lahko izkoriščan tako tedaj, ko je storilec neposredno nadrejen uradi osebi, kot tedaj, ko takšnega razmerja med njima ni in tudi, ko ne delujeta znotraj istega družbenega podsistema. 2. Smisel inkriminacije iz prvega odstavka 269.a člena KZ je v preprečevanju koruptivnih ravnanj, še preden je uradno dejanje opravljeno oziroma bi moralo biti opravljeno in ne šele tedaj, ko so ta ravnanja dosegla hotene učinke.

Neaktivnost upravnega organa v obdobju od 20.10.1993 do 7.12.1993 (zaključka roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo), ko bi tožnica še lahko sanirala svojo napako iz nepravilno vložene zahteve za denacionalizacijo, ni tako dolgotrajna, da bi toženi stranki (državi) lahko naprtili krivdo za zatrjevano škodo (izgubljena možnost dedovanja premoženja); zlasti ob dejstvu, da je bil zaradi nepopolnosti zahteve za denacionalizacijo onemogočen njen predhodni preizkus in sta bila neupravičenost vlagateljice za vložitev zahteve za denacionalizacijo in stvarna pristojnost upravnega organa ugotovljiva šele v postopku obravnavanja zahteve. Za obravnavanje zahteve ZDen predpisuje šestmesečni oz. enoletni rok.

Ker je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje in je zanj pravilno uporabila materialno pravo, prvostopno sodišče pa je na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, spremenilo prvostopno sodbo in tožbo zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke pa je Vrhovno sodišče zavrglo, saj meni, da ustavni spor, kot ga toženki predlagajo, ni potreben.