VSRS Sodba I Ips 46668/2015

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 evrov sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 23. 2. 2017 obsojenega M. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi istega zakonskega določila izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 7. 7. 2017 na podlagi pritožbe zagovornika prvostopenjsko sodbo spremenilo, v odločbi o krivdi in je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1, ter mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen zapora enega leta. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 16. 11. 2017 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve zakona po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in razveljavilo sodbo višjega sodišča ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Višje sodišče v Kopru je v ponovljenem postopku s sodbo z dne 7. 12. 2017 pritožbi zagovornika obsojenega ugodilo, tako da je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 in mu po isti zakonski določbi izreklo kazen deset mesecev zapora. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlaga Vrhovnemu sodišču, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje nižjemu sodišču.

3Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je v odgovoru z dne 10. 5. 2018, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podane. Uveljavlja pa tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita, pri čemer je zagovornik nasprotoval stališču vrhovnega državnega tožilca in vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti, obsojenec pa izjave ni podal.

B.

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6Vlagatelj uveljavlja, da bi moralo sodišče pri ponovnem odločanju v skladu z določbo 385. člena ZKP sodbo spremeniti tako, da bi obsojenca oprostilo obtožbe. Po njegovem mnenju je pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe izrecno navedlo, da kaznivo dejanje, ki je predmet obtožnega akta, ni bilo storjeno, zato bi moralo obsojenca oprostiti obtožbe. Razlaga, da je v točki 8 obrazložitve sodbe z dne 7. 7. 2017 sodišče zapisalo, da naj bi obsojenec zoper oškodovanko uporabil fizično silo, vendar tak opis ne ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja posilstva, ki je podano takrat, kadar storilec prisili drugega k spolnem občevanju tako, da uporabi silo, kar pomeni, da v kolikor storilec uporabi silo šele po tem, ko pride do spolnega odnosa oziroma, da spolni odnos konča, kot je bilo v obravnavani zadevi, kaznivo dejanje posilstva ni podano.

Zagovornik z uveljavljanjem te kršitve ne upošteva, da sodišče ni vezano na pravno opredelitev, temveč le na konkretni opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje obsojenca ni spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva, ampak za milejše kaznivo dejanje. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da ima vse znake kaznivega dejanja prisiljenja po 132. členu KZ-1. Uveljavljanje kršitve vložnika pomeni nestrinjanje z zaključki sodišča, vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa skladno z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitosti.

7Vlagatelj uveljavlja, da je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, ne da bi opravilo glavno obravnavo. S prvostopenjsko sodbo je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po 170. členu KZ-1, gre za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost. Pritožbeno sodišče pa ga je obsodilo za popolnoma drugo kaznivo dejanje, in sicer za kaznivo dejanje prisiljenja, ki spada med kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine. Navaja, da je pri reševanju pritožbe pritožbeno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje kot prvostopenjsko sodišče, ne da bi opravilo obravnavo in tako storilo kršitev po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Obsojencu je bila kršena pravica do obrambe s tem, ko mu ni bila dana možnost zagovora, saj ni bil seznanjen, da se mu sodi za kaznivo dejanje po 132. členu KZ-1. Vlagatelj nadalje uveljavlja, da je tudi obtožnica nesklepčna. Iz 7. točke sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da sta v obtožnem aktu obtožencu očitani dve kaznivi dejanji, zato je akt nesklepčen in sam s seboj v nasprotju. V skladu z določili 269. člena ZKP bi moralo sodišče tak obtožni akt zavreči. Vlagatelj meni, da je sodišče v opis dejanja samovoljno vneslo, da je obsojeni s silo prisilil drugega, da kaj trpi. Meni, da takšna sprememba obtožnega akta ni dopustna, saj sodišče ni organ pregona. Ker navedenega zakonskega znaka „da kaj trpi“ obtožnica ne vsebuje, je sodišče po mnenju vložnika prekoračilo peti odstavek 392. člena ZKP. Navaja, da sodišče ni organ pregona in ni v njegovi pristojnosti, da bi samo popravljalo in oblikovalo obtožne akte ter bistveno posegalo v opis dejanja, ki se obsojencu očita, oziroma vnašalo nove zakonske znake, kot v konkretnem primeru zakonski znak „da kaj trpi“. V konkretnem primeru ne gre zgolj za stilističen, redakcijski ali jezikoven popravek sodišča, ampak za to, da je sodišče dodalo znak „da kaj trpi“, ki ga ni bilo v obtožnici, ter obsojenca spoznalo za krivega storitve drugega kaznivega dejanja. Ker tega ni obrazložilo, vlagatelj uveljavlja tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Uveljavljana kršitev ni podana. V obrazložitvi sodbe je sodišče poudarilo, da je za presojo popolnosti opisa dejanja pomembno, da opis obsega predpisane zakonske sestavine, med katere ne sodi abstraktni dejanski stan. Obsojenčevo dejanje je konkretizirano z dejstvi, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja prisiljenja, ta dejstva so ves čas postopka nespremenjena.

V procesnem zakonu je vprašanje objektivne identitete med obtožbo in sodbo urejeno v določbi prvega odstavka 354. člena ZKP. Objektivna identiteta (eadem res) v pravnem smislu je posledica obtožnega, akuzatornega principa. Opis dejanja v obtožnem aktu obtoženi osebi omogoča, da spozna tožilčev pogled na čas, kraj, sredstvo in način izvršitve kot tudi na druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje čim natančneje opredeli. Opis dejstvene podlage v obtožnem aktu omogoča obtožencu seznanitev z dejanjem, iz katerega izhajajo znaki kaznivega dejanja. Slednje mu omogoča obrambo, ki ne obsega le njegovo izjavitev o zatrjevanih dejstvih in dokazih, temveč tudi pravico, da predlaga izvedbo dokazov v svojo korist. Tako v sodni praksi kot tudi v procesni teoriji je sprejeto splošno pravilo, da je objektivna identiteta podana, če gre za isto dejanje ali isti historični dogodek, ki je predmet sojenja in to v njegovih bistvenih delih. Sodba in obtožba morata imeti za podlago identični historični dogodek in sodba ne sme prekoračiti meje opisa tega dogodka, kot ga vsebuje obtožba glede pravno relevantnih dejstev, ki obsegajo subjektivne in objektivne znake kaznivega dejanja. Za presojo objektivne identitete med obtožbo in sodbo je tedaj odločilno, da opis dejstev in okoliščin, s katerimi je opredeljeno kaznivo dejanje, ostane v mejah dejstvene podlage obtožnega akta. Po določbi drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče v pogledu pravne presoje dejanja ni vezano na predloge tožilca. Sodišče mora poznati pravno normo, ki jo vsebujejo pravni predpisi, v tem primeru predpise kazenskopravne narave, in jo uporabiti na konkretno kazensko zadevo (iura novit curia). V konkretni zadevi sodba ne temelji na drugih dejstvih, kot so bila navedena v obtožbi, saj vanje ni posegel niti državni tožilec niti sodišče. V prikazanem procesnem položaju, ko je obrambi bila dana možnost, da se seznani z vsebino obtožbe in se o njej izjavi in glede na navedeno razlago, ni mogoče sklepati, da je sodišče postopalo v nasprotju z 9. točko prvega odstavka 371. člena ZKP.

Iz opisa kaznivega dejanja sledi temeljni očitek, da je obsojenec oškodovanko prisilil, da trpi spolni odnos. Kljub temu, da ga je ta pričela odrivati, ji je takrat z roko prekril in tako zaprl usta, s silo telesa pa jo je držal pod seboj toliko časa, da je s spolnim odnosom končal. Takšen očitek je ne glede na odločitev sodišča prve stopnje ostal nespremenjen. Tako ničesar ne spremeni odločitev sodišča druge stopnje, ki je zapisalo, da je obsojenec oškodovanko s silo prisilil, da kaj trpi, utemeljilo pa, da gre glede na opis dejanja za kaznivo dejanje prisiljenja. Abstraktni zakonski znak „da kaj trpi“ je konkretiziran že s prej navedenimi dejstvi in okoliščinami. Zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno ocenjuje, da je odločitev sodišča druge stopnje nezakonita.

Sodišče druge stopnje je sodbo spremenilo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP, saj je izhajalo iz dejstev, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, zaradi česar ni bilo pogojev, da opravi obravnavo (380. člen ZKP).

8Vlagatelj meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o izrečeni kazenski sankciji deset mesecev zapora. Pri obrazložitvi sankcije se sodišče druge stopnje sklicuje na 19. točko prvostopenjske sodbe, kar po mnenju zagovornika ni sprejemljivo, saj je le to obravnavalo drugo kaznivo dejanje. Enako navaja glede okoliščin, ki jih je upoštevalo pri odmeri kazni. S tem vlagatelj zatrjuje kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je v sodbi na strani 7, v točki 13 navedlo, da je upoštevalo težo kaznivega dejanja, ki je glede na pravno opredelitev sedaj milejše od kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe oziroma posilstva. Izhajalo je iz istih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki jih je v točki 19 že ugotovilo sodišče prve stopnje, s čimer je v zadostni meri utemeljilo izrečeno kazen.

9Vlagatelj uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ki jo je sodišče storilo, ker ni upoštevalo pisne izjave M. K. in ni zaslišalo predlagane priče M. V. Sodišče je te dokaze zavrnilo kot nerelevantne. Po mnenju vložnika pa bi ravno ti dokazi potrdili, da je šlo med obsojenim in oškodovanko za konsenzualni spolni odnos. Vprašanje dovolitve ali zavrnitve določenega dokaznega predloga je stvar dokazne presoje sodišča in sodi v sfero dejanskega stanja. Vrhovno sodišče ocenjuje, da ima izpodbijana pravnomočna odločba obširne razloge, zakaj sodišče ni zaslišalo predlaganih prič (sodba sodišča prve stopnje na strani 3, v točki 2 in 3, sodba višjega sodišča, na strani 6, točka 11). Kot izhaja iz pravnomočne sodbe sta sodišči ocenili, da predlagana dokaza očitno nista materialnopravno relevantna, ob presoji izvedenih dokazov, na podlagi katerih sta sprejeli zanesljiv sklep, da do spolnega odnosa ni prišlo sporazumno. Zato sta razumno utemeljili, da izvedba dokazov ne bi prispevala k boljši razjasnitvi dejanskega stanja.

C.

10Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je zavrnilo.

11Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojeni dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 evrov po tarifnih številkah 7112, v zvezi s 7152 Taksne tarife, njeno višino pa je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.