132. člen KZ-1

Izhodišče za presojo, ali pomeni obdolžencu očitano dejanje kaznivo dejanje, predstavlja opis dejanja, kot je zajet v izreku izpodbijanega sklepa. Po ustaljeni sodni praksi namreč velja, da morajo biti v izreku sodbe (smiselno pa tudi v izreku sklepa o sodnem opominu) konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ki jasno razmejujejo kaznivo ravnanje od nekaznivega. Prvi odstavek 132. člena KZ-1 ne prepoveduje vsakršnega vplivanja na voljo in ravnanje drugih oseb, temveč prepoveduje in sankcionira samo tista ravnanja, ki za usmerjanje ravnanja druge osebe uporabljajo silo ali resno grožnjo. Opis dejanja v konkretnem primeru v ničemer ne razmejuje med dopustnim (nekaznivim in običajnim) ukazom v vojski, s katerim nadrejeni vplivajo na voljo in ravnanje podrejenih vojaških oseb, ter ukazom, ki bi lahko pomenil kaznivo dejanje prisiljenja v smislu prvega odstavka 132. člena KZ-1.

Za osebe, ki niso poslovno sposobne, poda predlog za pregon njihov zakoniti zastopnik, v konkretnem primeru Center za socialno delo, oškodovankin skrbnik. Protipravnost pri kaznivem dejanju protipravnega odvzema prostosti je posebni zakonski znak in mora biti konkretiziran v opisu kaznivega dejanja.

Grožnja mora biti prikazana kot objektivno uresničljiva, sicer ni resna. Objektivno uresničljivost grožnje se presoja glede na to, kako jo je oškodovancu prikazoval storilec in ne glede na storilčevo dejansko možnost njene uresničitve. Zato tudi ni nujno, da je imel storilec resen namen svojo grožnjo uresničiti.

Kaznivo dejanje prisiljenja se zaradi svoje subsidiarnosti pojavi kot eden izmed elementov drugih kaznivih dejanj. V ravnanju obtoženih, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe in kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je podano mnogo več kot zgolj prisiljenje. Obtoženi so tudi po presoji pritožbenega sodišča s svojim ravnanjem izvršili zakonske znake ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Z uporabo sile in grožnje proti oškodovancu, so dosegli, da je oškodovanec na bankomatu in v banki dvignil vsa denarna sredstva in jih izročil obtoženim. Uporabljena fizična sila in grožnja sta bili torej sredstvi za storitev tatvine. Kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti je trajajoče kaznivo dejanje in traja od začetka do prenehanja protipravnega stanja, nastalega s protipravnim odvzemom prostosti. S tem, ko so obtoženi protipravno zadrževali oškodovanca vsaj eno uro in 15 minut pred prvim dvigom in ga izpustili šele pol ure po tem, ko je dvignil vsa denarna sredstva in jih izročil obtoženim, so izvršili zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 133. člena KZ-1 in ne gre slediti naziranju pritožnikov, da je v ravnanju obtoženih mogoče prepoznati le zako

Res je, da je obsojenec grozil tudi s pravnimi posledicami neizpolnitve pogodbe, vendar je zahteval izplačilo višjih zneskov od dogovorjenih in s tem zasledoval plačilo protipravne premoženjske koristi celo v okoliščinah, ko je bil oškodovanec v finančni stiski. Ta se je prav zaradi visokih zneskov, ki jih je od oškodovanca neutemeljeno zahteval obsojenec, nedvomno še poglobila in zmanjšala njegovo zmožnost vračila, dogovorjenega dolga. Grožnje pa je obsojenec izrekel ravno zaradi zasledovanja pridobitve protipravne premoženjske koristi. Grožnje v primeru, če oškodovanec ne bo izplačal zneskov po fiktivnih računih, kot so, da bo že videl s kom ima opraviti, da ga ima v pesti, da bo končal kot klošar in da bo moral plačati, če ne želi ostati brez stanovanja, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomenijo resno grožnjo, kot element obravnavanega kaznivega dejanja. Posledica s katero je obsojenec grozil oškodovancu ni samo neugodna, temveč je tudi protipravna. Premoženjska korist, ki jo je obsojenec izsiljeval pa tudi po materialnem pravu ni upravičena.

Z vidika predlagalnega delikta je pomembno, da se iz oškodovančeve izjave lahko izluščijo obdolžencu očitana voljna ravnanja (opis dejanskega stanja z navedbo odločilnih dejstev).

Kaznivo dejanje prisiljenja je zaradi odnosa specialnosti v navideznem steku s kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti, pri katerem storilec oškodovanca s silo ali grožnjo prisili, da trpi odvzem prostosti. Pri tem je kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti prevladujoče, kaznivo dejanje prisiljenja pa izrinjeno kaznivo dejanje.2 S tem ko je obsojenec oškodovanko s fizično silo in z grožnjo z orožjem prisilil, da je v nasprotju s svojo voljo šla z njim do svojega vozila in v vozilo, se z njim vozila do svojega stanovanja ter ostala v stanovanju, dokler ji ni uspelo pobegniti in jo na ta način prisilil, da je ves ta čas trpela odvzem prostosti, je poleg zakonskih znakov kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja prisiljenja. Če bi sodišče ugotovilo, da je obsojenec oškodovanki odvzel prostost z namenom, da jo prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi, bi bili podani zakonski znaki kaznivega dejanja ugrabitve po 134. členu KZ-1, ki je sestavljeno iz odvzema prostosti in prisiljenja. Ob odsotnosti pouka osumljencu mora država izkazati, da je bila izjava posameznika prostovoljna, če jo želi uporabiti v

Sama okoliščina, na kateri gradi sodišče prve stopnje obsodilno sodbo, da so obdolženca v postopku, v katerem je izpovedoval oškodovanec, zastopali kar trije odvetniki, pa ni in ne more biti sestavni del izreka napadene sodbe, kot to skuša z obrazložitvijo napadene sodbe, predstaviti sodišče prve stopnje.

Sodišče ni vezano na pravno opredelitev, temveč na konkretni opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja.

Glede vprašanja kdaj je kaznivo dejanje posilstva dokončano, sodna praksa šteje, da je dejansko dokončano šele s prenehanjem spolnega občevanja (mag. M.D, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 233). V kazensko-pravnem pogledu je torej kaznivo dejanje posilstva dokončano, ko moški spolni organ prične prodirati v ženskega, v dejanskem pogledu pa, ko je spolno občevanje končano. Zato so povsem možne situacije, ko bi do kaznivega dejanja posilstva prišlo šele med samim spolnim odnosom, ko je na primer žrtev privolila v spolni akt, nato pa si iz različnih vzrokov, na primer nasilja, premislila, storilec pa bi dokončanje spolnega odnosa izsilil z uporabo sile ali resne grožnje. Ali pa tudi v primeru, kot je obravnavan, da bi storilec spolno občeval z osebo, ki se zaradi spanja in opitosti ni mogla upirati, ko pa bi se prebudila in nasprotovala spolnemu odnosu, bi storilec njen odpor strl s silo in spolni odnos dokončal. Zaradi nastale procesne situacije, ko je s sodbo z dne 7.7.2017 deloma ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika in dejanja obtoženca opredelilo po milejši pravni opredelitvi kot je kaznivo dejanje posilstva, je sodišče d

Obdolženec nad oškodovancem ni izvajal prisile v takšnem smislu, da bi slednji moral kaj trpeti in se je tudi takoj, ko je oškodovanec hotel poklicati policijo, umaknil in odšel. Življenjsko logično in neizogibno pa je, da je vsaj nekaj trenutkov trpel, bil izpostavljen obdolženčevim grožnjam, vpitju in žalitvam, saj v nasprotnem primeru sploh ne bi moglo priti do storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je zato ravnanje obdolženca, ki je opisano pod točko II izreka izpodbijane sodbe, nepravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prisiljenja, namesto kot kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1.

Ker je oškodovanec pri kaznivem dejanju ugrabitve po 1. odstavku 134. člena KZ-1 utrpel poškodbe, ki so na spodnji meji lahkih telesnih poškodb in jih zato ni moč šteti za samostojno kriminalno količino, je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe zaradi razmerja inkluzije s kaznivim dejanjem ugrabitve izgubilo svojo samostojnost.

Zgolj psihična oblast nad oškodovancem ne zadošča za kaznivo dejanje ugrabitve ali protipravnega odvzema prostosti. Obstoj veljavnega pravnega razmerja med storilcem in oškodovancem ni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije. Za pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja je relevantno dejansko stanje, kakršno je bilo ob storitvi kaznivega dejanja. Znesek, ki ga je oškodovanec prejel med kazenskim postopkom, vpliva le na višino dosojenega premoženjskopravnega zahtevka.