172. člen KZ-1

Argument tožilstva, da gre za osebno naravo obravnavanih kaznivih dejanj iz 19. poglavja KZ-1, upoštevaje načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ko gre za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 176. člena KZ-1, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrne, saj iz samega zakonskega besedila tega člena za razliko od določb 170. do 175. člena KZ-1, ne izhaja osebna narava kaznivega dejanja (torej, da storilec izpolni zakonske znake kaznivega dejanja, če na določen način ravna proti posamezni drugi osebi). Člen 176. člena KZ-1 se v tem pogledu razlikuje od ostalih določb istega poglavja KZ-1, in sicer ne le pri tem, ko se namesto na drugo osebo nanaša na gradivo, ampak tudi pri uporabi množine v nadaljevanju besedila člena - kaznivo dejanje stori, kdor poseduje gradivo, ki vključuje mladoletne osebe (ne: mladoletno osebo). Sodišče druge stopnje pritrjuje pravni kvalifikaciji sodišča prve stopnje, ki upošteva, da je ne glede na količino oziroma število kosov pornografskega oziroma drugačnega seksualnega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe, tj. ne glede na število slikovnih in video datotek, ki jih je posedoval obtoženec; ne glede na to, koliko različnih mladoletnih oseb (identificiranih al

Po prvem odstavku 172. člena KZ-1, veljavnega v času storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, je bila slabotna oseba tista, pri kateri se zlorabi njena duševna bolezen, začasna duševna motnja, hujša duševna zaostalost, slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne more upirati. Novela KZ-1H (ki je začela veljati 30. 6. 2021) je definicijo slabotne osebe spremenila in sicer je slabotna oseba tista, pri kateri se zlorabi njena duševna bolezen, začasna duševna motnja ali hujša duševna manjrazvitost, zaradi katere ta ni sposobna podati privolitve. Namesto nesposobnosti upirati se, zakonsko besedilo zdaj govori o "nesposobnosti podati privolitev" v normativnem smislu (tj. nesposobnost učinkovito, torej pravno veljavno privoliti). Obenem je zožen krog okoliščin, z zlorabo katerih je dejanje mogoče izvršiti. Črtana je zloraba "slabosti", prav tako pa zakonsko besedilo ne vsebuje več klavzule, ki je dopuščala uporabo analogije intra legem ("kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne more upirati"). Prav tako je novela zakonski znak zaostalost, nadomestila z znakom manjrazvitost. Za izpolnitev biti inkriminacije (ne glede na to, ali gre za kaznivo dejanje storjeno p

Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v 1. alineji 5. točke izreka prvostopenjske sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, saj ni konkretiziran zakonski znak „brez privolitve“. Obtožencu se v opisu dejanja očita zgolj to, da je oškodovanko na bazenu nagovarjal, da se sleče, se slekel sam, nato pa oškodovanko otipaval po spolovilu, zakonski znak brez privolitve pa ni z ničemer konkretiziran. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pa je zakonski znak „brez privolitve“ v zadostni meri konkretiziran pri kaznivem dejanju pod 2. alinejo 5. točke izreka, saj je v opisu razvidno, da je obtoženi oškodovanko med tem, ko je ponoči spala, preko hlač božal po mednožju, dokler se ni zbudila ter zbežala stran. Ker je oškodovanka med obtoženčevim ravnanjem spala, je jasno, da je bilo dejanje storjeno brez oškodovankine privolitve, saj med spanjem ni mogoče izraziti soglasja, torej volja ni zaznavna navzven, niti ni nedvoumna, oseba pa niti ni sposobna sprejeti take odločitve. Vsa dejanja, ki se očitajo obtožencu pod točkami 3 in 4, je potrebno pravno opredeliti kot eno kaznivo

Pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe je bistveno, da oškodovanec zaradi stanja, v katerem se nahaja, ni zmožen dajati odgovora. Celo v primeru, ko je oškodovana oseba sama dala pobudo za spolno občevanje oziroma drugo spolno dejanje, je podano to kaznivo dejanje, če je storilec zavestno zlorabil njeno slabost.

Pri presoji, ali je podan utemeljen sum, sodišče upošteva celoto vseh dokazov in ne zgolj posamezne dokaze ali celo dele posameznih dokazov, pri čemer pa dokazov ne ocenjuje, temveč zgolj ugotavlja, ali je glede na količino in vsebino pridobljenih dokazov verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil.

Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo izvedensko mnenje v delu, ko izvedenec ni izključil možnosti, da je oškodovanka poleg alkohola zaužila še kaj drugega (zdravila, prepovedane droge), češ da se je oprlo zgolj na splošno podano izjavo izvedenca, da t.i. droge za posilstvo ne spadajo med droge, ki bi se uživale rekreativno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sklep namreč povzelo tudi izvedenčeva pojasnila glede učinkov, do katerih lahko pride z sočasno uporabo nekaterih drog in zaužitjem alkohola, ki lahko ustvarijo pogoje za spolno zlorabo ("blackout", zmedenost, huda omamljenost, nesposobnost ocenitve položaja, povečan libido, nezmožnost koordinacije gibanja), vendar je ob tem jasno poudarilo, da izvedenec na prepovedane droge ne more sklepati z zanesljivostjo. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dokaznima predlogoma obrazložilo, da je izvedenka psihiatrične stroke izdelala mnenje po pregledu celotnega spisa, pregledu oškodovanke in mladoletnika B.B. ter na podlagi izvedenskega mnenja sodne medicine, kar je po oceni pritožbenega sodišča razvidno tudi iz njene izpovedbe. Pravilno je opozorilo tudi, da natančnih podatkov o zaužitem alkoholu ni,

Že sodišče prve stopnje je v točki 21 obrazložitve sodbe natančno in pravilno utemeljilo, da je v opisu dejanja konkretno opisano obdolženčevo vsiljeno spolno ravnanje nad oškodovanko, na kakšen način je uveljavil svojo voljo in proti oškodovanki uporabil silo, čeprav je spolni odnos odklonila, se verbalno in fizično upirala, obdolženec pa jo je v nasprotju z njeno voljo in pravico do spolne samoodločbe prisilil k spolnemu občevanju. Tem razlogom ni kaj dodati, saj pomenijo izčrpno utemeljitev, da je v opisu očitanega kaznivega dejanja povsem določno konkretiziran zakonski znak prisiljenja oziroma "uporabe sile" pri kaznivem dejanju posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 (veljavnega v času izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja po obtožbi). Kaznivo dejanje posilstva pomeni napad na svobodno voljo na področju spolnih odnosov, za obstoj katerega zadošča, če žrtev na dovolj jasen način storilcu pokaže, da spolnega odnosa z njim ne želi. Spolno občevanje in z njim izenačeno spolno ravnanje je vsiljeno, če zanj ni soglasja, storilec pa ima jasno predstavo, da si žrtev takšnega odnosa ne želi.

Vsebino vsakega dokaza je namreč potrebno ocenjevati celostno in ne na način, kot to počne pritožnik v pritožbi, ko izpostavlja zgolj posamezne izseke izpovedb prič oziroma mnenje sodne izvedenke. Sodišče namreč v skladu z uveljavljeno sodno prakso v svojo odločbo ni dolžno povzemati celotne vsebine vsakega dokaza, saj to ni smotrno, zlasti kadar gre za obsežno dokazno gradivo. Glede na okoliščine primera je namreč obravnavan dogodek potrebno presojati tudi z vidika obdolženca, saj ni mogoče zanemariti, kako je v danem trenutku obdolženec dojemal izjavo volje oziroma obnašanje oškodovanke.

Kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po 172. členu KZ-1 (kot je torej dejanje pravno kvalificiralo sodišče prve stopnje) je podano v primerih, če oškodovanec sploh ni sposoben zoper spolno zlorabo razviti ustrezne volje do odpora in da mora iti pri tem za popolno nemoč, vključno s popolno odsotnostjo upora - pri čemer omejen upor za takšno pravno kvalifikacijo ne zadošča.

V inkriminaciji kaznivega dejanja trgovine z ljudmi je izrecno navedeno, da morebitna privolitev osebe, ki je žrtev storilčevega ravnanja, nima učinka, s čimer postane v takšnem primeru tudi spolna samoodločba nerazpoložljiva dobrina. Dejstvo, da je žrtev v dejanje privolila, ne izključuje nobenega elementa kaznivega dejanja. Navedeno odraža dejstvo, da žrtve trgovine z ljudmi pogosto zaradi svojega težkega položaja prostovoljno sodelujejo, vendar v takšnih primerih ni mogoče govoriti o pravi prostovoljnosti, saj so v to prisiljene ravno zaradi stiske. Ponavadi je to ekonomska stiska, v konkretnem primeru pa stiska izhaja iz ugotovljene šibke osebnostne strukture oškodovanca, njegove odvisnosti od prepovedanih drog, čemur se je pridružila še spolna zasvojenost, kar vse je obsojenec izkoristil za izkoriščanje oškodovančevega prostituiranja. Pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe pa je ključnega pomena, da storilec zlorabi duševno bolezen, motnjo, zaostalost ali drugačno stanje, zaradi katerega se žrtev ne more upirati. Tako tudi pri tem kaznivem dejanju privolitev ni pravno upoštevna. Sodišču zaradi tega, ker glede predloga za izločitev dokazov med glavno obravn

Zatrjevana kršitev ni podana. Primarno je poudariti, da sme sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Iz zagovornikovih navedb pa je razbrati, da ne sprejema argumentov prvostopenjskega sodišča, da dokaza z zaslišanjem priče M. P. ni bilo mogoče izvesti zaradi njegove nedosegljivosti, nenazadnje pa tudi zaradi nepotrebnosti. Iz podatkov spisa je razvidno, da si je sodišče prve stopnje dalj časa prizadevalo izvesti s strani obrambe predlagan dokaz ter zaslišati pričo M. P., za kar je uporabilo vsa razpoložljiva sredstva, vendar neuspešno.

Oškodovanka, katere duševno stanje je sicer lažje okrnjeno, ustrezno razume pomen spolne nedotakljivosti, se v vsakdanjih življenjskih situacijah zna postaviti zase in je (primerno svojemu intelektualnemu primanjkljaju) tudi sposobna sprejemati odločitve. Zgolj na podlagi okoliščin, da je lažje duševno manjrazvita, osebnostno preprostejša in na nivoju 9-12 letnega otroka, še ni mogoče sprejeti zaključka, da se obtožencu prav iz tega razloga v času obravnavanega dogodka ni mogla upreti, kot to zaključuje sodišče prve stopnje in kar je bistveni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja.

Predlogu za vse v 86. členu KZ-1 opredeljene načine alternativnega prestajanja kazni zapora je mogoče ugoditi le v primeru, če je obsojencu izrečena kazen zapora in če ni bil obsojen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost. Glede na to, da je bila obsojencu izrečena kazen zapora za kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1, ni izpolnjen navedeni formalni (objektivni) zakonski pogoj in so zato razlogi napadenega sklepa, navedeni v točkah 7 in 8 obrazložitve sklepa, pravilni in povsem razumljivi.

Obe sodišči sta povsem jasno utemeljili obsojenčev naklep in izkazanost njegovega zavedanja o stanju oškodovanke (začasna duševna motnja), bit tega kaznivega dejanja pa je prav stanje oškodovanca, zaradi katerega se zlorabi niti ne more upreti, pri čemer tudi morebitni pristanek na spolno občevanje nima vpliva na obstoj kaznivega dejanja oziroma ga ne izključuje. Formalno upoštevana odločba o izbrisanem prekršku kot obteževalna okoliščina ni imela prav nobenega vpliva na izrečeno kazensko sankcijo, saj izrečena kazen predstavlja posebni minimum mogoče kazni za obravnavano kaznivo dejanje, pri čemer pa tudi niso bile ugotovljene posebne olajševalne okoliščine, ki bi lahko narekovale milejšo kazen od zakonsko predpisane in bi tako lahko nepravilno upoštevana obteževalna okoliščina dobila določeno težo v izrečeni kazni.

Kadar storilec uporabi silo šele po tistem, ko že pride do spolnega odnosa oziroma, da spolni odnos dokonča, kot je to v obravnavani zadevi, potem kaznivo dejanje posilstva ni podano. Za tak primer gre nedvomno tudi v dani situaciji, ko že obtožba navaja, da je obtoženec z oškodovanko pričel spolno občevati, silo zoper njo pa uporabil šele po tistem, ko se je zbudila in ga z rokami pričela odrivati. Glede na to, da iz opisa dejanja izhajajo le zakonski znaki kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1, ne pa tudi kaznivega dejanja posilstva iz razlogov, kot so zgoraj navedeni, bi moralo sodišče dejanje obtoženca pravno opredeliti, kot kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1.

Okoliščina, da je oškodovanka oseba z že primarno nižjimi intelektualnimi sposobnostmi, ki so v območju zmerne duševne manj razvitosti, sama po sebi še ne pomeni, da gre za osebo, ki se ne zaveda pomena in posledic spolnega življenja in zato ne more imeti v oblasti svojega razuma in volje v tem smislu, da bi lahko avtonomno in svobodno odločala o svojem spolnem življenju. Navedena okoliščina zato ne zadošča za zaključek, da je oškodovanka slabotna oseba v smislu 172. člena KZ-1.

Slabotnost osebe, ki je napadena s spolnimi dejanji, se nanaša tako na njeno prizadetost na duševnem področju, kot tudi na nemoč v fizičnem smislu. Varstveni objekt je pravica do spolne samoodločbe oseb, ki zaradi stanja (slabosti) niso sposobne izraziti svojega nasprotovanja storilčevemu ravnanju oziroma dati veljavne svobodne privolitve k posameznim spolnim dejanjem.

Tožnik, zaposlen na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre v anesteziji, se je spornega dne pri opravljanju dela v prebujevalnici po nepotrebnem dotikal pacientke, ki je bila v prebujevalnico prepeljana po abdominalnem operativnem posegu in je bila pod vplivom zdravil ter v občutljivem psihofizičnem stanju, in sicer po telesu in po intimnih delih. Na njene prošnje, da naj z verbalnim in fizičnim spolnim nadlegovanjem preneha, pa ni reagiral. S tem ravnanjem je kršil svoje delovne obveznosti, njegovo ravnanje pa ima tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po 172. členu KZ-1 in kaznivega dejanja kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 174. členu KZ-1. Glede na svojo dejavnost tožena stranka takega ravnanja ne more tolerirati, zato so izpolnjeni tudi pogoji iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, saj delovnega razmerja med strankama ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.