VSM Sodba II Kp 8627/2014

I. Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega I. V. in po uradni dolžnosti glede obdolžene V. P. se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se

zoper obdolženega I. V. (osebni podatki kot v prvostopenjski sodbi) iz razloga po 3. in 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku in

zoper obdolženo V. P. (osebni podatki kot v prvostopenjski sodbi) iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

z a v r n e o b t o ž b a,

1. da je I. V. pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je za drugega nastala premoženjska škoda, na ta način, da je kot direktor gospodarske družbe I.IG. d.o.o. (do 20. 12. 2010 I. H. d.o.o.) v L., zavedajoč se, da družba svojih obveznosti do kupcev ne bo mogla izpolniti, zaposlenim v omenjeni družbi dal navodila, da so v letu 2011 sklepali pogodbe, s katerimi se je družba I. IG d.o.o. zavezala zagotoviti dobavo in montažo stavbnega pohištva v roku 30-60 dni od prejema brezobrestne are v višini 50 % vrednosti pogodbe, zaradi česar je delavec D. B. pogodbenemu partnerju J. M. s.p. dne 14. 11. 2011 poslal pogodbo številka ..., dne 16. 11. 2011 pa ponudbo št. ..., po kateri se mu je družba I. IG d.o.o. zavezala dobaviti in zmontirati stavbno pohištvo v roku 30-60 dni od prejema brezobrestne are v višini 50 % vrednosti pogodbe, pri čemer je v vmesnem času bil rok dobave dogovorjen za čas med 5. 12. 2011 in 9. 12. 2011, na podlagi česar je J. M. družbi I. IG d.o.o. dne 21. 11. 2011 nakazal znesek 1.000,00 EUR, dne 28. 11. 2011 pa še znesek 200,00 EUR, pri tem pa je I. V. ves čas vedel, da je družba v finančnih in poslovnih težavah, da torej obveznosti ne bodo mogle biti v celoti izpolnjene, kar je M. prikril, in jih družba tudi ni izpolnila, prav tako pa prejetega denarja V. ni vrnil in je z navedenim J. M. s.p. nastala premoženjska škoda v višini 1.200,00 EUR;

2. da sta I. V. in V. P. v časovnem obdobju od 5. 10. 2012 in 15. 11. 2012 v sostorilstvu z zavestnim sodelovanjem pri storitvi kaznivega dejanja zato, da bi preprečila plačilo upnika, ko sta med prisilno izvršbo skrivala dele premoženja družbe I. IG d.o.o. in s tem oškodovala upnika, na ta način, da sta v izvršilnem postopku, kateri se je vodil zoper družbo I. IG d.o.o. kot dolžnika, pred Okrajnim sodiščem v L. pod opr. št. 062 Ig 5/2012, in sicer V. V. kot odgovorna oseba navedene gospodarske družbe, I. V. pa kot družbenik in druga dejansko poslovodeča oseba, potem ko je sodni izvršitelj dne 5. 10. 2012 izposloval vpis tovornega vozila znamke Citroen, tip Jumpy Furgon 1.9/D, ident. št.... v register zarubljenih vozil, slednjega skrila in ga tako v postopku prisilne izvršbe napravila nedosegljivega, s tem pa upnika, samostojnega podjetnika J. M., oškodovala najmanj za znesek 3.200,00 EUR, kot izhaja iz rubežnega in cenilnega zapisnika z dne 5. 10. 2012;

s čimer bi naj storila:

- I. V. pod točko 1 kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika in pod točko 2 kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika,

- V. P. pod točko 2 kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika.

II. Samostojni podjetnik J. M. se s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Obdolženi I. V. je dolžan plačati stroške pooblaščene vročevalke v višini 26,05 EUR, ostali stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 8627/2014 z dne 14. 9. 2018 obdolženega I. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, obdolženo V. P. pa za krivo storitve kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obdolžencema izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obdolženemu I. V. določilo enotno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in posebni pogoj, da oškodovancu J. M. s.p. v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača 1.200,00 EUR, obdolženi V. P. pa je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta obdolženca dolžna plačati vsak polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrado in potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je obdolženi I. V. dolžan oškodovancu J. M. s.p. povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 1.200,00 EUR, s presežkom do priglašenega premoženjskopravnega zahtevka v znesku 5.758,17 EUR pa je oškodovanca napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega I. V. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o stroških kazenskega postopka in odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

H kaznivemu dejanju poslovne goljufije

4Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, kot je opisano v točki 1 izreka, zajeto v nadaljevanem kaznivem dejanju poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, o katerem je bilo odločeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 22444/2015 z dne 12. 1. 2017, zaradi česar je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je stvar že pravnomočno razsojena.

5Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v več svojih odločbah¹ zavzelo stališče, da je glede kaznivih dejanj, izvršenih v realnem steku, ki jih sodišče vključi v konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja, ponovni kazenski pregon zaradi načela ne bis in idem izključen. Kadar so ista (enaka) oziroma istovrstna kazniva dejanja izvršena v časovnem obdobju, na katero se nanaša nadaljevano kaznivo dejanje, ki pa niso bila zajeta v nadaljevanem kaznivem dejanju, pa ta praviloma ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu, zato pregon zanje v skladu z načelom ne bis in idem ne bo izključen. Izjemoma lahko tudi ta kazniva dejanja z nadaljevanim kaznivim dejanjem tvorijo eno dejanje v procesnem smislu, če je med njimi in kaznivimi dejanji iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) tudi taka notranja povezava, da protipravnost dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti, brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, ker bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogodka. V okviru prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historičen dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo. Samo ob izpolnjevanju teh pogojev se načelo ne bis in idem lahko nanaša tudi na kasneje odkrita ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki niso bila zajeta v pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju, ki se nanaša na isto časovno obdobje, ter je zato kasnejši pregon zanje izključen.

6Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi podana zgoraj navedena povezava med kasneje odkritim kaznivim dejanjem poslovne goljufije obdolženca, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, in pred tem obravnavanim nadaljevanim kaznivim dejanjem poslovne goljufije, o katerem je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 22444/2015 z dne 12. 1. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 22444/2015 z dne 9. 1. 2018. Natančna primerjava opisov dejanj obeh sodb pokaže, da gre za ista izvršitvena dejanja obdolženca, ki so tudi časovno povezana. Dejanje v izpodbijani sodbi je obdolženec storil v novembru 2011, medtem ko so bila dejanja iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja izvršena od maja 2011 do januarja 2012. Tudi modus operandi je v vseh primerih enak, saj gre za izkoriščanje popolnoma enakih situacij sklepanja pogodb s kupci stavbnega pohištva pri družbah iz skupine podjetij I. (I. IG d.o.o. in I. - B. d.o.o.), katerih direktor oziroma prokurist je bil obdolženi I. V.. Obdolženec je namreč zaposlenim v vseh primerih dal navodila, da so v letu 2011 sklepali pogodbe, s katerimi se je družba zavezala zagotoviti dobavo in montažo stavbnega pohištva v roku od 30 do 60 dni od prejema brezobrestne are v višini 50 % vrednosti pogodbe, kar so oškodovanci verjeli, pri tem pa je ves čas vedel, da je družba v finančnih in poslovnih težavah. Gre torej za enak način preslepitve, isti kraj storitve, obdolženec pa se je v vseh primerih zavedal, da obveznosti do kupcev ne bodo mogle biti v celoti izpolnjene. V vseh primerih gre za oškodovance, ki so družbi plačali aro in v vseh primerih gre za neizdobavo ali zgolj delno izdobavo stavbnega pohištva. Povezava med izvršitvenimi ravnanji je torej takšna, da bi bilo obravnavanje kasneje odkritega dejanja v ločenem kazenskem postopku z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.

H kaznivemu dejanju oškodovanja tujih pravic

7Nadalje je pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe glede kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 ugotovilo, da je kazenski pregon za navedeno kaznivo dejanje zastaral. Iz opisa dejanja (točka 2 izreka) izhaja, da bi naj bilo dejanje dokončano 15. 11. 2012, kar pomeni, da je tega dne začelo teči zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 91. člena KZ-1). Ker je za kaznivo dejanje oškodovanje tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, kazenski pregon za to dejanje, upoštevaje 5. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1, ni več dovoljen, če je poteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Pri ugotavljanju morebitnega zastaranja kazenskega pregona pa je potrebno upoštevati tudi določbe 91. člena KZ-1, ki urejajo tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona. Določba četrtega odstavka 91. člena KZ-1 določa, da se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči.

8Glede obdolženega I. V. pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imel v času izreka izpodbijane sodbe v kazenski evidenci zabeleženo sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu V K 38336/2014 z dne 20. 2. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 38336/2014 z dne 5. 11. 2015, pravnomočno dne 30. 11. 2015, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, ki ga je storil 21. 7. 2014. Gre torej za hujše kaznivo dejanje, storjeno v času teka zastaralnega roka za kazenski pregon obravnavanega kaznivega dejanja. Ker pa so v skladu z 2. točko četrtega odstavka 82. člena KZ-1 dne 30. 11. 2018, torej še preden je bila izpodbijana sodba s pravnim poukom o pravici do pritožbe vročena obdolžencu, nastopili pogoji za izbris sodbe Okrajnega sodišča v Lenartu iz kazenske evidence (obsojencu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let), velja obdolženec glede tega kaznivega dejanja za neobsojenega, vse pravne posledice te obsodbe pa so z navedenim dnem prenehale (prvi odstavek 82. člena KZ-1). Zakonska rehabilitacija (ob izpolnjenih pogojih) namreč nastopi, četudi sodba iz kazenske evidence fizično ni izbrisana. Ker obdolženi I. V. v času teka zastaralnega roka ni storil enako hudo ali hujše kaznivo dejanja (obsojenec je bil sicer kasneje obsojen še za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije (glej točki 4 in 6), vendar je bilo to kaznivo dejanje izvršeno pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja), je kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje zastaral 15. 11. 2018, to je v času po izreku prvostopenjske sodbe in pred predložitvijo zadeve pritožbenemu sodišču.

9Razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče odločilo v korist obdolženega I. V., pa so tudi v korist obdolžene V. P., ki pritožbe, kljub napovedi, ni vložila. Obdolženi V. P. je bila izpodbijana sodba vročena 12. 11. 2018, to je tri dni pred zastaranjem kazenskega pregona za očitano kaznivo dejanje. Ker je kazenski pregon zastaral še preden se je za obdolženko iztekel rok za vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo in torej preden je zanjo nastopila pravnomočnost sodbe, je pritožbeno sodišče, upoštevaje 387. člen ZKP, izpodbijano sodbo spremenilo tudi glede obdolžene V. P., saj morebitnih ovir pri teku zastaranja pri obdolženki ni našlo.

10Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil v korist obdolženega I. V. kršen kazenski zakon glede vprašanja, ali je bila stvar že pravnomočno razsojena in ali je kazenski pregon zastaral, v korist obdolžene V. P. pa samo glede vprašanja, ali je kazenski pregon zastaral (3. točka 372. člena ZKP), zaradi česar je po uradni dolžnosti sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper oba obdolženca zavrnilo (3. in 4. točka 357. člena in prvi odstavek 394. člena ZKP), medtem ko se do preostalih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

11Izdaja zavrnilne sodbe je imela za posledico spremembo odločb o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Oškodovanega J. M. s.p. je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Izrek o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji pa temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP ter prvem odstavku 94. člena ZKP, ki določa, da je obdolženec, ne glede na izid kazenskega postopka, dolžan plačati stroške postopka, ki jih je povzročil po svoji krivdi, kamor sodijo tudi stroški pooblaščene vročevalke v višini 26,05 EUR.

¹ Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 42238/2012 z dne 2. 10. 2018, I Ips 244/2015-39 z dne 18. 2. 2016 in I Ips 36893/2010-423 z dne 13. 3. 2014.