223. člen KZ-1

Neposestna zastavna pravica nastane s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa (prvi odstavek 171. člena SPZ) in učinkuje že s pridobitvijo stvarne pravice, ne glede na to, ali je (že) vpisana v register neposestnih zastavnih pravic.

Zgolj ogrozitev premoženja drugega pri poškodbenih kaznivih dejanjih ne zadostuje. Namen inkriminacije po prvem odstavku 223. člena KZ-1 ni varovanje časovno oddaljenih (negotovih) premoženjskih interesov, temveč konkretnega oškodovanja, ki izkazuje takšno stopnjo nevarnosti, da upravičuje kazenskopravno intervencijo, ki je v skladu z načelom omejenosti represije skrajno sredstvo družbenega odzivanja na protipravna dejanja posameznikov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov - izpovedi oškodovanca in njegovega pooblaščenca ter listinske dokumentacije - elektronske korespondence med pooblaščencem oškodovanca in strokovnim sodelavcem Okrajnega sodišča v Radovljici, pravilno zaključilo, da je oškodovanec predlog za pregon podal po svojem pooblaščencu pravočasno, znotraj zakonskega roka šestih mesecev od dneva, ko je zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Z vidika presoje pravočasnosti predloga za pregon je pomembno, kdaj je o dejstvu, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in za storilca, zvedel upravičenec oziroma oškodovanec, in ne njegov pooblaščenec. S tem, ko je sodišče pooblaščenca oškodovanca zaslišalo pred koncem dokaznega postopka, čeprav je bil pred tem navzoč pri izvedbi drugih dokazov, je podana kršitev drugega odstavka 331. člena ZKP (priča, ki še ni bila zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča pri sprejemanju dokazov), vendar ta kršitev pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če vpliva (ali bi mogla vplivati) na zakonitost sodbe, kar mora stranka utemeljiti. Le posplošena trditev, da bi se zaslišanje pooblaščenca moralo op

Zakonski znak skrivanja premoženja med prisilno izvršbo je izpolnjen s takšnim dolžnikovim ravnanjem s svojim premoženjem, katerega namen je izogniti se plačilu dolga upniku. Obsojenka je z namenom preprečiti plačilo upnika skrila del svojega premoženja tako, da je svojega pooblaščenca nagovorila, da ji je denarna sredstva izročil v gotovini, namesto nakazal na njen transakcijski račun. S svojim ravnanjem je sredstva pred oškodovancem skrila, saj ji je prenesla neznano kam in jih oškodovanec kot upnik v izvršbi ni mogel več doseči. Zavedala se je, da zaradi njenega ravnanja ne bo prišlo do izpolnitve obveznosti upniku v izvršilnem postopku, kar spreminja naravo njenih ravnanj iz civilnopravnega razmerja v kaznivo dejanje in izkustveno kaže na obstoj zakonskega znaka skrivanja premoženja.

V skladu z načelom svobodnega urejanja obligacijskih razmerij lahko podjemno pogodbo sklene vsakdo in ne le lastnik stvari. Indične okoliščine, predvsem toženčeva aktivna vloga pri odobritvi in zavrnitvi posameznih popravil, z zadostno mero zanesljivosti kažejo na to, da je bil naročnik popravila toženec. Toženčev samovoljni odvzem vozila iz posesti podjemnika je v kontekstu jamčevanja za napake mogoče razlagati na dva načina: bodisi, da je toženec s tem opravljeno delo prevzel brez kakršnegakoli grajanja napak, bodisi, da je s svojim ravnanjem brez utemeljenega razloga zavrnil pregled in prevzem izvršenega dela.

Očitano izvršitveno ravnanje odtujitve premoženja je v konkretnem delu opisa opredeljeno z navedbo, da je obdolženi zarubljeno prikolico za prevoz konj znamke Worman odstranil s sedeža družbe B. d. o. o. ter jo da odpeljati svojemu bratu C. C. Ker odtujitev pomeni prenos lastništva, kar storilec doseže na primer s prodajo ali darilom, je ugotoviti, da očitano ravnanje obdolženca ne predstavlja ustrezne konkretizacije tega zakonskega znaka, saj iz opisa ne izhaja, da bi obdolženi na brata prenesel lastništvo sporne prikolice.

Storilec kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic je lahko le lastnik stvari ali premoženja, pri tem pa je predmet kaznivega dejanja lahko tudi premoženje, ki je last pravne osebe, storilec pa je v takem primeru njen zakoniti zastopnik. V sodni praksi se je v primerljivih situacijah, ko zakon kot storilca kaznivega dejanja določa zastopnika družbe, že izoblikovalo stališče, da je storilec lahko tudi t. i. "dejanski direktor". To je oseba, ki dejansko prevzame vlogo poslovodnega organa družbe, torej nastopa kot dejanski zastopnik pravne osebe ter opravlja funkcijo direktorja, čeprav formalnopravno gledano ni direktor oziroma zastopnik te pravne osebe. Storilec je torej v takih primerih lahko tudi oseba, ki je de facto prevzela vlogo poslovodnega organa družbe, čeprav formalnopravno za to ni bila pooblaščena.

Direktor družbe je v smislu vsebine členov 504 ZGD in ostalih tisti, ki na podlagi pooblastila upravlja premoženje družbe in je lahko storilec kaznivega dejanja po 223. členu KZ-1, ki je bilo storjeno v imenu, na račun ali v korist pravne osebe. Direktor izraža voljo družbe, dolžan je poslovati vestno in pošteno, je odgovoren za poslovanje družbe in deluje v korist lastnikov. Pravna oseba pa je samostojna oseba, katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov in namenjeno gospodarski dejavnosti. Storilec kaznivega dejanja po 223. členu KZ-1 je lahko le lastnik stvari ali premoženja, zoper katerega teče postopek prisilne izvršbe. Namen te zakonske določbe je sankcionirati tista ravnanja, ki v postopku prisilne izvršbe preprečijo upnikovo poplačilo terjatev. Na podlagi 223. člena KZ-1 je pravna oseba odgovorna za to kaznivo dejanje, če njen direktor stori kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1.

Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi podana zgoraj navedena povezava med kasneje odkritim kaznivim dejanjem poslovne goljufije obdolženca, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, in pred tem obravnavanim nadaljevanim kaznivim dejanjem poslovne goljufije, o katerem je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 22444/2015 z dne 12. 1. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 22444/2015 z dne 9. 1. 2018. Natančna primerjava opisov dejanj obeh sodb pokaže, da gre za ista izvršitvena dejanja obdolženca, ki so tudi časovno povezana. Zakonska rehabilitacija (ob izpolnjenih pogojih) namreč nastopi, četudi sodba iz kazenske evidence fizično ni izbrisana. Ker obdolženi I. V. v času teka zastaralnega roka ni storil enako hudo ali hujše kaznivo dejanja (obsojenec je bil sicer kasneje obsojen še za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije (glej točki 4 in 6), vendar je bilo to kaznivo dejanje izvršeno pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja), je kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje zastaral 15. 11. 2018, to je v času po izreku prvostopenjske sodbe in pred predložitvijo zadeve pritožbenemu sodišč

V opisu dejanja je ustrezno konkretiziran zakonski znak oškodovanja upnika, saj je navedeno na kakšen način in za koliko je bila upnica oškodovana, prav tako je konkretizirana odtujitev obdolženčevega premoženja, in sicer se obdolžencu očita, da je svoje premoženje odtujil s podajanjem izjav, ki imajo naravo dolžnikovih izplačilnih prepovedi na ZPIZ. Dejstva in okoliščine v zvezi s tem, ali je oškodovanka po opisanem obdolženčevem ravnanju dobila še kaj poplačano ali ne, ali je uveljavljala še katero od drugih zakonsko predvidenih izvršilnih sredstev, ali je to možnost sploh imela in ali je obdolženec takrat imel še kakšno drugo premoženje, iz katerega bi se lahko poplačala, pa so predmet ugotavljanja dejanskega stanja in ne opisa očitanega kaznivega dejanja.

Jedro vložene zahteve za obnovo postopka in sedaj obravnavane pritožbe predstavljajo trditve, da bi oškodovanec ob dolžnem oziroma zakonitem ravnanju Okrajnega sodišča v Grosupljem prišel do poplačila svoje terjatve iz obsojenčevega nepremičnega premoženja, kar za odločitev v tej kazenski zadevi ni relevantno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno izhajalo iz stanja zemljiške knjige, kakršno je bilo v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja leta 2010 in kakršno je bilo tedaj znano tudi obsojencu, zato je navedbe obrambe o subjektivnih znakih očitanega kaznivega dejanja pravilno presojalo v tem okviru. Predvsem pa je ključno, da je bila v kazenskem postopku obravnavana škoda, ki je oškodovancu nastala kot posledica obsojenčevega ravnanja zaradi nezmožnosti poplačila iz njegovega premičnega premoženja. Očitno je, da vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in oškodovancu nastalo škodo ni mogla pretrgati v času storitve kaznivega dejanja neznana napaka izvršilnega sodišča, niti več let kasneje sklenjena sodna poravnana, saj bi se oškodovanec ob izostanku obsojenčevega kaznivega dejanja vendarle lahko poplačal iz obsojenčevih premičnin v postopku rubeža, a mu

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je obdolženec tekom izvršilnega postopka razpolagal s svojim nepremičnim premoženjem in ga odtujil ter da drugega premoženja, na katerega bi bilo možno poseči z izvršbo nima. Napačen pa je zaključek prvostopenjskega sodišča, da preprečitev izvršbe v konkretnem primeru ni odvisna zgolj od ravnanja obdolženca, temveč tudi od ravnanja in premoženja drugega solidarnega dolžnika. Pritožnik pravilno zatrjuje, da okoliščina, da je v izvršilnem postopku nastopal kot solidarni dolžnik B. B., ne more izključiti kazenske odgovornosti obdolženca.

Z osebnim stečajem je upnikom s prijavo terjatev v tem postopku le olajšana možnost, da pridejo vsaj do delnega poplačila, vendar pa neizpolnitev te možnosti, tudi če zaradi lažnih navedb oziroma prikrivanj dejanskih okoliščin s strani obdolženca, ne pomeni izpolnitve zakonskih znakov goljufije, saj dolg obstaja že od prej.

Kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori kdor, zato da bi preprečil poplačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Storilec tega kaznivega dejanja med izvršilnim postopkom je lahko le oseba, ki je lastnik premoženja in zoper katero teče izvršilni postopek. Premično ali nepremično premoženje mora biti torej v lasti storilca, ki to premoženje med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije z namenom oškodovati upnika. V obravnavani zadevi se je Vrhovnemu sodišču porodil dvom v resničnost oziroma pravilnost zaključka sodišča v zvezi z lastništvom vozila, ki ga je obsojenec skril z namenom preprečiti poplačilo upnika med prisilno izvršbo. Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 predstavlja posebno obliko goljufije, pri katerem storilec spravi v zmoto pristojni organ z navajanjem lažnih okoliščin ali zamolčanjem določenih okoliščin, izključno na podlagi teh navedb pa pristojni organ v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini te lažne okoliščine potrdi. V skladu z določbo 445. člena ZKP sodišče druge

Pri kaznivem dejanju oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 se od storilca zahteva posebej motiviran naklep, in sicer, da storilec z namenom, da prepreči plačilo upnika v prisilni izvršbi, s katerim od alternativno navedenih izvršitvenih ravnanj oškoduje oziroma zmanjša svoje premoženje, zaradi česar izvršba ni več mogoča, s tem pa oškoduje premoženje oškodovanca, ki se v izvršbi ne more več poplačati. V zavesti storilca mora torej v trenutku izvršitvenega ravnanja biti, da bo s svojim ravnanjem oškodoval upnika v postopku izvršilnega postopka, kar pa predpostavlja, da se storilec tudi zaveda, da zoper njega teče izvršilni postopek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v smeri, ali je obdolženec vedel, da zoper njega teče izvršba, sploh ni ugotavljalo, saj kljub obdolženčevemu zagovoru, da s sklepom o izvršbi ni bil seznanjen, ni pribavilo izvršilnega spisa. Zaključilo je, da razlog, zakaj je obdolženec odsvojil osebni avtomobil, ni pomemben. Ker torej sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, ali je obdolženi vedel za obstoj izvršbe, temveč je to zgolj predpostavljalo, ter je nato še zaključilo, da razlog odsvojitve

Če je vložena kazenska ovadba zoper neznanega storilca, časa vložitve takšne ovadbe ni mogoče šteti kot začetek roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP.

Tožnica (učiteljica razrednega pouka) je s tem, ko je v spornem obdobju računovodstvu tožene stranke (brez vednosti tožene stranke) podala več pooblastil za prenos dela plače oziroma regresa na drug transakcijski račun, ki je bil v tem času v lasti tožničine hčerke, z namenom izogibanja izvršbi po pravnomočnem sklepu o izvršbi, naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V ravnanju tožnice pa niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1, kar je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz dokaznega postopku namreč ne izhaja, da bi tožnica računovodkinjo z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto, ali jo pustila v zmoti in jo s tem zapeljala, da ta v škodo svojega in tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnica in računovodkinja tožene stranke sta se dogovorili, da se bo s prenakazilom dela tožničine plače ta delno izognila rubežu na to plačo. Po zaključku pritožbenega sodišča so v sporni

Namen zakonske določbe, ki določa kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic (po drugem odstavku 223. člena KZ-1) ni, da bi razlikovala med postopkom davčne in sodne izvršbe, temveč sankcionirati tista ravnanja storilca, ki v postopku prisilne izvršbe prepreči upnikovo poplačilo terjatve.

Kaznivo dejanje ni podano, če se oškodovanec v izvršbi lahko poplača s preostalim storilčevim premoženjem, saj v takem primeru ne gre za dejansko preprečitev izvršbe in s tem oškodovanje upnika. Zakon izrecno ne dopušča takšne razlage zakonske norme, da je to kaznivo dejanje podano le v primeru, če storilec razpolaga z zarubljenim premoženjem (premoženjem, ki je že predmet izdanega sklepa o izvršbi) in ne tudi, če razpolaga s katerimkoli drugim delom svojega premoženja. Zakon tako ozke razlage ne dopušča glede na dikcijo, da je do preprečitve plačila upnika prišlo med prisilno izvršbo zaradi uničenja, poškodovanja, odtujitve ali skrivanja delov premoženja dolžnika.

Neprepričljivo in nesprejemljivo je stališče prvostopenjskega sodišča, da je določba 1. odst. 223. čl. KZ-1, ki je začel veljati 1. novembra 2008 bistveno spremenjena, saj ne inkriminira več odtujitve storilčevega premoženja (odtuji, uniči, poškoduje ali vzame njegovo stvar). Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo le iz jezikovne razlage kazenskopravne norme, kar pa ni v duhu ustvarjalne in zakonite uporabe kazenskega prava, ki terja uporabo tudi drugih metod: logične, sistematične, primerjalne, zgodovinske, teleološke in racionalne metode za razlago kazenskega zakona.