VSRS Sodba I Ips 100/2010

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 26. 3. 2009 spoznalo obsojenca za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je določilo kazen enega leta in šest mesecev zapora; zatem pa mu je na podlagi določbe prvega odstavka 48. člena KZ, ob upoštevanju kazni štiri mesece zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem K 53/2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1019/2008, izreklo enotno kazen enega leta in devet mesecev zapora. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka ter premoženjskopravni zahtevek oškodovanca – Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje v znesku 20.030 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka pa je tega oškodovanca in s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom oškodovank J. B., K. O., J. J. in J. N. napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20. 1. 2010 pritožbe obsojenca, njegovega zagovornika in državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 4. 5. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je sodišče nezakonito in brez racionalnega razloga zavrnilo dokazni predlog, ki bi potrdil, da očitanega kaznivega dejanja ni storil. Ravnanje, ki mu je očitano, ni mogoče subsumirati pod očitano kaznivo dejanje goljufije, temveč kvečjemu kot kaznivo dejanje po drugem odstavku 235. člena KZ. Sodišče je kršilo drugi odstavek 41. člena KZ, ker je kot obteževalno okoliščino štelo, da je s svojim ravnanjem prikrajšal delavke in ker je kot obteževalno okoliščino upoštevalo predkaznovanost, ni pa upoštevalo odmaknjenosti dejanja. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa tako, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 28. 5. 2010, navaja, da obsojenec v zahtevi izpodbija ugotovitve glede dejanskega stanja; glede zavrnitve dokaznega predloga obrambe pa, da ni izpolnjeval pogojev, ki jih je sodna praksa sprejela za takšne primere. Obsojenec je bil z odgovorom državnega tožilca seznanjen ter se je o njem pisno izjavil dne 21. 7. 2010.

B.

4Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP). Zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP); pri odločanju o zahtevi pa se Vrhovno sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v zahtevi sklicuje in katere konkretizira tako, da je mogoče preizkus njihove utemeljenosti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

5Navedbe obsojenca, da njegovega ravnanja „ni mogoče subsumirati pod očitano mu kaznivo dejanje goljufije“ je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, ki je enake pritožbene navedbe obsojenca zavrnilo kot neutemeljene ob obrazloženi presoji, da iz opisa očitanega mu kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhajajo vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ (stran 2 sodbe sodišča druge stopnje).

6Neutemeljeno obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija odločbo o kazni in uveljavlja kršitev drugega odstavka 41. člena KZ z navedbo, da je sodišče kot obteževalne okoliščine upoštevalo, da je s svojim ravnanjem prikrajšal delavke, čeprav delavke niso bile materialno prikrajšane, in ker je sodišče upoštevalo njegovo predkaznovanost, čeprav je bil pogojno obsojen za majhna kazniva dejanja. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se odločba o kazenski sankciji lahko izpodbija le, če je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), česar pa sodišče z izrekom kazni enega leta in šest mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 217. člena KZ (za katero je predpisana kazen zapora do treh let) ni storilo. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni skladno z določbo drugega odstavka 41. člena KZ poleg olajševalnih okoliščin, kot obteževalne okoliščine upoštevalo obsojenčevo predkaznovanost (da je obsojenec že bil obsojen izhaja tudi iz njegovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti) in da je obsojenec z dejanjem prikrajšal delavke za socialne pravice (stran 5 sodbe sodišča prve stopnje). Zato obsojenčeve navedbe v zahtevi glede okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo kot obteževalne pri izreku kazni, po vsebini ne predstavljajo kršitve zakona, temveč izražajo nestrinjanje z izrečeno višino kazni in pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga iz prvega odstavka 374. člena ZKP.

7Obsojenčeve navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov: pribave sprejemno-odpustnega pisma iz KC B. L. in zaslišanja prič J. D. in M. K. kršilo pravico do obrambe, je Vrhovno sodišče štelo kot kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je te dokazne predloge, podane na zadnji glavni obravnavi, zavrnilo, ker je glede na vse zbrane dokaze ocenilo, da niso potrebni za razjasnitev dejanskega stanja ter svojo odločitev v razlogih sodbe tudi obrazložilo (stran 3 in 4 sodbe). Sodišče druge stopnje je pritožbeno navedbo o kršitvi pravice do obrambe zavrnilo ob obrazloženi presoji, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, opirajoč se tudi na pregled prihodkov in odhodkov v poslovanju obsojenca, zanesljivo ugotovilo, da obsojenec ni opravljal dejavnosti čistilnega servisa ter zato utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje prič M. K. in J. D. Glede poizvedb o zdravljenju obsojenca v KC v B. L. pa pritrdilo sodišču prve stopnje, da obramba v zvezi s tem dokaznim predlogom niti ni izkazala materialnopravne relevantnosti, ker obsojenec ne v zagovoru ne ob podaji tega dokaznega predloga ni navedel niti časa hospitalizacije v tej bolnici (stran 3 sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi v skladu z ustavnosodnimi merili o pravici do izvedbe dokazov v obtoženčevo korist (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 263/2001 z dne 30. 10. 2003) utemeljeno zavrnilo te dokazne predloge obrambe, ker je ocenilo, da glede na jasno in popolno ugotovljeno dejansko stanje izvedba predlaganih dokazov ni potrebna in takšno svojo odločitev v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP v izpodbijani pravnomočni sodbi ustrezno obrazložilo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, pri tem pa sodišče ugotavlja, da vložnik v zahtevi niti ne obrazloži, kako je zavrnitev teh dokaznih predlogov vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

8Pravilno obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče druge stopnje v svoji sodbi njegovo ime napačno zapisalo, ker je njegovo ime A., ne pa A. Vendar gre za očitno pisno pomoto v imenu, kar na zakonitost odločbe ni imelo vpliva.

9Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se je obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti skliceval, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.