235. člen KZ

Ker ravnanja po opisu niso povzročila ene ali skupne prepovedane posledice in ker iz opisa ni razvidno, da bi obdolženi povzročeno protipravno stanje med navedenimi datumi izvršitev kakorkoli vzdrževal (gl. Korošec D. v Bavcon L. in Šelih A., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2014, str. 198) se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnikom, ko je v delu pritožbene obrazložitve zatrjeval, da obdolženčevih ravnanj ni mogoče opredeliti kot tako imenovanega trajajočega kaznivega dejanja ali vsaj ne na način, da pravila o nedovoljenosti kazenskega pregona za posamezna izvršitvena ravnanja po določenem času ne bi bila upoštevana. Okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obtoževalne okoliščine) so določene in primeroma naštete v drugem odstavku 49. člena KZ-1. Praviloma so odvisne od teže kaznivega dejanja in storilčeve krivde. Procesno ravnanje državnega tožilca, odnos do okolja do storilca kaznivega dejanja ter časovna odmaknjenost od dejanj, z njihovo težo in obdolženčevo krivdo niso povezane.

Pred presojo utemeljenosti trditve obsojenčevega zagovornika, da v opisanem ravnanju A. A. niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja, za katero je pravnomočno obsojen, je po naravi stvari treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Šele opredelitev, katera je tista materialna kazenska norma, ki jo je treba uporabiti, ponuja izhodišče za nadaljnji preizkus ali je obsojenec s svojim ravnanjem uresničil vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je zmotna razlaga, da je treba pri zlorabi položaja z njegovo izrabo dejanje opisati tako, da vsebuje očitek kršitve zunanjih predpisov, ki določajo vrste in meje pooblastil na določenem položaju. Takšna oblika zlorabe bi pomenila prestop meja pravic. Obsojenčeva pooblastila so po ugotovitvah v pravnomočni sodbi temeljila na pogodbi, sklenjeni med M., d. d., in V. dne 3. 2. 2006. Te pogodbe in zapisnika z 29. redne seje nadzornega sveta družbe M., d. d., z dne 20. 6. 2006, ko je ta odločal o predlogu njegove družbe za odobritev navedene pogodbe o svetovanju, sodišče ni pridobilo. Ve

Okoliščina, da upravni organ v nasprotju z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP, kakor tudi 138. člena ZUP, pred izdajo odločbe ni ugotovil vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembne za odločitev, v ničemer ne odvezuje kazenskega sodišča, da po resnici ni popolnoma ugotovi dejansko stanje.

Določila kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 ožijo krog možnih storilcev tega kaznivega dejanja v primerjavi z v času storitve kaznivega dejanja veljavnimi določili prvega odstavka 244. člena KZ, saj se po določilih spremenjenega zakona to kaznivo dejanje ne stori več zgolj "pri opravljanju gospodarske dejavnosti", ampak "pri njenem vodenju in nadzorstvu", kar pomeni, da lahko to kaznivo dejanje po določilih KZ-1 stori le tisti, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti vrši funkcijo, kot se to zahteva sedaj, pri čemer ni prezreti, da je s temi določili odpravljena tudi subsidiarna narava dejanja. Prav tako vodstveno funkcijo pa je obtoženi kot direktor dejansko opravljal, kar pomeni, da je kaznivo dejanje kot se mu očita iz tega razloga moč še vedno pravno opredeliti po določilih KZ. Tudi če je šlo za kredita odobrena iz namenskih sredstev Republike Slovenije, je bilo razpolaganje z njimi prenešeno na RRA katera jih ni podeljevala kot nepovratna sredstva, ampak kot kredit po podpisu kreditnih pogodb. Okoliščina, da je RRA kasneje od nekaterih prejemnikov kredita tega skušala izterjati, pomeni, da je

Bistvo kaznivega dejanja sovražne propragande je bilo, da je storilec z eno izmed izvršitvenih oblik delal propagando, ki je bila usmerjena proti državni in družbeni ureditvi. Subjektivni namen kaznivega dejanja je bil izražen v namenu izpodkopavanja oblasti delovnega ljudstva ter ostalih v zakonu naštetih dejavnostih, izvršena propaganda pa je morala biti tudi takšna, da je bila primerna za uresničitev navedenega cilja.

Razlika med goljufijo po 217. členu KZ in preslepitvijo pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po 235. členu KZ je v tem, da storilec pri kaznivem dejanju goljufije zasleduje pridobitev protipravne premoženjske koristi, tega elementa kaznivega dejanja pa pri kaznivem dejanju po 235. členu KZ ni. Če je obsojenec menil, da je seznanitev sodnice z izjavo, ki jo je dal policiji, vzbudila dvom o njeni nepristranskosti, je imel možnost, da bi zahteval njeno izločitev, in to takoj, ko je izvedel za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave (2. odstavek 41. člena ZKP). Razpravljajoča sodnica je na glavni obravnavi s predočenjem listin v teku obsojenčevega zagovora ravnala vsebinsko enako, kot da bi mu postavljala vprašanja, s čimer je kršila 2. odstavek 324. člena ZKP.