VSRS Sklep III Ips 4/2008

Revizija se zavrže.

Upnik mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti dolžniku njegove revizijske stroške v znesku 2.478,00 eurov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

A.

Dosedanji potek postopka

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom I 2005/12282 dne 15. 5. 2006 ugodilo dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi I 2005/12282 z dne 15. 3. 2006, izvršbo ustavilo, sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Cpg 642/2006 dne 7. 9. 2006 zavrnilo upnikovo pritožbo zoper sklep, naveden v prejšnji točki, in ga potrdilo.

3Zoper sklep, naveden v prejšnji točki, je upnik vložil revizijo (prva revizija), ki jo je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrglo s sklepom I 2005/12282 dne 7. 12. 2006 (sklep o zavrženju prve revizije).

4Upnik se je zoper sklep, naveden v prejšnji točki, pritožil, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom III Cp 262/2007 dne 7. 2. 2007 (izpodbijani sklep) njegovo pritožbo zavrnilo in sklep o zavrženju prve revizije potrdilo.

5Zoper izpodbijani sklep vlaga upnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. To naj bi bilo drugostopenjsko sodišče storilo s tem, da ni prekinilo postopka ter sprožilo postopka za oceno ustavnosti določbe 10. člena ZIZ, ki jo je uporabilo za podlago svoje odločitve.

6Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008 – ZPP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

7Sodišče je revizijo vročilo dolžniku in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Dolžnik je odgovoril na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev.

B

Revizijske navedbe

8Revident navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ker naj bi bil 10. člen Zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami - ZIZ), na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Zatrjuje, da bi moralo drugostopenjsko sodišče pred odločitvijo o dovoljenosti revizije prekiniti postopek ter na Ustavno sodišče vložiti zahtevo za oceno ustavnosti 10. člena ZIZ v delu, v katerem je določeno, da v postopkih izvršbe na podlagi izvršilnega naslova ni revizije zoper sklep, s katerim je postopek zaključen na drugi stopnji, in v katerem je odločeno o ugovornem razlogu iz 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Predlaga, naj zato Vrhovno sodišče prekine postopek, vloži zahtevo za oceno ustavnosti 10. člena ZIZ, po prejemu odločitve Ustavnega sodišča pa nadaljuje postopek, razveljavi izpodbijani sklep in sklep o zavrženju prve revizije ter o njej odloči.

C

Presoja utemeljenosti revizije

9Upnik opira dovoljenost revizije na določbo tretjega odstavka 384. člena ZPP. Ta določa, da je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže. To določbo naj bi bilo treba uporabiti tudi v tem primeru glede na 15. člen ZIZ, ki določa, da se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če ni v tem ali kakšnem drugem zakonu drugače določeno.

10Revident se v tem primeru neutemeljeno sklicuje na določbo 384. člena ZPP. Pri presoji, koliko prostora za smiselno uporabo ZPP pušča določba prvega odstavka 10. člena ZIZ, je treba biti pozoren na to, da ZIZ pravnega sredstva revizije ne pozna. Smiselna uporaba ZPP po določbi 15. člena ZIZ prihaja v poštev le v pravnih položajih, ki v ZIZ niso (v celoti) urejeni. Samo tako je mogoče logično razložiti določbo, da se v postopku izvršbe in zavarovanja „ ... smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, (le) če ni v tem ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno“. Glede nobenega vprašanja v ZIZ ni (izrecno določeno), da se zanj ZPP smiselno ne uporablja. Določba zato lahko pomeni le, da se ZPP smiselno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZIZ ali v kakšnem drugem zakonu niso (drugače) urejena.(1) Prvi odstavek 10. člena ZIZ vprašanje dovoljenosti revizije ureja popolno: v postopku izvršbe in zavarovanja revizije (brez izjeme) ni. Zato smiselna uporaba določb ZPP glede dovoljenosti revizije zoper sklep sodišča druge stopnje v postopkih izvršbe in zavarovanja ne pride v poštev. Takšne razlage ne more omajati niti dejstvo, da tretji odstavek 384. člena ZPP določa, da je revizija vselej dovoljena ... Ta določba zagotavlja tristopenjski preizkus pravilnosti odločitve, da v posameznem primeru, v postopkih, ki načelno poznajo izredno pravno sredstvo revizije, niso izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavanje, ni pa mogoče širiti njenega pomena tako, da bi omogočala revizijski preizkus sodnih odločitev v postopkih, ki revizije kot pravnega sredstva sploh ne poznajo.

11Utemeljitev v 10. točki, ki ima za posledico zavrženje revizije, pa se opira na razlago 15. in 10. člena ZIZ. Tako se pokaže, da je 10. člen ZIZ relevanten za sprejem takšne procesne odločitve. Revizijsko sodišče zato ni moglo zavreči revizije, ne da bi odgovorilo na revidentove očitke o protiustavnosti 10. člena ZIZ.

12Revident vidi kršitev določb pravdnega postopka v tem, da je pritožbeno sodišče odločilo, ne da bi prekinilo postopek in ni vložilo zahteve za oceno ustavnosti 10. člena ZIZ pri Ustavnem sodišču.

13Člen 156 Ustave določa, da mora sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče je v več odločbah razložilo to določbo tako, da sodišče do mnenja o protiustavnosti relevantne zakonske določbe lahko pride samo ali potem, ko ga na to opozori stranka v postopku. To, da sodišče ni prekinilo postopka, ker ni imelo dvomov v ustavnost zakonske podlage, ki jo je uporabilo, ne more predstavljati kršitve določb pravdnega postopka. Za kršitev (iz 8. in lahko tudi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in hkrati za kršitev 22. člena Ustave) bi šlo, če bi tako ravnalo, pri tem pa v odločbi ne bi odgovorilo na navedbe stranke, ki je uveljavljala protiustavnost relevantnega zakona. Vendar te kršitve revident niti smiselno ne uveljavlja.

14Pač pa trditev, da je pritožbeno sodišče med postopkom uporabilo protiustavno procesno zakonsko določbo, vsebinsko pomeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Po določbi 125. člena Ustave so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon. Način, kako razreševati nasprotja med Ustavo in zakonom kot hierarhično podrejenim predpisom, ureja ravno določba 156. člena Ustave – ki za slovenski pravni red vzpostavlja sistem koncentrirane presoje skladnosti zakonov z Ustavo. Četudi Ustava samo za določbe o človekovih pravicah izrecno določa, da se uporabljajo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena), pa tudi druge ustavne določbe predstavljajo veljavno pravo, ki v sistemu koncentrirane presoje ustavnosti zakonov učinkuje ravno prek mehanizma, določenega v 156. členu Ustave (in z novelo ZUstS-A izrecno tudi v prvem odstavku 23. člena ZUstS). Če se izkaže, da je sodišče pri odločanju uporabilo protiustavno zakonsko procesno določbo, je takšna odločba protiustavna in s tem nezakonita. Očitek, da je pri izdaji prvostopenjskega sklepa sodišče uporabilo protiustavno določbo 10. člena ZIZ, drugostopenjsko sodišče pa kljub ustreznim pritožbenim navedbam te kršitve v izpodbijanem sklepu ni odpravilo, predstavlja torej dovoljen in upošteven revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP.

15Člen 10 ZIZ naj bi bil v delu, v katerem določa, da revizija v postopku izvršbe, začetem na podlagi izvršilnega naslova, v katerem sodišče odloča o ugovornem razlogu iz 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ ni dovoljena, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Drugi odstavek 14. člena Ustave naj bi bil kršen zato, ker 10. člen ZIZ glede (ne)dovoljenosti revizije ne upošteva, da je v primeru ugovornega razloga iz 11. točke 55. člena ZIZ (zastaranje terjatve) revizija dovoljena, kadar izvršilni postopek teče na podlagi verodostojne listine, ne pa tudi, kadar je podlaga za postopek izvršilni naslov. Vsebina ugovora naj bi bila enaka v enem in drugem postopku, razlike med listinama, na podlagi katerih je izvršba dovoljena (verodostojna listina ali izvršilni naslov), pa naj bi ne predstavljale razumnega in stvarnega razloga za različno ureditev vprašanja dopustnosti revizije. Zakon naj bi torej položaje, ki so v bistvenih značilnostih enaki, urejal različno, za takšno razlikovanje pa naj bi ne obstajal stvarno utemeljen razlog. Institut zastaranja naj bi sam po sebi predstavljal poseg v pravico do sodnega varstva (23. člen) in tudi v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave).

16Vrhovno sodišče ne vidi ustavne spornosti določbe 10. člena ZIZ, ki v postopkih izvršbe in zavarovanja izključuje revizijo. Revizija kot izredno pravno sredstvo je več, kot zahteva določba 25. člena Ustave. Pravnomočnost, ki je ustavno varovan položaj (158. člen Ustave) in pravica do odločanja brez nepotrebnega odlašanja (sestavni del pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave), sta dali zakonodajalcu zadostno podlago, da se je v postopkih izvršbe in zavarovanja zadovoljil z dvostopenjskim sodnim varstvom.

17Dejstvo je, da se sodno varstvo – upnika in dolžnika – v postopkih izvršbe razlikuje glede na to, ali je podlaga za izvršbo izvršilni naslov, to je listina, ki je rezultat nekega predhodnega postopka, v katerem je bila ugotovljena upnikova terjatev, ali verodostojna listina. Razlike, tudi ta, ki ji oporeka revident, so utemeljene ravno na različni naravi izvršilnega naslova in verodostojne listine. Medtem ko je v izvršilnem naslovu obstoj terjatve praviloma ugotovljen v postopku, ki izpolnjuje ustavne zahteve iz 22. in 23. člena Ustave in v katerem tudi revizija ni izključena, se pri izdaji sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče opira le na navedbe in dokaze, ki jih predloži upnik. Tej razliki je prilagojena tudi različna vsebina sklepa v prvem in v drugem primeru – v slednjem vsebuje sklep tudi kondemnatorni del, ki šele predstavlja izvršilni naslov. Ta pa je izdan v postopku, kjer dolžnik sploh ni mogel sodelovati. Šele v ugovornem postopku in njegovem nadaljevanju dolžnik pridobi položaj, kakršen je dolžniku zagotovljen v postopku pridobitve izvršilnega naslova v prvem primeru. Ne drži torej revidentov očitek, da zakonodajalec ni imel stvarnega in iz narave stvari izhajajočega razloga, da je različno uredil položaj strank v ugovornem postopku za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova in na podlagi verodostojne listine.

18Vrhovno sodišče je pri presoji revidentovih navedb upoštevalo, da se ugovorni razlog iz 11. točke prvega odstavka 55. člena nanaša na samo terjatev – zaradi česar argumenti, navedeni v prejšnji točki, izgubijo velik del svoje prepričljivosti. Zastaranje judikatne terjatve je namreč okoliščina, ki v postopku nastanka izvršilnega naslova ni mogla biti preizkušena na kontradiktoren način. To pravzaprav velja za vse opozicijske razloge za ugovor. Vendar podobnost primerov, ki so podlaga za opozicijske ugovore zoper izvršilni naslov, s primeri, ki utemeljujejo ugovore zoper kondemnatorni izrek sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ni tolikšna, da bi pretehtala razliko med enim in drugim izvršilnim postopkom. Številčnost in zapletenost – v pravnem in dejanskem pogledu - možnih ugovornih razlogov zoper kondemnatorni izrek sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in zoper obstoj judikatne terjatve sta tako različna, da opravičujeta različno ureditev postopkov za presojo njihove utemeljenosti. Tudi v primeru materialnopravnega ugovora zastaranja se ta razlika jasno kaže. Medtem ko zastaranje judikatne terjatve predstavlja v pravnem in dejanskem pogledu razmeroma enostaven pravni institut (glede opredelitve judikatne terjatve, glede začetka teka zastaranja in zastaralnega roka obstaja jasna zakonska ureditev in utrjena ter enotna sodna praksa), imajo terjatve, ugotovljene v kondemnatornem delu sklepov o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zelo različne pravne podlage, ugovori zastaranja pa lahko temeljijo na navedbah, katerih presoja v pravnem in dejanskem pogledu zahteva polno kontradiktorno obravnavo, kakršna v (rednem) ugovornem postopku ni zagotovljena v polnem obsegu.

19Revizijsko sodišče je bilo pozorno tudi na okoliščino, da veljavna ureditev obravnave ugovorov, kadar so med strankama sporna dejstva in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev (takšen pa je tudi ugovor zastaranja), sodišču ne nalaga več napotitve na pravdo. Ni prezrlo ustavne spornosti ureditve, po kateri o takšnih spornih dejstvih v skladu z določbo 59. člena v povezavi s 55. členom ZIZ sodišče lahko odloča v ugovornem (izvršilnem) postopku, pravilnost odločitve pa lahko po 59. členu ZIZ v posebni pravdi izpodbija samo dolžnik, ne pa tudi upnik. Vendar v postopku s to revizijo Vrhovno sodišče ni moglo prekiniti postopka in zahtevati presoje ustavnosti takšne zakonske ureditve. V tem postopku Vrhovno sodišče rešuje samo vprašanje dopustnosti revizije v postopku izvršbe in zavarovanja. Pri odločanju mu ni bilo treba in tudi ni moglo uporabiti navedenih ustavno spornih določb ZIZ. Zato za prekinitev postopka in začetek postopka za presojo ustavnosti 59. člena ZIZ ni podana predpostavka relevance.

20Člen 156 Ustave res določa, da mora sodišče prekiniti postopek in zahtevati presojo Ustavnega sodišča, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Te določbe pa ni mogoče razumeti tako, da bi moralo (smelo) sodišče prekiniti postopek, če meni, da je protiustavna katera koli določba zakona, ki bi ga moralo uporabiti. Tudi morebitna razlaga, da gre v spornem primeru za protiustavno pravno praznino, te pa ni mogoče locirati v posamezen člen, zaradi česar bi v takšnem primeru redno sodišče lahko uveljavljalo ustavno spornost katerekoli določbe zakona, ki je vsaj posredno povezana z vprašanjem, ki ga sodišče obravnava, bi nedopustno razširila doseg določbe 156. člena Ustave. Takšno razumevanje določbe 156. člena Ustave bi pomenilo, da so (redna) sodišča uvedla nekakšno presojo ustavnosti „po koneksiteti“, kar bi bilo v nasprotju z razlago, ki v 156. členu vidi zahtevo po relevanci. Relevanca pa v bistvu pomeni le na drug način izražen koncept pravnega interesa – zahtevani poseg Ustavnega sodišča mora imeti vpliv na odločitev sodišča v konkretni zadevi. Tudi če bi Ustavno sodišče ugotovilo, da je ureditev, ki jo je uveljavila novela ZIZ-A s spremembo 59. člena, v neskladju z Ustavo, bi revizijsko sodišče v tem primeru ne moglo ugoditi reviziji.

21Glede na navedeno je revizijsko sodišče svojo odločitev oprlo na 10. člen ZIZ in iz razlogov, ki so navedeni v 10. in 11. točki te obrazložitve, revizijo zavrglo.

22Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 2.478,00 eurov predstavlja stroške, ki jih je imel dolžnik z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo. Od priznanih stroškov gredo dolžniku za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj npr. prvi odstavek 22. člena ZUS, ki to misel izrazi jasneje: „Za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, se primerno uporabljajo določbe ZPP.“