59. člen ZIZ

Pravnomočnega izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti se s tožbo na nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati, izpodbija se lahko le dovoljenost izvršbe. Tožnik ne more more biti uspešen z navedbami, ki jih podaja šele v pravdnem postopku po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, zoper katerega pravočasnega ugovora ni vložil

Iz izreka izpodbijanega sklepa (ki edini lahko postane pravnomočen) izhaja, da je dolžnica dolžna v roku 60 dni od pravnomočnosti sklepa izprazniti nepremičnini, ki v naravi predstavljata poseljeni zemljišči in ju izročiti upniku - kupcu v posest. Pričakovanje dolžnice, da bo sodišče v sklepu navedlo vse stvari, ki so na nepremičninah, presega zahtevo iz zakonske dikcije 192. člena ZIZ, pri čemer je opozoriti, da sodišču ti podatki nenazadnje niti ne morejo biti znani. Dejstvo, da stvari niso poimensko oziroma po vrsti konkretizirane, tako še ne pomeni, da obveznost po izpodbijanem sklepu ni določljiva. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče v tem postopku ne sme odločati o izpraznitvi nepremičnin. Konkretni postopek teče s prodajo solastniškega deleža dolžnice do 1/2, po prodaji nepremičnin in po plačilu kupnine (razen v primeru oprostitve plačila kupnine upnika), pa je sodišče dolžno v skladu s 192. členom ZIZ odločiti tudi o roku, v katerem je dolžnica dolžna predati nepremičnini upniku v posest. V tem delu sklep predstavlja izvršilni naslov za morebitni nadaljnji postopek na izpraznitev in izročitev nepremičnin. S trditvami, ki se nanašajo na to, da naj

Nepremičninsko izvršbo namreč opravlja sodišče, medtem ko izvršbo na ostale predmete opravlja davčni organ po določbah ZDavP-2, postopka pa lahko tečeta vzporedno. Ker za davčne obveznosti, ki se izterjujejo z davčno izvršbo, ni predpisana izjema od prenehanja pravice do izterjave, mora davčni organ ob vsakokratni uvedbi davčne izvršbe upoštevati zastaranje in v seznam izvršilnih naslovov, ki je podlaga davčne izvršbe, zastaranih terjatev ne sme vključiti. Posledica tega so "ažurirane" terjatve v sklepih, na katere je dolžnik opozoril tudi v ugovoru po izteku roka. Vendar si dolžnik napačno tolmači, da se je iz tega razloga davčna obveznost zmanjšala zgolj na 1.092,74 EUR. Kot že pojasnjeno, podlago predmetni izvršbi predstavlja seznam izvršilnih naslovov z dne 4. 9. 2017, v njem navedene terjatve pa so zavarovane s hipoteko, kar pomeni izjemo od prenehanja pravovarstvenega zahtevka za njihovo izterjavo iz dolžnikove nepremičnine.

S tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik uveljavlja samo tako imenovane opozicijske ugovorne razloge (8., 9. in 11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), izjemoma tudi impugnacijske razloge (npr. 12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).

Če bi bil tožnik lizingojemalec, bi bil kot tak opredeljen in poimenovan v pogodbi, poleg tega je nelogično tudi, da tožnik v ugovoru tretjega, ki ga je vložil v izvršilnem postopku zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnin, ni navajal, da je sam lizingojemalec po Pogodbi o finančnem lizingu in ni navajal pravne podlage za uporabo nepremičnin. Ker tožnik ni izkazal, da je lizingojemalec po Pogodbi o finančnem lizingu, svojo pravico do posesti predmeta lizinga pa je utemeljeval na tej okoliščini, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna.

Zgolj dejstvo, da imata prva tožnica in drugo tožnik v sporni nepremičnini prijavljeno stalno prebivališče, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ne predstavlja pravne podlage za njuno bivanje v tej nepremičnini. Prijavljeno stalno prebivališče samo po sebi ne more preprečiti izvršbe.

Stranka je oproščena svoje dolžnosti, da se izjavi, če so navedbe nasprotne stranke nesklepčne. Učinek domneve priznanja prepreči tudi z izjavo, da dejstev ne pozna, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na njeno ravnanje ali njeno zaznavanje (drugi odstavek 214. člena ZPP). V ugotovljenih okoliščinah primera, ko ni bilo dvomov o lastnini nepremičnine zastavitelja, in ob njegovi izrecni izjavi, da so vse pomembne okoliščine vsebovane v notarskem zapisu (iz katerega ne izhaja drugačen stvarno pravni položaj nepremičnine, kot ga je izkazovala zemljiška knjiga, morebitna družinska posest nepremičnine niti osebne družinske razmere dolžnika), tudi po presoji pritožbenega sodišča banki kot zastavnemu upniku ni bilo mogoče naložiti večje skrbnosti pri sklepanju pogodbe o zastavni pravici oziroma dodatnega aktivnega raziskovanja osebnih in družinskih razmerij dolžnika.

Prepoved reformatio in peius (359. člen ZPP) velja le v instančnih postopkih, sodišče prve stopnje pa lahko v ponovljenem postopku sprejme odločitev, ki ni ugodna za stranko, ki je s pritožbo uspela. Pomoč družinskih članov pri gradnji hiše, tako z delom, kot s sredstvi, se po utrjenem stališču sodne prakse šteje za pomoč družini in ne zgolj enemu zakoncu, zato na odločitev o deležih zakoncev na skupnem premoženju ne vpliva.

Vprašanje veljavnosti izvršilnega naslova, na podlagi katerega teče izvršba zoper dolžnika, v postopku na nedopustnost izvršbe ni predhodno vprašanje. Tožba na nedopustnost izvršbe je instrument za varstvo pravic tretjega na predmetu izvršbe, ki preprečujejo izvršbo. Z njo tretji izpodbija le dovoljenost izvršbe na tem predmetu, ne pa tudi obstoja terjatve iz izvršilnega naslova. Vložen predlog za obnovo postopka v postopku priznanja tuje sodne odločbe kot izvršilnega naslova ne predstavlja razloga za prekinitev pravdnega postopka na nedopustnost izvršbe.

Dejstvo, ki ga v pritožbi ponovno izpostavlja tožena stranka, in sicer da je bil rubež opravljen korektno in skladno z zakonom, pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka ni pravno odločilno, saj tudi tožnica toženi stranki ni nikoli očitala nasprotnega. Bistveno oziroma pravno pomembno je zgolj lastništvo zarubljenih premičnin.

Glede na vsebino Pogodbe o potrditvi odstopa z dne 2. 7. 2019 in nespornega dejstva, da je edini navedeni dolžnik v prilogah pogodbe S. d.o.o. (in ne tožnik), se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da iz te pogodbe ne izhaja, kar zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, da bi naj C. (kot pravna naslednica E. d.d.) prenesla terjatev do tožnika. Zato ne drži niti nadaljnji zaključek sodišča, da je s tem tudi tožnikova terjatev (kar je, kot pravilno opozarja tožnik, že pojmovno zgrešeno; kvečjemu bi to lahko bila tožnikova obveznost) pravno veljavno odstopljena in prenesena na toženca. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da sodišče prve stopnje svoj zmoten zaključek neutemeljeno utemeljuje s sklicevanjem na kreditne pogodbe, saj le-te sploh niso izvršilni naslov in v njih pojmovno ni določbe o prehodu terjatve.

Pravovarstveni namen tožbe na nedopustnost izvršbe je v tem, da se ugotovi, da je izvršba na določeno stvar ali pravico v določenem izvršilnem postopku nedopustna, ker je tožnik imetnik pravice, ki preprečuje izvršbo na tako stvar ali pravico. Zato je tožnikov pravni interes podan le, če je v teku konkreten izvršilni postopek na konkretno stvar ali pravico, glede katere tožnik zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Drži, da so tožnikove nepremičnine še vedno hipotekarno obremenjene, o čemer se je prepričalo tudi pritožbeno sodišče z vpogledom v zemljiško knjigo. Vendar pa to še ne utemeljuje tožnikovega pravnega interesa za tožbo na nedopustnost izvršbe. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožba na nedopustnost izvršbe specifično pravno sredstvo, ki varuje interese tožnika zgolj v okviru konkretnega izvršilnega postopka. Izvršilni postopek, za katerega je tožnik zahteval ugotovitev nedopustnosti izvršbe, je pravnomočno končan; postopek, ki se (morda) formalno še vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (in za katerega tožnik s tožbo ni zahteval nedopustnosti izvršbe) pa se zaradi pravnih posledic končanja osebnega stečaja ne bo mogel nikoli več nadaljevati. V pravni teor

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pravni interes tožnikov za vodenje tega pravdnega postopka, v katerem zahtevajo ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki je že ustavljena, prenehal. Dejstvo, da za isto terjatev tečeta še dva druga izvršilna postopka, na odločitev ne more vplivati.

Ker veljavnosti izvršilnega naslova v postopku po tožbi za nedopustnost izvršbe ni dopustno presojati, vprašanje veljavnosti pogodb, ki so jih sklepali pravni predniki pravdnih strank in so bile podlaga za vknjižbo hipoteke, v tej pravdi ni predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP in je odločitev o prekinitvi postopka zaradi reševanje predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP) zmotna.

Pri ugotovljeni nedopustnosti izvršbe ne gre za stališče instance, ki bi spreminjalo prvotno odločitev izvršilnega sodišča o ugovoru ali vanjo kakorkoli vsebinsko posegalo. Z njo se tudi ne razveljavi sklepa o izvršbi, temveč učinkuje samostojno kot močnejši pravni naslov. Ugotovljena nedopustnost izvršbe (ZIZ iz tega razloga ne uporablja pojma nedopustnost izvršilnega postopka), se lahko nanaša zgolj na fazo opravljanja izvršbe, medtem ko v fazo dovolitve izvršbe, z izjemo zgoraj kritizirane izrecne določbe šestega odstavka 58. člena ZIZ, in tam sprejete stroškovne odločitve, ne posega.

Navedbe o toženčevem nepoštenem, protipravnem in goljufivem ravnanju je sodišče prve stopnje pravilno presojalo z vidika prevare iz 49. člena OZ, za katero je kot sankcija predpisana izpodbojnost pogodbe. V skladu s teorijo in sodno prakso je ničnost predpisana le kot skrajna sankcija za neveljavnost pravnega posla (praviloma se pravni posel skuša vzdržati v veljavi v skladu z načelom pacta sunt servanda). Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da prevara, četudi nemoralna, praviloma ni razlog za ničnost pogodbe, pač pa le izjemoma. Vsako ravnanje sopogodbenika, ki s pomočjo prevare napelje drugega sopogodbenika k sklenitvi pogodbe, je nemoralno, vendar pa lahko le v izjemnih primerih privede do ničnosti pogodbe. Pogodba je nična le tedaj, ko gre za tako hude napake volje, da pogodba v resnici sploh ni nastala, in ko je bila ena pogodbena stranka na račun druge nadpovprečno oškodovana oziroma na podlagi podpisane pogodbe sama (v nasprotju z drugo stranko) v zameno ni prejela ničesar. Ker je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova (notarskega zapisa), tožnika (kot dolžnika) v omenjenih dveh izvršilnih postopkih v ugovoru zoper sklep o izvršbi (tu

Tožnik je kot razlog za v tožbi uveljavljano prenehanje terjatve iz izvršilnega naslova navajal dejstva nastala pred izdajo izvršilnega naslova, ki bi jih lahko in moral uveljavljati že v okviru kazenskega postopka. Če tožnik tega ni storil, tožnik v pravdi ne more uspeti s sklicevanjem na razlog, ki na podlagi 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ preprečuje izvršbo.

V skladu z 9. členom SPZ se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. Ker gre za pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, je bilo na tožnici trditveno in dokazno breme glede nedobrovernosti toženca. Breme zatrjevanja in dokazovanja dobrovernosti bi prešlo na toženca šele, če bi tožnica zatrjevala okoliščine, ki bi vzbujale dvom o dobrovernosti toženca oziroma bi lahko utemeljile dvom toženca v podatke zemljiške knjige o lastništvu zastavljenih nepremičnin. Ker je že toženec tako v izvršilnem postopku kot v odgovoru na tožbo zatrjeval dobro vero in pogodbeno pridobitev hipotek, tožnici ob ustrezni skrbnosti ni moglo ostati neznano, kaj so odločilna dejstva, pa v zvezi s tem v tožbi in prvi pripravljalni vlogi ni navedla ničesar, obstoja teh dejstev ni niti pavšalno prerekala. Čeprav gre za laično stranko, bi sodišče v okoliščinah obravnavanega primera z izvajanjem materialno procesnega vodstva, ki bi tožnico spodbudilo, da pravočasno navede, da gre za prisilno hipoteko in da toženec ni bil dobroveren, glede slednjega pa navede še okoliščine, na podlagi katerih bi moral toženec sklepati, da gre za skupno premoženje, preseglo namene materialno procesnega vodstva.

Ugovorno in pritožbeno uveljavljano dejstvo, da dolžnica, ki je po podatkih zemljiške knjige pridobila lastninsko pravico na nepremičnini po vknjižbi pogodbene zastavne pravice in zaznambe neposrednosti izvršljivosti notarskega zapisa, ni bila v pogodbenem razmerju z upnikom in se sama ni neposredno zavezala k izpolnitvi dolga po izvršilnem naslovu, na veljavnost in izvršljivost le-tega nima nobenega vpliva in ne predstavlja ovire, da se upnik poplača iz kupnine, dosežene s prodajo zastavljene nepremičnine. Dolžnica ob opisanem zemljiškoknjižnem stanju v tem izvršilnem postopku ne more uspeti z uveljavljanjem, da je bila že v času pridobitve hipoteke bodisi solastnica te nepremičnine na originarni podlagi iz naslova skupnega premoženja bodisi izključna lastnica iz naslova njenega posebnega premoženja (kot sama s seboj v nasprotju navaja v ugovoru in pritožbi). Ugotavljanju takih dejstev namreč izvršilni postopek ni namenjen in niti nima prilagojenih in ustreznih mehanizmov za tako postopanje. Nikakor pa to ne pomeni, da jih ne more uveljavljati v tožbi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe po 59. členu ZIZ. Prav tako dolžnica v tem izvršilnem postopku ne more uspešno u