VSRS Sodba IV Ips 31/2009

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Mestna redarska služba Mestne občine Maribor (v nadaljevanju MOM) je dne 18.11.2005 J.M. izdala plačilni nalog zaradi prekrška po 2. točki četrtega odstavka 52. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter ji izrekla globo v višini 20.000 SIT. Okrajno sodišče v Murski Soboti je dne 24.11.2008 izdalo sodbo, s katero je plačilni nalog po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek zaradi zastaranja pregona ustavilo in odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prvega odstavka 62.a člena v zvezi s 65. členom in 42. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da je pregon za prekrške v času odločanja o prekršku sicer res že zastaral, vendar sodišče tega ne bi smelo upoštevati po uradni dolžnosti, saj storilka tega razloga v zahtevi za sodno varstvo ni navedla, preizkus po uradni dolžnosti pa je omejen samo na določene procesne kršitve. Sodišče tako ne more samo po uradni dolžnosti preizkušati, ali so bile prekršene materialnopravne določbe ZP-1, kamor spada vprašanje zastaranja. Glede na to, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo storilke, predlaga, naj Vrhovno sodišče ugotovi kršitev zakona.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku poslalo storilki, vendar se o njej ni izjavila.

B.

4Vrhovno sodišče odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti ob smiselni uporabi določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V skladu s 420. členom tega zakona je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

5Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v predhodnem poteku postopka o prekršku. Procesno relevantna dejstva, ki so podlaga odločanja, in ki sledijo iz zgoraj navedenega plačilnega naloga prekrškovnega organa in sodbe Okrajnega sodišča v Murski Soboti so sledeča:

- za prekršek, ki je bil storjen dne 18.10.2005, je prekrškovni organ izdal plačilni nalog dne 18.11.2005, storilka pa je vložila zahtevo za sodno varstvo dne 28.11.2005;

- Okrajno sodišče v Murski Soboti je sodbo, s katero je plačilni nalog Mestne redarske službe MOM spremenilo tako, da je postopek zaradi zastaranja kazenskega pregona ustavilo, izdalo dne 24.11.2008;

- od dne 6.1.2006, ko je prekrškovni organ zahtevo za sodno varstvo odstopil sodišču, do izdaje sodbe okrajnega sodišča, ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, ki bi merilo na pregon storilca, storilka pa v tem času ni storila enako hudega ali hujšega prekrška.

6Zastaranje pregona zaradi prekrška je institut, ki preprečuje izvedbo postopka o prekršku po preteku določenega časa. V skladu s prvim odstavkom 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje). Postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje). Namen določb o zastaranju je časovna omejitev države za pregon storilcev prekrškov, saj ima na podlagi določb o zastaranju država na voljo določen čas, v katerem naj se uvede in tudi dokonča postopek zaradi prekrška (časovno je seveda omejeno tudi izvrševanje sankcij za prekršek), kar velja enako tako v postopku o prekršku kot v kazenskem postopku. Z zastaranjem kazenskega pregona se odpravi negotovost položaja posameznika glede državnih posegov v njegove pravice, saj ti po poteku zastaralnega roka niso več dopustni. Če postopek do nastopa zastaranja ni pravnomočno končan (s pravnomočnostjo je končan pregon za prekršek), ga ni več dopustno niti začeti niti nadaljevati.

7Zastaranje pregona zaradi prekrška je določeno kot negativna procesna predpostavka, saj onemogoča izvedbo postopka. Zakon o prekrških na več mestih določa procesne posledice zastaranja pregona zaradi prekrška. Tako prekrškovni organ v primeru zastaranja pregona odloči, da ne bo izdal odločbe o prekršku oziroma vložil obdolžilnega predloga (četrti odstavek 51. člena), sodišče pa izda sodbo, s katero postopek ustavi (prvi odstavek 136. člena ZP-1). Kršitev materialnih določb ZP-1 ali predpisa, ki določa prekršek, je med drugim podana, če obstajajo okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku, zlasti pa ali je pregon za prekršek zastaral in ali je o zadevi že pravnomočno odločeno (prvi odstavek 156. člena).

8Vrhovno sodišče je sprejelo stališče (zadeva IV Ips 4/2005), da zastaranje pregona za prekršek preneha teči z dnem seje pritožbenega senata, torej ko je odločba o prekršku pravnomočna. Enako stališče je bilo sprejeto tudi za kazenski postopek (načelno pravno mnenje VS RS z dne 16. 6. 1999). Ustavno sodišče pa je z odločbo Up-3871/07, U-I-80/09 z dne 1.10.2009 odločilo, da je Zakon o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo, ker ne ureja časovnega trenutka nastopa pravnomočnosti. Državnemu zboru je Ustavno sodišče naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu, do odprave protiustavnosti pa pravnomočnost nastopi v primeru, ko je bila vložena pritožba in je sodišče o njej odločilo na seji senata, z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku. Enako stališče je že pred tem Ustavno sodišče zavzelo v odločbi Up-762/03 z dne 7.4.2005 tudi glede prekrškovnih zadev, saj je odločilo, da ne zadošča, da organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino, kar pomeni, da mora biti odločba pred potekom zastaralnega roka vsaj odpravljena na njegov naslov.

9Do pravnomočnega zaključka postopka o prekršku (to je do odprave odločbe na naslov storilca) torej zastaranje teče, če ni zadržano ali pretrgano zaradi zakonsko določenih okoliščin. Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Zastaranje se pretrga tudi, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek.

10Organ, ki vodi postopek, mora pred odločanjem po vsebini (in merito) preizkusiti, ali je glede na obstoj (pozitivne) oziroma neobstoj (negativne) procesnih predpostavk, to sploh dopustno. Tako mora sodišče, ki v postopku o prekršku odloča o zahtevi za sodno varstvo, najprej preizkusiti, ali so izpolnjene predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo (dopustnost, pravočasnost, upravičeni vlagatelj), poleg tega pa mora tudi preveriti, ali je postopek o prekršku glede na potek časa še dopusten (zastaranje). Šele v primeru, ko so podane pozitivne in ob odsotnosti negativnih procesnih predpostavk, sodišče zahtevo za sodno varstvo presoja vsebinsko, pri čemer po uradni dolžnosti presodi tudi taksativno naštete postopkovne kršitve (62.a člen ZP-1).

11Pritrditi je mogoče zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo morebitnih kršitev materialnega prava ne presoja po uradni dolžnosti, ne drži pa, da je sodišče zagrešilo zatrjevano kršitev ZP-1, ker je zaradi zastaranja (ki je nedvomno nastopilo) ustavilo postopek. Odločitev sodišča namreč ne temelji na presoji izdanega plačilnega naloga, saj ta vsebinsko sploh ni bil preizkušen. Sodišče je ugotovilo, da vodenje postopka glede na zgoraj pojasnjen časovni potek dogodkov ni več dopustno, saj je pregon zastaral, na to pa je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti vse do pravnomočnosti odločbe o prekršku.

12Glede na to je sicer pravilna odločitev sodišča, da se postopek o prekršku ustavi, ne pa tudi odločitev, da ob tem spremeni plačilni nalog. Kot že pojasnjeno, sodišče ob ugotovitvi, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje postopka o prekršku, ne sme odločati po vsebini. Vprašanje zastaranja sicer res predstavlja materialnopravno tvarino, vendar ne gre za situacijo iz tretjega odstavka 65. člena ZP-1 (nepravilna uporaba materialnega prava), saj pregon v trenutku odločanja prekrškovnega organa še ni bil zastaran in v tem smislu ob izdaji plačilnega naloga materialno pravo ni bilo kršeno. Zato je sodišče, ki je plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek ustavilo, odločilo nepravilno. Ker postopek o prekršku ob odločanju sodišča ni bil več dopusten, tudi že izdana nepravnomočna odločba ne more ostati v veljavi. Zato bi sodišče ravnalo pravilno, če bi plačilni nalog Mestne redarske službe Mestne občine Maribor z dne 18.11.2005 razveljavilo in postopek o prekršku zaradi zastaranja ustavilo.

13Ker kršitev, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti ni podana, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 kot neutemeljeno zavrnilo.