VSRS Sodba in sklep II Ips 175/2007

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi podrejenih tožbenih zahtevkov za ugotovitev prikrajšanja tožnikovega nujnega deleža, da je tožnik solastnik spornega stanovanja do 1/2 in da sta mu toženca v tem obsegu dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis etažne lastnine se zavrže.

V ostalem (proti odločitvi o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, za izročitev stanovanja in zemljiškoknjižne listine ter glede podrejenih zahtevkov za plačilo 14.000.000 SIT zaradi ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju in 7.000.000 SIT zaradi prikrajšanja tožnikovega nujnega deleža) se revizija zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencema 767,42 EUR stroškov odgovora na revizijo.

1Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 27.5.2000, sklenjena med M. F. kot preživljanko ter tožencema kot preživljalcema, nična, da sta mu toženca dolžna izročiti dvosobno stanovanje v bloku A prvi etaži stanovanjskega objekta v Tržiču, skupaj s pripadajočimi skupnimi deli v last in posest in da sta mu toženca dolžna izročiti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoča vknjižba etažne lastnine na tem stanovanju za tožnika, sicer jo bo nadomestila sodba. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek, da sta toženca dolžna plačati tožniku 14.000.000 SIT z zamudnimi obrestmi ter nadaljnje podrejene zahtevke, da se ugotovi, da je bil s pogodbo o dosmrtnem preživljanju prikrajšan tožnikov nujni delež do 1/2, da je tožnik solastnik spornega stanovanja do nerazdelne 1/2 in da sta mu toženca dolžna izročiti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoča vknjižba etažne lastnine na stanovanju do nerazdelne 1/2 za tožnika, sicer jo bo nadomestila sodba ter podrejeni zahtevek, da sta toženca dolžna plačati tožniku znesek 7.000.000 SIT z zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi tožnikov stroškovni zahtevek ter odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencema odmerjene stroške pravdnega postopka.

2Pritožbeno sodišče je spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča le v izreku o pravdnih stroških, sicer pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je prvostopenj sko sodišče zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker na naroku ni odločilo o tožnikovem predlogu za postavitev izvedenca. Prvostopenjsko sodišče pa zavrnitve tega dokaza ni obrazložilo niti v sodbi. Sodišči sta kršili materialno pravo glede vprašanja kršitve načela vestnosti in poštenja. Po stališču sodne prakse je pogodba o dosmrtnem preživljanju nična, če preživljalca vesta ob sklepanju pogodb e, da je preživljanec tako hudo bolan, da jima ne bo potrebno izpolnjevati svojih pogodbenih obveznosti, ker bo v relativno kratkem času preminil. Kljub stališču pritožbenega sodišča, da je to vedenje tožencev pomembno za presojo vprašanja, ali je bilo ob sklepanju pogodbe kršeno načelo vestnosti in poštenja, je zapisalo, da ni pomembno, ali sta toženca izvedela, da ima M. F. raka pred sklenitvijo pogodbe ali potem. Trdi, da je pritožbeno sodišče brez obravnavanja samo ugotovilo druge bolezni M. F. in da njena večletna nepokretnost in druge bolezni v ničemer ne kažejo na to, da je bila tako hudo bolna, da bi v relativno kratkem času umrla. V nasprotju z materialnim pravom je razlogovanje, da ravnanje tožencev ne more biti nemoralno, ker sta več desetletij skrbela za pokojno M. F. Skrb pred sklenitvijo sporne pogodbe ne more imeti nikakršnih dednopravnih učinkov, tožniku pa v zvezi s tem tudi ni bila dana možnost izjave. Zakonodajalec ni zaman določil stroge obličnosti pri t.i. dednopravnih pogodbah, saj gre za posle, ki lahko imajo dednopravne posledice le za naprej, od sklenitve pogodbe dalje. Opozarja na trditve toženih strank, da je bila sporna pogodba sklenjena z namenom, da se tožnika izključi iz zakonitega dedovanja. Toženi stranki se nista poslužili kake druge pogodbe (npr. darilne ali izročilne), pač pa sta z namenom fiktivno prikazati vtis odplačnosti sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju ravno zaradi namena, ki sta ga sodišču več kot jasno sporočili. Sodišči pa sta s svojim ra vnanjem zaščitili nemoralno in protipravno ravnanje toženih strank. Revizija nadalje trdi, da prito žbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene očitke v zvezi z opozorili na pravne posledice pogodbe po 5. točki 43. in 42. členu ZN. Zgrešeno je njegovo stališče, da poučitev o vsebini in posledicah pravnega posla ni obvezna sestavina notarskega zapisa. Zaradi kršitev 42., 5. točke 43. in 45. člena ZN je sporna listina izgubila značaj javne listine in nima dednopravnih učinkov, saj v primeru teh kršitev sodišče nima možnosti, da glede na okoliščine presoja, kakšen vpliv ima kršitev na veljavnost listine. Čeprav je pogodba o dosmrtnem preživljanju v načelu aleatorna, je mogoče dokazovati, da je vsaj del neodplačen. V tem delu je nujni dedič upravičen do vrnitve daril zaradi dopolnitve nujnega deleža. Pritožbeno sodišče se ni izjasnilo o pritožbeni navedbi, da iz razlogov prvostopenjskega sodišča po eni strani izhaja, da je šlo za darilo, po drugi pa, da je podana enakovrednost izpolnitev. Po eni strani pritrjuje pritožbenim trditvam, da prvostopenjsko sodišče ni zavzelo stališča glede storitev pred sklenitvijo sporne pogodbe, kljub temu pa pavšalno zaključi, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo kršitve. V kolikor sodišče ne bi ugodilo primarnemu zahtevku, bi moralo postaviti izvedenca in ugotoviti, ali je šlo pri odsvojenem premoženju vsaj za delno darilo. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa ju razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki v odgovoru obrazloženo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške za odgovor na revizijo.

5Revizija proti odločitvi o zavrnitvi podrejenih tožbenih zahtevkov za ugotovitev prikrajšanja nujnega deleža, da je tožnik solastnik spornega stanovanja do 1/2 in da sta mu toženca v tem obsegu dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis etažne lastnine ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, uradno prečiščeno besedilo, ZPP v nadaljevanju) je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (4.172,92 EUR). Kadar tožnik v tožbi uveljavlja več zahtevkov, ki imajo različno podlago ali če jih uveljavlja zoper več tožencev, se vrednost spornega predmeta v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Tožnik uveljavlja primarni nedenarni zahtevek ter več podrejenih denarnih in nedenarnih zahtevkov, za katere je v tožbi in ob spremembi tožbe navedel le eno vrednost spornega predmeta 7.000.000 SIT (29.210,48 EUR). Primarni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju in posledični izročitvi spornega stanovanja ter ustrezne zemljiškoknjižne listine ima različno dejansko in pravno podlago od nedenarnih podrejenih zahtevkov na ugotovitev prikrajšanja tožnikovega nujnega deleža, ugotovitve tožnikove solastninske pravice in izročitve zemljiškoknjižne listine. Po stališču revizijskega sodišča je tožnikova ocena vrednosti spornega predmeta s stališča dovoljenosti revizije opredeljena le glede primarnega tožbenega zahtevka, zaradi drugačne dejanske in pravne podlage podrejenih nedenarnih zahtevkov pa zanje ne more veljati. Na podlagi 377. člena ZPP je revizijsko sodišče revizijo proti podrejenim nedenarnim zahtevkom zavrglo. Upoštevaje to odločitev so neupoštevne vse revizijske trditve, ki se nanašajo na prikrajšanje tožnikovega nujnega deleža oziroma na vprašanje odplačnosti in tveganosti sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju (npr. trditve o pomanjkanju razlogov o tem, ali sta toženca ob sklepanju pogodbe vedela, da bo preživljanka umrla v kratkem času, trditve, da skrb tožencev pred sklenitvijo pogodbe ni upoštevna pri presoji odplačnosti pogodbe, očitki o neobrazloženosti zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca, o napačnem načinu ugotavljanja drugih bolezni preživljanke).

7Revizija proti denarnemu podrejenemu zahtevku za plačilo polovice vrednosti spornega stanovanja v znesku 7.000.000 SIT (29.210,48 EUR) je glede na revizijski prag iz drugega odstavku 367. člena ZPP dovoljena, vendar ni utemeljena. Tožnikov podrejeni zahtevek na ugotovitev prikrajšanja nujnega deleža je bil pravnomočno zavrnjen, revizija proti tej odločitvi pa ni dovoljena. Upoštevaje navedeno tožnik ne more uspeti s podrejenim zahtevkom za plačilo 7.000.000. SIT (29.210,48 EUR).

8Revizija neutemeljeno izpodbija tudi odločitev nižjih sodišč o primarnem zahtevku. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - da so pokojna M. F. kot preživljanka in toženca kot preživljalca 27.5.2000 sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju; - da se podpisa preživljalcev v notarskem zapisu delno raztezata tudi na polje črt, ki označujejo prazna mesta in da je podpis preživljanke v celoti v polju črt; - da je beseda "podjetje" v besedni zvezi "Splošno gradbeno podjetje ..." izpisana v drugačni tipologiji kot ostalo besedilo; - da je bila sklenitev pogodbe resnična volja preživljanke, ki je že dlje časa želela skleniti pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj je delo tožencev izredno cenila; - da sta ji toženca pred sklenitvijo pogodbe pomagala že od leta 1969, kuhala sta ji kosilo, jo obiskovala na domu tri do petkrat na dan, skrbela za njeno osebno higieno, jo oblačila, previjala, hranila, ji pospravljala in obnavljala stanovanje, skrbela za obiske pri zdravniku; - da sta tudi po sklenitvi pogodbe nadaljevala z izvrševanjem s pogodbo prevzetih obveznosti; - da je M. F. umrla skoraj leto dni po sklenitvi te pogodbe.

9Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči pravilno zaključili, da zaradi pomanjkljivosti, ki jih tožnik vidi v obliki pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pogodba ni nična. Iz določb Zakona o notariatu, veljavnih v času sklepanja sporne pogodbe (Uradni list RS, št. 13/94, 48/94 in 82/94; ZN v nadaljevanju), ne izhaja, kar trdi tožnik - da se kot "besedilo" notarskega zapisa štejejo tudi prazna s črticami označena mesta. Zato ni mogoče sprejeti njegovega zaključka, da se podpisi pogodbenih strank nahajajo "med besedilom" in da gre za podpise, ki jih 33. člen ZN šteje za neobstoječe. Revizijsko sodišče pa ugotavlja predvsem, da nižji sodišči kot tudi revizija posledice obličnostnih pomanjkljivosti za značaj notarskega zapisa kot javne listine zmotno enačita s posledicami za veljavnost pogodbe, ki je v njem zapisana. Če listina nima značaja javne listine, to ne pomeni, da je na taki listini zapisana pogodba neveljavna. Značaj javne listine na listino veže le izpodbojno domnevo, da listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (224. člen ZPP). Določbi 38. in 45. člena ZN, ki predpisujeta posledice posameznih obličnostnih pomanjkljivosti za verodostojnost notarskega zapisa in za njegov značaj javne listine, zato nista pomembni pri presoji veljavnosti predmetne pogodbe. Posledice obličnostnih napak za veljavnost pogodbe so določene le v 47. in 48. členu ZN v zvezi s 129. členom ZN. Po 47. členu ZN mora biti pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena v obliki notarskega zapisa, pravni posli iz 47. člena ZN, ki niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, pa niso veljavni (48. člen ZN). Kot je bilo že omenjeno, pa posebnosti v obliki pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jih poudarja tožnik - da se podpisi pogodbenih strank raztezajo na polje črt in da je beseda "podjetje" izpisana v drugačni tipologiji kot ostalo besedilo, po presoji revizijskega sodišča ne pomenijo, da obravnavana pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa. Sklenjena je bila v taki obliki, kot jo predpisuje 47. člena ZN in je zato veljavna.

10Za presojo njene veljavnosti so nepomembna še tožnikova zatrjevanja, da notarski zapis ni bil prebran ob navzočnosti pogodbenih strank in da te niso bile seznanjene s pravnimi posledicami sklenjenega pravnega posla. Pritožbeno sodišče, ki ni odgovorilo na te pritožbene očitke, s tem ni zagrešilo procesnih kršitev. V notarskem zapisu je namreč zapisano, kar določa 5. točka prvega odstavka 43. člena ZN, zato je pogodba po obliki tudi v tem smislu popolnoma ustrezna. Ob ugotovitvi, da je preživljanka želela skleniti pogodbo o dosmrtnem preživljanju že dlje časa in da je bila to njena resnična volja, tožnik ne more omajati ocene nižjih sodišč o veljavnosti te pogodbe s trditvami o kršitvah 42. člena ZN in 5. točke prvega dostavka 43. člena ZN, s katerimi želi prikazati pomanjkanje njene pogodbene volje.

11Nižji sodišči sta tudi pravilno presodili, da obravnava pogodba ni nemoralna, niti ni nična iz katerega drugega razloga. Iz prvega odstavka 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR v nadaljevanju) izhaja, da je ničnost pravnega posla le skrajna sankcija, saj je treba pogodbo v skladu z načelom pacta sunt servanda, če je le mogoče, vzdržati v veljavi. Ta določba ob opredelitvi pojma ničnosti odkazuje še na presojo namena kršenega pravila in z njim v zvezi na kakšno drugo sankcijo oziroma odkazuje na drugačno zakonsko ureditev. Vednost preživljalca, da je preživljanec hudo bolan, sama po sebi ne pomeni moralno zavržnega ravnanja pri sklepanju pogodbe in ne vpliva na njeno veljavnost. Nasprotno stališče bi pomenilo, da so nične vse pogodbe, ki jih sklepajo bolni ljudje z namenom zagotoviti si potrebno nego in oskrbo v času hude bolezni in proti koncu svojega življenja. Pogodba o dosmrtnem preživljanju ni nična niti, kadar je pogodbenim strankam že ob njeni sklenitvi jasno, da vrednost izročenega premo ženja ne bo v sorazmerju z vrednostjo dane pomoči in preživljanja. Pomanjkanje ekvivalence med vrednostmi nasprotnih izpolnitev pogodbenih strank še ne pomeni, da je pogodba nična (prim. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 381/2006 z dne 29.01.2009 ter II Ips 533/96 z dne 26.2.1998). Primarnemu zahtevku zato ne bi bilo mogoče ugoditi niti, če bi tožnik dokazal svoje trditve, da je obravnavana pogodba (deloma) neodplačna oziroma darilna. Njene ničnosti ne bi bilo mogoče ugotoviti niti v obsegu prikrajšanja tožnikovega nujnega deleža. Tudi pri uveljavljanju nujnega deleža v pravdi namreč ostane darilna pogodba veljavna vse do tedaj, ko jo sodišče z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku nujnega dediča za vrnitev darila razveljavi. Tožniku v tej pravdi ni uspelo dokazati prikrajšanja nujnega deleža, kar pa ne pomeni, da je zaradi tega pogodbenim strankam uspelo nemoralno izigrati tožnika in da je zaradi tega pogodba nična. Glede na navedeno je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je za presojo utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka vseeno, ali sta toženca ob sklenitvi pogodbe vedela za hudo bolezen preživljanke. Prav tako ni pomembno, ali sta zanjo skrbela že pred sklenitvijo pogodbe. Revizija zato neutemeljeno očita zmotno materialnopravno presojo teh okoliščin ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka pri njihovem ugotavljanju.

12Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeni del revizije in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.

13Tožnik z revizijo ni uspel, zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da mora tožencema povrniti stroške odgovora na revizijo. Tožencema je revizijsko sodišče priznalo 1050 točk za sestavo odgovora na revizijo, 20 točk za poročilo stranki ter 27 točk za materialne stroške, kar skupaj z 20% DDV na odvetniške storitve ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR ter 163,19 EUR stroških sodne takse za odgovor na revizijo znese 767,42 EUR. Tožencema ni priznalo zahtevane nagrade za pregled dokumentacije in za sestanek odvetnika s stranko, ker je nagrada za ta opravila že vključena v nagrado za sestavo odgovora na revizijo.