48. člen ZN

Darilna pogodba za primer smrti, pri sestavi katere v obliki notarskega zapisa nista sodelovali dve zapisni priči, ni sklenjena v predpisani obliki. Zato je nična.

Pravno pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da so bile ustno sklenjene posojilne pogodbe med pravdnima strankama, ki sta bila takrat zunajzakonska partnerja, nične, ker niso bile sklenjene v obliki notarskega zapisa. Tožnica je podala zadostno trditveno podlago o neupravičeni obogatitvi. Specificirala je, kolikšne zneske, kdaj in na kakšen način je izročila tožencu, kdaj in zakaj je zahtevala njihovo vračilo, koliko in kdaj je toženec že vrnil, kolikšen znesek je ostal nevrnjen in od kdaj je toženec v zamudi z vračilom. Navedena dejstva zadostujejo za utemeljenost zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ.

Odločitev o zahtevku v točki II (neveljavnost vknjižbe in njen izbris) je odvisna od predhodnega vprašanja (veljavnost sklenjene pogodbe), ki je predmet zahtevka v točki I in gre pri zahtevku za ugotovitev ničnosti sklenjene kupne pogodbe za vmesni ugotovitveni zahtevek in ne za samostojni ugotovitveni zahtevek. Za tak zahtevek pa tožnici pravnega interesa ni bilo treba posebej izkazovati. Pravilen je materialnopraven zaključek, da je bila med pravdnima strankama sklenjena navidezna kupna pogodba, ki je prikrivala pogodbo o preužitku, ki pa zaradi pomanjkljive oblike (in nedoločljive obveznosti toženke) ni veljavna.

Načelo kontradiktornosti je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS). Le-ta v zvezi s postopkom dokazovanja omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov, na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodna praksa, kot tudi 47. in 48. člen ZN so jasni, in sicer morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema sklenjene v obliki notarskega zapisa, sicer niso veljavne oziroma so nične. Pri tem pa enaka obličnostna zahteva velja tudi za posle, sklenjene med zunajzakonskima partnerjema. Zaradi navedenega tak pravni posel tudi ne bi mogel konvalidirati.

Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ugovor tožene stranke, da je pridobljena premičnina že zarubljena in rubež vpisan v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin in zato po 86. členu ZIZ je tak posel prepovedan. Zato gre za 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je stališče sodišča druge stopnje, da je v danem primeru za soglasje o skupni gradnji na zemljišču toženke v smislu 2. odst. 48. čl. SPZ potrebna obličnost v obliki notarskega zapisa, materialnopravno pravilno? 2. Ali je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni opravilo materialno procesnega vodstva v smislu 2. odst. 351. čl. ZPP?

Vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti je glede na trditve pravdnih strank o obstoju oziroma neobstoju zunajzakonske skupnosti v času, ko je tožnik po zatrjevanjih v tožbi toženki posodil 3.000,00 EUR, to je v avgustu 2014, pravno pomembno vprašanje. Gre za predhodno ali prejudicialno vprašanje o obstoju ali neobstoju pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari. Šele ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo, ali je v času zatrjevanega posojila obstajala zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama, bo lahko nadalje ugotavljalo, ali je bila veljavno sklenjena posojilna pogodba, oziroma odločilo o ugovoru ničnosti ustne posojilne pogodbe iz razloga, ker pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju je nična iz razloga, ker ni bila sklenjena v predpisani obliki notarskega zapisa.

Tožnik je svojemu dokaznemu bremenu zadostil in je bilo na tožencema, da dokažeta, da po letu 2006 nista več živela v zunajzakonski skupnosti – da nista več imela skupnega gospodinjstva, da sta imela druge intimne partnerje, da je toženka pri reševanju podjetij sodelovala le iz strahu, kot sta vse zatrjevala. Pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema/zunajzakonskima partnerjema, morajo biti sklenjene v obliki notarskega zapisa.

Pred uveljavitvijo SPZ je bila v večinski sodni praksi res uveljavljena rešitev, da so imela v skladu z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih vlaganja v nepremičnino, ki je bila posebno premoženje enega zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja, stvarnopravne posledice. SPZ pa je dosledno uveljavil načelo superficies solo cedit, zato določb o pridobitvi lastninske pravice z vlaganji ni več mogoče uporabiti. Vsaka prirast (vlaganj, adaptacija) pripade zakoncu, ki je lastnik nepremičnine, v skupno premoženje pa spada terjatev do posebnega premoženja tega zakonca v višini vlaganj, ki so bila izvedena iz skupnih sredstev v času zakonske zveze. Izjemo predstavlja drugi odstavek 48. člena SPZ, ki omogoča nastanek solastnine na podlagi dogovora lastnika nepremičnine in graditelja (vlagatelja). Notarski zapis v primeru pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema predstavlja formo ad valorem in je nujni pogoj za njen nastanek.

Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju mora imeti obliko notarskega zapisa. Pravni posli, ki niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, če je v zakonu tako določeno, so neveljavni.

Ne drži očitek o zmotni uporabi določb 87. člena OZ in 47. ter 48. člena ZN. Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da sta sporni posojilni pogodbi med pravdnima strankama, ki sta bila takrat zunajzakonska partnerja, nični, ker nista bili sklenjeni v obliki notarskega zapisa.

Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali določbi 47. in 48. člena ZN vedno in nujno izključujeta uporabo 58. člena Obligacijskega zakonika in pravilno zaključilo, da teorija realizacije velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (58. člen OZ), za primere ko je bila kršena še strožja obličnost (oblika notarskega zapisa) pa ta izjema ne velja.

Tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva, da mu je toženka dolžna plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2013 dalje do plačila. Prvotno je primarni zahtevek utemeljeval (le) na na pogodbeni podlagi, to je Sporazumu, ki sta ga stranki sklenili 29. 6. 2011. Sodišče je zahtevek na tej podlagi zavrnilo, ker je ugotovilo, da Sporazum (o začasni ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem), ki sta ga sklenili pravdni stranki, po vsebini predstavlja dogovor glede urejanja premoženjskih razmerij med zakoncema. Takšen dogovor mora biti v skladu s 1. točko 47. člena ZN sklenjen v obliki notarskega zapisa. V skladu z 48. člena ZN so pravni posli iz 47. člena, ki niso sklenjeni v obliki notarskega zapisa, nični. Sodišče je zato, ker Sporazum ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, zaključilo, da tožnik od toženke na njegovi podlagi plačila uporabnine za stanovanje ne more zahtevati.

Dogovor o urejanju premoženjskih razmerjih med zakonci in zunajzakonskimi partnerji mora biti sklenjen v obliki notarskega zapisa, sicer je ničen. Obsega adaptacije tožeča stranka s pričami ne more uspešno dokazati, popis del in materiala pa ni datiran niti ni podpisan, zaradi česar ga je sodišče prve stopnje lahko upoštevalo le kot del trditvenega gradiva tožeče stranke, ne pa kot dokaz o adaptacijah oziroma njihovem obsegu.

Pri vrnitvi daril zakoncev po razpadu zakonske zveze je odločilna okoliščina obogatitev obdarjenca ob nastanku vzroka za razpad skupnosti in ne prikrajšanje darovalca.

Pri prenosu premoženja se pri ugotavljanju deleža upošteva bilančna (knjigovodska) vrednost premoženja, ki se prenaša v primerjavi s celotno bilančno (knjigovodsko) vrednostjo premoženja. Določba drugega odstavka 87. člena OZ sankcionira tisto stranko, ki je pri sklepanju pogodbe ravnala nedopustno. (Ne)poštenost stranke je torej potrebno presojati v sklenitveni fazi pogodbe. V obravnavanih primerih sklenitve ničnih pogodb pa je tožečo stranko kot njen zakoniti zastopnik zastopal prav pritožnik, ki je v njenem imenu izjavljal njeno voljo. Sklicevanje na nepoštenost tožeče stranke ob sklepanju ničnih pogodb pa je zato v obravnavani situaciji sklicevanje na lastno nepoštenost pritožnika, zato z uveljavljanjem neupravičenosti tožeče stranke do sodnega varstva, sklicujoč se na drugi odstavek 87. člena OZ, pritožnik ne more uspeti.

Tožnica je s tožbo z dne 17. 9. 2012 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan na podlagi pisnega dogovora izplačati 128.394,66 EUR, kar predstavlja polovico vrednosti denarnih sredstev na dveh bančnih računih, ki jih je podedoval po pokojni A. A.. Tožnica je trdila, da gre za povrnitev stroškov in plačilo nagrade za njeno skrb za pokojnico. Toženec je z nasprotno tožbo od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je ta dogovor ničen. Sodišče prve stopnje je zahtevka po tožbi in po nasprotni tožbi zavrnilo. Odločilo je, da sporni dogovor ni pogodba o pričakovani dediščini (104. člen ZD), ki je po zakonu neveljavna, niti obljuba darila, ki bi morala biti sklenjena v obliki notarske listine. Ocenilo je tudi, da dogovor ne nasprotuje ustavi, prisilni predpisom ali morali, zato je toženčev zahtevek za ugotovitev ničnosti dogovora zavrnilo. Odločilo je, da gre za dogovor o prenosu dednega deleža na tretjo osebo (tretji odstavek 146. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD), ki pa bi moral biti po drugem odstavku 146. člena ZD overjen. Poudarilo je, da je takšna oblika predpisana ad valorem, da teorija o realizaciji zato ne pride v poštev in je zavrnilo tudi zahteve

Ob ugotovljenih pravno pomembnih dejstvih sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbe ZN, ko sta ugotovili, da pri sestavljanju spornega sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju niso bila prekršena obličnostna pravila. Bistveni razlogi v obeh sodbah so razumljivi, si ne nasprotujejo in omogočajo preizkus zakonitosti in pravilnosti.

Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je presodilo, da sta posojilni pogodbi konvalidirali in sta veljavni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta posojilni pogodbi nični, brez pravnega učinka in zato zavrnilo izpolnitveni zahtevek. Nadalje se je naslonilo na 87. člen OZ, po katerem mora vsaka stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi ničnega pravnega posla. Ker je tožnik na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost in izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, ima s kondikcijskim zahtevkom pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj. Teorija realizacije velja le za primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (58. člen OZ). Za primere, ko je bila kršena še strožja obličnost (oblika notarskega zapisa), pa ta izjema ne velja. To pomeni, da sporazum, ki ni bil sklenjen v predpisani obliki, ne bi mogel konvalidirati, čeprav bi bil v celoti ali pretežnem delu izvršen.