VSL Sklep II Cp 1953/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za vračilo dela sodne takse.

2Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožnice za vračilo preplačane takse, podrejeno, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tožnica 6. 3. 2018 vložila tožbo, za katero je 26. 2. 2018 plačala znesek sodne takse v višini 91.995 EUR. Po plačilu takse je Ustavno sodišče RS izdalo odločbo U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018, s katero je odločilo, da se ustavno skladna sodna taksa za tožbo lahko odmerja od največ 500.000 EUR, tako da znaša sodna taksa tudi za to tožbo maksimalno 6.525 EUR.

3Sodišče je predlog za vračilo preplačane sodne takse zavrnilo, o predlogu, da o višini sodne takse odloči z odločbo, pa ni odločalo. Že zato je sklep pomanjkljiv in se ga ne da preizkusiti. Sodišče o delu zahtevka ni odločalo, čeprav bi moralo. Tožnica je glede tega dela zahtevka povsem v negotovosti, kršene so ji ustavno varovane pravice. Izpodbijanega sklepa se ne da preizkusiti. Podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V izpodbijanem sklepu so nasprotja glede odločilnih dejstev, saj sodišče navaja, da je sodno takso že odmerilo, da naj bi šlo za razmerje, ki naj bi bilo že končano in celo postalo pravnomočno, po drugi strani pa ugotavlja, da je tožnica sodno takso sama plačala. Odločba torej ni bila izdana, kaj šele, da bi postala pravnomočna. Sodišče se protispisno sklicuje na to, da plačilnega naloga tožnici ni vročalo, ker je tožnica sodno takso že plačala, kar je v nasprotju z načelom pravne države. Če plačilnega naloga sodišče ni izdalo, takšen nato ne obstaja in ni postal pravnomočen. Proti neobstoječi odločbi tožnica ne more uporabiti pravnega sredstva, gre za očitno kršitev Ustave RS.

4Ker sodna taksa ni bila odmerjena, je bila podana zahteva tožnice za njeno odmero in sodišče bi jo moralo odmeriti. Vsaka stranka ima v pravdnem postopku pravico do vrnitve preveč plačane sodne takse, ki jo ureja 36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Sodišče odloča o takšni vrnitvi celo po uradni dolžnosti. O višini sodne takse še ni bilo odločeno z nobeno odločbo, ki bi lahko postala pravnomočna.

5Ustavno sodišče RS je v odločbi z dne 25. 4. 2018 kot neustavne zavrnilo določbe ZST-1 v delu, ki določajo višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR. Višje sodne takse je spoznalo kot nesorazmeren poseg v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva. Konkretno v tem primeru je tožnica ob vložitvi tožbe plačala 91.995 EUR, v skladu z ustavno odločbo bi morala plačati le 6.525 EUR. Očitno je, da takšna višina sodne takse posega tožnici v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva in pomeni nesorazmeren poseg v to pravico, hkrati posega tudi v pravico tožnice do zasebne lastnine. Da bi si zagotovila dejanski dostop do sodišča, je morala neustavno prispevati nesorazmerne stroške h kritju stroškov za delovanje sodišč. Tožnica je morala sodno takso plačati zaradi navedenega razloga zastaranja, ker bi sicer pravico do dela tožbe izgubila. Ustavno sodišče RS je komaj dva meseca kasneje ugotovilo, da so tako visoke takse neustavne.

6Ustavno sodišče RS je v izdani odločbi določilo tudi način izvršitve te odločbe, saj mora sodišče odmeriti sodno takso v skladu s to odločbo, kadar jo odmerja. Če je sodišče že odmerilo takso in je podan ustrezen predlog, o katerem še ni pravnomočno odločeno, sodišče po uradni dolžnosti izda nov plačilni nalog. Zato bi sodišče moralo odločiti o zahtevi tožnice, da o višini sodne takse odloči z odločbo, ki bi jo lahko izpodbijala s pravnimi sredstvi. Odločitev sodišča, da je bilo o tem odnosu oziroma zahtevi že pravnomočno odločeno, je protispisna. Odločba namreč ni bila izdana, saj je tožnica takso plačala ob vložitvi tožbe. Sodišče njenega zahtevka vsebinsko niti še ni začelo obravnavati, zahtevek za vračilo preveč plačane sodne takse pa tudi ni zastaral. Ni razloga, da bi bila dne 26. 2. 2018 plačana sodna taksa ustavnopravno skladna, medtem ko bi bila le dva meseca kasneje ustavnopravno povsem neskladna. Z vidika ustavnih pravic in enakega obravnavanja vseh strank pred sodiščem ni za takšno razlikovanje nobenega relevantnega zakonskega oziroma ustavnopravnega razloga. Tožnica namreč ob vložitvi tožbe ni mogla odkloniti plačila sodne takse. Če bi izpodbijani sklep obveljal, bi to pomenilo nesorazmeren poseg v ustavno varovane pravice tožnice.

7Pritožba ni utemeljena.

8V skladu s prvim odstavkom 36. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ima pravico do vrnitve takse, kdor je plačal takso, ki je ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso, večjo od predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. V konkretnem primeru je tožnica sodno takso sama plačala ob vložitvi tožbe (oziroma 26. 2. 2018, tožbo je vložila 6. 3. 2018), takrat je sodna taksa za tožnico tudi nastala (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). V primeru, ko stranka takso plača ob nastanku taksne obveznosti, sodišče takso le odmeri in preveri njeno pravilnost. Če je plačana v predpisani višini, nadaljnje postopanje sodišča z izdajo plačilnega naloga oziroma odločbe v ZST-1 ni predvideno. Izdaja plačilnega naloga je v skladu s prvim odstavkom 34. člena ZST-1 predpisana za primer, ko taksa ob nastanku taksne obveznosti ni plačana in izkazana v skladu s 6. členom ZST-1. V takem primeru sodišče stranki pošlje plačilni nalog, naj v petnajstih oziroma osmih dneh od vročitve naloga plača dolžno takso. Zoper plačilni nalog je dopustna vložitev ugovora v osmih dneh od vročitve naloga. Če stranka ugovora ne vloži, postane plačilni nalog pravnomočen. Če je ugovor vložen, je predvideno nadaljnje postopanje v skladu z 34.a členom ZST-1.

9Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-46/15 določilo način izvršitve 2. točke izreka te odločbe v primeru, ko je sodišče sodno takso že odmerilo na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 in vrednost spornega predmeta presega 500.000 EUR, za kar gre v obravnavanem primeru, in sicer je stranka dolžna plačati sodno takso v višini, ki je predpisana za vrednost spornega predmeta 500.000,00 EUR, vendar le ob dodatnem pogoju, da je bil vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse ali ugovor zoper plačilni nalog, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za takšno situacijo v obravnavanem primeru ne gre, saj je tožnica sodno takso plačala že pred vložitvijo tožbe, in sicer dne 26. 2. 2018, in predloga, ki je dodatni pogoj, ni vložila.

10Sodišče prve stopnje je ob navedenem pravilno zaključilo, da situacija iz 4. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-46/15 za konkreten primer ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje res ni izdalo odločbe o odmeri, to pa zato, ker za takšen primer, ko stranka takso plača sama, v predpisani višini, izdajanje odločbe s strani sodišča, kot je bilo že obrazloženo, ni predvideno. Očitki tožnice, da je napačen zaključek sodišča, da bi se poseglo v razmerje, ki je že pravnomočno končano, so neutemeljeni. Z dejanskim postopanjem stranke in sodišča je nastopil enak učinek, kot če bi bilo razmerje končano s pravnomočno odločbo. Če bi tožnica plačala previsoko sodno takso v trenutku, ko je ta obveznost nastala, tj. ob vložitvi tožbe oziroma odmeri takse, bi, ne glede na to, da o odmeri ne bi bila izdana posebna odločba, lahko zahtevala vračilo preveč plačane takse. V konkretnem primeru pa je bila v času nastanka obveznosti taksa pravilno plačana in odmerjena in nadaljnji postopek ni bil potreben. V tem smislu je tudi razumeti razlogovanje sodišča prve stopnje, da gre za razmerje, ki je že pravnomočno končano.

11Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na 44. člen Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), po katerem se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V konkretnem primeru gre za situacijo, ko posebna odločba sodišča o odmeri ni predvidena, sam postopek odmere pa je končan z učinkom pravnomočnosti. Tožnica neutemeljeno navaja, da gre za kršitev enakega obravnavanja vseh strank pred sodiščem, saj je v enakem položaju kot vse druge stranke, ki so v takem položaju (odmere takse pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča RS) takso plačale pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča RS ob vložitvi tožbe ter stranke, ki so sodno takso plačale na podlagi izdanega plačilnega naloga, zoper katerega niso vložile ugovora ali je bilo o tem že pravnomočno odločeno oziroma niso vložile predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

12Neutemeljeni so očitki sodišču prve stopnje, da bi moralo posebej odločiti o višini sodne takse, saj, kot že navedeno, v primeru kot je predmetni, takšne odločbe ZST-1 ne predvideva. Neutemeljen je zato tudi očitek sodišču, da je sklep pomanjkljiv in da je tožnica zato v pravni negotovosti. Tudi zatrjevani absolutno bistveni kršitvi določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Pri tem tožnica kršitev po 15. točki tj. protispisnost neutemeljeno zatrjuje v zvezi z ugotovitvijo, da sodišče plačilnega naloga tožnici ni vročilo, ker je takso že sama plačala, saj je to pravilna ugotovitev, ter glede ugotovitve, da je bilo o odmeri že pravnomočno odločeno, na kar je bilo že odgovorjeno. Glede kršitve po 14. točki tožnica prepiše zakonsko formulacijo, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da ne drži, da bi imel sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti. Izrek ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom sklepa, ti tudi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Res je tožnica sodno takso sama plačala. Sodišče je ob odmeri preverilo, ali je plačana pravilno, drži pa, da sodna odločba ni bila izdana, ker v takem primeru ni predpisana. Kadar stranka sama prostovoljno plača takso v predpisani in pravilni višini, kot že navedeno, posebna odločba sodišča ni predvidena, ne pomeni pa to kršitve Ustave RS, ker stranka v tem primeru ne more uporabiti pravnega sredstva.

13Tožnica utemeljeno navaja, da ima stranka pravico do vračila preveč plačane sodne takse, ki jo ureja 36. in 37. člen ZST-1 in da sodišče o takšni vrnitvi odloča celo po uradni dolžnosti. Sodišče bi to tudi storilo, če bi v trenutku nastanka taksne obveznosti tožnica plačala previsoko takso, vendar je ni. Takso je plačala v predpisani višini.

14Tožnica se ob obrazloženem neutemeljeno sklicuje na način izvršitve odločbe, naveden v izreku odločbe Ustavnega sodišča RS, in na podajo ustreznega predloga, saj tožnica ni podala niti predloga za taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, niti ugovora zoper plačilni nalog, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno. Neutemeljeno vztraja, da bi sodišče moralo posebej izdati odločbo, za katero v ZST-1 ni podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za razmerje, v katerega za nazaj ni dovoljeno posegati, saj je nastopil učinek pravnomočnosti glede na specifično ureditev po ZST-1.

15Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).