21. člen ZST-1

Povzete v argumentacijo izpodbijanega sklepa pa ob uporabi interpretacijskega argumenta a fortiori le še dodatno podkrepijo že pravnomočno presojo o tem, da je toženec zmožen plačati sodno takso za pritožbo zoper vmesno sodbo z dne 5. 3. 2018 v višini 6.525,00 EUR.

O višini sporne sodne takse je bilo pravnomočno odločeno s plačilnim nalogom. Zoper ta posamični akt ustavna pritožba ali izredno pravno sredstvo in pritožba niso bile vložene. Gre torej za primer za katerega se razveljavljeni zakon uporablja še naprej.

V obravnavanem primeru je bila tožba zaradi plačila odškodnine v višini 2.347.404,66 EUR vložena dne 14.7.2016. Glede na vrednost spornega predmeta in takrat veljavna določila ZST-1 je sodišče prve stopnje z nalogom z dne 15.9.2016 pravilno odmerilo sodno takso v višini 18.735,00 EUR. O taksni obveznosti za postopek pred sodiščem prve stopnje po navedenem nalogu je bilo pravnomočno odločeno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 7.9.2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1149/2016 z dne 26.10.2016, taksa pa poravnana dne 20.1.2017. Za to odmero sodne takse torej odločba Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 z dne 25.4.2018, objavljena v Uradnem listu RS dne 25.5.2018, ne more učinkovati. Ta taksa je bila tako povsem pravilno odmerjena in poravnana v dolžni višini, zaradi česar ne gre za nikakršno preplačilo (36. člen ZST-1) in tudi ne za nekakšen zatrjevani presežek, ki bi se lahko upošteval pri odmeri oziroma plačilu takse za pritožbeni postopek (18. člen ZST-1). Slednja predstavlja samostojno obveznost, ki je nastala z vložitvijo pritožbe zoper sodbo dne 26.6.2018. Za njeno odmero je glede na datum vložitve pritožbe in vrednost izpodbijanega dela sodbe (2.347.404,6

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS U/1/46/15-15 z dne 25. 4. 2018, v zvezi s katero je Ustavno sodišče vrednost spornega predmeta po prvem odstavku 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 določilo na največ 500.000 EUR.

Pritožnik je s predlogom za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v celoti uspel, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zoper sklep o oprostitvi plačila sodne takse zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo kot nedovoljeno.

Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ob odločanju o pritožbi tretje toženke zoper sklep sodišča prve stopnje o delni oprostitvi sodne takse in obročnem plačilu njenega preostanka dne 24. 4. 2019 ni upoštevalo načina izvršitve odločbe Ustavnega sodišča, ki je bila objavljena že pred tem (18. 5. 2018). V skladu z načinom izvršitve odločbe, kot ga je določilo Ustavno sodišče, bi moralo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izdati nov plačilni nalog tretji toženki za pritožbo zoper sodbo.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bilo pritožbeno sodišče upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-46/15 z dne 25. 4. 2018 po uradni dolžnosti dolžno izdati nov plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem druge stopnje.

Z vidika odmere sodne takse zadošča že ugotovitev o tem, kaj toženec izpodbija in kolikšna je sporna vrednost tega izpodbijanega dela. Postopek za odmero sodne takse ni namenjen meritorni presoji utemeljenosti toženčevih navedb, zato bi bila v tej fazi preuranjena vsebinska presoja njegovih očitkov; vključno s tem, ali je prišlo do (ne)pravilnosti pri presoji ugovora o že razsojeni stvari oziroma glede (ne)zakonitosti ugotovljene terjatve. Stranka se sama avtonomno odloča, v kolikšnem obsegu bo uveljavljala vložena pravna sredstva, zato je sodišče tudi v tej zadevi vezano na toženčeve navedbe in očitke, kot jih je podal v predlogu za dopustitev revizije; in to ne glede na njihovo morebitno (ne)smiselnost, (ne)razumnost ali (ne)utemeljenost.

Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 odločilo, da se prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 razveljavi v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR. Najvišja vrednost spornega predmeta, od katere se taksa odmerja, je 500.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo odločbo Ustavnega sodišča U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018, ki je v 41. točki obrazložitve pojasnilo, da prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1, ko določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR, čezmerno posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva strank. Zato je Ustavno sodišče RS prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR, razveljavilo. Ustavno sodišče RS je določilo tudi način izvršitve tega dela (druge točke izreka) odločbe tako, da je določilo zgornjo omejitev vrednosti spornega predmeta, od katere se odmerja sodna taksa in sicer 500.000,00 EUR (četrti odstavek izreka odločbe).

Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 odločilo, da se prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 razveljavi v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR. Odredilo je, da se do drugačne zakonske ureditve njegova odločitev izvrši tako, da sodišče odmeri sodno takso v višini, predpisani za vrednost spornega predmeta 500.000,00 EUR, kadar odmerja sodno takso pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR, na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1. Navedeno pomeni, da je najvišja vrednost spornega predmeta, od katere se taksa odmerja, 500.000,00 EUR.

V primeru, ko stranka sodno takso plača ob nastanku taksne obveznosti, sodišče takso le odmeri in preveri njeno pravilnost. Če je taksa plačana v predpisani višini, nadaljnje postopanje sodišča z izdajo plačilnega naloga oziroma odločbe v ZST-1 ni predvideno. Ne gre za kršitev enakega obravnavanja vseh strank pred sodiščem, saj je tožnica v enakem položaju kot vse druge stranke, ki so v takem položaju (odmera takse pred izdajo ustavne odločbe U-I-46/15) takso plačale pred izdajo ustavne odločbe U-I-46/15 ob vložitvi tožbe ter stranke, ki so sodno takso plačale na podlagi izdanega plačilnega naloga, zoper katerega niso vložile ugovora ali je bilo o tem že pravnomočno odločeno oziroma niso vložile predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

Ker razveljavitev zakona ne učinkuje za nazaj, odločba ustavnega sodišča ne more učinkovati na pravnomočno odločbo o plačilu sodne takse v pravnomočno končanem pravdnem postopku. Pri tem sklep o odmeri sodne takse ni procesni sklep, ampak je meritorni sklep, s katerim je bil postopek odmere sodne takse pravnomočno končan, saj tožniki plačilnemu nalogu niso ugovarjali in so takso plačali, prav tako pa tudi niso dali pobude za začetek postopka pred ustavnim sodiščem. Četrti odstavek 206. člena ZPP omogoča sodišču prekinitev postopka, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče lahko predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja, ki se izda v obliki sklepa. Gre za ukrep sodišča zaradi pospešitve postopka in krepitve pravne varnosti v določenih situacijah, ne pa za pravno sredstvo stranke.

S sklepom o potrditvi prisilne poravnave sodišče odloči, da se potrdi prisilna poravnava, ugotovi vsebino potrjene prisilne poravnave, odloči o terjatvah, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, in naloži dolžniku, da upnikom plača te terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi (prvi odstavek 210. člena ZFPPIPP). To pomeni, da tudi v primeru sklepa o potrditvi prisilne poravnave ne gre le za sklep procesno-tehnične narave, ampak za meritorni sklep, zato je treba v pritožbenem postopku v celoti upoštevati načelo kontradiktornosti, iz katerega izhaja tudi pravica dolžnika, da odgovori na vložene pritožbe upnikov oziroma delničarjev.

Ustavno sodišče je prekinilo postopke po prvem odstavku 350.a člena ZBan-1 zaradi zagotovitve, da se bodo že vložene in v prihodnosti (a pred uveljavitvijo nove ustavnoskladne ureditve) vložene odškodninske tožbe že od začetka za vse imetnike kvalificiranih pravic obravnavale pod novimi, ustavnoskladnimi pogoji, ki jih mora zakonodajalec šele doreči. Ustavno sodišče sicer državnemu zboru ni naložilo, da mora nova ureditev vsebovati tudi specialna pravila o plačilu sodnih taks, vendar to zakonodajalcu ne preprečuje, da posebej in mimo določb ZST-1 uredi tudi ta vidik procesnega položaja imetnikov kvalificiranih pravic. To pa pomeni, da je kršitev drugega odstavka 207. člena ZPP, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov, zato so ti obremenjeni z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Zgolj s sprožitvijo postopka tožniki niso mogli utemeljeno pričakovati določene višine taks v kasnejšem morebitnem postopku, do katerega lahko pride ali pa ne. To bi pomenilo, da za že uvedene postopke zakonodajalec nikdar ne bi smel povišati taks. Ustavno sodišče je že presodilo, da ni ustavno sporna prehodna ureditev, ki bi nove takse uveljavila za vse postopke v teku, ne samo za na novo začete postopke. Ko stranka vloži neko vlogo, se lahko utemeljeno zanese na taksno tarifo veljavno v času vložitve vloge. Zato zakonodajalec tarife ne sme povišati za že vložene vloge (za katere taksa še ni bila terjana). Gotovo pa ista logika ne more veljati za celoten postopek, vključujoč celo izredna pravna sredstva. Za postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so začeli teči po uveljavitvi novega zakona, se uporablja nov zakon (ZST-1).