VSL Sklep II Cp 142/2019

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 2 izreka) potrdi izpodbijani sklep.

II. Zakoniti dedinji trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek (točka 1 izreka). Zakonito dedinjo N. G. je napotilo na pravdo, da zoper sodedinjo A. Č. vloži tožbo za ugotovitev, da v zapuščino ne sodijo v točki 2 izreka naštete premičnine. Zakonito dedinjo A. Č. je napotilo na pravdo zoper N. G. za ugotovitev, da v zapuščino sodijo premičnine, navedene v točki 3 izreka. V točki 4 izreka je odločilo, da je rok za vložitev tožbe 30 dni po pravnomočnosti sklepa, sicer bo sodišče nadaljevalo postopek ne glede na zahtevke, glede katerih sta bili dedinji napoteni na pravdo. Zapuščinski postopek je prekinilo za 30 dni od pravnomočnosti sklepa oziroma do pravnomočnega zaključka pravdnih postopkov (točka 5 izreka).

2Zoper sklep vlaga pritožbo zakonita dedinja N. G. Izpodbija ga v točki 2 izreka iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da v obrazložitvi sodišče nasprotuje njenim izrecnim navedbam na zapuščinski obravnavi 23. 8. 2018 o tem, v čigavi lasti so posamezne slike (v lasti A. d.o.o., njenega sina, matere ter polsestre zakonitih dedinj), da za skulpturo sploh ne ve in da sta si s sodedinji razdelili solastne nepremičnine v P. Čeprav to ni zabeleženo v zapisniku, izhaja iz njegovega konteksta in navedb zakonite dedinje A. Č. Nadaljnja obrazložitev, da nobena od zakonitih dedinj ni prerekala, da navedeni predmeti ne bi bili zapustnikovi, je v nasprotju z njenimi navedbami in preostalim delom obrazložitve. Stvari niso njene in jih nima v posesti. Zato ji ni treba dokazovati, čigave so, kje so in da ne sodijo v zapuščino. Na pravdo bi morala biti napotena sodedinja. S fotografijami in oporoko ni dokazala, da so bile stvari do smrti zapustnikove in v njegovi posesti. Dedinji sta izrecno povedali, da sta po njegovi smrti skupaj pospravili njegove stvari. Obrazložitev tudi ni logična. Če dedinji nimata v posesti spornih predmetov, ni logično, da bi jih sodišče upoštevalo v sklepu o dedovanju. Sodedinji bi jih morali pridobiti od tretjih oseb. Za to je treba predhodno ugotoviti, kje so. Tretje osebe niso dediči. Kljub pravnomočnosti sklepa o dedovanju imajo pravico uveljavljati ugovore, kar pomeni kopičenje dodatnih sodnih postopkov. A. Č. ni dokazala, da bi s spornimi premičninami razpolagala pritožnica. Sama je navedla, da so v lasti tretje osebe. To negira njene trditve, da si jih lasti pritožnica in ne dokazuje, da bi do svoje smrti z njimi razpolagal zapustnik. Izpodbijana odločitev je torej nesmiselna in nepravilna. Pritožnici je naloženo dokazovanje negativnih dejstev. Če A. Č. meni, da sporne nepremičnine sodijo v zapuščino, mora ona to dokazovati, pa tudi to, kdo jih poseduje in kje so. Predlaga, naj višje sodišče v celoti razveljavi oziroma spremeni sklep v izpodbijani točki 2 ter zakoniti dedinji A. Č. naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Dedinja A. Č. je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zapisnik o naroku glavne obravnave je javna listina (224. člen ZPP¹ v zvezi s 170. in 163. členom ZD²). Dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. V zapisniku na red. št. 39 spisa so zabeležene navedbe pooblaščenk obeh zakonitih dedinj (dedinji se naroka nista udeležili osebno) o obsegu zapuščine in posesti spornih premičnin. Sodišče jih je korektno povzelo v točki 6 izpodbijanega sklepa. Obe pooblaščanki sta zapisnik podpisali. Nobena dedinja njegovi verodostojnosti ni ugovarjala. Navedb, v čigavi posesti so sporne premičnine, ki jih pritožnica podaja v pritožbi, na naroku niti v vlogah na prvi stopnji ni podala. Zato jih sodišče ni moglo povzeti niti ocenjevati. Smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pri povzemanju njenih navedb v sklep ni zagrešilo.

6V sklepu tudi ni nejasnosti in nasprotji med razlogi, kot navaja pritožba. Vse navedbe obeh dedinj, podane v postopku, so v sklepu natančno povzete in nato pravilno ocenjene z ostalim procesnih gradivom zaradi presoje, ali je med njima spor o obsegu zapuščine (210. člen ZD v zvezi s 1. točko 212. člena ZD) in katero od njiju je treba zaradi manj verjetne pravice napotiti na pravdo (prvi odstavek 213. člena ZPP). Razlogi so popolni, jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim pritrjuje, ker omogočajo vsebinski preizkus sprejete odločitve. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ne najde. Pritožničino nestrinjanje z dokazno oceno glede manj verjetne pravice dedinj ne zadošča za očitek o procesni kršitvi 8. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Sodišče je ni zagrešilo. Dokazno oceno je opravilo skladno z metodološkimi napotki 8. člena ZPP – po pravilni in celoviti oceni celotnega procesnega gradiva. Sprejete dokazne ocene in odločitve, ki je skladna s prvim odstavkom 213. člena ZPP, pritožnica z ničemer ne omaje.

7Če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, mora zapuščinsko sodišče prekiniti obravnavo in napotiti stranko, katere pravico šteje za manj verjetno, na pravdo oziroma upravni postopek (212. in 213. člen ZD). Sodišče prve stopnje je v okviru podane trditvene in dokazne podlage obeh dedinj pravilno štelo za bolj verjetno pravico zakonite dedinje A. Č. v delu, ko je trdila, da v zapuščino sodijo v točki 2 izreka navedene premičnine. Da so obstajale še po zapustnikovi smrti, izhaja iz predloženih fotografij. Iz podatkov spisa (oporoka) in ugotovitev sodišča izhaja, da je zapustnik z umetniškimi slikami in drugimi dragocenostmi ter opremo razpolagal (šele) z oporoko. Naklonil jih je obema hčerkama (dedinjama) po enakih deležih. Hkrati je izrazil posebno željo, naj umetnine in dragocenosti ostanejo v družini. Ob nadaljnjih ugotovitvah, da sta si dedinji po njegovi smrti določene njegove stvari že razdelili, nato pa sta se sprli, ter ob pravilni ugotovitvi sodišča, da pritožnica (ob izraženi očetovi želji, da umetnine in dragocenosti pripadajo dedinjama in ostanejo v družini) glede odtujevanja umetnin in dragocenosti za časa življenja tretjim (pravnim) osebam ni podala konkretiziranih trditev niti nobenih dokazov, so njene trditve, da ne sodijo (več) v zapuščino, tudi po mnenju pritožbenega sodišča manj verjetne od nasprotnih trditev zakonite dedinje A. Č., ki trdi in z oporoko, fotografijami in popisom umetnin dokazuje, da so bile ob zapustnikovi smrti še njegova last. Na pravdo je z manj verjetno pravico pravilno napotena pritožnica. Nasprotna pritožbena ocena in naziranje sta zmotni.

8Ker pritožbeno sodišče sprejema izpodbijano dokazno oceno in odločitev kot pravilno in zakonito (210. člen v zvezi z 212. členom in 213. členom ZD) in ker sklep tudi ni obremenjen z uveljavljanimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (točka 2) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 174. člena ZD, po katerem vsaka stranka sama krije svoje stroške, nastale v zvezi oziroma zaradi postopka.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami.