VSM Sodba IV Kp 22108/2018

I. Pritožbi zasebne tožilke F.F. in njene pooblaščenke se kot neutemeljeni zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zasebna tožilka je dolžna plačati 360,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo K 22108/2018 z dne 21. 6. 2018 obdolženega A.A. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da mora zasebna tožilka F.F. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po tretjem odstavku 105. člena istega zakona pa je zasebno tožilko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo sta se zasebna tožilka in njena pooblaščenka pritožili. Zasebna tožilka v pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, predloga pritožbenemu sodišču glede odločitve ne poda. Njena pooblaščenka v pritožbi uvodoma uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreče primerno kazen, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno presojo prvostopenjskemu sodišču.

3Pregled zadeve je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

4Pooblaščenka v uvodu pritožbe navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, a v nadaljevanju ne pojasni, v čem naj bi bile kršitve podane. ZKP določa, da gre za navedeno kršitev, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožba v obrazložitvi le graja zaključke sodišča prve stopnje in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, glede procesnih kršitev pa trdi, da so podane, ker je sodišče s svojim postopanjem, ko je večji del naroka opravilo v nenavzočnosti zasebne tožilke, slednji onemogočilo pravico do pravičnega sojenja in ni moglo popolno ugotoviti dejanskega stanja, kar pa ni kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5Zasebni tožilki naj ne bi bilo omogočeno pravično sojenje zato, ker na glavni obravnavi ni bila navzoča pri zaslišanju prič J.A. in D.M., na podlagi njunih izpovedb pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da obdolženi A.A. zasebne tožilke ni razžalil, ko je izjavil, da je porabila denar od njegove preživnine, ki bi ji jo naj več let izročal njegov oče. Pritožba še navaja, da zasebni tožilki ni omogočilo, da bi natančno pojasnila dogodek z dne 18. 4. 2018 in obrazložila, kaj vse je obdolženec rekel, ter da ne drži navedba v napadeni sodbi, da se je do sodišča nedostojno obnašala in da je nenehno komentirala. Ko je na pripombo sodnika, da bo odstranjena iz sodne dvorane, le vzdihnila, je bila namreč iz nje takoj odstranjena.

6ZKP predsednika senata oziroma sodnika, ki vodi glavno obravnavo, zavezuje, da skrbi za red v sodni dvorani (prvi odstavek 301. člena ZKP), tistega, ki moti red ali se ne pokori njegovim ukazom glede vzdrževanja reda, pa opomni, nato pa sme tudi odrediti, če opomin ne zaleže, da se obdolženec iz sodne dvorane odstrani, druge pa sme na ne le odstraniti, temveč tudi kaznovati z denarno kaznijo (prvi odstavek 302. člena ZKP). Dolžan je namreč poskrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti in odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (drugi odstavek 299. člena ZKP), zato mora poskrbeti tudi za red v dvorani. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 21. 6. 2018 je razvidno, da je bila zasebna tožilka zaslišana, svojo izpovedbo je zaključila z navedbo, da drugega nima za povedati, nato pa jo je sodnik, ker je motila glavno obravnavo, opozoril, da naj tega ne počne, ker jo bo sicer napotil iz razpravne dvorane, da se je nato začela posmehovati in jo je zato ponovno opozoril, da bo ob ponovni taki gesti iz razpravne dvorane napotena z denarno kaznijo. Nadalje iz zapisnika izhaja, da je bila zaslišana priča J.A., da je zasebna tožilka nenehno komentirala njegovo izpovedbo in da jo je nato sodnik napotil iz razpravne dvorne. Naslednja je bila zaslišana priča D.M., nato pa je zasebna tožilka povedala, da vztraja pri zaslišanju B.P., kar je bilo zavrnjeno, drugih dokaznih predlogov pa stranke na glavni obravnavi niso podale, dokazni postopek je bil zaključen in sledila je beseda strank. Na glavni obravnavi je imela zasebna tožilka pooblaščenko, ki je priči J.A. postavila vprašanja, medtem ko priči D.M. vprašanj ni postavila, iz zapisnika pa tudi ni razvidno, da bi imela pooblaščenka pripombe glede utemeljenosti ravnanja sodnika, ki je zasebno tožilko zaradi motenja reda na glavni obravnavi opominjal in jo nato napotil iz razpravne dvorane. Pritožba zato nima prav, ko trdi, da je bila zasebni tožilki kršena pravica do pravičnega sojenja. Na glavni obravnavi jo je zastopala pooblaščenka, ki po vrnitvi zasebne tožilke v razpravno dvorano ni predlagala, da se jo ponovno zasliši ali da se ji predstavita izpovedbi navedenih prič, zato sedaj neutemeljeno navaja, da bi sodišče to moralo storiti. ZKP v četrtem odstavku 302. člena namreč določa, da če sodišče odstrani iz sodne dvorane oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca, ki nimata pooblaščenca ali če odstrani njunega zakonitega zastopnika, ki nima pooblaščenca, se glavna obravnava prekine oziroma preloži, dokler si ne vzamejo pooblaščenca. Ker ni šlo za takšen primer, saj je imela zasebna tožilka pooblaščenko, ki jo je na glavni obravnavi zastopala in zanjo opravljala procesna dejanja, pritožba neutemeljeno trdi, da je bila zasebna tožilka prikrajšana in da so bile kršene določbe kazenskega postopka.

7Pritožba pooblaščenke zasebne tožilke tudi ne pojasni uvodne navedbe, da uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona in tudi ne navaja, katera od kršitev iz 372. člena ZKP naj bi bila podana. Nakazuje na kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, ker naj bi po njeni oceni sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da obdolžencu očitano ravnanje ni kaznivo dejanje. V obrazložitvi namreč pojasnjuje, zakaj se ne strinja z oceno, da obdolženčeve besede ne predstavljajo kaznivega dejanja razžalitve ter da je dejansko stanje zmotno ugotovilo.

8Sodišče prve stopnje pa ni kršilo kazenskega zakona, dejanskega stanja obravnavane zadeve ni ugotovilo zmotno in ni sprejelo napačne odločitve. Pravilno je ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze, razjasnilo je vsa odločilna dejstva ter utemeljeno in pravilno zaključilo, da nekatere od izrečenih besed, ki so bile pod obtožbo, niso objektivno žaljive, glede ostalih pa je obdolženec navajal okoliščine, ki so mu bile poznane in jih ni izrekel z namenom, da bi zasebno tožilko razžalil.

9Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je obdolženec, ko je navedene besede izrekel, branil svoje pravice in koristi, saj zasebna tožilka ničesar ni naslovila na njega, zato za kakršnokoli obrambo svojih pravic in koristi ni imel razloga, če pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je šlo za njegovo obrambo na spore med zasebno tožilko in njegovo družino, pa je zmotno sklepalo, da je zaradi tega izključena protipravnost očitanega kaznivega dejanja. Obdolženec je odgovarjal na pisma, ki so bila namenjena njegovim staršem, z načinom izražanja in predmetnimi besedami pa je zasebno tožilko nedvomno razžalil. Pritožba se tudi ne strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča o nekaznivosti zaradi obstoja pogojev iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, saj je v tem primeru ključni pogoj, da se iz načina izražanja storilca ali iz drugih okoliščin vidi, da objektivno žaljive izjave niso bile izrečene z namenom zaničevanja. Z oznakami zasebne tožilke kot izkoriščevalke in tatice njegove preživnine obdolženi ni na kultiviran način zasledoval svojih morebitnih pravnih ali osebnih interesov, temveč je z izjavami prišel na raven osebnega napada na zasebno tožilko in njegov izključni namen je bila sramotitev, blatenje ter zaničevanje slednje. Vprašanje resničnosti ali neresničnosti obdolženčevih navedb je v tej kazenski zadevi nepomembno, zato je bilo nepotrebno, da je sodišče ugotavljajo resničnost dejstev o izročanju denarja iz naslova preživnine, ki naj bi jo zasebni tožilki več let izročal obdolženčev oče, saj tudi če bi zagovor obdolženca v tem delu držal, ga to ne bi moglo razbremeniti kazenske odgovornosti za zlorabo pravice do svobode izražanja, ki se odraža v podajanju negativnih vrednosti sodb z zaničevalnim namenom.

10Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ne gre za razžalitev, če nekdo tako naslovi drugega z njegovim priimkom, torej da ne gre za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 158. člena ZKP, ker je obdolženec zasebno tožilko poimenoval A., pri čemer je utemeljeno poudarilo, da tudi zasebna tožilka druge poimenuje na takšen način, pravilno pa je tudi pojasnilo, da za to kaznivo dejanje ne more biti obsojen, ker je povedal to, kar je glede svoje preživnine slišal od drugih in nato rekel zasebni tožilki, ob tem ko sta priči J.A. in D.M. potrdili, da je bila preživnina za obdolženca zasebni tožilki res izročena. Ne drži trditev pritožbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotavljalo podlago za takšne obdolženčeve navedbe, saj je moralo razjasniti, ali imajo besede, ki jih je izrekel, dejansko podlago ali ne in jih je izrekel zato, da bi zasebno tožilko prizadel. Obdolženčevo trditev o prejemanju denarja pa je pravilno razumelo kot njegovo reakcijo na besede, ki jih je izrekla zasebna tožilka (zaradi obdolženčeve obrambe svoje družine, kot iz sodbe povzema pritožba) in je utemeljeno ocenilo, da je iz načina izražanja in okoliščin, v katerih je bila podana, razvidno, da je ni izrekel z namenom zaničevanja. Tako tudi ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni v zadostni meri opredelilo do ravnanja obdolženca, iz katerega po njeni oceni veje izključni namen sramotitve, blatenja in zaničevanja zasebne tožilke. Glede vseh očitanih besed, ki naj bi predstavljale kaznivo dejanje razžalitve, tudi glede besed, navedenih v 3. alineji, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ob upoštevanju okoliščin, ki jih je ugotovilo, ni mogoče zaključiti, da so vse besede, ki so pod obtožbo, objektivno žaljive ter da je glede na osebni odnos med obdolžencem in zasebno tožilko razvidno, da obdolženec z izrečenim ni imel namena zasebno tožilko razžaliti ali jo zaničevati, temveč je besede izrekel v prepiru, z namenom, da bi njega in njegovo družino pustila pri miru.

11Pritožba pooblaščenke neutemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da B.P. kot pričo ne zasliši. Po njeni oceni je bilo njegovo zaslišanje potrebno zato, ker bi povedal, kaj in kje je obdolženec obravnavanega dne zasebni tožilki rekel ter na kakšen način, pojasnil pa bi tudi, ali je zasebna tožilka v sodni zgradbi obdolženca nagovorila ali pa je on nagovoril njo in kaj ji je tedaj rekel ter kaj mu je na to odgovorila in kam so šli, ko so zapustili sodno dvorano. Izvedbo navedenega dokaza pa je sodišče prve stopnje zavrnilo in pojasnilo, da ne bi z ničemer prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, saj je bilo v zadostni meri ugotovljeno že na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo. Glede na zaključke, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo, pri čemer obdolženec niti ni zanikal, da je besede pod obtožbo izrekel, izvedba tega dokaza tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila potrebna.

12Zasebna tožilka v svoji pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da obdolženčeve trditve glede denarja, ki bi ji naj bil izročen, niso resnične, v preostalem pa razlaga, kako je bilo z dedovanjem in nujnimi deleži ter odnosi med sorodniki v preteklosti in pojasnjuje, da navedbe o njenem odnosu do družinskih članov, kot jih je prikazal obdolženec, ne držijo. S tem pa pravilnosti ugotovitev in zaključkov prvostopenjskega sodišča v napadeni sodbi ne more omajati. Sodniku tudi neutemeljeno očita, da jo je pred zaslišanjem po nepotrebnem vprašal, koliko je stara. Zaslišana je bila kot priča, pričo pa mora sodnik pred zaslišanjem vselej vprašati za osebne podatke, tudi za starost oziroma datum rojstva (tretji odstavek 240. člena v zvezi s prvim odstavkom 331. člena in 429. členom ZKP).

13Po obrazloženem, in ker tudi v preostalem ne navajata ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, sta pritožbi zasebne tožilke in njene pooblaščenke zoper prvostopenjski oprostilni izrek neutemeljeni.

14Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15Odločba o obveznosti plačila sodne takse zaradi zavrnitve pritožb, ki je bila odmerjena po tarifni številki 7222 Taksne tarife zakona o sodnih taksah, temelji na drugem odstavku 96. člena ZKP.