VSC sodba in sklep Cp 764/99

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sklep izpodbijan v točki B 5 izreka spremeni tako, da se predlog tožencev za izdajo začasne odredbe zavrne, prav tako pa se spremeni tudi sodba v točki A 3 tako, da glasi: "Tožnica je dolžna tožencema povrniti pravdne stroške v znesku 174.744,00 SIT, v 15. dneh pod izvršbo.".

V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožnice zoper sodbo zavrne kot neutemeljena in se v tem še izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tako primarni zahtevek tožnice na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju kot tudi podredni na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, katero sta tožnica in njen pokojni mož V.F. sklenila s tožencema dne 21. 8. 1996, ker za navedeno niso bili podani pogoji.

S sklepom pa je prvostopno sodišče ugodilo ugovoru tožencev in začasno odredbo izdano pod opr. št. P 163/97 z dne 24. 3. 1998 razveljavilo in na predlog tožencev izdalo novo začasno odredbo, s katero je tožnici prepovedalo vsako odtujitev in obremenitev premičnin in pritiklin, ki se nahajajo na posestvu, ki je predmet pogodbe.

Zoper takšno odločitev se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 353. člena ZPP/77. Izpodbija zavrnitev zahtevka na razveljavitev pogodbe, saj izvedenec ni mogel točno ugotoviti, ob kateri uri je pokojni prejel zdravila, ki delujejo na centralni živčni sistem, kar da bi se dalo ugotoviti s pribavo bolnišničnega kartona, katerega izvedenec ni uporabil. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, navedeno pa bistvena okoliščina. Pritožuje se tudi zoper dvojno stališče sodišča o tem, da predstavlja zapis o darilu napako, saj iz pričevanja notarke jasno izhaja, da so stranke sklenile pogodbo v zapisani vsebini, in ni omenjala napak, zato o napakah ni mogoče govoriti, po drugi strani pa sodišče priznava temu delu pogodbe naravo darilne pogodbe. Zapis v pogodbi dejansko predstavlja daritev za primer smrti, ki jo je potrebno presojati po pravnih pravilih ODZ. Takšna pogodba je veljavna le, če je v njej izrecno zapisana izjava darovalke, da se odpoveduje pravici do preklica, te izjave pa izpodbijana pogodba ne vsebuje, zato zadošča za razveljavitev že njena izjava (tožba). Zaključek sodišča, da gre pri tej daritvi za zelo majhen del celotnega premoženja, je popolnoma neutemeljen in preuranjen, saj sodišče ni ugotavljalo velikosti celotnega posestva in tudi ne posameznih parcel. Pritožuje se tudi zoper zavrnjen zahtevek na razvezo pogodbe. Toženca sta se s pogodbo zavezala, da bosta od sklenitve pogodbe dalje kupovala preživljancema vse potrebne prehrambene artikle na lastne stroške. V času do 21. 11. 1996 pa do 30. 6. 1997 sta kupila skupaj za 20.303,82 SIT živil, kar je bistveno premalo in ne zadostuje za preživljanje.

Prav tako pa izpodbija tudi odločitev sodišča o začasni odredbi. V pogodbi ni bilo nikjer dogovorjeno, da tožnica premičnin kot lastnik ne bi smela prodati. Dogovorjeno je bilo le hasnovanje, medtem ko je lastninska pravica na njih ostala tožnici, ki šele po smrti preide na toženca. Dejanski lastnik premičnin in pritiklin, za katere je sodišče izdalo začasno odredbo, s prepovedjo odsvojitve in obremenitve, je še vedno tožnica. Sodišče za izdajo začasne odredbe nima pravne podlage. Obseg premičnin, ki jih bo imel izročevalec ob smrti predstavlja negotovo dejstvo. Zmoten je zaključek sodišča, da sta toženca po pogodbi lastnika premičnin na posestvu.Res je,eden izmed izročevalcev umrl, vendar pa vse premičnine na posestvu predstavljajo skupno premoženje, katerega sta imela tožnica in njen pokojni mož, zato je tožnica še vedno lastnica oz. solastnica teh premičnin in s smrtjo moža te solastninske pravice ni izgubila. Za izdajo začasne odredbe niso podani zakonski pogoji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženca odgovora na pritožbo nista podala.

Pritožba tožnice je delno utemeljena.

Na podlagi določbe I. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 (Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS, št. 55/92), saj sta bila izpodbijana sodba in sklep izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. K pritožbi zoper sodbo: Predmet tožbenega zahtevka pod A1 je bila razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Materialnopravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku se nahaja v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR), kjer so določeni pogoji za razveljavitev pogodb. V 111. členu ZOR je določeno, da so pogodbe izpodbojne, če jih sklenejo stranke, ki so poslovno omejeno sposobne oz. pri katerih obstajajo napake volje (60. člen ZOR). Tožnica primarno uveljavlja napake v volji svojega pokojnega moža. Izvedenec je v izvedeniškem mnenju,katerega je prvostopno sodišče v celoti povzelo, pojasnil, da ni mogoče podati decidiranega mnenja o tem, kakšen je bil učinek zdravil, katere je pokojnik v času sklenitve pogodbe prejemal, na njegovo psihično stanje. Pri izdelavi izvedeniškega mnenja je izvedenec uporabil zdravstveno dokumentacijo pokojnega F. V. in sicer poškodbeni in odpustni list. Iz odpustnice z dne 8. 9. 1996 izhaja,da je prejemal pomirjevalo Lexaurin in da ga zaradi poskusa samomora pošiljajo na pregled k psihiatru, iz temperaturnega lista za dan 21. 8. 1996 pa, da je imel predpisan bronhospazmolitik v infuziji. Po oceni izvedenca je bil pokojnik psihično labilna oseba, vendar pa nobena od duševnih motenj ni bila takšne vrste in intenzitete, da bi bilo mogoče govoriti o resni prizadetosti njegovih razumskih sposobnosti.Dan pred sklenitvijo pogodbe, dne 20. 8. 1996, je bil pokojnik ponovno hospitaliziran na oddelku za pljučne bolezni splošne bolnišnice in sicer zaradi poslabšanja kronične obstruktivne pljučne bolezni oz. kroničnega bronhitisa.Predpisan je imel narkotičen analgetik oz. protibolečinsko sredstvo Tramal. Enako terapijo je imel predpisano tudi za naslednji dan 21. 8. 1996, ko je bila sklenjena sporna pogodba. Ta zdravila delujejo na centralni živčni sistem. Vendar pa, ker ni podatka o tem, kdaj tega dne je pokojni prejel ta zdravila in tudi ne o tem, kdaj tega dne je bila sklenjena sporna pogodba, ni mogoče podati decidiranega mnenja o tem, kakšen je bil učinek teh zdravil na njegovo psihično stanje v času sklenitve sporne pogodbe. Tako podaja izvedenec le splošno mnenje, da je bila v času sklenitve pogodbe psihofizična integriteta pokojnika sicer prizadeta, vendar pa poudarja, da je pokojnik očitno dobro razumel,da zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja on in njegova žena sama nista sposobna skrbeti za posestvo in da so bili motivi, ki so ga vodili k sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju normalno psihološki in torej ustrezni. Prav tako pa je iz vsebine pogodbe mogoče sklepati, da je pokojnik pravilno presodil, da bi s sklenitvijo takšne pogodbe lahko zagotovil sebi in svoji ženi kontinuirano pomoč in skrb ter denarno podporo. Tako zaključuje,da so sposobnosti razumske presoje pokojnika zadoščale za razumevanje pomena svojih dejanj in za odločitev o posledicah le-teh. Upoštevaje navedeno je tako ugotoviti, da ne glede na to, da izvedenec ni razpolagal z natančnimi podatki o tem, kdaj je pokojnik na dan sklenitve pogodbe prejel zdravila, ki sicer vplivajo na centralni živčni sistem, je kljub vsemu sprejel oceno, da so njegove razumske sposobnosti zadoščale za razumevanje dejanja, odločitve ter posledice le-teh. Ne le iz izvedeniškega mnenja, ampak tudi iz zaslišanj prič pa je mogoče razbrati, da je imel pokojnik namen posestvo predati že pred samo pripravo in sklenitvijo sedaj izpodbijane pogodbe in da torej ne gre za trenutno odločitev, katera bi morebiti lahko bila posledica trenutnih psihičnih motenj oz. počutja. V zvezi s pritožbenimi navedbami o tem je tako le poudariti zaključno mnenje izvedenca, da so bile sposobnosti pokojnika vendarle takšne, da je lahko razumel pomen svojih ravnanj, in je tako po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da pri pokojniku ob sklenitvi pogodbe ni bila podana napaka volje. Glede napak v obličnosti prvostopno sodišče pravilno zaključuje, da zapisni priči, ki sta sodelovali pri sklenitvi pogodbe ustrezata zahtevi določeni v Zakonu o notariatu (ZN) v čl. 52 in 53. Tožnica izpostavlja tudi dejstvo, da je v pogodbi o dosmrtnem preživljanju napačno zapisano, da je bila pogodba sklenjena v notarski pisarni, saj so jo pogodbene stranke sklenile v bolnišnici. V čl. 43 ZN je natančno določena vsebina notarskega zapisa, v točki 6 pa tudi, da mora le-ta vsebovati tudi datum, uro in kraj zapisa. Upoštevaje določbo II. odst. 45. člena ZN sodišče oceni glede na okoliščine ali morebitno nespoštovanje zgoraj citiranih določb ukinja ali zmanjšuje verodostojnost notarskega zapisa. Glede navedenega pritožbeno sodišče v celoti sledi oceni prvostopnega sodišča, da izpodbijano ne zmanjšuje same verodostojnosti notarskega zapisa, zato je te ugovore pravilno kot neutemeljene zavrnilo. Zapis v pogodbi, da gre pri tožničinem premoženju za darilo, naj bi po pritožbenih zatrjevanjih pomenil, da je tožnica sklenila s tožencema darilno pogodbo za primer smrti. Tako naj bi bilo sporno ali je bila tožničina volja, tožencema zemljišče, katerega lastnica je bila, podariti, torej ali je šlo za darilo oz. darilo za primer smrti ali pa vendarle za pogodbo o dosmrtnem preživljanju - to je odplačno pogodbo. Zapis v pogodbi, da tožnica tožencema nepremičnino podarja, za kar si je izgovorila protidajatev očitno kaže, da je bil namen pogodbenih strank po oceni pritožbenega sodišča, skleniti odplačno pogodbo, ki pa je imela, glede na to, da nobena od strank ni vedela,kolikšne bodo obveznosti tožencev, tudi znake aletornosti. Darilo kot vrsta pogodbe je določena v Občem državljanskem zakoniku (ODZ) in sicer v paragrafu 938. Darilna pogodba je pogodba, s katero nekdo nekomu prepušča stvar neodplačno. V 946. paragrafu je določeno, da so daritve praviloma nepreklicne, razen v točno določenih primerih. Pritožbeno se tožnica sklicuje na določbo paragrafa 956, kjer je določena daritev za primer smrti, torej daritev, ki naj se izpolni šele po darovančevi smrti in ki je veljavna kot volilo, če je oblično pravilna. Za obličnost se namreč zahteva, da jo obdarjenec sprejme, obdarovalec pa se mora izrecno odreči pravici preklicati jo. Glede na naravo samega posla,katerega so stranke sklenile je zaključiti, da je bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, za katero se uporabljajo ustrezne določbe Zakona o dedovanju (ZD). Ravno element odplačnosti namreč izključuje uporabo prej citiranih določb. To razmerje je potrebno presojati po določbah 117. člena ZD in naslednjih. Tako ne gre za napako v zapisu, kot je to zmotno zaključilo prvostopno sodišče, ampak je bistveno to, da je volja strank odkazovala na sklenitev druge pogodbe, kot pa je bilo dejansko zapisano. Tako prvostopno sodišče sicer ni pravilno opredelilo pravno naravo predmetne pogodbe glede na voljo strank, vendar pa sodišče pri presoji na sam naziv pogodbe ni vezano. Res je sicer,da morajo biti pogodbe dovršeno zapisane,tako da zaradi dovršene vsebine ne bi bilo dvoma o predmetu in drugih sestavinah pogodbe, vendar pa vselej ni tako. Sodišče mora pri obravnavi pogodb upoštevati predvsem določbe ZOR in ZN.V točki 3 47. člena ZN je določeno, da mora biti pogodba o dosmrtnem preživljanju zapisana v obliki notarskega zapisa, sicer upoštevaje določbo 48. člena ZN ni veljavna. Upoštevaje citirane določbe je bila predmetna pogodba pravno veljavno zapisana. Splošne določbe ZOR-a (2. poglavje), opredeljujejo splošne in obvezne sestavine pogodbe (ali je obstajalo soglasje volj, ali vsebuje pogodba predmet, dopustno podlago, ali je podana sposobnost pri sklenitvi pogodbe in pa ali je zadoščeno pogoju oz. zahtevi po obličnosti pogodbe). Navedenega tožnica s pritožbenimi zatrjevanji ni uspela ovreči. Sporna pogodba namreč vsebuje vse elemente pogodbe določene v ZD. Sam prehod premoženja pri tem ni odločilen, odločilen je namen, ki ga je hotela tožnica s pogodbo doseči:to je ali podariti svoje premoženje ali pa si je želela v starosti zagotoviti dosmrtno pravico stanovanja, oskrbe in pomoči kot protivrednost za izročeno premoženje. Sodišče je spoznalo, da je v pogodbi urejena dolžnost preživljalja in je tako očitno, da je šlo za odplačno pogodbo in da namen tožnice ni bil v daritvi. Ugotoviti pa je potrebno tudi, da je prehod premoženja predviden po smrti tožnice tako, da so v celoti izpolnjeni pogoji za uporabo določb ZD, ki urejajo pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Takšna pogodba pa je dovoljena. Tožnica si je s predmetno pogodbo zagotovila, da bo nekdo namesto nje skrbel za kmetijo, zato ne gre za daritev. Takšno dokazno oceno prvostopnega sodišča pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema, zaradi česar je potrebno pritožbene očitke tožnice tudi v tem delu v celoti zavrniti. Pod A2 je sodišče odločalo o podrednem tožbenem zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala razvezo predmetne pogodbe. Materialnopravna podlaga za odločanje o tem delu tožbenega zahtevka pa je podana v 120. členu ZD, v katerem so določeni pogoji za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. V III. odst. cit. določbe je določeno, da se lahko pogodba razveže v primeru, če se obveznosti, ki so določene v takšni pogodbi,ne izpolnjujejo. Pri tem je prvostopno sodišče ocenilo, da se predmetna pogodba izpolnjuje v pretežni meri. K popolni oskrbi na lastne stroške se po pogodbi zavežeta toženca v primeru bolezni, ali starosti ali onemoglosti tožnice. Te okoliščine še niso nastopile. Nastopa katerega od teh pogojev sodišče niti ni izrecno ugotavljalo, pa tudi sicer tožnica obstoja teh pogojev izrecno ni uveljavljala. Tako je v tej smeri možen zaključek, da navedeni pogoj še ni nastopil. Upoštevaje predložene listinske dokaze in pa tudi izpovedi prič je prvostopno sodišče zaljučilo, da toženca v pretežni meri pogodbo izpolnjujeta. Pri tem sta izkazala, da sta plačevala elektriko, tožnici prinašala hrano, priskrbela sta ji drva, tako da ni mogoče zaključiti, da pogodbe ne izpolnjujeta, zato razveza na tej podlagi zaenkrat ni utemeljena. Čas, ko bi morala celotno oskrbo prevzeti toženca, pa po oceni sodišča še ni nastopil, ker je tožnica glede na svoje stanje še zmožna poskrbeti za svojo oskrbo. Razen tega pa sta toženca še naprej pripravljena izpolnjevati oziroma celo popraviti in dopolniti pogodbo in tako tudi zato ni utemeljena razveza po 1. odst. 120. člena ZD. Sicer pa po oceni prvostopnega sodišča, tožnica sama zavrača izpolnjevanje obveznosti tožencev, katere sta pripravljena opraviti v skladu s pogodbo, to pa ni šteti kot neizpolnitev in zato tudi ne kot razlog za razvezo pogodbe po določbah ZD. V tej zvezi zato pritožbeno sodišče samo še poudarja, da je prvostopno sodišče sicer napačno materilanopravno opredelilo razloge ob uporabi določb ZOR, saj so pogoji za razvezo pogodbe določeni v ZD, vendar pa je ne glede na to pravno utemeljen zaključek prvostopnega sodišča, da se predmetna pogodba izpolnjuje, morebiti res ne v takem obsegu, kot to pričakuje tožnica, vendar pa da kljub temu še ni nastopil pogoj za njeno razvezo.

K pritožbi zoper sklep:

Pod B je sodišče odločalo o izdaji začasne odredbe v skladu z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in pri tem pod B5 izdalo začasno odredbo, s katero je tožnici prepovedalo razpolaganje s premičninami in sicer odtujevanje premičnin, ker bi sicer tožnica tožencema onemogočila obdelovanje posestva. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje (denarne, nedenarne) terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, je že nastala ali bo šele nastala (1. odst. 270. člena in pa 1. odst. 272. člena ZIZ). Po ZIP je bila dovoljena začasna odredba samo za že obstoječe, že nastale - zapadle terjatve. Terjatev bi morala obstajati v trenutku izdaje sklepa, sicer je sodišče predlog zaradi pomanjkanja pravovarstvenega interesa zavrglo (1. odst. 265. člena, 1. odst. 267. člena ZIP, ter I. odst. 326. člena ZPP/77). Sedaj je mogoče zavarovanje tudi bodočih (270/I ter 272/I ZIZ) terjatev, za katere upnik izkaže, da je glede na obstoječe okoliščine,verjetno, da bodo nastale - kot samostojne (dajatvene - denarni ali nedenarni zahtevki). V zvezi z zavarovanjem bodočih terjatev pa je v II. odst. 277. člena ZIZ določeno, da je sodišče dolžno določiti upniku kakšno tožbo mora vložiti oz. katere postopke začeti, da upraviči začasno odredbo v zavarovanje terjatve, ki še ni nastala. Tako mora sodišče stranko napeljati k temu, da svoj predlog pravilno formulira z vložitvijo pravilne vrste tožbe oz. začetkom pravilnega postopka.Toženec izdaje te začasne odredbe z navedbami v postopku ni upravičil v smislu II. odst. 277. člena ZIZ, zaradi česar je bilo potrebno ravnati kot izhaja iz izreka tega sklepa in izpodbijano začasno odredbo razveljaviti (točka 3 380. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ). Toženec namreč v postopku zoper tožnico kakršnegakoli zahtevka za zavarovanje katerega bi predmetna začasna odredba bila potrebna ni niti izkazal niti zatrjeval. V posledici takšne odločitve pa je bilo potrebno zavrniti tudi zahtevek tožencev za plačilo stroškov za izdajo predlagane začasne odredbe in v tem delu odločitev prvostopnega sodišča spremeniti (tč. 4 373 člena ZPP/77) (250 točk po vrednosti 76,50 SIT, to je v znesku 19.125,00 SIT), zaradi česar je tožnica tožencema dolžna plačati pravdne stroške v znesku kot izhaja iz izreka te sodbe. Tožnica stroškov pritožbe ni priglasila, ne glede na navedeno pa jih ob upoštevanju dejstva, da je uspela le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, nosi sama.

Odločitev o stroških temelji na določbi 166. člena ZPP/77.