60. člen ZOR

Sankcija za neuresničitev namena razlastitve ni ničnost, pač pa izpodbojnost, ki bi jo lahko pravni prednik tožnika uveljavljal v maksimalnem roku pet let od sklenitve pogodbe namesto razlastitve oziroma v roku treh let, če je za razlog izpodbojnosti izvedel prej.

Tožeča stranka in njeni pravni predniki so na podlagi pogodb namesto razlastitve na spornem zemljišču pridobili pravico uporabe, z lastninjenjem pa na osnovi zakona lastninsko pravico. Nepravilno je pritožbeno stališče, da je bila do lastninjenja upravičena zgolj oseba, v korist katere je bila lastninska pravica vpisana v zemljiški knjigi. Toženčev pravni prednik ob svoji smrti ni bil lastnik spornega zemljišča, ker ga je za časa življenja odsvojil s pogodbama namesto razlastitve. Kljub temu, da zemljiškoknjižni vpis na osnovi navedenih pogodb ni bil izvršen, je bila pravica uporabe prenesena na pravnega prednika tožeče stranke. Vpis v zemljiško knjigo namreč v družbeno-lastninskem sistemu ni bil konstitutivne narave. Razen tega je do prehoda iz zasebne v družbeno lastnino prešlo s pogodbama namesto razlastitve, katerih učinki so, skladno s sodno prakso, primerljivi z razlastitvijo, torej z odločbo državnega organa. Ker pokojni ob svoji smrti ni bil lastnik spornih nepremičnin, ti dve nepremičnini nista sodili v zapuščino in z dedovanjem nista prešli v toženčevo last (132. člen ZD). Sklep o dedovanju, v katerem sta nepremičnini navedeni kot zapustnikovo premoženje, je zgol

Le oseba, ki (sploh) nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje in njena izjava nima pravnih učinkov, zato je nična. Za takšen zaključek ne zadostuje ugotovitev, da so bile voljne in pojmovne sposobnosti stranke samo bistveno zmanjšane. Tožniki niso navedli prav nikakršne okoliščine, ki bi se lahko navezala na načelo prepovedi lex commisoria; tožniki tako sploh ne zatrjujejo, da bi med njihovimi obveznostmi po sklenjenih pogodbah in vrednostjo prodane nepremičnine obstajalo kakršno koli nesorazmerje, da so posojilo preplačali, ali kaj podobnega.

Materialnopravno časovno neomejena možnost uveljavljanja ničnosti (110. člen ZOR), oficialna pooblastila sodišča v okviru trditev strank paziti na ničnost (109. člen ZOR) in procesna možnost uveljavljanja ničnosti bodisi z ugovorom bodisi s tožbo vodijo k sklepanju, da toženca lahko ugovor ničnosti pravnega posla uveljavljata tudi po prvem naroku. Toženca bi namreč lahko z nasprotno tožbo kadarkoli do konca pravdnega postopka zahtevala pravnomočno določitev o prejudicialnem pravnem razmerju, to je vprašanju (ne)obstoja pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku, enako pa bi tožeča stranka lahko dosegla z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom. Gre za procesne institute, za dovoljenost katerih zakon določa posebne pogoje (183. člen ZPP za nasprotno tožbo, 185. in 186. člen ZPP za spremembo tožbe). Zanje prekluzija, ki se nanaša na nova dejstva in dokaze in na izjave o navedbah nasprotne stranke, ne velja. Tudi priznanje se nanaša na dejstva, ne pa na pravne zaključke in pravne kvalifikacije. Ni sicer izključeno, da predmet priznanja ne bi mogla biti prejudicialna pravna vprašanja. Takšna (izrecna) priznanja se štejejo za priznanje celotnega sklopa dejs

Tožnik je zatrjeval, da je pogodbo sklenil pod vplivom sile in grožnje, da se njegovemu predniku ni bilo treba lastninsko preoblikovati po ZLPP in da je s pogodbo prišlo do prenosa stavbnih (ne pa kmetijskih zemljišč). Te navedbe zaradi njihove nesklepčnosti ob uporabi 51. in 52. člena ZOR ne utemeljujejo zatrjevane posledice – ničnosti sporne pogodbe.

Ker tožnik ni bil pozvan, naj odgovori na nasprotno tožbo toženke in ni bil opozorjen na posledice pasivnosti, niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v zvezi z nasprotno tožbo. Opustitev pravilne vročitve, ki ni imela za posledico, da bi bila toženki odvzeta možnost obravnavanja njene revizije, avtomatično ne predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

S pogodbeno določeno ceno na enoto se izvajalec zavaruje pred rizikom večjega obsega oziroma količine potrebnih del od prvotno predvidenih. Da bi tožeča stranka kot izvajalec del lahko določila predračunsko ponudbeno ceno na enoto, pa mora kot izvajalec predvideti količine in cene materialov, potrebnega dela in stroške gradbene mehanizacije. Po 5. odstavku 139. člena ZPP se stranka ne more sklicevati na kršitev pravil o vročanju, če kljub kršitvi pisanje sprejme. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Ker pa tožeča stranka v pritožbi natančno analizira razloge sodbe, sklicujoč se celo na zapise na določeni strani sodbe, ne more biti dvoma, da je sodbo dejansko prejela. Sodišče po 243. čl. ZPP izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Lahko pa so v izvedenskem mnenju strokovno ugotovljena dejstva podlaga za sklepanje o obstoju drugih dejstev, ki pa jih mora sodišče, upoštevaje razpoložljivo trditveno in dokazno gradivo, šele ugotoviti. Drugače povedano: ugotovitve iz izvedenskega mnenja so lahko okoli

Sodišče je v prejšnji pravdi v zvezi z vprašanjem neveljavnosti darilne pogodbe presojalo in ugotovilo, da ne obstojijo tedaj zatrjevani razlogi izpodbojnosti darilne pogodbe, in sicer prisila, grožnja in zmota, v zvezi z ničnostjo pa se je ukvarjalo zgolj s trditvijo tožene stranke, da je predmetna darilna pogodba nična, ker naj tožeča stranka ob podpisu pogodbe ne bi imela statusa kmeta. O vprašanju ničnosti obravnavane darilne pogodbe iz razloga, ker naj bi bila le-ta sklenjena brez odobritve v smislu 20. člena ZKZ, pa vsebinsko (še) ni odločalo ter se zatorej pravnomočnost sodbe Okrajnega sodišča v Trebnjem (in načelo ne bis in idem) ne more raztezati tudi na to vprašanje.

Kršitev 122. člena SZ ni razlog za ničnost pogodbe o nadaljnji prodaji stanovanja pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja, saj ta zakonska prepoved varuje le prodajalca, ki je prodal stanovanje po določilih 117. člena in nasl. SZ.

Zastaranje terjatve pa pomeni zgolj prenehanje pravice upnika (tožeče stranke) zahtevati njeno izpolnitev. Zastarana terjatev še vedno obstoji in jo je mogoče tudi veljavno izpolniti. Celo če dolžnik izpolni zastarano obveznost nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarana. Prvostopno sodišče je tudi pravilno štelo, da se je toženec s tem, ko je podpisal pogodbo o pristopu k dolgu odpovedal zastaranju, s čimer je tožeča stranka v skladu z določbo 451. člena ZOR pridobila pravico zahtevati izpolnitev obveznosti tudi od njega. Sklenitev pisne pogodbe o pristopu k dolgu pomeni namreč izpolnitev zahteve 366. člena ZOR, ki določa, da pismena pripoznava zastarane obveznosti šteje kot odpoved zastaranju, ki se mu lahko stranka v skladu z določbo 365. člena ZOR odpove šele ko preteče za zastaranje določen čas. Pravna posledica odpovedi zastaranju je, da začnejo zastaralni roki teči znova. Tako bi terjatev zoper toženca lahko zastarala dne 15.2.2004, če ne bi pretrgal zastaranja s tem, ko je izvrševal plačila na osnovi pogodbe o pristopu dolgu.

Izpodbojna pogodba (ki je obremenjena z napako volje po 60. in 61.čl. ZOR), ima pravni učinek in obvezuje stranko, dokler se s konstitutivno sodno odločbo ne razveljavi. Zato izpodbojnih pogodb ni mogoče uspešno izpodbijati z ugovorom v pravdi, ampak le s tožbo na razveljavitev (112. in 117.čl. ZOR).

Ničnost sporazuma o plačilu regresnega zahtevka ni podana, ker njegova pravna podlaga zaradi oprostilne kazenske sodbe ni odpadla. V času sklenitve poravnave, ki je edini pomemben za presojo ničnosti pogodbe zaradi neobstoječe ali nedopustne kavze, je namreč pravna podlaga zanjo obstajala, predstavljala pa je ni morebitna ugotovitev tožnikove krivde za v obravnavani nesreči nastalo škodo, na katero bi naknadno vplivala kazenska oprostilna sodba (kot to zmotno meni pritožnik), temveč njegovo prostovoljno priznanje izgube zavarovalnih pravic zaradi kršitve pogodbenih obveznosti na podlagi določb ZOZP,zavarovalne pogodbe in njenih splošnih pogojev. Ravno tako pa tožnik ne more uspešno zahtevati njegove razveljavitve s sklicevanjem na bistveno zmoto o pravnih in dejanskih okoliščinah svoje dolžnosti plačila regresa toženki, saj pri podpisovanju sporazuma ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se zanj zahteva v pravnem prometu. Posledično ne more uveljavljati niti prevare s strani tožene stranke, ker je prevara odvisna od obstoja zmote. Sporazum bi namreč bil izpodbojen, če bi tožena stranka pri tožniku povzročila zmoto ali ga držala v zmoti z namenom, da bi ga sklenil, kar pa zarad

Ena izmed pokazateljev volje prodajalca je tudi nesorazmerno nizka kupnina. Odgovor na vprašanje, ali je bila dogovorjena kupnina ustrezna, bi sodišču služil kot eden izmed pokazateljev, ali je bila volja predlagateljice glede odsvojitve nepremičnin svobodna ali ne.

Arondacija je vsekakor pomenila državni ukrep, ki je lastnikom razlaščenih kmetijskih zemljišč zaradi utemeljenega strahu povzročil izključitev njihove svobodne poslovne volje. Sklenitev poslov, ki so v vzročni zvezi z arondacijskim postopkom je zato mogoče v smislu pogodbenega prava šteti za pomanjkljive, saj je do njih prišlo zaradi očitne napake volje.

Ker je sposobnost razsojanja dejanska sposobnost, je pri presoji ali je tožnik imel sposobnost razsojanja, odločilna njegova dejanska sposobnost razumeti pomen in pravne posledice odpovedi delovnega razmerja in svoje razrešitve v trenutku, ko jo je dal.

I. Ni šlo za protipravno grožnjo, če je delodajalec delavki predočil, da ji bo delovno razmerje prenehalo zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, razen če pristane na sporazumno prenehanje delovnega razmerja s kasnejšim datumom. II. Brezpogojnega podpisa sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ki ga delodajalec ob podpisu delavke s svoje strani še ni podpisal, delavka po predaji delodajalcu ne more enostransko preklicati.

Med pravdnima strankama sklenjena pogodba, s katero se je tožnik obvezal plačati toženi stranki dogovorjeni znesek akontacije komunalnega prispevka za gradnjo stanovanjske hiše, nima nedopustne podlage, saj je po določbi prvega odstavka 43. člena ZSZ zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor - v danem primeru tožnik. To pomeni, da ničnosti razlog iz 52. člena v zvezi z 51. členom ob sklenitvi pogodbe veljavnega ZOR ni podan. Pravdni stranki s sklenitvijo sporne pogodbe zakonskih določb (42. - 44. člena ZSZ) nista obšli, saj v njej nista določili dokončnega zneska komunalnega prispevka, ki se po zakonu odmerja z odločbo občinske uprave, temveč sta se dogovorili le za znesek akontacije plačila komunalnega prispevka. Vprašanje ustreznosti višine dogovorjene akontacije za poplačilo neke obveznosti ni nikoli tisto vprašanje, ki bi moglo - tudi za primer negativnega rezultata takšne presoje - privesti do sklepa o ničnosti pogodbe.

Čeprav je delovno razmerje poseben odnos med delavcem in delodajalcem, se pri reševanju sporov iz delovnega razmerja določbe zakona o obligacijskih razmerjih uporabljajo smiselno v vseh razmerjih, ki so podobna ali enaka obligacijskim razmerjem. Zato bi vprašanja glede sklenitve sporazuma, po mnenju revizijskega sodišča, morali obravnavati glede na določbe 36. in 39. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), in ob upoštevanju določb četrtega odstavka 72. člena ZOR, kar so tisti obligacijsko pravni instituti, ki jih je možno uveljavljati pri pristojnem sodišču tudi brez predhodnega postopka pri delodajalcu. Po določbi prvega odstavka 36. člena ZOR ponudba pogodbe veže ponudnika, po določbi drugega odstavka tega člena pa lahko ponudbo prekliče preden jo ponudnik sprejeme. Ker 2. točka prvega odstavka 75. člena ZTPDR oziroma 2. točka prvega odstavka 100. člena ZDR predvideva pisni sporazum, mora biti ponudba pisna. Po določbi drugega odstavka 39. člena ZOR je ponudba sprejeta, ko ponudnik stori kaj, iz česar se lahko zaključi, da je ponudbo sprejel.

Ne glede na to, ali se tožnikova izjava šteje za pisno izjavo o prenehanju delovnega razmerja po 1. točki prvega odstavka 100. člena ZDR (1990), ali kot predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja po 2. točki prvega odstavka 100. člena ZDR (1990), je treba ugotoviti datum prenehanja delovnega razmerja.

1. Če delavec prostovoljno plača zahtevani znesek primanjkljaja, delodajalec naknadno ni dolžan izvesti postopka za ugotovitev odškodninske odgovornosti delavca. 2. Zgolj poziv delodajalca, da je potrebno znesek primanjkljaja plačati v določenem roku, saj se bo delavcu sicer odtegovalo pri plači in trditev delavca, da so se sodelavci pogovarjali, da bodo moralo v primeru obročnega plačevanja plačati visoke zamudne obresti, ne predstavlja take sile ali grožnje s strani delodajalca, da bi bilo možno govoriti o napaki volje pri delavcu, ki je znesek prostovoljno plačal.