VSRS Sklep II Ips 190/2018

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Dediči sami krijejo stroške za sestavo odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

1Prvostopenjsko sodišče je v zapuščinski zadevi po dne 6. 3. 2017 umrli A. A. izdalo sklep o dedovanju. V prvi točki je ugotovilo obseg premoženja, ki spada v zapuščino, v drugi točki je ugotovilo, da to premoženje na podlagi zapustničine oporoke z dne 9. 11. 2012, potem ko zapustničin sin B. B. in hči C. C. nujnega dednega deleža nista uveljavljala, deduje zapustničin sin D. D. V tretji točki sklepa je bila zemljiški knjigi dana odredba za vknjižbo lastninske pravice na ime oporočnega dediča.

2Pritožba zoper sklep o dedovanju ni bila vložena.

3Zahtevo za varstvo zakonitosti je vložila vrhovna državna tožilka Barbara Knol Drobnič, ker naj bi prvostopenjsko sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa arbitrarno odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede dolžnega postopanja z nepopolno smrtovnico in glede obličnosti dednih izjav, ki jih je v imenu dedičev na naroku podala njihova pooblaščenka, s čimer naj bi najmanj preuranjeno ugotovilo, da je oporočni dedič edini dedič po zapustnici, kar bi lahko vplivalo na pravice in obveznosti iz obligacijskih razmerij zapustnice s tretjimi. Intervencija najvišjega sodišča v državi naj bi bila v javnem interesu, saj je mogoče pričakovati, da bo odločitev v konkretni zadevi prispevala k zagotovitvi pravne varnosti. Utemeljuje, da smrtovnica ni bila sestavljena skladno z določbami Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ker ne vsebuje vseh podatkov, ki se vanjo vpisujejo. Sodišče bi moralo pridobiti podatke iz uradnih evidenc v tujini po državljanstvu oziroma prebivališču zapustnice. Iz zapuščinskega spisa ni razvidno, na kakšni podlagi je sodišče zaključilo, da so priglašeni dediči res potomci zapustnice, nepojasnjeno pa je ostalo tudi, kako je ob pridobivanju identifikacijske številke zaradi vpisa v zemljiško knjigo sodišče ugotovilo, da je domnevni oporočni dedič državljan Velike Britanije, kar vse je odločilno za učinkovanje domneve vzajemnosti kot pogoja za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah z dedovanjem. S temi opustitvami naj bi sodišče kršilo 181. člen in 182. člen ZD v zvezi s 180. členom ZD. Ker se je sodišče zaneslo le na nepopolne podatke iz smrtovnice in podatke, ki jih je brez dokazil poslala odvetniška pisarna, naj bi kršilo tudi določbo 167. člena ZD. Nadalje utemeljuje, da gre za zapuščinski postopek z mednarodnim elementom. Za obravnavanje nepremičnin zapuščine je izključno pristojno sodišče Republike Slovenije, in sicer na območju krajevno pristojnega sodišča, kjer leži nepremičnina, zato Okrajno sodišče v Radovljici ni bilo krajevno pristojno za opravo zapuščinske obravnave. V postopku dedovanja z mednarodnim elementom je temeljna navezna okoliščina za uporabo materialnega prava lex naturalis zapustnika, kar pomeni, da je treba za dedovanje uporabiti pravo države, katere državljan je bil zapustnik ob smrti. Izpodbijani sklep pa je po prepričanju Vrhovnega državnega tožilstva obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker iz njega ni razvidno, katero pravo je sodišče uporabilo, zato tudi ni mogoče preskusiti pravilnosti in zakonitosti odločitve. Sodišče naj bi tudi kršilo določbo 226. člena ZPP, ker po uradni dolžnosti ni zagotovilo prevoda oporoke iz angleškega v slovenski jezik. Nadalje utemeljuje, da mora sodišče na zapuščinsko obravnavno vabiti oporočnega dediča in druge osebe, ki bi utegnile priti v poštev kot zakoniti dediči. V obravnavani zadevi pa sodišče teh oseb ni preverjalo in jih tudi ni povabilo na narok. Sodišče je vabilo odvetnico, ki je po prejemu vabila v spis vložila kopijo pooblastila za zastopanje oporočnega dediča, šele na naroku pa je v spis vložila pooblastili za zastopanje drugih dveh zakonitih dedičev, s čimer naj bi kršilo določbe 205. člena ZD, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Iz zapuščinskega spisa nadalje ni razvidno, da bi priglašeni dediči sami ali preko svoje pooblaščenke predložili lastnoročno podpisano dedno izjavo, odvetnica pa ni razpolagala s posebnim pooblastilo za odpoved nujnemu deležu. Po mnenju vrhovne državne tožilke je sodišče z nezakonitim odvzemom pravice do dedne izjave poseglo v pravico sodnega varstva iz 23. člena Ustave in z očitno napačno in arbitrarno odločbo kršilo enako varstvo pravic pred sodiščem iz 22. člena Ustave.

4Zahteva za varstvo zakonitosti je bila po pooblaščenki vročena dedičem, upnikoma, ki sta v zapuščinski postopek prijavila terjatve, in B., ki je pravni interes izkazala s tem, da je pokojna pred smrtjo zoper njo vložila tožbo za plačilo nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranih nepremičnin po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizacij. Dediči so po svoji pooblaščenki odgovorili na zahtevo za varstvo zakonitosti in primarno predlagali njeno zavrženje, ker naj bi bila vložena po izteku trimesečnega roka. Sicer pa menijo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva ni izkazala odstopa od sodne prakse, saj se citirane zadeva nanašajo na povsem drugačno dejansko stanje. Pojasnjujejo, da sta bila upravna enota in sodišče seznanjena o tem, kdo so dediči po zapustnici, v zapuščinskem postopku pa se ni pojavil nikakršen dvom, da ti, ki so bili proglašeni za dediče, to dejansko niso. Zapustnica sicer res ni imela slovenskega državljanstva, imela pa je dovoljenje za prebivanje in prijavljeno začasno prebivališče na naslovu ..., Bled. Ker je za zapuščinsko obravnavo pristojno sodišče, na katerega območju je imel zapustnik ob smrti prijavljeno stalno ali začasno prebivališče, so navedbe iz zahteve, ki se nanašajo na krajevno pristojnost sodišča, neutemeljene. Tudi sicer pa kršitev, ki se nanašajo na krajevno pristojnost, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Zahteva ne pojasni, zakaj naj bi bila odločitev zapuščinskega sodišča materialno sporna niti v čem bi bila drugačna, če bi sodišče uporabilo pravo države, katere državljanka je bila zapustnica. Zahteva povsem neutemeljeno namiguje na to, da naj bi bili zakoniti dediči le domnevni dediči, s čimer uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Vsi zakoniti dediči po zapustnici so bili z obstojem zapuščinskega postopka seznanjeni, vsi so za pristop na narok pooblastili pooblaščenko, zato so navedbe iz zahteve v zvezi z nepravilnim vabljenjem na zapuščinsko obravnavo v celoti neutemeljene. Nadalje utemeljujejo, da v zapuščinskem postopku smejo stranke opravljati procesna dejanja osebno ali po pooblaščencu. Izjavo o tem, da ne uveljavljata nujnega dednega deleža, sta zakonita zastopnika podala na naroku preko svoje pooblaščenke. Dediča sta pooblaščenki dala splošno pooblastilo, brez omejitev, kar jo je pooblaščalo za dajanje izjave o tem, da zakonita dediča nujnega deleža ne bosta uveljavljala. Po prepričanju dedičev zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, saj ne izpostavlja nobenega pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za pravno prakso ali izkazuje odstopa od ustaljene sodne prakse.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Uvodoma se bo Vrhovno sodišče opredelilo do vprašanja pravočasnosti vložene zahteve za varstvo zakonitosti. V zapuščinskem spisu je sklep o dedovanju, na katerem je odtisnjena klavzula pravnomočnosti z dnem 27. 3. 2018. V odgovoru na zahtevo dediči pravilno opozarjajo, da jim je bil sklep o dedovanju vročen 6. 3. 2018, pritožbe nanj niso vložili, zato je postal pravnomočen po izteku 15-dnevnega roka, to pa je že pred 27. 3. 2018. Dediči tudi pravilno opozarjajo, da upniki, ki so le priglasili terjatve v zapuščinski postopek, niso stranke zapuščinskega postopka.¹ Datum nastopa pravnomočnosti sklepa o dedovanju zato ni odvisen od dneva njegove vročitve upnikom. Vendar bi bilo od stranke postopka ali drugega udeleženca postopka pretirano zahtevati, da bi moral preverjati, ali je sodišče dan nastopa pravnomočnosti ugotovilo pravilno. Stranka postopka ali drug udeleženec postopka se zato lahko upravičeno zanese na klavzulo pravnomočnosti in iz nje izhajajoč datum nastopa pravnomočnosti. V obravnavani zadevi je treba šteti, da je vlagateljica zahteve za varstvo zakonitosti upravičeno štela, da je sklep o dedovanju postal pravnomočen 27. 3. 2018. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki je bila na pristojno sodišče poslana priporočeno po pošti 27. 6. 2018, to je zadnji dan trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz prvega odstavka 385. člena ZPP, ki se na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) uporablja tudi v nepravdnem postopku, je bila zato vložena pravočasno.

7Državno tožilstvo lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 334. člena ZPP, razen če se kršitev nanaša na krajevno pristojnosti (1. točka prvega odstavka 387. člena ZPP). V delu, kjer vrhovna državna tožilka prvostopenjskemu sodišču očita, da za izdajo sklepa o dedovanju ni bilo krajevno pristojno, uveljavlja procesno kršitev, ki je v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

8Nadalje zahteva uveljavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz obrazložitve sklepa ni mogoče ugotoviti, katero pravo je sodišče uporabilo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar ima odločba sodišča take pomanjkljivosti, da se zaradi njih sploh ne more preizkusiti. Takih pomanjkljivosti po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati, nasprotno, iz njega je mogoče jasno ugotoviti vse bistvene sestavine sklepa o dedovanju, to je kdo je zapustnik, kdo so dediči, obseg zapuščine in način dedovanja.

9Nadalje zahteva prvostopenjskemu sodišču očita, da bi moralo po uradni dolžnosti pridobiti uraden prevod oporoke, ki je bila sestavljena v angleškem jeziku. Gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana le, če bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Vrhovna državna tožila bi zato morala, če bi s to kršitvijo želela uspeti, navesti tudi, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Tega pa iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče razbrati.

10V zvezi z očitanjem nepopolne smrtovnice ZD določa, da kadar kdo umre ali je razglašen za mrtvega, mora matičar, ki je pristojen za vpis smrti v matično knjigo umrlih, v tridesetih dneh od vpisa poslati smrtovnico zapuščinskemu sodišču (prvi odstavek 179. člena ZD). Če matičar ne more dobiti podatkov za smrtovnico, pošlje smrtovnico samo s tistimi podatki, s katerimi razpolaga, ter navede vzroke, zakaj ni mogel smrtovnice v celoti sestaviti, in navede podatke, ki utegnejo biti sodišču koristni, da najde dediče in pokojnikovo premoženje (drugi odstavek 179. člena ZD). Če dobi nepopolno smrtovnico ali samo izpisek iz matične knjige umrlih, zapuščinsko sodišče glede na okoliščine samo sestavi smrtovnico pri sodišču ali odredi, naj jo sestavi delavec sodišča zunaj sodišča, ali pa naroči matičarju, da jo sestavi.

11Iz podatkov spisa je razvidno, da smrtovnica po pokojni A. A. z dne 13. 11. 2017 res ni bila v celoti izpolnjena, hkrati pa je matičarka, skladno z drugim odstavkom 179. člena ZD, navedla podatke, ki utegnejo biti sodišču koristni, da najde dediče in pokojnikovo premoženje. Matičarka je namreč kot prilogo k smrtovnici priložila dopis odvetnice R. R.., v katerem so bili podatki o njenih treh otrocih, in sicer o sinu D. D., stanujočem v Veliki Britaniji, hčeri C. C. in sinu B. B., oba stanujoča v Južni Afriki. Z dopisom je bilo sodišče tudi seznanjeno, da je zapustnica napravila oporoko, ki je deponirana pri Okrajnem sodišču v Kranju, popisano pa je bilo tudi njeno nepremično premoženje na območju Slovenije in pojasnjeno, da je bila pokojnica imetnica transakcijskega računa pri Gorenjski banki, d. d. Vrhovno državno tožilstvo kršitve v zvezi z dolžnim ravnanjem po prejemu smrtovnice utemeljuje z odstopom od sodne prakse v zadevi II Ips 158/2017 z dne 14. 12. 2017, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno, saj gre za zadevi, ki temeljita na povsem drugačnih dejanskih okoliščinah. Bistveno sporočilo citirane zadeve je v tem, da sodišče lahko ukrep vabljenja potencialnih dedičev z oklicem v Uradnem listu RS uporabi šele subsidiarno, če se dedičev ne da ugotoviti na drug primeren način. V obravnavani zadevi pa do situacije, da sodišče ne bi bilo seznanjeno s tem, kdo so dediči, sploh ni prišlo. Smrtovnici v tem pogledu ni mogoče očitati pomanjkljivosti, saj je iz njene priloge mogoče ugotoviti vse podatke, ki so bistveni za izdajo sklepa o dedovanju. Iz tega razloga so vsi očitki sodišču o opustitvi dolžnega ravnanja po prejemu smrtovnice neutemeljeni.

12Nazadnje državna tožilka sodišču očita še, da ni preverjalo, kdo vse bi utegnil priti v poštev kot zakoniti dedič, da teh osebe ni pravilno vabilo na zapuščinsko obravnavo in da bi zakonita dediča za odpoved nujnemu deležu morala dati odvetnici izrecno pooblastilo.

13V zvezi z vabljenjem na zapuščinsko obravnavo je iz podatkov spisa razvidno, da je sodišče prve stopnje vabilo odvetnico R. R. Ta pa je še pred dnevom, ko bi morala biti opravljena zapuščinsko obravnava, v spis vložila kopijo pooblastilo za zastopanje dediča D. D. Na zapuščinski obravnavi, ki je bila opravljena 12. 2. 2018, je odvetnica R. R. v spis vložila še originalni pooblastili za zastopanje dedičev C. C. in B. B.. Na naroku je sodišče med drugim ugotovilo: 1) obseg premoženja, ki spada v zapuščino; 2) da so dediči po zapustnici vsi trije otroci, ki so bili navedeni že v prilogi k smrtovnici; 3) da je zapustnica napravila oporoko, s katero je premoženje v Sloveniji zapustila sinu D. D.; 4) da se je D. D. priglasil k dedovanju po oporoki in priznal veljavnost oporoke; 5) da sta ostala dva dediča priznala veljavnost oporoke in nista uveljavljala nujnega dednega deleža.

14Glede na pojasnjen način vabljenja dedičev na zapuščinsko obravnavo je mogoče ugotoviti, da je sodišče na zapuščinsko obravnavo vse dediče vabilo preko odvetnice, čeprav v času razpisa zapuščinskega naroka odvetnica sodišču še ni izkazala pooblastil za zastopanje vseh treh dedičev. Na podlagi 98. člena ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, pa lahko sodišče dovoli, da opravlja pravdna dejanja za stranko začasno oseba, ki ni predložila pooblastila, če nato v določenem roku pooblastilo predloži. Ker je pooblastilo za zastopanje vseh treh dedičeve odvetnica naknadno predložila (za zastopanje oporočnega dediča še pred zapuščinskim narokom, za zastopanje drugih dveh zakonitih dedičev pa na zapuščinskem naroku), sodišču ni mogoče očitati, da je z nepravilnim vabljenjem strankam odvzelo možnost obravnavanje pred sodiščem. O tem, da je bila zapuščinska obravnava razpisana, so bili dediči očitno seznanjeni, sicer pooblaščenke ne bi pooblastili za zastopanje.

15Povsem neutemeljeno pa je tudi stališče v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi zakonita dediča pooblaščenki morala dati izrecno pooblastilo za odpoved nujnemu deležu, kar državna tožilka utemeljuje s sklicevanjem na določbo prvega dostavka 76. člena Obligacijskega zakonika, po kateri so pooblaščencu dovoljeni samo tisti pravni posli, za katere je pooblaščen. Za zastopanje strank v nepravdnem postopku se smiselno uporabljajo določbe petega poglavja ZPP. Zastopanje strank po odvetniku je urejeno v 95. členu ZPP. Če stranka odvetniku poda splošno pooblastilo, je po tem členu pooblastilo že po samem zakonu neomejeno, odvetnika upravičuje k opravi vseh procesnih dejanj. Naštevanje posameznih procesnih dejanj v 1. do 4. točki prvega odstavka 95. člena ZPP je le eksemplifikativno.² Tudi zadeva II Ips 377/2003, na katero se sklicuje državna tožilka, z obravnavano ni primerljiva, saj dedič v citirani zadevi na obravnavi ni bil prisoten niti ni bil pravilno vabljen. V obravnavani zadevi pa sta bila zakonita dediča zastopana po svoji pooblaščenki, ki je zanju podala izjavo o nujnem deležu.

16Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s drugim odstavkom 391. členom ZPP in 37. členom ZNP).

17V zakonu ni določb, ki bi omogočale prevalitev stroškovnega bremena postopka z obravnavanim izrednim pravnim sredstvom s stranke na vlagatelja zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je zato odločilo, da dediči sami krijejo stroške za sestavo odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

¹ Upnik ima kot formalni udeleženec postopka položaj stranke le v primeru, ko zahteva ločitev zapuščine po 143. členu ZD.
² Glej A. Galič v Pravdni postopek; zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, GV založba, 2005, str. 392.