VSM Sodba I Cpg 513/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

III. Stranska intervenienta na strani tožene stranke A. V. d.d. in U. banka d.d. sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Murski Soboti (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) v točki I zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, v točki II tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki stroške pravdnega postopka v skupnem znesku 90.394,88 EUR, in sicer drugo toženi stranki v znesku 2,00 EUR, prvemu stranskemu intervenientu v znesku 45.400,68 EUR in drugemu stranskemu intervenientu v znesku 44.992,20 EUR v 15 dneh, od tedaj naprej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do izpolnitve obveznosti. S sklepom je umik tožbe zoper drugo toženo stranko Banko A. d.d. vzelo na znanje in pravdni postopek zoper drugo toženo stranko ustavilo.

2Sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnik). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom, izpodbijane sklepe o dovolitvi stranskih intervencij pa spremeni tako, da jih ne dopusti.

Pritožbene navedbe s katerimi pritožnik izpodbija dovoljeno stransko intervencijo.

3Pritožnik uveljavlja, da so v postopku na prvi stopnji „sodelovali trije intervenienti“. Za dva stranska intervenienta (A. V. d.d. in U. banka d.d.) je sodišče prve stopnje s sklepoma dovolilo stransko intervencijo, za tretjega intervenienta S. d.d. L., ki je stransko intervencijo priglasil v vlogi 5.9.2011 in ji je pritožnik nasprotoval, pa ni odločilo s sklepom, ampak je v točki 7 razlogov izpodbijane sodbe zgolj navedlo, da je podan njegov pravni interes za udeležbo v postopku. Uveljavlja, da je s takim postopanjem sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da so neodvisno in nepovezano s konkretnim postopkom v stečajnem postopku nad prvo toženo stranko vsi stranski intervenienti prijavili ločitveno pravico na podlagi vpisanih hipotekarnih obremenitev. Stečajni upravitelj prve tožene stranke je prijavljene ločitvene pravice stranskim intervenientom kot upnikom prerekal povsem neutemeljeno z obrazložitvijo, da so nepremičnine predmet izločitvenega zahtevka. Ravnanje stečajnega upravitelja prve tožene stranke je bilo s prerekanjem prijavljenih ločitvenih pravic materialnopravno zgrešeno, predvsem pa nepotrebno, ker ločitvena pravica v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom pojmovno ne more obstajati na predmetu, ki ni del stečajne mase. Hipotekarna zavarovanja stranskih intervenientov kot upnikov prve tožene stranke so bila zakonito pridobljena in učinkujejo proti vsakokratnemu lastniku nepremičnin, zato v konkretnem postopku upniki kot stranski intervenienti niso imeli pravnega interesa za sodelovanje v postopku. Tudi v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku bi se spremenilo samo lastništvo nepremičnin, nedotaknjene pa bi ostale pridobljene pravice dobrovernih tretjih oseb, to je hipotekarnih upnikov. Navaja, da prvi in drugi stranski intervenient v svojih vlogah povzemata navedeno materialnopravno stališče in tako sama nasprotujeta razlogom svoje intervencije. Dopustitev stranskih intervencije šteje za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožbene navedbe v katerih pritožnik uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka:

4Pritožnik navaja, da je 27. 3. 2012 umaknil tožbo zoper drugo toženo stranko (B. A. d.d.), zato bi moralo sodišče prve stopnje najprej ustaviti postopek zoper drugo toženo stranko in (šele) nato odločiti o tožbenem zahtevku. Ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni najprej izdalo sklepa o ustavitvi postopka uveljavlja, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5Kot nadaljnjo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja, ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo, katere dokaze je izvedlo in katerih ne, ter zakaj ne. Navedba sodišča prve stopnje, „da je vpogledalo v predloženo dokumentacijo, ki se nahaja v prilogi spisa“, po ustaljenem stališču sodne prakse ni ustrezna in zadostna, da bi se lahko na njeni podlagi preizkusila sodba in njeni razlogi. Brez sleherne podlage pa je tudi zavrnitev dokaznega predloga pritožnika s katerim je predlagal, da se v postopek pritegne izvedenec finančne stroke, češ da pritožnik ni zadostno substanciral dejstev glede katerih naj bi izvedenec podal mnenje. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga navedlo so evidentno neresnični, ker je pritožnik v tožbi podal obširne navedbe o prirejanju računovodskih izkazov in to izpostavil kot nedopustni namen izpodbijanih pogodb in temelj uveljavljanja ničnosti. Celotno tožbo je po vsebini utemeljil z dokaznim predlogom za zaslišanje izvedenca ekonomske oziroma finančne stroke, ker sodišče že po definiciji ni pristojno ugotavljati dejstev, za katere je potrebno imeti strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Sodišču prve stopnje očita, da žal ni razumelo dejstev, ki jih je navedel in pojasnil in od tod tudi materialnopravno zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru zgolj za presojo pravnega vprašanja. Sicer pa je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo, da je dokaz z izvedencem predlagala tudi tožena stranka.

Pritožbene navedbe v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja:

6Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je odločilna dejstva zmotno ugotovilo. Poudarja, da pritožnik (in tudi prva tožena stranka) nista pošteno in resnično izkazovala svojih poslovnih izidov za leti 2006 in 2007, saj bi njun pošten in resnični prikaz poslovnega izida izkazoval izgubo. Za prikritje negativnega stanja sta sklenili fiktivne pogodbe o prodaji nepremičnin, s katerimi sta dosegli, da se je poslovni izid računovodsko izkazoval kot pozitiven, čeprav tožena stranka nepremičnin nikoli ni prevzela v posest. Tega tudi ni mogla, ker bi s tem onemogočila pritožniku dostop do upravne zgradbe in proizvodnih zgradb. Že ob sklenitvi pogodbe je bilo jasno, da prvo tožena stranka kupnine ne bo mogla poravnati, ker tega ni dopuščalo njeno finančno stanje. Sodišče prve stopnje je torej odločilna dejstva zmotno ugotovilo.

Pritožbene navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava:

7Posledica zmotno ugotovljenih odločilnih dejstev je zmotna uporaba materialnega prava. Pritožnik zatrjuje, da četudi bi sodišče pogodbeni odnos med strankama kvalificiralo kot nagib in ne kot namen, je za obravnavani primer aktualen 40. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je lahko prav tako temelj zahtevane ničnosti. Opozarja na izpovedbo zaslišane priče A. D., ki je povsem jasno izpovedala, da so se izpodbijane pogodbe o prodaji nepremičnin sklepale z namenom, da se prikrije negativni rezultat P. d.d.. Opozarja na Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS), ki v standardu 18.12 glede prihodkov določajo, da jih je dopustno pripoznati, ko se upravičeno pričakuje, da bodo vodili do prejemkov, če ti niso uresničeni že ob nastanku. Prav tako opozarja na 61. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki določa, da mora letno poročilo izkazovati resničen in pošten prikaz premoženja in obveznosti družbe, njenega finančnega položaja ter poslovnega izida.

Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo:

8Tožena stranka nasprotuje tožbenim zatrjevanjem in v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da pritožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov, ki bi utemeljevale ugotovitev, da so bile prodajne pogodbe sklenjene izključno z namenom prikazovanja boljšega finančnega stanja obeh pravdnih strank. Pojasnjuje, da je do začetka stečajnega postopka kupnino v pretežnem delu poravnala, saj je preostanek kupnine na dan stečajnega postopka znašal 2.024.419,83 EUR tako, da je na dan stečajnega postopka iz tega naslova ostalo neporavnanih 2,6% zapadlih obveznosti. Zatrjuje, da je s prodajo nepremičnin izboljšala svoj finančni položaj, kar je običajni in dopusten nagib (tudi podlaga) za sklenitev pravnega posla.

Odgovora stranskih intervenientov na pritožbo:

9Stranska intervenienta A. V. d.d. in U. banka d.d. sta odgovorila na pritožbene navedbe. Zavzemata se, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in nasprotujeta razlogom ter pravnemu naziranju pritožnika, povzemata razloge sodišča prve stopnje in jim pritrjujeta. Glede pritožnikovih navedb s katerimi izpodbija stransko intervencijo, jima ni jasno, kaj je pritožnik z vloženo tožbo sploh hotel doseči, ker bi se nepremičnine, tudi če bi jih dobila v last pritožnica prodale, iz izkupička nepremičnin pa bi se poplačali zastavni upniki, to je oba stranska intervenienta. Poleg tega stranski intervenient A. V. d.d. navaja, da iz izpodbijanega sklepa o dopustitvi stranske intervencije ni razvidno, da je pritožnik stranski intervenciji nasprotoval, ampak nasprotno, da ji ni nasprotoval. Pravni interes za stransko intervencijo pojasnjuje z zadevo pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti Pg 9/2010, v kateri tožeča (pravilno prvo tožena) stranka zoper stranskega intervenienta uveljavlja neobstoj ločitvene pravice na nepremičninah na katere se nanaša konkretni postopek. Postopek je prekinjen do odločitve v konkretni zadevi. V kolikor bi tožeča stranka v postopku na ugotovitev ničnosti prodajnih pogodb uspela, bi bil utemeljen tudi tožbeni zahtevek tožene stranke v zadevi Pg 9/2010, kar bi pomenilo, da bi moral stranski intervenient kot upnik, ločitveno pravico prijaviti v stečajnem postopku nad tožečo stranko, v tem primeru pa bi zamudil rok za prijavo ločitvene pravice¹. Povzema razloge sodišče prve stopnje, ki je zaključilo, da gre v konkretni zadevi za rešitev pravnega vprašanja in meni, da so pritožbene navedbe v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu. Opozarja, da so bili poslovni izkazi tožeče stranke revidirani s pozitivnim mnenjem, sicer pa bi morala tožeča stranka po začetku stečajnega postopka ničnost uveljavljati po pravilih Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).

10Stranski intervenient U. banka d.d. v odgovoru na pritožnikove navedbe glede dovolitve stranske intervencije podaja svoje pravno naziranje prvega odstavka 199. člena ZPP in pojasnjuje, enako kot stranki intervenient A. V. d.d., zakaj ima pravni interes, da se je postopka na prvi stopnji udeleževal kot stranski intervenient na strani prve tožene stranke. V odgovoru na pritožbene navedbe s katerimi pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, pa navaja, da je namen kupoprodajne pogodbe v tem, da se prodajalec zaveže izročiti stvar kupcu, ker se je kupec proti prodajalcu zavezal plačati ceno. Kavza prodajne pogodbe je torej v njeni vzajemnosti in volji strank, ki se izraža v realizaciji. Že iz tega razloga ni mogoče govoriti o nedopustni ali neobstoječi in s tem nični podlagi ali navideznosti posla. Pritožniku očita, da se sklicuje na nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena, ta pa ne vpliva na njeno veljavnost (40. člen OZ). Sicer pa enako kot stranski intervenient A. V. d.d. meni, da se lahko zahtevki po začetku stečajnega postopka uveljavljajo samo po določilih ZFPPIPP. Nepremičnine so bile vknjižene v zemljiški knjigi pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko, zato bi lahko tožeča stranka uveljavljala izpodbojno tožbo le v skladu z določbami 243.do 245. ZZK-1², kot to določa 275. člen ZFPPIPP. Oba stranska intervenienta priglašata in zahtevata povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

11Pritožba ni utemeljena.

K pritožbi proti sklepu o dopustitvi stranske intervencije:

12Sodišče prve stopnje je s sklepoma Pg 442/2009 z dne 21. 6. 2010 (l. št. 41) in 7. 1. 2011 (l. št. 56) stranski intervenciji A. V. d.d. in U. banke d.d., dopustilo. Odločitvi je pojasnilo z dejstvom, da imata tako U. banka d.d. kot banka V. d.d. pravni interes, da v pravdi, ki teče med strankama, zmaga ena od njih, ker bi v primeru uspeha tožeče stranke stranska intervenienta izgubila zastavni pravici na nepremičninah, s tem pa priglašeno ločitveno pravico, ki sta jo je priglasili v stečajnem postopku nad prvo toženo stranko.

13ZPP določa, da kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki³. Da se lahko intervenient vmeša v pravdni postopek, ki teče med dvema strankama, mora imeti pravni interes, ki je v tem, da stranka, ki se ji v pravdi pridruži, v pravdi zmaga. Intervenient tedaj, ko pomaga eni izmed strank, varuje svoje pravne interese. Zaradi tega mu daje pravni sistem možnost, da na eni strani nadzoruje stranko, od uspeha katere je odvisna njegova pravna situacija, in na drugi strani tudi možnost, da s svojimi dejanji nadomesti strankino pasivnost⁴. Zadostuje lahko že sam nadzor stranke v pravdi, če bo intervenient ocenil, da obstaja nevarnost, da se stranka slabo pravda in s tem posega v njegove pravne interese. Pravno naziranje sodišča prve stopnje, da bi z uspehom tožeče stranke stranska intervenienta izgubila ločitveni pravici ni utemeljena, ker se s spremembo lastništva nepremičnine, na kateri je veljavno vpisana zastavna pravica ne izgubi⁵. Vendar je intervencija kljub temu utemeljena in s tem dopustna. Ob stranska intervenienta sta stransko intervencijo na strani tožene stranke priglasila, ker sta v stečajnem postopku nad prvo toženo stranko prijavila terjatvi in ločitveni pravici, A. V. d.d. na nepremičnini parc. št. 4430 k.o. M., U. banka d.d. na nepremičnini parc. št. 3879/5 vpisani pri z.k. vložku ... k.o. M.. Upravitelj prve tožene stranke je priglašeni terjatvi priznal, prerekal pa prijavljeni ločitveni pravici iz razloga, ker sta upnika P. d.d. - v stečaju in P. P. d.o.o. - v stečaju prijavili „bremen prosto pravico pravico na nepremičninah in izločitveno pravico, ker bi naj bila pogodba o prodaji nepremičnin, na katerih sta ločitveni pravici nična“. Postopka, v katerih je upravitelj prve tožene stranke vložil tožbi zoper stranska intervenienta z zahtevkom, da se ugotovi neobstoj ločitvenih pravic stranskih intervenientov, sta nedvomno povezana s konkretnim postopkom, zato imata oba pravni interes, da se kot stranska intervenienta udeležujeta konkretnega postopka. Na oba stranska intervenienta se posredno nanaša odločitev v konkretni zadevi, ker bi v primeru ugotovljene ničnosti prodajnih pogodb nastale pravne posledice, ki bi lahko imele pravni učinek tudi do stranskih intervenientov. Pritožnikovo zatrjevanje, da je stečajni upravitelj prve tožene stranke povsem neutemeljeno prerekal ločitveni pravici stranskih intervenientov, zato A. V. d.d. in U.. S. d.d. ni mogoče priznati pravnega interesa za stransko intervencijo, ne vpliva na njun pravni interes do udeležbe v konkretnem postopku kot stranskih intervenientov na strani prve tožene stranke.

14Stranke so zainteresirane, da nasprotujejo neutemeljeni intervenciji, ker bo potencialni nasprotnik intervencije, če bo pravdo izgubil, tudi intervenientu dolžan povrniti pravdne stroške. Zato lahko vsaka od strank nasprotuje intervenciji in predlaga, da se intervencija zavrne (intervencijski spor). Kadar sodišče odloči, da ima intervenient pravni interes da ena izmed strank v pravdi zmaga, izda v primeru intervencijskega spora o tej svoji odločitvi sklep. Zoper odločbo, s katero dopusti intervencijo, ni posebne pritožbe⁶.

15S. L. d.d. je v vlogi 5. 9. 2011 (l. št. 116) priglasila stransko intervencijo na strani prve tožene stranke. Pravni interes za stransko intervencijo je utemeljila iz enakih razlogov kot preostala dva stranska intervenienta A. V. d.d in U.banka d.d. (ker je v teku postopek, v katerem je upravitelj prve tožene stranke prerekal priglašeno ločitveno pravico). O priglašeni stranski intervenciji S. L. d.d. sodišče prve stopnje ni odločilo s sklepom, ampak je intervencijo dopustilo in dopustitev pojasnilo v razlogih izpodbijane sodbe (točka 7 razlogov). Kljub izostanku sklepa o dopustitvi stranske intervencije pa postopanje sodišča prve stopnje ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot to uveljavlja pritožnik. Sodišče na izjavo stranke, ki nasprotuje intervenciji ni vezano, ker samo odloča o tem, ali bo (ne)dopustilo intervencijo in v primeru, ko dopusti intervencijo, zoper tak sklep ni posebne pritožbe. Le v primeru, ko sodišče zavrne intervencijo ima stranka zoper sklep samostojno pritožbo. Zato v konkretni zadevi opustitev sodišča prve stopnje, ker ni izdalo sklepa o dovolitvi stranske intervencije S. L. d.d. in ji kot stranskemu intervenientu dopustilo udeležbo v konkretnem postopku, ni povzročilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi S. L. d.d., je enako kot ostala dva stranska intervenienta, izkazala pravni interes (točka 7 razlogov izpodbijane sodbe).

K uveljavljenim bistvenim kršitvam določb pravdnega postopka:

16Pritožnik kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni najprej odločilo o umiku tožbe zoper drugo toženo stranko, ampak razsodilo in šele nato odločilo o umiku, s tem pa po naziranju pritožnika zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12⁷. in 14⁸. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbena navajanja v smeri uveljavljenih bistvenih kršitev niso utemeljena. Vrstni red odločitev sodišča prve stopnje v izreku odločitve ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP (12. in 14. točka). Kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na spoštovanje pravnomočnosti, kršitev po 14. točki drugega odstavka pa sicer na napake v sestavi sodbe, tako oblike kot glede same vsebine, ki pa obsegajo: (1) nerazumljiv ali protisloven izrek, (2) pomanjkanje sleherne obrazložitve, pomanjkanje obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnost in nerazumljivost obrazložitve in protislovno obrazložitev ter (3) nasprotje med izrekom in obrazložitvijo⁹. Nobene od navedenih kršitev ni mogoče očitati sodišču prve stopnje sodišču v zvezi z „vrstnim redu odločitve“. Vrstni red odločitve sodišča prve stopnje bi glede na umik tožbe zoper drugo toženo stranko lahko bil takšem, da bi sodišče prve stopnje najprej s sklepom odločilo o umiku tožbe, nato pa s sodbo o glavni stvari, vendar pa drugačen vrstni red odločitve sodišča prve stopnje ne predstavlja zatrjevanih in uveljavljenih kršitev po 12 in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni mogoče sprejeti pritožbene navedbe, da je sodišče zaradi sosledja odločitev „odločalo o tožbenem zahtevku proti obema strankama in drugi toženi celo priznalo pravdne stroške“.

17Nadaljnji pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožnik uveljavlja, „ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, katere dokaze je sodišče izvedlo in katerih ne, ter zakaj“. Sodišče prve stopnje je v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe navedlo, da je v „dokazne namene vpogledalo v spis predloženo dokumentacijo, ki se nahaja v prilogi spisa in zaslišalo priči G. D. in M. K.“, v nadaljevanju pa pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca finančne stroke, ki ga je predlagal pritožnik. Očitana kršitev ne predstavlja ene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, ampak bi lahko ob določenih okoliščinah predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, za katero pa pritožnik ni pojasnil, kako bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sicer pa bi moral pritožnik, če je štel, da je uveljavljena kršitev kršitev določb pravdnega postopka, to uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj ko je bilo to mogoče. Ker pritožnik kršitve ni uveljavljal na glavni obravnavi 27. 3. 2012 (l. št. 125 – 126), v pritožbi pa ni pojasnil, zakaj je brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, jo sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe, tudi če bi predstavljala bistveno kršitev (razen kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti), ne bi upoštevalo¹⁰. Enak zaključek velja za tisti del pritožbenih navedb, v katerih pritožnik uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni navedlo“ katerih dokazov ne bo izvedlo in zakaj“ ter se do njih ni „opredelilo“, ter, ker je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca ekonomske stroke. Tudi ti kršitvi bi moral pritožnik, v kolikor je štel, da gre za bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče, torej na glavni obravnavi 27. 3. 2012, ko je sodišče prve stopnje sklenilo, „da se ostali dokazni predlogi zavrnejo“.

K pritožbenemu razlogu zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava:

18Pritožnik tožbeni zahtevek utemeljuje s pravno podlago 39. in 40. člena OZ in zatrjuje, da so zaradi nedopustne podlage in nedopustnega nagiba prodajne pogodbe nične.

19Najprej sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje (razlogi izpodbijane sodbe pod točko 9), da tožba za ugotovitev ničnosti ni vezana na uporabo določil ZFPPIPP¹¹, zato je zahtevek pritožnika presojati po določilih OZ. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba¹², pri čemer pravica uveljavljanja ničnosti ne ugasne¹³. Sodišče druge stopnje se zato ne opredeljuje do tistih navedb stranskih intervenientov, ki sta jih v odgovoru na pritožbo podala v zvezi z pravnim naziranjem o uporabi določil ZFPPIPP. V zvezi z navedbami stranskih intervenientov, da bi glede na vknjiženo lastninsko pravico smela pritožnica uveljavljati izpodbojno tožbo le v skladu z določbami 243. do 235. člena ZZK-1¹⁴, kar izhaja iz določbe tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP¹⁵, pa je pojasniti, da se navedena določba nanaša na izpodbojna pravna dejanje po 271. členu ZFPPIPP, ne pa na uveljavljanje ničnosti pogodb zaradi nedopustne podlage po drugem odstavku 39. člena OZ, oziroma nedopustnega nagiba po drugem odstavku 40. člena OZ¹⁶.

20Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev in razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga¹⁷. Pritožnik je v tožbi (l. št. 1 – 16) in v pripravljalni vlogi 10. 2. 2011 (l. št. 80) predlagal dokaz z zaslišanjem izvedenca ekonomske stroke. Dokazni predlog je utemeljil z navedbo, da je stečajna masa pritožnika oškodovana, ker zaradi parcialne prodaje posameznih nepremičnin nima več celovitega kompleksa. Poleg tega pa tudi, ali je bilo glede na poslovne rezultate tožene stranke v času sklepanja pogodb o prodaji nepremičnin za pričakovati, da bo kupnina plačana v rokih določenih s prodajnimi pogoji. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo in zavrnitev pojasnilo, da pritožnik dokaznega predloga ni dovolj substanciral (določno opredelil), sicer pa zaključilo, „da gre v konkretnem primeru za presojo pravnega vprašanja“.

21V tožbi za ugotovitev ničnosti zaradi nedopustne podlage prodajne pogodbe gre prvenstveno za presojo pravnega vprašanja, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, vendar pa pritegnitev izvedenca v postopku za uveljavitev ničnosti ne more biti vnaprej izključena. Dokazni predlog pritožnika z utemeljitvijo, da se naj v postopek pritegne izvedenec ekonomske stroke, “ki bi ocenil učinke prodaje nepremičnin na računovodske izkaze pravdnih strank in skupine MIP, če ne bi bilo prodaje deleža v toženi stranki (dokaz pod X tožbe), in kako je sklenitev spornih pogodb vplivala na njeno ekonomsko stanje in njeno bodočo stečajno maso (šesti odstavek na strani 3 pripravljalne vloge – l. št. 79), ter ali je bilo glede na toženkine poslovne rezultate v času sklepanja spornih pogodb realno za pričakovati, da bo le ta v rokih, ki so določeni v prodajnih pogodbah v celoti poplačala kupnino določeno s prodajnimi pogodbami“, je v konkretnem postopku dovolj substanciran dokazni predlog, vendar za odločitev nerelevanten. Prva tožena stranka ni zanikala, da si je s prodajnimi pogodbami hotela izboljšati svoj poslovni izid, zato pritegnitev izvedenca za ugotovitev dejstva, ki ga prvo tožena stranka priznava (ocenitev prodaje nepremičnin na računovodske izkaze) ni potrebno. Ali je bil kupec v finančnem stanju poravnati kupnino v pogodbenem roku ali ne, ni dejstvo, ki bi lahko bilo odločilno za presojo, ali je podlaga pogodbene obveznosti nedopustna. Drugi odstavek 39. člena OZ namreč določa, da je podlaga nedopustna (1) če nasprotuje ustavi, (2) prisilnim predpisom ali (3) moralnim načelom. Zgolj navedena dejstva so odločilna dejstva pri ugotavljanju dopustnosti oziroma nedopustnosti pravne podlage pogodbene obveznosti. Pogodbe za katere pritožnik uveljavlja ničnost, bi lahko imele ob izpolnitvi določenih pogojev lahko elemente izpodbojnosti¹⁸, ne ničnosti.

22V konkretni zadevi pritožnik zatrjuje, da so sklenjene prodajne pogodbe o prodaji nepremičnin v nasprotju s prisilnimi predpisi, ker je njihov namen v „prirejanju bilanc in poslovnih rezultatov zaradi prikazovanja boljšega finančnega stanja obeh pravdnih strank kot je v resnici bilo „ (tožbena trditev v tretjem odstavku pod III). Ni utemeljen očitek, da so se s sklenitvijo prodajnih pogodb „prirejale bilance in poslovni rezultati “ za leti 2006 in 2007, kot to zatrjuje pritožnik, ker je bilo v bilancah pritožnika razkrito, da so bili prihodki ustvarjeni s prodajo nepremičnin. V postopku na prvi stopnji je prvo tožena stranka pojasnila, da je sklenila prodajne pogodbe iz razlogov (1) da je pridobila nepremično premoženje (2) s katerim bi lahko kandidirala za pridobitev evropskih kohezijskih sredstev za mala in srednja podjetja¹⁹. Nagib, ki je pritožnika (in prvo toženo stranko) vodil do sklenitve prodajnih pogodb je dopusten, ker je pri opredelitvi, kateri nagib je nedopusten smiselno uporabiti drugi odstavek 39. člena OZ. Slednji je nedopusten, če je usmerjen k uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Pritožnikova trditev, da je podlaga pravnega posla nedopustna²⁰, ker podlaga ni bila v nakupu in prodaji, ampak v „prirejanju bilanc in poslovnih rezultatov in v prirejanju računovodskih bilanc“, s tem pa so pogodbe nične, tedaj ni utemeljena. Pritožnik je prodajo nepremičnin po navedenih pogodbah v bilancah za leti 2006 in 2007 razkril²¹, kupnino pa v pretežnem delu dobil poravnano s pobotom²². Podlaga (kavza) pogodbene obveznosti ni v nasprotju z drugim odstavkom 39. člena OZ, če gospodarski subjekt s prodajo oziroma nakupom nepremičnin poskuša izboljšati svoje poslovne rezultate in to razkrije v svojih poslovnih izkazih. Kavza pogodbene obveznosti sklenjenega posla je dopustna, nagib iz katerega je bila pogodba sklenjena pa ni nedopusten, zato ne vpliva na veljavnost pravnega posla²³. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožniku, da so prodajne pogodbe navidezne²⁴, da je torej bila pravnoposlovna volja pogodbenih strank „zaigrana“, ker se je kupec kot lastnik nepremičnin vpisal v zemljiški knjigi.

23Pritožnik pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja utemeljuje z izpovedbo zaslišane priče A. D., ki je izpovedala, da so se pogodbe sklepale z namenom prikriti negativni rezultat pritožnice. Na podlagi njene izpovedbe pritožnik zaključuje, da so bile vse pogodbe „fiktivne, da se s pogodbami, ki jih izpodbija doseže ugodnejša bilanca pritožnika in s tem pridobijo pogoji za kredite“. Ne glede na izpovedbo zaslišane priče, ki jo je potrebno povezati z izpovedbo zaslišane priče M. K., je jasno, da so bila vsa dejanja pritožnice izkazana v poslovnih knjigah, to je v bilancah pritožnice za leta 2006 in 2007, bilance pritožnice pa je revidirala revizijska hiša KPMG²⁵ in izdala pozitivno mnenje²⁶. Zato izpovedba zaslišane priče, da so se s prodajo nepremičnin „prikrili“ negativni rezultati Pomurke ne more spadati v kontekst ravnanja pritožnice, ki bi bilo v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi (prikrivanja podatkov v evidencah, ki jih je dolžna voditi na podlagi zakona - bilance stanja oziroma uspeha) ali moralnimi načeli. Zadevo je s stališča odločilnih dejanskih okoliščin treba presojati v okviru reševanja ekonomskega položaja pritožnice kot gospodarskega subjekta, ki je bila kapitalsko povezana s prvo toženo stranko²⁷. Dolžnost uprave pritožnice je bila, da finančno stanje usposobi do stanja, da bi lahko nadalje poslovala brez sprejetja ukrepov po ZFPPIPP. Pritožbena trditev s katero pritožnik zaskrbljeno ugotavlja, da je konkretni primer „šolski primer zlorabe v računovodstvu“ ni korektna, ker pritožnica v računovodstvu oziroma v poslovnih knjigah ni potvarjala ali prikazovala neresničnih podatkov. Trditev pritožnika, da je bila podlaga (kavza) sklenjenih prodajnih pogodb izključno v prirejanju računovodskih izkazov in da gre za „računovodsko mahinacijo“ ni izkazana.

24Pritožnica nadalje uveljavlja da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri odločitvi ni upoštevalo 40. člena OZ, ki določa, kdaj je pogodba nična v kolikor je nagib nedopusten. Tudi v tem delu so pritožničine navedbe in pravno naziranje neutemeljeno, ker nagib pritožnice, s katerim je sklenila prodajne pogodbe in na ta način prikazala prihodek v bilanci ni nedopusten, ampak kot je že bilo pojasnjeno dopusten, ker je dolžnost uprave, da povzame vse ukrepe, da vzpostavi takšno finančno stanje družbe, da bo lahko nadaljevala s poslovanjem, kar je pojasnil zaslišana priča M. K.²⁸

25Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilna, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo po 353. členu ZPP.

26Pritožnik odločitve o priznanih in odmerjenih pravdnih stroških pod točko II ne izpodbija. Sodišče druge stopnje je v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti odločitev o pravdnih stroških preizkusilo po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje priglašene pravdne stroške tožene stranke in stranskih intervenientov pravilno priznalo in odmerilo po določilih in tarifi ZOdvT²⁹.

27O priglašenih stroških stranskih intervenientov je odločeno po prvem odstavku 155. člena ZPP. Stranska intervenienta sta v odgovoru na pritožbo povzela svoje navedbe in pravno naziranje, ki sta jih podala v postopku na prvi stopnji, zato priglašenih stroškov ni šteti za potrebnih pravdnih stroškov.

¹ 289. člen ZFPPIPP
² Zakon o zemljiški knjigi
³ Prvi odstavek 199. člena ZPP
⁴ ZPP s komentarjem, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 268, 269
⁵ 38. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ)
⁶ Tretji odstavek 200. člena ZPP
⁷ „če je bilo odločeno o tožbenem zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava“.
⁸ „če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o določilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju“.
⁹ ZPP s komentarjem, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 306
¹⁰ Prvi odstavek 286.b člena ZPP
¹¹ 270. člen ZFPPIPP
¹² 92. člen OZ
¹³ 93. člen OZ
¹⁴ Zakon o zemljiški knjigi
¹⁵ „Izpodbojni zahtevek, katerega predmet je pravno dejanje, na podlagi katerega je bila opravljena vknjižba lastninske pravice ali druge stvarne pravice v korist določene osebe, je treba uveljavljati z izbrisno tožbo v skladi s 1. točki drugega odstavka 243. člena ZZK-1, razen če izbris izpodbijanih vpisov ni dovoljen po tretjem odstavku 244. člena ZZK-1“.
¹⁶ „Če pa je nedopusten nagib bistveno vplival na določitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je pogodba nična“.
¹⁷ Prvi odstavek 243. člena ZPP
¹⁸ 94. člen OZ
¹⁹ Zaslišanje priče M.K. na strani 6 prepisa zvočnega posnetka
²⁰ Drugi in četrti odstavek 39. člena OZ
²¹ Zaslišanje M. K., ki je izpovedal, da je bilance revidirala revizijska družba KPMG (l. št. 131)
²² Navedba pritožnika v drugem odstavku pod XII. (l. št. 78)
²³ Prvi odstavek 40. člena OZ
²⁴ 50. člen OZ
²⁵ Nasprotnega pritožnica ne zatrjuje
²⁶ Zaslišanje priče M. K. na l. št. 3 zvočnega zapisa
²⁷ Izpovedba zaslišane priče M. K. na l. št. 4 in 5 prepisa zvočnega posnetka
²⁸ Prepis zvočnega posnetka (l. št. 129 - 141)
²⁹ Zakon o odvetniški tarifi