VSL Sklep VII Kp 26785/2017

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 26785/2017 z dne 1. 3. 2018 obdolženo A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da je storila kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1. Odločilo je še, da po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo proračun stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njene zagovornice.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrajna državna tožilka iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, 1. točko 372. člena ZKP in prvim odstavkom 373. člena ZKP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Obdolženka na pritožbo ni odgovorila. Zagovornica predlaga zavrnitev pritožbe.

4Po preučitvi pritožbe in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožilkina pritožba utemeljena, zato je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Obdolženki se očita, da je zaslišana kot stranka v pravdnem postopku zamolčala, da ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine in da je z nakazilom že dobila akontacijo pokojnine, čeprav je to vedela, s tem prikrila bistvene podatke in je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani na takšno njeno izpovedbo oprlo svojo odločitev v sodbi.

6Sodišče prve stopnje je obdolženko oprostilo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, ker opis dejanja v obtožnem predlogu ne predstavlja vseh potrebnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Meni namreč, da stranki, ki izpoveduje kot priča, ni možno očitati predmetnega kaznivega dejanja z alternativno izvršitveno obliko zamolčanja. Po 262. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se zaslišane stranke ne more prisiliti k izpovedbi, zanje ne velja splošna dolžnost pričanja iz 229. člena ZPP. Stranka kot priča bi lahko na zastavljeno vprašanje v zvezi s tem, kar bi se ji v nasprotnem primeru očitalo kot zamolčanje, lahko odklonila odgovor in v takem primeru ne bi bila kazensko preganjana.

7Predstavljeno stališče pritožnica utemeljeno graja. Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 lahko v pravdnem postopku ob zaslišanju strank stori tudi stranka, ki se odloči, da bo izpovedovala, a zamolči bistvene podatke, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev.

8Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se v pravdnem postopku jasno ločijo strankine navedbe in strankine izpovedbe. Navedbe so del trditvenega gradiva, ki ga sodišče vzame za podlago za svojo odločbo in so izraz procesne volje stranke. Navedbe ali trditve začrtujejo temo sojenja. Ta tema oziroma te trditve strank pa se preverjajo z dokazi, med katere sodi tudi izpovedba stranke. Slednja je strankina izjava vednosti, s katero se lahko dokazujejo navedbe ali trditve stranke o dejstvih. Stranke v pravdnem postopku svoje zahtevke lahko dokazujejo z različnimi dokazi, in sicer listinami, ogledom, pričami, izvedenci in zaslišanjem strank. Zaslišanje strank in zaslišanje priče torej ni ista vrsta dokaza, se pa po svojih značilnostih obe zaslišanji v marsičem prekrivata, zato 263. člen ZPP tudi določa, da določbe o dokazovanju s pričami veljajo tudi za dokazovanje z zaslišanjem strank, če za slednje zakon ne določa drugače. Tako sta posebej za zaslišanje strank značilni načeli obojestranskosti zaslišanja in neposrednosti ter, kar je pomembno za konkretno zadevo, privilegij zoper samoobtožbo. Slednjega pa si sodišče prve stopnje razlaga preširoko. Splošna dolžnost pričanja, ki je izraz pravice do sodnega varstva, saj slednjega brez te dolžnosti ne bi bilo mogoče učinkovito zagotoviti, vsebuje troje dolžnosti: 1) dolžnost odzvati se vabilu na zaslišanje, 2) dolžnost izpovedati in 3) dolžnost govoriti resnico. Pri zaslišanju strank za to splošno dolžnost pričanja iz 229. člena ZPP veljajo nekatere izjeme, določene v 262. členu ZPP, ki so posledica privilegija zoper samoobtožbo, in sicer niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, prav tako se stranke ne more prisiliti k izpovedbi. Za razliko od priče za zaslišanje strank torej ne veljata dolžnost prihoda in dolžnost pričanja (prvi dve zgoraj omenjeni dolžnosti znotraj splošne dolžnosti pričanja). Stranka lahko tako kadarkoli prekine svojo izpovedbo, ne more pa umakniti že dane izpovedbe. Vendarle pa obstaja tudi za stranko, ki se ne odzove vabilu ali noče izpovedovati, sankcija. Ta je posredna, sodišče namreč glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima takšno ravnanje stranke. Če ne gre za izjeme, ki veljajo tudi za priče, iz 230., 231. in 233. člena ZPP (pravna nesposobnost za zaslišanje, pravica privilegiranih prič odreči pričanje in pravica odkloniti odgovor na posamezna vprašanja), pomeni lahko močan indic, na podlagi katerega sme sodišče sklepati, da trditve takšne stranke niso resnične. Stranka, ki je zaslišana v dokazne namene, lahko torej (tako kot priča v kazenskem postopku) odreče odgovor na posamezna vprašanja, če bi sebe ali zakonsko določene kategorije njej bližnjih oseb s svojim odgovorom spravila v hudo sramoto, precejšnjo premoženjsko škodo ali v kazenski pregon. Bistveno za obravnavano izvršitveno obliko kaznivega dejanja krive izpovedbe pa je, da če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico. Dolžnost stranke kot dokaznega sredstva je strožja od dolžnosti, ki jo ima kot glavni procesni subjekt pri navajanju dejstev. Strankam se pri navajanju dejstev namreč tolerira, da svoj dvom o posameznih dejstvih lahko prevedejo v afirmacijo, stranka, zaslišana v dokazne namene, pa mora tak dvom ali negotovost jasno izraziti. Pritožbeno sodišče posebej poudarja, da dolžnost govoriti resnico ne pomeni le, da priča ali zaslišana stranka tistemu, kar ve, ne sme ničesar dodati, temveč tudi, da ne sme ničesar zamolčati ali zatajiti ter od tega ničesar spremeniti. Prav tako je pomembno, da pravica stranke, da odkloni izpovedbo, nikakor ne pomeni, da ima pravico zatajiti posamezna dejstva. Če torej stranka privoli v zaslišanje, mora govoriti resnico v vsej razsežnosti. Pri tem dolžnosti zaslišane stranke govoriti resnico ne more razbremeniti niti določba 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), na katerega se sklicuje zagovornik v odgovoru na pritožbo. V navedenem členu je zapisano preiskovalno načelo, ki omogoča delovnemu sodišču, da lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, vendar le tedaj, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Glede na navedeno ima prav sodišče prve stopnje, da zaslišana stranka na zastavljeno vprašanje lahko odkloni odgovor in v takem primeru ne bo kazensko preganjana zaradi tega. Vendar pa je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da stranki, zaslišani v dokazne namene, ni možno očitati kaznivega dejanja krive izpovedbe z alternativno izvršitveno obliko zamolčanja, kadar je stranka voljna izpovedovati, kar je v obravnavani zadevi bila.

9Predsednik senata je po 233. in 238. členu ZPP dolžan opozoriti pričo (in tudi stranko zaslišano v dokazne namene), da lahko odreče odgovor na postavljeno vprašanje, da je dolžna govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati in jo opozori na posledice krive izpovedbe. Če predsednik senata opusti svojo dolžnost opozoriti zaslišano stranko, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, krši določbe ZPP, a ne bistveno, kajti ta pravni pouk ni konstitutivne, temveč le opozorilne narave, kot pravilno opozarja pritožnica, predstavlja namreč psihični pritisk na zaslišano stranko. Zato v primerih, ko to opozorilo ni bilo dano, ali zgolj ni bilo vpisano v zapisnik, to še ni ovira, da se sodna odločba ne bi smela opirati na tako izpovedbo stranke. V konkretni delovnopravni zadevi res ni razvidno, da bi obdolženka, zaslišana kot stranka, dobila potrebne pravne pouke, a je to dejstvo samo po sebi glede na navedeno še ne more razbremeniti krivde, zlasti še, ker podani pravni pouk v drugem odstavku 284. KZ-1 ni določen kot zakonski znak.

10Pritožnica upravičeno opozarja tudi na v 9. členu ZPP, torej že med temeljnimi določbami, zapisano dolžnost strank v pravdnem postopku govoriti resnico in pošteno uporabljati svoje pravice, ki jih določa ZPP. Če stranka svoje pravice zlorablja, torej jih uporablja v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, jo lahko sodišče skladno z 11. členom ZPP tudi denarno kaznuje. Stranka je torej tudi v položaju glavnega procesnega subjekta dolžna govoriti resnico, kar pomeni, da ne sme zatajiti ničesar, kar je pomembno za odločitev sodišča v pravdni zadevi. Nevzdržno bi namreč bilo, da bi stranka lahko brez negativnih pravnih posledic podajala lažne navedbe. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dolžnost govoriti resnico nedvomno ne velja ne za stranke v kazenskem ne v pravdnem postopku, temveč je zakonsko zapovedana le za priče, izvedence, cenilce, prevajalce in tolmače, za stranke v pravdnem postopku pa le, če so zaslišane kot priče. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da pritožnica upravičeno opozarja, da ZKP ne daje pravne podlage za stališče, da (državnemu, zasebnemu ali oškodovancu v tej vlogi) tožilcu ni potrebno govoriti resnice.

11Prav ima torej pritožnica, da je kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 mogoče izvršiti ne le z aktivnim izpovedovanjem, temveč tudi (dasiravno izjemoma) z zamolčanjem in tudi v primeru, da stranki niso dani vsi pravni pouki, zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da dejanje, ki se očita obdolženki, ni kaznivo dejanje, tedaj napravilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

12Sodišče prve stopnje nadalje ocenjuje, da obdolženki z izvedenimi dokazi ni dokazano niti, da je storila očitano kaznivo dejanje, niti krivda zanj, saj ni bila dolžna pričati in ni dobila pravnih poukov, zato je obdolženko oprostilo tudi po 3. točki 358. člena ZKP.

13Pritožnica v zvezi s tem navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče štelo, da obdolženki očitano kaznivo dejanje ni dokazano, saj ni obrazložilo na podlagi katerih dokazov je odločitev sprejelo in kako je posamezne dokaze ocenilo, s tem pa je napravilo kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

14Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe sicer razbrati, da sodišče prve stopnje svojo odločitev, da obdolženo oprosti tudi iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, oprlo na zapisnika o narokih z dne 27. 1. 2012 in 10. 9. 2010 v zadevi I Pd 109/2010 Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, vabila obdolženi na glavno obravnavo in na zagovor, in sicer v delu, kjer utemeljuje svojo ugotovitev, da obdolženka ni dobila pravnih poukov. V delu, kjer utemeljuje, da bi bil pouk o tem, v kakšnem svojstvu se zaslišuje za obdolženko še posebej pomemben, pa v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja zagovor, izpovedi vseh zaposlenih prič in listinsko dokumentacijo v zvezi s tem. Takšno zelo sumarno navajanje dokazov tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni skrbne ocene vsakega izvedenega dokaza posebej in skupne ocene dokazov in ni mogoče zaključiti, da ima sodba vse potrebne razloge, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, tedaj je podana tudi kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

15Takšno ravnanje sodišča prve stopnje sicer ne preseneča, saj je bilo za njegovo odločitev primarno stališče, da opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Ker slednje, kot že obrazloženo, ne drži, bo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju moralo že izvedeni dokazni postopek ponoviti in ga dopolniti z vsemi potrebnimi dokazi. Nato bo po njihovi skrbni oceni moralo presoditi, ali je mogoče obdolženki na ravni gotovosti očitati kaznivo dejanje krive izpovedbe. Pri tem bo med drugim moralo odgovoriti na vprašanje, ali je bila obdolžena v kritičnem času seznanjena s svojo upokojitvijo in nakazilom akontacije pokojnine. Z vidika morebitne pravne zmote in subjektivnega vidika kaznivega dejanja pa oceniti pomen okoliščin, da na eni strani pravni pouk o dolžnosti govoriti resnico in možnosti odklonitve izpovedovanja iz zapisnikov o glavni obravnavi ni razviden in na drugi strani s tem v zvezi še razjasniti in oceniti vpliv psihofizičnega stanja obdolženke v času izpovedovanja, glede na spisovno izkazana invalidnost in zahtevno zdravljenje hude bolezni v času, ko naj bi storila kaznivo dejanje.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.