238. člen ZPP

Glede na to, da niti iz pritožbenih navedb niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi zgoraj navedeni etažni lastniki prijavili udeležbo v postopku (zaradi česar jim sodišče prve stopnje tudi ni vročalo sodnih pisanj v predmetnem postopku, vključno s končnim sklepom), imajo status materialnih sospornikov, ki se niso udeleževali postopka. Glede na zgoraj predstavljena teoretična izhodišča to pomeni, da se zaslišujejo kot priče in je zanje mogoče uporabiti določbo prvega odstavka 238. člena ZPP. Pritožbeno zatrjevana kršitev pravice do izjave in sodelovanja v postopku torej ni podana. To pomeni, da zakon določa dva pogoja za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ki morata biti kumulativno izpolnjena. Prvi je, da je bilo sporno zemljišče neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe (dejanski vidik), drugi pa, da je sporno zemljišče postalo last lastnikov stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini itd. (pravni vidik). Pri ugotavljanju, kateri trenutek je odločilen za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev iz 43. člena ZVEtL-1, je v sodni praksi ob sklicevanju na predlog ZVEtL-

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo razlike odpravnine, ki ga je utemeljeval s trditvami, da mu je toženka zaradi njegove invalidnosti podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, namesto iz poslovnega razloga, s čimer ga je v primerjavi z drugimi delavci neenako obravnavala in ga prikrajšala pri izplačilu višje odpravnine, ki bi jo sicer prejel, če bi mu bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Predmet tega spora ni nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (le-te tožnik v zakonskem roku ni izpodbijal), zato obširne pritožbene navedbe glede fiktivnosti razloga nesposobnosti, dejanskega obstoja poslovnega razloga ter dogovarjanja o načinu prenehanja tožnikovega delovnega razmerja pred podajo odpovedi, niso upoštevne oziroma bistvene za odločitev in se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Tžena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi upada naročil in slabih poslovnih rezultatov, temveč zaradi izvedbe reorganizacije delovnega procesa - delovnega mesta nabavno/prodajni referent. Sodišče je zato pravilno kot neprimeren zavrnilo dokazni predlog tožnice, s katerimi je želela dokazati, da so manjša nihanja v poslovanju toženke ob koncu leta in začetku novega leta, običajna. Navedeno za odločitev ni bilo relevantno. Odločanje o organizaciji delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca in mu utemeljenosti organizacijskih sprememb ni treba posebej dokazovati. Zato se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi tožena stranka morala dokazati ekonomski razlog, in sicer slabše poslovne rezultate na trgih, kjer naj bi svoje delo opravljala tožnica. Zadošča, da je tožena stranka ugotovila, da glede na obseg dela niso več potrebovali enega delavca na delovnem mestu nabavno prodajni referent, in da je reorganizirala delo z razporeditvijo tožničinih nalog na sodelavce. Gre za poslovno odločitev delodajalca, ki sodi v pristojnost tega delodajalca in v katero sodišče ne more posegati. Dejstva, da je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno in dela prerazpo

Pri presoji pravočasnosti odpovedi ne gre za vprašanje, kdaj delodajalec prejme prvo informacijo o morebitni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja niti kdaj bi kršitev lahko ugotovil, ampak kdaj je dejansko ugotovil razlog za odpoved.

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je dogovor, da tožnica kot vodilna delavka nima pravice do plačila za nadurno delo, zakonit. Določba pogodbe o zaposlitvi, da tožnica za nadurno delo nima pravice do plačila, je v nasprotju s kogentnimi predpisi (9. člen ZDR-1, ki omejuje avtonomijo pogodbenih strank) in tako nična (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1).

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da od delavcev toženke ni življenjsko pričakovati, da bodo priznali, da je bil tožnik šikaniran. Ker naj bi do zatrjevanih ravnanj trpinčenja prihajalo na delovnem mestu, je logično, da so priče večinoma nekdanji tožnikovi sodelavci, zaposleni pri toženki, vendar pa so njihove izpovedi, enako kot drugi dokazi, po določbi 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča. Poleg tega so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, na kar so pred zaslišanjem izrecno opozorjene (drugi odstavek 238. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa jih je upoštevaje, da so bile njihove izpovedi glede zatrjevanih očitkov o (ne)obstoju trpinčenja tožnika v bistvenih delih skladne, pravilno ocenilo kot verodostojne. Pritožba neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo nadur, ki ga je tožnik utemeljeval z navedbami, da je ves čas trajanja delovnega razmerja na delo prišel 15 minut prej in pred odhodom z dela ponovno opravil primopredajo v trajanju 15 minut. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno poudarilo, da je toženka predložila evidence delovnega časa, iz katerih izhaja, da tožnik dela ni opravljal ves čas vtoževanega obdobja (saj je bil od

Argumentacija sodišča prve stopnje pri ugotavljanju resničnosti dejanskih trditev ni le vestna, skrbna in analitično sintetična, marveč tudi vsebinsko prepričljiva, argumenti pa so preverljivi.

Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 je praviloma mogoče izvršiti le s storitvijo, izjemoma z molčanjem, tedaj z opustitvijo. Popolno molčanje, ko priča sploh ne odgovarja, ni kaznivo dejanje, prav tako ne, če zamolči nekaj, kar glede na procesne določbe ni zavezana odgovoriti. Molčanje pa je lahko kriva izpoved tedaj, kadar priča izpoveduje, vendar med izpovedbo nekatera bistvena dejanja neupravičeno zamolči in se tega tudi zaveda, s tem pa dejstva prilagodi ter dogodek neresnično prikaže, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev. Posledica molka priče o določenih dejstvih je lahko namreč ta, da ta dejstva v postopku ne bodo dokazana, kar pa ima lahko enak učinek, kot če bi priča krivo pričala, da ta dejstva niso bila podana. V pravdnem postopku se jasno ločijo strankine navedbe in strankine izpovedbe. Če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej razsežnosti. Dolžnost stranke kot dokaznega sredstva je namreč strožja od dolžnosti, ki jo ima kot glavni procesni subjekt pri navajanju dejstev, čeprav že iz 9. člena ZPP med temeljnimi določbami od strank terja, da pred sodiščem govorijo resico. Dolžnost govoriti r

Ne drži, da že sámo dejstvo toženčevega neprihoda na zaslišanje dokazuje, da je zahtevek utemeljen. Zaradi nedokazanega protipravnega ravnanja tožencev (kot nujne predpostavke za odškodninsko odgovornost) se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z višino vtoževanega zahtevka.

V sodni praksi ni povsem enotnega stališča o tem, ali mora biti za veljavnost ustne oporoke poslednja izjava volje oporočnima pričama izjavljena sočasno. Medtem ko del sodne prakse vztraja pri zahtevi po sočasni prisotnosti oporočnih prič, drugi del dopušča odstop od takšne zahteve, ko sočasno prisotnost onemogočajo ali otežujejo prav tiste posebne okoliščine, ki tudi sicer opravičujejo podajo poslednje volje v ustni obliki. V tem primeru za veljavnost ustne oporoke zadošča, če je poslednja volja izjavljena pred dvema pričama ločeno (torej dvakrat). Navedena dilema za ta postopek ni odločilna, saj okoliščine, ki jih je pritožinica opredelila kot izredne (zapustničino slabo zdravstveno stanje in tresavica), zapustnici niso onemogočale ali oteževale, da poslednjo voljo izjavi ob sočasni navzočnosti dveh oporočnih prič.

Kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 lahko v pravdnem postopku ob zaslišanju strank stori tudi stranka, ki se odloči, da bo izpovedovala, a zamolči bistvene podatke, sodišče pa na takšno njeno izpovedbo opre svojo odločitev. V pravdnem postopku se ločijo strankine navedbe (kot glavnega procesnega subjekta) in strankine izpovedbe (kot dokaznega sredstva) na zaslišanju. Splošna dolžnost pričanja, ki je izraz pravice do sodnega varstva, vsebuje troje dolžnosti: 1) dolžnost odzvati se vabilu na zaslišanje, 2) dolžnost izpovedati in 3) dolžnost govoriti resnico. Pri zaslišanju strank veljajo nekatere izjeme, ki so posledica privilegija zoper samoobtožbo. Za razliko od priče za zaslišanje strank ne veljata prvi dve zgoraj omenjeni dolžnosti. Stranka, ki je zaslišana v dokazne namene, lahko odreče odgovor na posamezna vprašanja, če bi sebe ali zakonsko določene kategorije njej bližnjih oseb s svojim odgovorom spravila v hudo sramoto, precejšnjo premoženjsko škodo ali v kazenski pregon. A če se stranka odloči izpovedati, mora govoriti resnico v vsej svoji razsežnosti. To ne pomeni le, da tistemu, kar ve, ne sme ničesar dodati, temveč tudi, da ne sme n

Toženec je brez pravne podlage prejemal gotovinska plačila s strani naročnikov za opravo storitev varovanja in si jih protipravno prisvajal. Dejstvo sorodstvene povezanosti med stranko in pričo samo po sebi še ne izpodbija verodostojnosti izpovedb.

Višje sodišče ocenjuje, da kljub navedbi prvostopenjskega sodišča, da je kritično presojale izjave tožencev in zaslišanih prič, iz izpodbijane sodbe ni zaznati dejanske kritične presoje ter umestitve njihovih izpovedi v kontekst celotnega dogajanja v skladu z navodilom višjega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je izrecno zapisalo, da je pri ugotovitvi konteksta celotnega dogajanja sledilo izpovedim prvega, drugega toženca, zakonite zastopnice tretje tožene stranke ter bančnim izpiskom tretje tožene stranke. Zgolj navedba, da so bile njihove izpovedi in izpovedi drugih zaslišanih prič jasne in tekoče ter medsebojno skladne, v konkretnem primeru ne zagotavlja njihove verodostojnosti, še najmanj pa kritično presojo. Da bodo toženci in priče izpovedovali skladno, pri čemer se med seboj dobro poznajo, so družinsko ali vsaj prijateljsko povezani in glede na vpletenost v zadevo vsi zainteresirani za ugoden izid postopka, je najmanj pričakovano. Še posebno to velja upoštevajoč dejstvo, da sta bila preostala dva toženca ob zaslišanju posameznega toženca vselej prisotna v razpravni dvorani ter slišala njegovo izpoved. Če sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ne upošteva napotkov

Pritožba pooblaščenke in pridržane osebe izpostavlja, da je bila pridržani osebi kršena pravica t. i. mirande. Sodišče prve stopnje je v postopku zadržani osebi zagotovilo v ZDZdr določena procesnopravna jamstva, ki imajo svojo podlago (tudi) v 19. členu Ustave. Sodišče je opozorilo zadržano osebo, da mora govoriti resnico. Ker je v teh postopkih položaj udeleženca bistveno drugačen, kot položaj stranke ali udeleženca v drugih (ne)pravdnih postopkih, ima pravica zoper samoobtožbo širši (drugačen) pravni pomen, zaradi učinkovite zaščite varstva pravic zadržane osebe.

Zakonodaja res omogoča (četrti odstavek 421. člena ZPP), da sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Toda to ne pomeni, da vsakršna sprememba na strani otrok ali staršev oziroma kateri koli dogodek/pripetljaj že nujno vodi v vnovično sodno pretresanje vprašanja, komu od staršev naj otrok bo zaupan v vzgoji in varstvo. Nasprotno stališče bi izničilo učinek pravnomočno razsojene stvari (res iudicata). Ta v družinskopravnih zadevah zaradi varovanja otrokove koristi res ni enak kot sicer, a za poseg v pravnomočno odločitev oziroma njeno spremembo morajo biti podani posebej utemeljeni razlogi.

Navzočnost priče na naroku in pri zasliševanju namreč ne pomeni relevantnega razloga za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem take priče. ZPP v prvem odstavku 238. člena določa, da se priče zaslišijo vsaka zase in brez navzočnosti prič, ki bodo zaslišane pozneje, vendar tudi kršitev pravila o ločenem zasliševanju ni ovira, da se sodna odločba ne bi smela opirati na izpovedbo priče, ki je bila seznanjena z izpovedbami prič, ki so bile zaslišane pred njo. Je pa to okoliščino treba upoštevati pri dokazni oceni njene izpovedbe. Enako velja tudi za primer kot je konkretni, ko sta bili priči (kot izhaja iz zapisnika) delno navzoči na samem naroku.

Neupoštevanje navodil nadrejenega in neprimerno vedenje do zaposlenih, tudi do neposredno nadrejenega, predstavlja kršitev delovnih obveznosti v smislu določil 33. in 34. člena ZDR-1, vendar pa v tožnikovem primeru sporna kršitev ni dovolj jasno in konkretno opredeljena v opozorilu, zato ni mogoč zaključek, da gre za neupoštevanje navodil nadrejenega, če se ne ve konkretno, kakšna naj bi bila. Predhodno pisno opozorilo delavcu iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Tožnik naj bi sicer ponovno kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v okviru obdobja 18 mesecev od prejema pisnega opozorila, kot se mu očita v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, vendar je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker predhodno opozorilo ni bilo zakonito in utemeljeno.

Vabilo stranki na zaslišanje mora biti vročeno osebno stranki oziroma osebi, ki naj se zasliši za stranko. V primeru pravne osebe, je to njen zakoniti zastopnik. Vabilo mora prav tako vsebovati navedbo, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem strank, in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bilo vabilo toženi stranki na narok za glavno obravnavo vročeno osebno zakonitemu zastopniku tožene stranke, kot tudi ne, da bi vsebovalo navedbe, ki jih opredeljuje drugi odstavek 261. člena ZPP, in ker niso bili podani drugi razlogi iz 258. člena ZPP za zaslišanje le ene od obeh pravdnih strank, bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati tudi toženo stranko.

Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije, ker niso podani pogoji iz 367a. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).