VSL Sodba II Cp 1135/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi delna zamudna sodba.

1Tožnik v tožbi zatrjuje, da sta bila pravna prednika tožencev lastnika nepremičnine parc. št. 2089/4 k.o. ... (ID ...)¹ vsak do 1/2, ki v naravi predstavljala stanovanjsko hišo. Tožnik je v hiši živel od leta 1974, leta 1991 pa se je preselil v mansardni del hiše, kjer sta bili dve prazni sobi v izmeri 40 m2. Leta 1993 se je k tožniku preselila njegova žena, s katero sta uredila mansardno stanovanje z lastnim vhodom. Mansardno stanovanje je bilo zgrajeno s soglasjem pravnih prednikov tožencev. Mansardno stanovanje je tožnik zgradil v obdobju od leta 1991 do 2012. Vlaganja so se izvajala po etapah, glavnina pa od leta 1995 do 2005, nekaj pa tudi kasneje. Tožnik je z lastnimi sredstvi in delom povečal mansardo iz 40 m2 na 90 m2. Pri teh delih mu je pomagal tudi pravni prednik tožencev. Tožnik je izdelal lastni vhod, kuhinjo, kopalnico, WC, spalnico, dnevno sobo, dve otroški sobi, hodnik, delno je zamenjal okna, izdelane so bile električne inštalacije, tlaki in centralna napeljava, zamenjana je bila streha, vključno z ostrešjem, dodatno je bila podaljšana streha in frčada. Tožnik je financiral 1/2 stroška izdelave strehe in fasade, izdelana je bila terasa zaradi česar je bilo pridobljenih 35 m2 površine. Med pravnima prednikoma tožencev in tožnikom je obstajal ustni dogovor, da zaradi teh vlaganj postane tožnik 1/3 solastnik nepremičnine. V ta dogovor sta se vključila tudi toženca. Dogovorjeno je bilo, da se hiša razdeli na tri enake dele, kar pomeni, da pravna prednika tožencev, toženca in tožnik postanejo solastniki nepremičnine vsak do 1/3, s tem, da tožnik dobi v naravi mansardno stanovanje, toženca srednjo etažo, pravna prednika pa pritličje. Leta 2012 je prišlo do spora med tožnikom in tožencema. Zaradi spora sta pravna prednika tožencev z darilno pogodbo z dne 11. 6. 2012 tožencema podarila nepremičnino vsakemu do 1/2 celotne nepremičnine, pridržala pa sta si pravico do služnosti stanovanja, v zemljiško knjigo pa je bila tudi vpisana prepoved odtujitve nepremičnine. Tožnik zahteva s primarnim tožbenim zahtevkom, da se ugotovi, da je tožnik solastnik nepremičnine in da mu je dolžan vsak toženec izdati zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo mogoča pri idealnem deležu 1/2 nepremičnine vsakega toženca vknjižba lastninske pravice na tožnika do 1/6 celote, ker bo sicer takšno listino nadomestila pravnomočna sodba.

2Tožnik je postavil tudi podredni tožbeni zahtevek, da sta mu toženca dolžna plačati vsak po 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2014 dalje do plačila. Tožnik zatrjuje, da sta toženca, kot lastnika nepremičnine, na račun tožnikovih vlaganj v mansardno stanovanje, neupravičeno obogatena za vrednost investicij v mansardno stanovanje in skupne dele. Toženca sta zamenjala ključavnico leta 2014 in od takrat dalje toženec ne more več vstopati v mansardno stanovanje².

3Sodišče prve stopnje je primarni in podredni tožbeni zahtevek zavrnilo.

4Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da so vlaganja potekala do leta 2005, kar pomeni v času, ko je že veljal Stvarnopravni zakonik³ (v nadaljevanju SPZ), ki izvirne pridobitve lastninske pravice na podlagi vlaganj v tujo nepremičnino ne pozna. Sodišče je še ugotovilo, da ni nastala nova stvar, glede na navedbe tožnika o vrsti in obsegu opravljenih vlaganj. Ureditev mansarde v že obstoječi stanovanjski hiši, obseg zatrjevanih vlaganj in vlaganja v skupne dele po mnenju sodišča, niso tista vlaganja, na podlagi katerih je nastala nova stvar, zato tožnik ni pridobil lastninske pravice na izviren način z uporabo pravil o gradnji na tujem svetu po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZLTR). Sodišče še pojasnjuje, da je pri zidanju pomagal tudi očim tožnika, prejšnji solastnik oziroma pravni prednik tožencev⁴, kar dodatno izključuje izvirno pridobitev lastninske pravice. Tožnik tudi zatrjuje, da so bila vlaganja dogovorjena, kar pa izključuje uporabo pravil o izvirni pridobitvi lastninske pravice po ZTLR. Iz teh razlogov je primarni zahtevek zavrnilo v delu, s katerim tožnik zahteva, da se ugotovi, da je solastnik nepremičnine do 1/3 do celote. Zavrnjen pa je bil tudi preostali del primarnega tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ker tožnik dogovora o pridobitvi solastninskega deleža z drugotožencem kot novim lastnikom ne zatrjuje, saj navaja le dogovor z odsvojiteljema, ki sta pravna prednika drugotoženca. Tožnik zato po mnenju sodišča ne more zahtevati izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, ker ne gre za izpolnitev pogodbene obveznosti drugotoženca. Ta del zahtevka ni utemeljen tudi iz razloga, ker sta si pravna prednika tožencev zagotovila prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, kar pa je ovira za dovolitev vpisa pridobitve lastninske pravice na podlagi sodbe, s katero bi sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga in ki bi začele učinkovati po trenutku, od katerega učinkuje vknjižba pridobitve te pravice.

5Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, ker iz navedb iz tožbe izhaja, da sta soglasje za vlaganja dala pravna prednika tožencev, s stvarno pravico pa obligacijska razmerja ne preidejo na pridobitelja. Ker tožnik trdi, da so bila vlaganja opravljena že pred sklenitvijo darilne pogodbe, s katero sta toženca pridobila lastninsko pravico, je bil rezultat teh vlaganj del nepremičnine že ob daritvi. Podredni tožbeni zahtevek je bil zavrnjen tudi iz razloga, ker bi bil toženec lahko obogaten le za večvrednost nepremičnine, tožnik pa je zahteval povrnitev vrednosti izvedenih vlaganj, v skladu s sodno prakso pa trditve o vrednosti opravljenih vlaganj ne pomenijo trditve o večvrednosti nepremičnine.

6Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo dejstva, da z vlaganji tožnika ni nastala nova stvar. Tožnik je navedel, da je v mansardnem delu hiše iz dveh praznih sob v izmeri 40 m2 izdelal samostojno stanovanje z lastnim vhodom, mansardo je povečal na 90 m2 z urejenimi bivalnimi prostori za samostojno stanovanje. Sodna praksa dopušča nastanek nove stvari tudi na delu zgradbe. Tožnik je iz prvotne mansarde naredil samostojno stanovanje z lastnim vhodom in števcem, zato je spremenil identiteto hiše. Iz enodružinske hiše je nastal večstanovanjski objekt. Glede časa nastanka nove stvari bi sodišče moralo tožnika pozvati na odpravo nesklepčnosti tožbe, saj je to nesklepčnost mogoče odpraviti. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, da je med pravnima prednikoma toženih strank in tožnikom obstajal dogovor o prenosu 1/3 solastniškega deleža celotne nepremičnine na tožnika, v zameno za vložena vlaganja in investicije v mansardo ter v skupne dele in da se je v ta dogovor vključil drugotoženec. Sodišče v nasprotju s tožnikovimi navedbami ugotavlja, da tožnik dogovora o pridobitvi solastnisnkega deleža z drugotožencem kot novim lastnikom ne zatrjuje. Ob sklepanju dogovora med tožnikom, tožencema in pravnim prednikom je obstajalo soglasje volj, da tožnik pridobi solastninski delež na nepremičnini. Drugotoženec je bil nedobroveren pri pridobitvi solastninskega deleža, ki pripada tožniku in je zato vedel, da je na podlagi darilne pogodbe in vpisa v zemljiško knjigo pridobil delež 1/6 od nelastnika. Drugotoženec je dovolil vpis prepovedi odtujitve v deležu 1/6, ki glede deleža tožnika tega upravičenja ni imel, tega upravičenja pa nista imela tudi ne pravna prednika, zato je neveljavna vknjižba prepovedi odtujitve nepremičnine in posledično ta vpis ni ovira za pridobitev tožnikove solastninske pravice. Namen sklepanja darilne pogodbe je bil izigrati tožnika, zaradi spora s prvotoženko, kar je bilo znano vsem pogodbenim strankam darilne pogodbe. Drugotoženec zato ni bil v dobri veri, da je prejel od odsvojitelja 1/6 delež brez obligacijske dolžnosti povračila obogatitve za tožnikova vlaganja. Glede nesklepčnosti tožbe v delu, kjer se uveljavlja povrnitev vlaganj namesto obogatitve, bi sodišče moralo tožnika pozvati na odpravo nesklepčnosti, ne pa izdati zavrnilne zamudne sodbe.

7Pritožba ni utemeljena.

8Če tožena stranka v roku iz 277. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedeni v tožbi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP). Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (tretji odstavek 318. člena ZPP). Ne glede na tretji odstavek 318. člena ZPP sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (četrti odstavek 318. člena ZPP). Zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

9Sodišče mora izdati zamudno sodbo po uradni dolžnosti, če so izpolnjene predpostavke iz 318. člena ZPP. Če zamudne sodbe sodišče ne izda, pa bi jo moralo, ker so izpolnjeni zakonski pogoji, ima tožnik pravico do pritožbe. Tožnikov predlog za izdajo zamudne sodbe ni zakonska predpostavka⁵, njegov položaj pa je še posebej ranljiv, če je bil pri podajanju navedb in pri oblikovanju tožbenega zahtevka neskrben, še posebej pa v primerih dvomljive nesklepčnosti. Ustavna pravica do sodnega varstva se kaže tudi v pravici do izjave v postopku. Če gre za odpravljivo nesklepčnost⁶, je dolžnost sodišča, da stranki določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe⁷. Če iz opisanega življenjskega primera ne izhaja pravna posledica⁸, je tožba nesklepčna. Pri izdaji neprave zamudne sodbe je potreben zadržan pristop, ker se zamudna sodba izda po uradni dolžnosti v fazi postopka, ko položaj tožnika ni povsem uravnotežen s položajem toženca. Ko sodišče ugotovi dvomljivo nesklepčnost, mora tožnika na to opozoriti, (torej ne le takrat, ko je prepričano, da je mogoče nesklepčnost odpraviti) in mu dati možnost, da nesklepčnost odpravi⁹. Pri dvomljivi nesklepčnosti mora sodišče vzpostaviti kontakt s tožnikom in mu dopustiti, da z dodatnimi navedbami odpravi nesklepčnost, tudi na način, da mu predstaviti materialnopravna stališča, ker ni najti utemeljenega razloga, da bi bil tožnik v boljšem položaju, če bi toženec odgovoril na tožbo in bi bilo zato sodišče dolžno izvesti materialnoprocesno vodstvo iz 285. člena ZPP. Če tožnik v pritožbi trdi, da gre za odpravljivo nesklepčnost tožbe, ker v tožbi ni navedel vseh odločilnih dejstev in da bi mu moralo sodišče prve stopnje dati primeren rok za odpravo te nesklepčnosti, potem mora v pritožbi zoper nepravo zamudno sodbo navesti dejstva oziroma vsaj nekatera dejstva, ki potrjujejo njegove navedbe, da bi lahko odpravil nesklepčnost tožbe, če bi mu sodišče prve stopnje določilo rok za odpravo nesklepčnosti tožbe oziroma mora v pritožbi zatrjevati, da potrebuje dodaten rok za pridobitev dejstev s katerimi bi lahko odpravil nesklepčnost tožbe.

10Sodišče prve stopnje je izdalo nepravo zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da iz dejstev, ki jih navaja tožnik v tožbi, tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tožnik je v tožbi določno navedel dejstva, na podlagi katerih utemeljuje pravovarstvene zahtevke zoper drugotoženca. Življenjski primeri, na katerih tožnik uveljavlja pravovarstvo, so opisani individualizirano in konkretno ter hkrati celovito, torej na način, ki ne vzbuja dvoma v popolnost, čeprav iz njih ne izhajala zahtevana pravna posledica¹⁰. Iz teh razlogov je bilo razumljivo ravnanje sodišča prve stopnje, ko tožnika ni pozvalo na odpravo nesklepčnosti tožbe, kot to določa tretji odstavek 318. člena ZPP in je postopalo po četrtem odstavku 318. člena ZPP. Tožnik (tudi) v pritožbi ne navede trditev (drugih konstitutivnih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljene pravne posledice oziroma ne zatrjuje, da teh dejstev še ne more navesti, ker potrebuje dodatni rok), na podlagi katerih bi mu pritožbeno sodišče lahko pritrdilo, da je sodišče prve stopnje opustilo zakonsko dolžnost, ker mu ni omogočilo, da odpravi nesklepčnost tožbe¹¹. V obravnavanem primeru tudi ne gre za dvomljivo nesklepčnost¹². Ob upoštevanju teh predpostavk pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik nesklepčnosti tožbe ni mogel (ne more) odpraviti.

11Trditvena podlaga v tožbi je okvir znotraj katerega mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage in ne le tiste, na katere se sklicuje tožnik. Tožba je sklepčna, če iz trditev izhajajo materialnopravne posledice, ki jih tožnik uveljavlja z zahtevkom. Varstvo lastninske pravice lahko lastnik uveljavlja na različnih pravnih podlagah¹³, kar mu omogoča, da izbere tisto pravno podlago, ki mu bo skozi trditve in dokaze najbolj učinkovito in uspešno zagotovila pravno varstvo. Možnost izbire pa mu hkrati nalaga obveznost, da glede na trditveno podlago, pravilno oblikuje pravovarstveni zahtevek.

12Tožnik s primarnim zahtevkom zahteva, da se ugotovi, da je solastnik nepremičnine in da mu morata toženca izstavita zemljiškoknjižno dovolilo. Iz tožnikove trditvene podlage izhaja, da pravno varstvo uveljavlja na naslednjih predpostavkah: (A) na gradnji na tujem svetu, (B) na dogovoru s pravnima prednikoma tožencev, ki sta mu dopustila obnovo mansarde in mu priznala 1/3 solastniški delež na nepremičnini zaradi vlaganj ter (C) na dogovoru pravdnih strank in pravnih prednikov tožencev, s katerim sta pravna prednika tožencev kot izključna lastnika nepremičnine priznala tožniku in tožencema solastniške deleže na nepremičnini. Pritožbeno sodišče je različne pravne podlage, s katerimi tožnik zahteva pravovarstvo, obravnavalo samostojno, čeprav se nekatere med njimi izključujejo¹⁴.

13A/ Na podlagi prvega odstavka 266. člena SPZ stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ. Vse stvarne pravice ostanejo v veljavi in zaradi uveljavitve SPZ noben imetnik stvarne pravice svoje pravice ne izgubi. SPZ ne odpravlja nobene stvarne pravice. To velja tudi za stvarne pravice, ki so bile do uveljavitve SPZ pridobljene na pravnih temeljih, ki jih SPZ ne pozna več, oziroma pri katerih se pogoji za pridobitev spreminjajo¹⁵. Pravila ZTLR o gradnji na tujem svetu (glej 24. - 26. čl. ZTLR) torej veljajo le za stavbe in druge zgradbe, ki so bile zgrajene do uveljavitve SPZ. Glede izvirnega načina pridobitve tožnikove solastninske pravice z gradnjo na tujem svetu je odločilna predpostavka, kdaj je nastala zgradba oziroma drug gradbeni objekt. Načeloma velja, da graditelju in lastniku pripadajo upravičenja zaradi gradnje na tujem svetu, ko je gradnja končana¹⁶ oziroma od nastanka nove stvari. Iz tožbenih navedb izhaja, da so se "investicijska vlaganja vršila postopoma, po več etapah in sicer glavnina od leta 1995 do 2005, nekaj pa tudi kasneje". Iz teh navedb izhaja, da je bila gradnja končana leta 2005 ali celo kasneje, zagotovo pa v času veljavnosti SPZ. Tožnik ima prav, ko v pritožbi zatrjuje, da sodna praksa dopušča nastanek nove stvari tudi na delu zgradbe, vendar tožnik teh dejstev v tožbi ni zatrjeval. Prav nasprotno, zatrjeval je, da je bila glavnina del opravljena do leta 2005, zato je neutemeljeno tožnikovo pričakovanje, da bi sodišče prve stopnje iz teh navedb lahko sklepalo, da tožnik zatrjuje, da je nastala nova stvar na delu stvari v času do uveljavitve ZTLR¹⁷ in bi ga zato moralo pozvati na odpravo nesklepčnosti. Tožnik teh dejstev o nastanku nove stvari na delu mansardnega dela hiše opredeljeno tudi v pritožbi ne navaja.

14Graditelj izvirno pridobi solastninsko pravico na nepremičnini, kot to določajo 24. - 26. čl. ZTLR, če gre za nov del objekta ali če je spremenjena identiteta zgradbe (npr. hlev predelan v stanovanjski prostor, iz senika narejena počitniška hiša¹⁸). Iz tožbenih navedb izhaja, da sta bili na podstrešju pred prenovo dve sobi v velikosti 40 m2, da je tožnik razširil stanovanje, ki ima skupaj s teraso (35m2) sedaj 90 m2. Tožnik je zatrjeval, da se je preselil v mansardni del hiše, kjer sta bili dve sobi, kasneje se je k njemu preselila njegova žena, nato pa sta začela z gradbenimi deli, ki pa jih je mogoče šteti le kot adaptacijo oziroma kot obnovitvena dela in vlaganja, ki so bila namenjena vzdrževanju in prilagoditvi stanovanja osebnim potrebam tožnikove družine¹⁹. Tudi če bi bila zatrjevana vlaganja tožnika narejena do uveljavitve SPZ, tožnik ni zgradil nove stvari²⁰. Sodišče prve stopnje sicer materialnopravno pravilno ugotavlja, da v primeru dogovorjenih vlaganj pri pridobitvi (so)lastninskega deleža ni mogoče uporabiti določb ZTLR o izvirni pridobitvi (so)lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, vendar pritožbeno sodišče teh (nadaljnjih) navedb ni upoštevalo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova izvirno pridobljene solastninske pravice z gradnjo na tujem svetu.

15B in C/ Tožnik zatrjuje; da je imel soglasje pravnih prednikov za adaptacijo mansardnega dela, ki sta mu priznala iz naslova vlaganj v mansardno stanovanje 1/3 solastniški delež na nepremičnini, da sta bila pravna prednika tožencev solastnika nepremičnine vse do sklenitve darilne pogodbe z dne 11. 6. 2012, da sta bila toženca ob sklenitvi te pogodbe nedobroverna in da do vpisa solastninske pravice na tožnika ni prišlo iz razloga, ker je v letu 2012 prišlo med tožnikom in prvotoženko do spora, zaradi katerega sta pravna prednika tožencev z njima sklenila darilno pogodbo. Tožnik še zatrjuje (C), da je med pravdnimi strankami in pravnima prednikoma tožencev obstajal dogovor, da tožnik prejeme 1/3 solastniški delež na nepremičnini, enak solastniški delež prejmeta tudi toženca, s tem, da pravna prednika ohranita 1/3 solastniški delež na nepremičnini. Pravna prednika tožencev sta bila v zemljiško knjigo vpisan kot lastnika nepremičnine vse do vpisa lastninske pravice tožencev v zemljiško knjigo na podlagi darilne pogodbe.

16Toženca do sklenitve darilne pogodbe nista bila lastnika nepremičnine. Pravnoposlovno razmerje glede prenosa lastninske pravice obstaja med pravnima prednikoma tožencev kot odsvojiteljema in tožnikom kot pridobiteljem in ne med pravdnimi strankami, kar velja tako glede dogovora o dovolitvi gradnje in priznanju solastninske pravice tožniku zaradi gradnje v mansardnem delu hiše, kot glede dogovora, s katerim sta pravna prednika tožencev prenesla na tožnika in toženca solastniške deleže, sama pa ohranila 1/3 solastniški delež. Navedeni dogovori so bili sklenjeni pred darilno pogodbo, zato toženca nista mogla priznati tožniku solastninskega deleža na nepremičnini, ker sta bila lastnika nepremičnine njuna pravna prednika.

17Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da drugotoženec ni v pravnem razmerju s tožnikom, zato ni utemeljen tožbeni zahtevek v delu, da mora drugotoženec izstaviti tožniku zemljiškoknjižno dovolilo. Tudi iz (novejše) sodne prakse izhaja²¹, da zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni ustrezno pravno sredstvo za vračilo nepremičnine, ki je bila odsvojena na podlagi nične pogodbe. S tako postavljenim zahtevkom se zahteva izpolnitev neke obveznosti. Ta obveznost praviloma izvira iz pogodbe (zavezovalnega pravnega posla), zato bi bilo po mnenju VSRS razširjanje instituta izstavitve zemljiškoknjižne listine preko meja pravnoposlovne obveznostne sfere konceptualno zgrešeno.

18Tožnik v tožbi navaja, da sta si pravna prednika v darilni pogodbi "zagotovila doživljenjsko brezplačno osebno služnost stanovanja in užitka ter prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine", kar je vpisano v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tudi zaradi vpisane prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni utemeljen²². Pritožbeno sodišče se pri tem ne opredeljuje, glede na postavljeni tožbeni zahtevek, ali je ta prepoved v zvezi z drugotožencem vpisana materialnopravno pravilno, glede na določbo četrtega ostavka 38. člena SPZ. Ta omejitev sicer velja le glede pravnoposlovne odsvojitve, nima pa učinka pri drugih načinih pridobitve lastninske pravice (glej 39. člen SPZ).

19Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je darilna pogodba neveljavna, ker so pogodbeniki želeli z darilno pogodbo izigrati tožnika. Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da je darilna pogodba neveljavna. Zatrjuje pa, da darilna pogodba ni veljavna, ker sta toženca vedela, da sta njuna pravna prednika priznala tožniku solastninsko pravico na nepremičnini. Tožnik tako smiselno zatrjuje, da pravna prednika ob sklenitvi pogodbe nista imela več razpolagalne sposobnosti v navedenem obsegu in je zato pogodba neveljavna. Tožnik je tožbo na ugotovitev priznanja solastninske pravice vložil le zoper toženca in ne tudi zoper njuna pravna prednika, zato na podlagi tega pravnega temelja (zaradi dvojne prodaje) ni tožena prava stranka, ker niso tožene vse pogodbene stranke, ki so nujni sosporniki²³. Med ugotovitvenim zahtevkom²⁴ in dajatvenim zahtevkom ni pravne podlage, zato je tožba v tem delu nesklepčna. Tožnik lastninskega varstva ne uveljavlja z izbrisno tožbo²⁵, ki mu glede na trditveno zagotavlja učinkovito pravno varstvo²⁶. Aktivno legitimiran za izbrisno tožbo je tudi obligacijski upravičenec (na primer prvi kupec nepremičnine v primeru večkratne prodaje), ki je upravičen zahtevati vpis, pri čemer pa ga je nedobroverni kasnejši pridobitelj prehitel z vknjižbo. Pošteni prvi pridobitelj pa lahko poleg izbrisnega zahtevka, ki ga uveljavlja zoper odsvojitelja in kasnejšega pridobitelja (kot nujnima sospornikoma), uveljavlja proti odsvojitelju še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila²⁷.

20Glede na različno (in obsežno) sodno varstvo, ki jo je imel tožnik ob vložitvi tožbe²⁸, ni več utemeljenega razloga, da bi se na podlagi starejše sodne prakse²⁹, ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ki od drugotoženca zahteva, da mu izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, čeprav z njim ni v poslovnopravnem razmerju. V primeru dvojnega razpolaganja je starejša sodna praksa priznavala takšen zahtevek z argumentacijo, da nepošteni drugi pridobitelj ni v nič boljšem položaju kot prodajalec, predvsem pa iz razloga, ker je bilo vprašanje aktivne legitimacije za vložitev izbrisne tožbe nedorečeno. Okoliščine ob vložitvi tožbe so bile za tožnika bistveno drugačne. Pravni predpisi ob vložitvi tožbe in sodna praksa je zagotavljala tožniku učinkovito sodno varstvo njegove (zatrjevane) solastninske pravice. Pritožbeno sodišče je tudi upoštevalo, da gre za nezastarljive zahtevke in da ima tožnik sodno varstvo tudi po izdaji delne zamudne sodbe.

21Iz trditvene podlage tožnika izhaja, da so bila vlaganja opravljena v času, ko sta imela pravna prednika tožencev lastninsko pravico na nepremičnini, kar pomeni, da je korist prešla na pravna prednika tožencev in ne na drugotoženca, ki je kasneje (po končanih vlaganjih) od njiju na pravnoposlovni podlagi pridobil (so)lastninsko pravico na nepremičnini. Ker je tožnik vlagal v nepremičnino, ki je bila last pravnih prednikov tožencev, tožnik ni imel nobene stvarne ali obligacijske pravice do drugotoženca, zato ni prišlo do premika premoženja v korist drugotoženca oziroma drugotoženec ni obogaten na račun tožnikovih vlaganj³⁰. Med prikrajšanjem in okoriščanjem mora obstajati vzročna zveza, ki v konkretnem primeru ni izkazana. Na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ, je obogateni dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer mora nadomestiti vrednost dosežene koristi. Glede na opisana pravna razmerja med tožnikom in drugotožencem, je pojmovno izključeno, da bi tožnik lahko opredelil doseženo korist drugotoženca, kot jo določa prvi odstavek 190. člena OZ. Tako se izkaže, da je večvrednost nepremičnine zaradi vlaganj lahko pravni temelj za plačilo dosežene koristi le proti tistemu, ki je bil lastnik nepremičnine, ko je prišlo do neupravičene pridobitve oziroma prikrajšanja³¹. Dodatna ovira za priznanje obligacijskemu zahtevku so tudi tožnikove navedbe (tudi v pritožbi), ki dopuščajo sklep, da tožnik ni izčrpal vsega pravnega varstva, ki mu ga daje veljavno pravo, v zvezi s priznanjem njegove solastninske pravice na nepremičnini³².

22Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je uporabilo materialno pravo in glede na trditveno podlago tožnika pravilno ugotovilo neodpravljivo nesklepčnost tožbe zoper drugotoženca. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel.

¹ V nadaljevanju nepremičnina.
² Tožnik je vložil tožbo 5. 7. 2016.
³ SPZ je začel veljati 1. 1. 2003.
⁴ Pravna prednica tožencev pa je mati tožnika; prvotoženka je tožnikova sestra, drugotoženec pa je njegov svak.
⁵ V avstrijskem in nemškem sistemu zamudne sodbe je tožnikov predlog pogoj za izdajo zamudne sodbe. Če tožnik ne predlaga zamudne sodbe, sodišče v primeru nesklepčnosti tožbenega zahtevka ne more zavrniti. S tem je tožnik zavarovan pred nevarnostjo, ki jo v primeru dvomljive sklepčnosti (ko gre npr. za kompleksna pravna vprašanja, ki dopuščajo različna tolmačenja in rešitve, in o katerih se sodna praksa še ni izrekla) zanj lahko pomeni toženčeva pasivnost; glej Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, op. 265, str. 95.
⁶ Ko je utemeljeno pričakovanje, da bi z navedbo dodatnega dejstva ali dejstev opis življenjskega primera ustrezal pojmu, kot ga določa pravni predpis. Glej tudi sicer zmotno stališče sodišča prve stopnje iz 16. tč. obrazložitve obrazložitve sodbe in v tej zvezi 31. tč na str. 13 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča.
⁷ Pri izdaji neprave zamudne sodbe je potreben restriktivni pristop zaradi varstva tožnikovih pravic; primerjaj US RS Up-108/04 in II Ips 496/2006 in Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, 93. - 96. tč., str. 117-140.
⁸ Npr. kot v konkretnem primeru pri opisu gradbenih del na mansardi. Opisa teh del izključuje pravni sklep (po metodi logičnega silogizma), da je bila ustvarjena nova stvar, kar pa je pravna predpostavka za izvirno pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu iz 24. - 26. čl. ZTLR.
⁹ Primerjaj: Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, 93. - 96. tč., str. 117 - 140 in odločbi US RS Up-108/04 in VSRS II Ips 496/2006.
¹⁰ Navedbe v tožbi so substancirane, tako da so objektivne meje pravnomočnosti delne zamudne sodbe jasne, zaradi česar ob vložitvi morebitne nove tožbe, ne more nastati dvom glede identitete sporov, omogoča pa tudi prepoznavo, na katerih pravnih temeljih tožnik ne more več uveljavljati varstva lastninske ali obligacijske pravice. V tožbi tudi ni preširokih pravniških akrobacij, ki se nanašajo na kompleksna razmerja. Primerjaj Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, 85. tč., str. 133, 89. tč., str. 135 in 91. tč., str.136 ter sklep VSRS II Ips 229/20012.
¹¹ Glede gradnje na tujem zemljišču tožnik v pritožbi le zatrjuje, da sodna praksa dopušča nastanek nove stvari tudi na delu stvari in da je podstrešni prostor, kjer sta bili prej sobi v velikosti 40 m2, povečal na 90 m2, s tem, da je naredil stanovanje s teraso, ki ima lasten vhod in električni števec. Ta opis pa le dodatno potrjuje, da glede na sodno prakso (ki bo predstavljena v nadaljevanju) ne gre za novo stvar in zato ni izvirno pridobil lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu.
¹² V konkretnem primeru (glede pridobitve izvirne lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu) ne gre za kompleksna pravna vprašanja, ki dopuščajo različna tolmačenja in rešitve, o katerih se sodna praksa še ni izrekla.
¹³ Npr. od vpisanega lastnika v zemljiški knjigi lahko z ugotovitveno tožbo zahteva priznanje izvirno pridobljene lastninske pravice, ali pa z izbrisno tožbo zahteva ugotovitev neveljavnosti vknjižbe te osebe in ponoven vpis osebe, ki je bila vknjižena pred tem, zaradi dvojne prodaje, lahko toži pogodbene stranke iz druge pogodbe (ki so nujni sosporniki) in zahteva, da se ugotovi ničnost druge pogodbe (ničnostni zahtevek sicer ni obvezni del tožbenega zahtevka) in da mu odsvojitelj izstavi zemljiškoknjižno dovolilo.
¹⁴ Tožnik trdi, da je imel dovoljenje za ureditev mansarde. Ko pa gre za dogovorjeno gradnjo, ni mogoče uporabiti določb ZTLR o izvirni pridobitvi (so)lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu; glej npr. VSRS sodba II Ips 97/2016. Tudi sodišče prve stopnje ni štelo, da je tožnikov zahtevek na priznanje solastninske pravice iz naslova gradnje na tujem svetu nesklepčen le iz tega razloga. Ugotavljalo je tudi, ali iz trditvene podlage izhaja, da je tožnik zgradil stavbo ali drugo zgradbo na nepremičnini pravnih prednikov tožencev in je zato nastala nova stvar (glej 7. tč. obrazložitve delne zamudne sodbe str. 5 in 6).
¹⁵ Glej dr. Miha Juhart: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 1043.
¹⁶ Tudi 24., 25. in 26. členi ZTLR določajo prekluzivne roke lastniku nepremičnine za uveljavljanje zahtevkov zoper graditelja od končane gradnje.
¹⁷ Tudi ni povsem jasno, kako bi tožnik pridobil solastninsko pravico le na delu mansardnega dela hiše (čeprav je hipotetično to mogoče, če bi šlo za dve stanovanjski enoti), posebej glede na opis prostorov iz trditvene podlage v tožbi.
¹⁸ Glej VSRS sodbe: II Ips 355/2007, II Ips 721/2006 in II Ips 872/2009 v kateri je pojasnjeno, da nadzidava stanovanja s prizidkom na skupni strehi ne pomeni nove stvari v smislu pravil o gradnji na tujem svetu (v vseh sodbah se povzemajo tudi druge odločbe VSRS, ki so zavzele enako materialnopravno stališče).
¹⁹ Primerjaj s sodbo VSRS II Ips 229/2010.
²⁰ Dodatno te ugotovitve potrjujejo tudi tožnikove navedbe, da je kril polovico stroškov prenove strehe, da je zamenjal nekaj oken; glej tudi opis gradbenih del, iz katerih ne izhaja, da je šlo za dozidavo, nadzidavo ali prezidavo in da je nastala zgradba z določeno namembnostjo, ki jo prej ni imela (primerjaj s sodbo VSRS II Ips 59/2016). Če bi drugotoženec odgovoril na tožbo, sodišče prve stopnje v postopka v okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP) ne bi bilo dolžno pozvati tožnika na dopolnitev teh navedb, ravnalo pa bi v nasprotju z ekonomičnostjo postopka, če bi izvedlo dokaz z izvedencem gradbene stroke.
²¹ Glej sodbo in sklep VSRS II Ips 269/2015.
²² Podrobneje v tem delu glej 12. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
²³ Glej mag. Nina Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, 7. in 8. tč., str. 258 - 259 in op. 240 - sodba in sklep VSRS II Ips 114/2000.
²⁴ Za katerega se zahteva, da tožnik izkaže pravni interes (glej 181. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Tožnik je ta pravni interes izkazal, glede na trditveno podlago, le v zvezi z izvirno pridobitvijo solastniske pravice z gradnjo na tujem svetu.
²⁵ Kjer ni obveznega sosporništva; glej sodbo in sklep VSRS II Ips 309/2015.
²⁶ Tožnik zatrjuje, da toženca nista dobroverna, torej da je pogodba nična, zato je izbrisna tožba dopustna (glej tretji odstavek 244. člena Zakona o zemljiški knjigi). Sodno varstvo zaradi dvojnega razpolaganja bi lahko uveljavljal tudi tako, da bi na pasivni strani zajel vse pogodbene stranke darilne pogodbe, ki so nujni sosporniki.
²⁷ Glej dr. Renato Vrenčur: Prenovljena ureditev izbrisne tožbe, Podjetje in delo, 2010, št. 6-7, 1391 (str. 5 od 6).
²⁸ In jo ima še danes zoper drugotoženca, kljub pravnomočnosti delne zamudne sodbe.
²⁹ Glej odločbe VSRS II Ips 4472007, 1244/2008 in 823/2009 (glej tudi v teh odločbah povzeto sodno prakso).
³⁰ Primerjaj s sodbama VSRS II Ips 621/2008 in II Ips 272/2015.
³¹ Sodišče prve stopnje (tudi) ugotavlja (glej 16. tč. obrazložitve sodbe), da podredni zahtevek iz naslova vlaganj iz 48. člena SPZ in prvega odstavka 190. člena OZ ni utemeljen, ker tožnik zahteva vračilo vlaganj in ne večvrednost nepremičnine. V tem delu gre za odpravljivo nesklepčnost (to izhaja tudi iz obrazložitve sodbe VSRS II Ips 125/2011, ki jo omenja sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe).
³² Navedeno pojasnilo le pomeni, da ima tožnik možnost uveljaviti pravno varstvo v drugem postopku, če bo postavil sklepčen tožbeni zahtevek in bodo tožene stranke, ki so po materialnem pravu nosilci obveznosti v zvezi s priznanjem njegove solastninske pravice.